Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

Dokazovanje vstajenja od mrtvih 1 Kor 15,12-28

BŠ IV_3 / 19-02-2020

Že tretjič vstopamo v témo vstajenja in še ne bomo zaključili. Noben naj si ne domišlja, da je to resnico preprosto razumeti oz. sprejeti z razumom. To je téma, ki odpira stvari naprej. Potrebna je molitev v 2,10sl. piše Pavel, da lahko v duhovno življenje vstopimo le z Duhom, ki daje spoznanje. Gospod bo v pravem času dal, da bomo razumeli. Potrebna je odprtost Svetemu Duhu.

 

Uvodna molitev s papežem Frančiškom ob Božji besedi (Mr 8,11-26; Mt 5,17)

Sveti oče je v torek 18. feb. 2020 pri jutranji maši spregovoril o gojenju spomina, ki je pomembna lastnost Jezusovega učenca. V dnevnem evangeliju (Mr 8,14-21) beremo, da so učenci pozabili vzeti zadostno količino kruha s seboj v čoln in tako vanje pride zaskrbljenost za materialne stvari. Med seboj so se namreč pogovarjali »da nimajo kruha«. Jezus je za to vedel in jim je rekel: »Kaj se pogovarjate, da nimate kruha? Kaj še vedno ne doumete in ne razumete? Ali imate srce zakrknjeno? Oči imate, pa ne vidite, ušesa imate, pa ne slišite. Ali se ne spominjate, ko sem razlomil pet hlebov med pet tisoč ljudi, koliko polnih košar koščkov ste nabrali?«

Evangeljski odlomek nam pomaga razumeti razliko med »zakrknjenim srcem«, kakršno je bilo od učencev, in »sočutnim srcem«, kakršno je bilo Gospodovo. Proti zakrknjenosti srca obstaja zdravilo in to je spomin. Zato se v današnjem evangeliju in tudi v drugih svetopisemskih odlomkih kakor refren ponavlja poudarek na »odrešilni moči spomina«, ki je milost, za katero je treba prositi, da bi »ohranili srce odprto in zvesto«, kot je zatrdil sveti oče.

»Ko srce postane zakrknjeno, ko srce otrdi, pozabi. Pozabi na milost odrešenja, pozabi na zastonjskost. Zakrknjeno srce vodi v prepire, vodi v vojne, vodi v egoizme, vodi v uničenje brata, kajti ni sočutja. Sporočilo največje odrešitve je, da je Bog imel sočutje do nas. Tisti evangeljski refren, ko Jezus vidi neko osebo v boleči situaciji in se mu ta zasmili. Jezus je Očetovo sočutje.

Po papeževih besedah je torej treba prositi za milost, da bi imeli srce, ki »ni ideologizirano«, torej zakrknjeno, ampak je »odprto in sočutno« pred vsem, kar se zgodi v svetu. Kajti po tem bomo sojeni na sodni dan, ne po naših idejah ali naših ideologijah. »Lačen sem bil in dal si mi jesti. Bil sem v zaporu in prišel si me obiskat. Žalosten sem bil in si me potolažil,« piše v evangeliju. In to je sočutje, to je nezakrknjeno srce. In ponižnost, spomin na naše korenine in na naše odrešenje nam bosta pomagala, da ga takšnega tudi ohranimo.

»Vsak med nami ima nekaj, kar je zakrknilo v srcu. Spomnimo se in naj nam Gospod nakloni dobro in iskreno srce, kjer prebiva Gospod. V zakrknjena srca ne more vstopiti Gospod; v ideološka srca ne more vstopiti Gospod. Gospod vstopi samo v srca, ki so kakor njegovo srce: sočutna srca, srca, v katerih je sočutje, odprta srca. Naj nam Gospod podari to milost.«

 

Božja beseda tega tedna (6. n.)

Evangeljska besedila zadnjih treh nedelj (po govoru na Gori in blagrih začne Jezus pripovedovati kakšna mora biti pravičnost / vera, ki vodi v življenje. Jezus pravi »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel (Mt 5,17). Grška beseda pleró poleg dopolniti pomeni tudi izpolniti.  Poslanstvo Božjega sina je temeljno; to se je dogodilo ob polnosti časov. Da bi nas odkupil od Postave in bi bili deležni Božjega življenja. On sam je izpolnitev Postave. Ves proces naše rasti je prepoznavanje Njega, ji nam to življenje daje.

  • Mr 8,15 o farizejskem in Herodovem kvasu
  • Mr 8,16-21 pozabili so kruh
  • Mr 8,22-26 trdovratna slepota slepca v Betsaidi

Farizejski in Herodov vas nas blokira, da ne morete vzeti daru (vi pa želite znamenja z neba). Znamenje človeka redko premakne, Bog ima raje svobodna in ljubeča bitja. Očistiti je treba kanale, da vi prepoznali moč vstajenja. Ti kanali so zabasani s Herodovim in farizejskim kvasom, ki je pokvarjenost mišljenja in naredi blokado. Pri papeževih govorih vedno na koncu pridemo do dokumenta  Veselite in radujte se.

  1. blokada je Herodov kvas, ki hoče spoznati z lastno močjo, z oblastjo in človeškim naporom (strategije, metode, na 100 načinov, tudi preko solz). Papež Frančišek pravi, da je to stara herezija neopelagianizem (da imamo po stvarjenju dobro naravo, ki se bo branila in uspela; askeze v duhu današnjega časa: post, zdravo življenje, ki se dajo »prodati« pod duhovnostjo). Zato učenci v skrbi za kruh niso prepoznali, da so lahko osvobojeni skrbi (kaj naj naredimo?), saj imajo pravi kruh med seboj. Ali ste pozabili, da sem dvakrat pomnožil kruh, in je prvič ostalo 12 košar, drugič pa 7 košev?. Zaskrbljenost dviga holesterol, vpliva na jetra in naredi rano na želodcu – zakaj smo zaskrbljeni?
  2. blokada je farizejski kvas. Farizeji so verni, pobožni, religiozni. Ti se najdemo tudi mi z vero kot s cono ugodja. Želimo si, da bi z vero dosegli to in ono, v resnici pa je treba ves čas prečiščevati. Zadošča zgolj en kriterij: da si vesel. Potem vse delaš prav. Če ni veselja ampak skrb, nepotrpežljivost, … potem je nevarno. Papež Frančišek je besen na najbolj »pravoverne«, ki jadikujejo, da ni več reda, da je vse dovoljeno. Takšno mišljenje je tudi med nami. To pa je zloraba religioznosti – da bi Boga v nekaj prisilili. Zaradi tega kvasa ne moremo prepoznati kruha / daru.
  3. Slepec iz Betsajde najprej vidi ljudi, ki kakor drevesa hodijo okrog. Zato se ga Jezus še enkrat dotakne, da potem vidi prav. Srž je v besedi kakor. V tej besedi je naš pridržek (npr. dal bi temu človeku kovanec, pa ga bo gotovo zapil; Peter si je predstavljal, kakšen naj bi bil Mesija, zato se je ustopil pred Jezusa. Jaz si predstavljam kakšen mora biti človek, kakšen bi moral biti Bog. Kakor je nevaren, ker si lahko stvari razlagamo po naših ozkih kriterijih – v resnici pa moramo le zaupati. Zanimivo je, kako je slepcu prišlo na misel, da so ljudje kot drevesa, saj jih nikoli prej ni videl. Naš predstave imajo naslikano neko podobo, da potem ne vidimo prav. Imamo pa vero, da se nas bo Bog še enkrat dotaknil in bomo prav videli (to je eshatološka napoved). Zakaj se pogovarjate, da nimate kruha, ali je vaše srce zakrknjeno? Obstaja razlika med trdim, zakrknjenim in sočutnim srcem. Zdravilo proti zakrknjenosti srca je spomin na svojo revščino, na svoj greh in na velika Božja dela v mojem življenju. Zakrknjeno srce pozabi na zastonjskost, na sočutje;  Bog pa je imel /ima sočutje do nas.

O spominu govori tudi Pavel: (1 Kor 15,1): Naj vas spomnim bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil in ste ga tudi sprejeli ter stojite trdni v njem.  Tudi mi se lahko spomnimo na vse dobro, kar nam je storil Gospod. Evharistija je živ spomin na to: (Jn 13,1): Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca….  je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo (svojo oblast), vzel platno in se z njim opasal (s človeško dobroto). Naredil nam je delo ljubezni. Če imamo spomin, je dovolj mir (ljubezen, veselje in mir se prepletajo). Prijateljstvo z Besedo je pomoč proti demonu ega, lenobe in destruktivnosti, ki uničuje. 

Resnica o vstajenju

Danes bomo nadaljevali poglabljanje v eno največjih in najbogatejših skrivnosti naše vere – v evangelij o Kristusovem in našem vstajenju. To je oznanilo, ki ni vznemirjalo le takratnih Pavlovih poslušalcev, temveč vznemirja vernike vseh časov. Tudi mi smo hvaležni, da nas Gospod po svoji besedi, po Svetem Duhu in po življenju v veri potrpežljivo uvaja v to skrivnost. Ne pričakujmo kot farizeji »znamenja z neba« (Mr 8,11), ki bi povozila naš razum in našo svobodno vero, temveč vztrajno prosimo za »modrost od zgoraj«, ki bo najprej naša srca približala Očetu, da bomo lahko občutili njegovo ljubezen, ki nam je dala vse - svojega Sina, ki ga je obudil ob mrtvih.

 

istanbul turkey may 15 2014 fresco resurrection jesus christ pulling adam and eve from their coffins 

Pavel se predstavi kot "negodnik" (mrtvorojeni) (15,8)

Jezus se je po vstajenju prikazoval: Magdaleni, Petru, Jakobu in vsem apostolom in 500 bratom (dokaz za prvo Cerkev).Pavel nazadnje omeni tudi samega sebe kot pričo vstalega Kristusa. Imenuje se z nenavadno besedo negodnik (ektrōma), ki dobesedno pomeni nedonošenec, splavljenec, mrtvorojen. Nekateri vidijo v tem Pavlov namig, da je bil poklican kot zadnji od vseh apostolov, da ni bil eden izmed dvanajsterih in v času zemeljskega življenja verjetno nikoli ni videl Jezusa. Vendar bi v tem primeru pričakovali opis, da je bil pozno oziroma zadnji rojen. Lahko pa izraža, da se je Pavel – kot goreč Jud in farizej, ki je besno preganjal Cerkev in verjetno celo moril brate – v resnici počutil kot mrtvorojeni. Ko se mu je Kristus prikazal na poti v Damask, ga je resnično poklical iz smrti v življenje. Pavel se močno zaveda, da ga je Kristus obudil iz smrti in mu podaril življenje: Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil. (Ef 2,4-5; prim. 1 Tim 1,16) Tudi njegova preteklost je bila odrešena: »Pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj« (Flp 3,13). Njegov poklic je zato drugačen od drugih in ob tem se lahko tudi Korinčani opogumijo, saj Bog pogosto kliče prav tiste, ki so v očeh sveta najmanj primerni (1,26-31). Ker se zaveda svoje nevrednosti, lahko še močneje prepozna Božjo milost, ki ga je poklicala: Po Božji milosti (chariti de Theou) je to, kar je (v. 10). Ne postavlja se nad druge, saj mu je bilo vse, kar je storil, omogočeno po Božji milosti.

 

Antropološki razlogi za vstajenje mrtvih (15,12-19)

12-13 Pavel se tukaj sooči s trditvijo nekaterih njegovih nasprotnikov v Korintu, ki trdijo, da ni vstajenja mrtvih. »Kako morejo nekateri izmed vas govoriti, da ni vstajenja mrtvih?« (v. 12). Vero v vstajenje od mrtvih je bilo Korinčanom gotovo najtežje sprejeti. Apostol je razumel, da mora v pismu razložiti, kaj je bistvo krščanskega oznanila o vstajenju. Pavel dokazuje, da pomeni zanikanje vstajenja od mrtvih tudi zanikanje Kristusovega vstajenja.

Iz izkustva odrešenja se začne vera. SP se sicer začne s knjigo stvarjenja, vendar je bila pred njo napisana knjiga rešenja; ne gre za to kakšen je Bog ampak, kaj je Bog storil za nas. Formacija je danes premalo; potreba je tudi probacija / izkušnja (Jezus v puščavi). Pavel pravi, da milost do njega ni bila prazna (kenos); bila je učinkovita. Prazna vera pomeni, da ni veselja, da sem lačen ob polnem trezorju; če ni vstajenja, je vse prazno. Vera v vstajenje se najbolj pokaže vizavi smrti (skrb, trdota, neodpuščanje). Ali Gospod lahko obudi to trdoto?

Za grški svet je bila vera v vstajenje dvakrat nesmiselna. (1) platoniki so govorili o ječi telesa; duša se hoče osvoboditi in smrt sploh ni nekaj tako tragičnega. Individuum ni bil tako cenjen kot danes (vojaki so masovno umirali v vojnah), duša pa gre k Bogu (idealizem). Pavel pa govori o telesu, kar ima radikalne posledice na zgodovino: spoštovanje kompletnega človeka, bogopodobnost, vsak del našega telesa je božji. (Jn 1,14) In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice. V to naše telo je vstopila Beseda in se drugače ne bo razodevala (zato so pomembne besede: kdaj smo te videlo lačnega, žejnega, nagega, …).  (2) Epikurejci (materialisti, voluntaristi) so imeli maksimo: pij, jej in bodi dobre volje. Enkrat živiš. V skladu s tem prepričanjem vstajenje telesa pomeni vrnitev v ječo, torej degradacijo, ne pa odrešenje človeka. Za epikurejce pa človek s smrtjo bodisi popolnoma izgine bodisi postane podoben senci in ga skoraj ni, zato ne more biti govora niti o večnem življenju duše niti o vstajenju telesa.

To je bil pri Korinčanih problem: eni Kefovi, eni Pavlovi, …. Apolove sumimo, da do bili platoniki. Vero v vstajenje so postavili pod vprašaj verjetno Korinčani, ki so se imeli za duhovne in razsvetljene in so pripadali t. i. Apolovi in Kristusovi frakciji v skupnosti (1,12). Očitno se je v njihovem krogu razvil nek pogled na Kristusa in odrešenje, ki se je razlikoval od apostolovega učenja in bi ga lahko imenovali »kristologija slave«. Pavel je to mišljenje že predhodno zavrača s tem, ko vztraja, da mora biti sleherno govorenje o Bogu utemeljeno na Kristusovem križu. Za te »Apolove Korinčane« je Kristus, ki živi v Cerkvi, namreč novo bitje, ki nima nič skupnega z zgodovinskim Jezusom, ponižanim do smrti na križu. Kristus je zanje odet v zmagovito veličastvo in slavo. Zato so tudi kristjani, ki so zedinjeni z njim preko zakramentov krsta in evharistije sprejeti v nebesni red in osvobojeni od vsega zemeljskega in zgodovinskega, torej od vsega materialnega in telesnega. Po zakramentih so deležni njegovega nebesnega bitja, postanejo meščani njegovega nebeškega sveta. Znamenja takšnega novega življenja so karizme, dar jezikov, spoznanje Božjih skrivnosti. Takšno gledanje popolnoma ustreza grškemu razumevanju odrešenja. Sotería pomeni globoko spoznanje Božjih skrivnosti, človeka in sveta, ki je dostopno le nekaterim izbrancem, eliti, tistim, ki v svojem mislečem in zavestnem »jazu«, v očiščeni duši, kot v zrcalu vidijo vso resničnost. Za vse druge pa je odrešenje praktično nemogoče. Od tod se razume tudi razdeljenost v skupnosti, o kateri govori Pavel in ki jo označuje kot posvetno in meseno, ker išče odrešenja v človeških silah in močeh

Duhovno izkustvo zakramentov in duhovnih darov je torej Korinčane tako navdušilo, da so bili prepričani, da je njihova notranjost, torej duhovna razsežnost življenja, že odrešena in jim ni potrebna nobena dopolnitev. Duhovno so se počutili že osvobojene od materialnega sveta, ki je tako ali drugače negativen, območje zla. Večno življenje v telesu, pa čeprav v spremenjenem, bolj popolnem, ki ne bi bilo več podvrženo propadljivosti, se jim je zdelo nesmiselno. Tako osvobojeni morejo govoriti: »Vse mi je dovoljeno!« Že so dosegli éschaton – zadnjo, dokončno resničnost, in télos – popolno resničnost. Ničesar več ni treba pričakovati, oni niso potujoče Božje ljudstvo, ampak nebeški Jeruzalem, zato jim tudi nič ne more več škoditi, za vedno imajo zagotovljeno odrešenje.

6,12 »Vse mi je dovoljeno«, toda vse ne koristi. »Vse mi je dovoljeno«, toda jaz ne bom pod oblastjo nobene reči. 13 »Jedi so za trebuh in trebuh za jedi; Bog pa bo eno in drugo odpravil.« Telo pa ni za nečistost, ampak za Gospoda; in Gospod za telo: 14 Bog je obudil Gospoda, pa tudi nas bo obudil s svojo močjo. 15 Mar ne veste, da so vaša telesa Kristusovi udje? Ali naj torej vzamem Kristusove ude in jih naredim za ude nečistnice? Nikakor!

Vprašanje vstajenja vznemirja vsakega od nas. Do 19.v. želi Pavel pokazati absurdnost nevere v vstajenje; če vstajenja ni, Bog pa je. Celostno življenje vere se kaže v tem, da ni delčka v mojem telesu, ki se Boga ne bi dotikalo. Diabolično poslanstvo satana pa je ustvarjati prostore, kjer Boga ne bi bilo. Je pa tudi skušnjava: spomnimo se na 6. pogl. o nečistovanju: (1 Kor 6,12-14) »Vse mi je dovoljeno,« vendar ni vse koristno! »Vse mi je dovoljeno,« toda jaz se ne bom dal ničemur podvreči! Jedi so za trebuh in trebuh je za jedi. Bog pa bo oboje odpravil. Telo ni za nečistovanje, ampak za Gospoda, in Gospod je za telo. Bog je obudil Gospoda in bo s svojo močjo obudil tudi nas. (govorijo o duhovnem vstajenju, dvigujejo duhovne misli, zavračajo pa vstajenje). Pavel govori o vstajenju v odnosu do telesa. Vstajenje je delo Boga Očeta; Kristus je model, kaj hoče Bog narediti tudi z nami. 15 Ali ne veste, da so vaša telesa deli Kristusovega telesa? To je preobrat; gre za pobožanstvenje človeka. Manjka še beseda koinonija – sveti bomo v občestvu, ne individualno. V svojem telesu sem del Kristusovega poveličanega telesa in to je največja skrivnost – in tu se dogaja evharistija. Naše odrešenje in veselje se dogajata tu; rešen sem po pridružitvi temu poveličanemu telesu: in to se zgodi pri krstu (ne morem se odrešiti sam).  Nekateri Korinčani so mislili, da je njihova duhovnost dovolj; da je dovolj osvoboditev od materialnega sveta.

 

14-18Če pa Kristus ni vstal, potem je prazno tudi naše oznanilo, prazna tudi vaša vera. Pokazalo pa bi se tudi, da smo lažnive Božje priče, ker smo pričali proti Bogu, da je obudil Kristusa, ki ga ni obudil, če seveda mrtvi ne vstajajo.

Če predpostavljamo, da Kristus ni vstal, potem se motijo tako apostoli kot skupnost in tudi on sam je lažniva Božja priča (v. 15). Tudi njegovo oznanilo je potem brez smisla – prazno (kenón) in brez učinka – prazna (kenē) tudi njihova vera (v. 14). Vera brez odrešenjske vsebine, ki prihaja iz Kristusove smrti in vstajenja, je iluzorna in nekoristna (mataia) (v. 17), ker nima zgodovinske osnove in ne glavnega subjekta. Zato človeka ne more osvoboditi od greha in ne pripeljati v novo življenje. Konec koncev to pomeni tudi, da so vsi obsojeni na večno smrt, da nimajo nobene perspektive za bodočnost, kajti le Kristus more opravičiti, osvoboditi človeka od kazni za greh, tj. od smrti. In opravičiti jih more le, če sam ni podvržen oblasti smrti. Če torej Kristus ni vstal, so verniki najbolj nesrečni, ker so se zaradi iluzornega upanja odpovedali radostim tega sveta. Tudi vse izgube, ki so jih pretrpeli – kot je denimo izguba družbene sprejemljivosti zaradi zavračanja malikov (pg. 8–10) –, so bile nepomembne in prazne.

 

17 Če pa Kristus ni vstal, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera. Greh je, kar ubija odnos, kar ločuje. V Mr 2,9-11 pravi Jezus: Kaj je laže: reči hromemu: ›Odpuščeni so ti grehi‹ ali reči: ›Vstani, vzemi posteljo in hôdi‹? Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,« je rekel hromemu, »ti pravim: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!« Jezus ni provociral: ni rekel: jaz ti odpuščam. Uporabil je teološki pasiv: odpuščeni so tvoji grehi. Jezus je le medij Boga Očeta. Vsak bi rekel da drugo (torej grehi). S tem hoče Jezus vplivati na ljudi, da bi videli resnost greha. Treba je najti vzrok, jedro, koren greha, ker je greh nekaj globalnega. Srčika greha vedno dela proti občestvu. Greh je tisto, kar zapira odnos.  Vera v božjo moč pa je obujenje od mrtvih. Prepoznamo se v tem, da smo obteženi, hromi, ker nosimo breme, da je naša vera šibka, da se rešujemo sami, namesto, da bi zaupali v Gospoda.  V 19.v. se Pavel spusti na področje, ki se dotakne vsakega. Vstajenje od mrtvih je središče vere, sicer smo res reveži, Ne smemo se pohujševati, ker ni nobeden izvzet (niti duhovniki, redovniki in redovnice).

Pavel dokazuje Kristusovo vstajenje z retoriko, v čemer je velik mojster. Zadaj ima princip, da to dela na človeški / posvetni način. Uporablja 3 načine argumentacije (po Aristotelu v njegovi Etiki).

  • Argument logosa (je najmočnejši) – Mt uporabi v evangeliju kar 50 citatov iz SZ
  • Argument etosa (izkušnja govorca)
  • Argument patosa (izkušnja naslovljenca oz. poslušalca)

 

19    Če samo v tem življenju upamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni.

Pavel v sklepni vrstici odlomka še enkrat povzame svoje dokazovanje, s katerim jim želi razložiti dvoje. Upanje, po katerem živijo kristjani, ni vredno nič, če Kristus ni vstal in če mrtvi niso obujeni; vstajenje od mrtvih ni neka fakultativna resnica vere, ki jo je mogoče sprejeti ali zavreči, ampak predstavlja središče evangelija. Zanikanje vstajenja priča o nesmiselnosti napora in trpljenja vsakdanjega življenja. Priznanje njegovega vstajenja pa potrjuje možnost odrešenja. Biti kristjan pomeni izpovedati, da je Jezus Gospod, in v srcu verjeti, da ga je Bog obudil od mrtvih (Rim 10,9).

20-21 

Po tem, ko je opisal radikalno ničevost, na katero je brez vstajenja zreducirana krščanska vera, predstavi Pavel v slovesni obliki temeljno krščansko veroizpoved v Kristusovo vstajenje in vstajenje vernikov.

Z opredelitvijo od mrtvih (ek nekrōn) apostol poudari, da gre za vstajenje telesa, kajti Kristus, ki je bil brez greha, ni mogel umreti drugače kot telesno. Duhovna smrt je namreč za Pavla odpad od odrešenja, zaprtost Kristusovemu odrešenjskemu delu (prim. Rim 5,12). Prva biblična podoba, ki jo Pavel uporabi, da opiše Kristusovo telesno vstajenje kot izraz Božjega sprejetja popolne daritve, je prvenec (aparchē). Pojem »prvenec« nakazuje občnost narave. Kristus je v vsem sprejel človeško naravo – po njej smo organsko povezani z njim (koinonia)! Postava narekuje, da vsak judovski moški duhovniku prinese prvi snop žetve žita. Prvi snop, ki so ga Judje darovali v templju, je bil prav tak kot vsi ostali, zato je bil neke vrste posvečenje vsega pridelka. Celotna žetev je bila tako priznana kot zares Gospodov dar (3 Mz 23,10-14). Preko delčka, ki je predstavljal celoto, se je tako zgodila posvetitev celotne žetve Gospodu.

prvenec tistih, ki so zaspali – Pavel govori zelo judovsko oz. starozavezno. Vsako leto so v templju darovali. Tudi Marija in Jožef sta darovali dve grlici in dva golobčka za Jezusa kot prvorojenca. V logiko prvenstva pride tudi Jezus in po njem se daruje vse. Po človeku smrt in po človeku vstajenje. Ni človek izvor smrti, pa tudi življenje nima izvora v človeku. Življenje pride po človeku, je pa dar Boga.  O tem govori Pavel tudi v Rim 5, 12-21, ki je poglavje milosti. Vendar pa z milostnim darom ni tako kakor s prestopkom. Če so namreč zaradi prestopka enega umrli mnogi, sta se v veliko večji meri razlila na mnoge Božja milost in dar, po milosti enega človeka, Jezusa Kristusa.

Kristus je kot prvenec predstavnik vsega obujenega človeštva V njem ima sleherni možnost vstajenja. A Kristus ni le kronološko prvi vstali, ampak je v njem tudi Božja moč za vstajenje vseh mrtvih. Prav njegova človeška narava – njegova telesnost – ga dela v vsem solidarnega s človekom. .

Logika prvenstva: Bog je v Kristusu vstopil v našo naravo in ta je postala pot k Bogu. V Hebr 10,19 beremo:  Bratje, ker imamo zaupnost, da po Jezusovi krvi stopamo v svetišče, 20 in sicer po novi in živi poti, ki nam jo je odprl skozi zagrinjalo, to je skozi svoje meso, 21 in imamo tudi veličastnega duhovnika nad Božjo hišo. Imamo zaupanje, da vstopimo v Sveto z Jezusovo krvjo po novi in živi poti, ki nam jo je utrdil skozi pregrinjalo; to je skozi svoje meso.

Ta podoba je starozavezna: 1. šotor je bil človeški, 2. šotor je presveti, za zagrinjalo je lahko le enkrat na leto stopil veliki duhovnik (privezan na vrv, da bi lahko potegnili nazaj, če bi ga zadela kap), da je pokadil skrinjo zaveze. On nam je s svojim telesom utrl novo pot skozi zagrinjalo.

To misel močno razvije Pismo Hebrejcem (Heb 2,14-18; 4,15-16; 5,7-10; 9,11-14). Kristus je kot veliki duhovnik s svojim telesom posvetil – prežaril - tudi naša telesa, da po njih vstopamo v Nebeški Jeruzalem (Heb 10,19-24). Kristus postane v moči svojega vstajenja oživljajoči duh (v. 45), ki vernikom podeljuje življenje in Duha.

garden of eden

22     Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživeli.

Druga podoba, ki jo apostol uporablja, da bi razložil to pozitivno Kristusovo solidarnost v smrti in vstajenju, je tipologija Adama. Pavel primerja Kristusa in Adama, ki predstavlja prvega človeka in vse človeštvo, ki z njim deli dediščino greha in smrti. Adam in Kristus nista dva izvira, ampak dve »poti«, preko katerih se udejanja solidarnost med Kristusom in človekom. To dejstvo je vidno iz rabe predloga: po, preko (diá) človeka (Adama) je smrt in ne iz (ek) človeka, in po, preko človeka (Kristusa) vstajenje in ne iz njega. Vir smrti je zlo, vir vstajenja pa Bog Oče.

Pavel podrobno razvija tipologijo Adama v Rim 5,12-21, kjer govori na eni strani o analogiji med Adamom in Kristusom, na drugi pa kaže na veliko nesorazmerje med padcem Adama, po katerem prihaja v svet smrt, in med milostjo v Kristusu, ki odpira v življenje. To, kar je storil Kristus, v veliko večji meri (v. 15b) presega Adamov greh, tako kar zadeva način, kot kar zadeva učinke. Pri tem je pomembno, da gre v Kristusu za ovrednotenje človeka kot dejavnega subjekta, Adam pa je le predmet, nad katerim se izvaja nasilje, ker vsa oblast pripada smrti (v. 17). Položaj tistih, ki so v odnosu s Kristusom, pa je ravno nasproten: le-ti so predmet Božje milosti in daru (v. 15b), ki se je nanje razlila po Kristusu. Adam tako predstavlja suženjstvo in smrt, Kristus pa svobodo in življenje. Sleherni človek je kot potomec Adama deležen človeške narave, ki je sama po sebi smrtna. Kristus je zadnji Adam, ki preobrača smrt, tj. greh in prekletstvo, v življenje. Oživljeni in odrešeni bodo vsi, ki bodo v Kristusu (en tō Christō), ki se svobodno odločijo zanj in se odprejo njegovi odrešenjski milosti.

Kontrast med Adamom in Kristusom pokaže, kako realistično Pavel razmišlja o uniji vernih z njihovo glavo, Kristusom. Po vstajenju je človeško življenje prenovljeno in pridruženo občestvu (koinōnia) s Kristusom. V tem občestvu verniki potujejo proti končnemu cilju, kjer bodo v Kristusu vsi oživeli. 

23-23 Toda vsak v svojem redu: kot prvenec Kristus, potem tisti, ki bodo Kristusovi ob njegovem prihodu, nato bo dovršitev, ko bo kraljestvo izročil Bogu in Očetu, ko bo uničil vsako poglavarstvo in vsako oblast in moč

Pavel spregovori tudi o Kristusovem drugem prihodu ali paruziji (parousia), kjer se bo razodel vrstni red oživljenih. To se bo zgodilo ob njegovem prihodu. To je prvi primer. Izraz parousia Pavel najpogosteje uporablja v 1 Tes (2,19; 3,13; 4,15; 5,23), kjer govori o različnih pojavih, ki bodo spremljali drugi Kristusov prihod. Kristus bo prvenec tistih, ki bodo takrat ob njegovem prihodu njegovi. Takrat bo dovršitev (telos). Grški izraz telos v Novi zavezi ne pomeni konca vseh stvari, ampak dopolnitev in izpolnitev namena, in se povezuje s končno Božjo sodbo (Mt 24,6.14; Mr 13,7; Lk 21,9). Kristusovo kraljestvo namreč ne more biti uresničeno, dokler niso uničene vse sile, ki nasprotujejo Bogu, vključno s silo smrti. Pavel pri tem namiguje na Ps 8,7 (Dal si mu oblast nad deli svojih rok, vse si položil pod njegove noge.), saj je Bog Kristusu prav po smrti in vstajenju vrnil oblast nad vsem stvarstvom, ki je bilo zaradi greha Adamu odvzeto. To vstajenje je predmet krščanskega upanja in je pripravljeno tistim, ki živijo in umirajo v Kristusu. Kristus je prvenec teh vstali in samo teh. In ti bodo vstali »ob njegovem prihodu« (en têi parousíai autoû), torej ob koncu časov. Apostol v vv. 24-28 utemeljuje, zakaj je tako. Namreč Kristusovo kraljestvo ne more biti uresničeno, dokler niso uničene vse sile, ki nasprotujejo Bogu, vključno s silo smrti. Uničenje smrti, ki jo Pavel tukaj, tako kot sicer večkrat, pooseblja (prim. Rim 5,12.14.17; 6,9; 8,2), zmaga nad njo, je prav vstajenje, tj. spremenjenje propadljivega zemeljskega telesa v nepropadljivo, večno telo. To bo dokončno uresničenje odrešenja. To pa pomeni, da je sedanje življenje v Kristusu in z njim šele začetek procesa, ki se bo dopolnil ob koncu časov, ob njegovem drugem prihodu.

Tukaj Pavel uvaja nov pogled na vstajenje oz. reinterpretira judovsko vero v vstajenje kot dokončno manifestacijo Božje pravičnosti v krščanski luči. Judje so verjeli, da bo ob koncu časov vstal sleherni človek, torej v neko vseobče vstajenje, ki bo imelo različne posledice: pravični bodo prejeli večno življenje, grešniki pa zasluženo trpljenje. Pričevanje o takem prepričanju najdemo v Danielovi knjigi: »Mnogi izmed teh, ki spijo v prahu zemlje, se bodo prebudili; nekateri za večno življenje, drugi pa za sramoto in večno gnusobo« (Dan 12,2). O isti veri priča tudi Janezov evangelij: »In tisti, ki so delali dobro, bodo odšli v vstajenje življenja, tisti pa, ki so delali hudo, v vstajenje obsodbe« (Jn 5,29). Takšne predstave so posledica semitske celostne antropologije, ki človeka ne deli na dušo in telo, ampak gleda nanj kot na celoto, zato ne more biti govora o neki usodi po smrti, ki bi zadevala le dušo. Končno in večno plačilo se mora nanašati tudi na telo.

Zaključek

Ni večjega ovrednotenja človeškega telesa kot je Pavlova teologija. Jezus je oltar, žrtev in duhovnik hkrati. Mi smo v to stopili z zakramentom krsta. Pavel je Korinčane posvaril pred besedo krst, da je ne bi pravega krsta zamenjevali  s krstom pokore - Janez Krstnik ali eseni oz. drugi, ki so zapustili tempelj (po prevladi Aleksandra Velikega) in niso več darovali (ker se je duhovščina spridila). Vsi ti so se očiščevali z vodo - na zemeljski način - po logiki mesenega človeka. Zato Pavel pravi, da ga Gospod ni poslal krščevat ampak oznanjat evangelij...

 

Lectio biblica 

  1. Zakaj je za Pavla tako pomembno, da je Kristus vstal od mrtvih? Kako razumem vstajenje?
  2. Zakaj je težko verovati v vstajenje od mrtvih? Ali lahko delim Pavlo misel, da lahko o Božji moči spregovori samo z besedo križa (1,21-25)?
  3. Kako Pavlovo in tvoje življenje pričuje za moč Božje milosti?
  4. Kakšna bi bila vera brez vstajenja od mrtvih (v. 17)? Ali je dar vere v vstajenje zame razlog upanja in konkretna opora/moč v življenju? Primer iz mojega življenja?
  5. Za Pavla je smrt zadnji sovražnik. Že razmišljam o smrti? Molim kdaj za srečno zadnjo uro?
  6. Kako se konkretno kaže prisotnost Vstalega v mojem/našem življenju?

Back to top