Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

Dokazovanje vstajenja od mrtvih 1 Kor 15,12-49

BŠ IV_3 / 19-02-2020

Uvodna molitev s papežem Frančiškom ob Božji besedi (Mr 8,11-26; Mt 5,17)

Sveti oče je v torek 18. feb. 2020 pri jutranji homilij spregovoril o gojenju spomina, ki je pomebna lastnost Jezusovega učenca. V dnevnem evangeliju (Mr 8,14-21) beremo, da so učenci pozabili vzeti zadostno količino kruha s seboj v čoln in tako vanje pride zaskrbljenost za materialne stvari. Med seboj so se namreč pogovarjali »da nimajo kruha«. Jezus je za to vedel in jim je rekel: »Kaj se pogovarjate, da nimate kruha? Kaj še vedno ne doumete in ne razumete? Ali imate srce zakrknjeno? Oči imate, pa ne vidite, ušesa imate, pa ne slišite. Ali se ne spominjate, ko sem razlomil pet hlebov med pet tisoč ljudi, koliko polnih košar koščkov ste nabrali?«

Evangeljski odlomek nam pomaga razumeti razliko med »zakrknjenim srcem«, kakršno je bilo od učencev, in »sočutnim srcem«, kakršno je bilo Gospodovo. Proti zakrknjenosti srca obstaja zdravilo in to je spomin. Zato se v današnjem evangeliju in tudi v drugih svetopisemskih odlomkih kakor refren ponavlja poudarek na »odrešilni moči spomina«, ki je milost, za katero je treba prositi, da bi »ohranili srce odprto in zvesto«, kot je zatrdil sveti oče.

»Ko srce postane zakrknjeno, ko srce otrdi, pozabi. Pozabi na milost odrešenja, pozabi na zastonjskost. Zakrknjeno srce vodi v prepire, vodi v vojne, vodi v egoizme, vodi v uničenje brata, kajti ni sočutja. Sporočilo največje odrešitve je, da je Bog imel sočutje do nas. Tisti evangeljski refren, ko Jezus vidi neko osebo v boleči situaciji in se mu ta zasmili. Jezus je Očetovo sočutje.

Danes bomo nadaljevali poglabljanje v eno največjih in najbogatejših skrivnosti naše vere – v evangelij o Kristusovem in našem vstajenju. To je oznanilo, ki ni vznemirjalo le takratnih Pavlovih poslušalcev, temveč vznemirja vernike vseh časov. Tudi mi smo hvaležni, da nas Gospod po svoji besedi, po Svetem Duhu in po življenju v veri potrpežljivo uvaja v to skrivnost. Ne pričakujmo kot farizeji »znamenja z neba« (Mr 8,11), ki bi povozila naš razum in našo svobodno vero, temveč vztrajno prosimo za »modrost od zgoraj«, ki bo najprej naša srca približala Očetu, da bomo lahko občutili njegovo ljubezen, ki nam je dala vse - svojega Sina, ki ga je obudil ob mrtvih.

 

Pavel se predstavi kot "negodnik" (mrtvorojeni) (15,8)

Pavel nazadnje omeni tudi samega sebe kot pričo vstalega Kristusa. Imenuje se z nenavadno besedo negodnik (ektrōma), ki dobesedno pomeni nedonošenec, splavljenec, mrtvorojen. Nekateri vidijo v tem Pavlov namig, da je bil poklican kot zadnji od vseh apostolov, da ni bil eden izmed dvanajsterih in v času zemeljskega življenja verjetno nikoli ni videl Jezusa. Vendar bi v tem primeru pričakovali opis, da je bil pozno oziroma zadnji rojen.

Lahko pa izraža, da se je Pavel – kot goreč Jud in farizej, ki je besno preganjal Cerkev in verjetno celo moril brate – v resnici počutil kot mrtvorojeni. Ko se mu je Kristus prikazal na poti v Damask, ga je resnično poklical iz smrti v življenje. Pavel se močno zaveda, da ga je Kristus obudil iz smrti in mu podaril življenje: Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil. (Ef 2,4-5; prim. 1 Tim 1,16) Tudi njegova preteklost je bila odrešena: »Pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj« (Flp 3,13). Njegov poklic je zato drugačen od drugih in ob tem se lahko tudi Korinčani opogumijo, saj Bog pogosto kliče prav tiste, ki so v očeh sveta najmanj primerni (1,26-31). Ker se zaveda svoje nevrednosti, lahko še močneje prepozna Božjo milost, ki ga je poklicala: Po Božji milosti (chariti de Theou) je to, kar je (v. 10). Ne postavlja se nad druge, saj mu je bilo vse, kar je storil, omogočeno po Božji milosti.

....

ZAPISKI PREDAVANJA SE ŠE PRIPRAVLJAJO!
STRAN ŠE NI V CELOTI IZDELANA!

 

 

Vstajenje mrtvih (15,12-19)

12-13 Pavel se tukaj sooči s trditvijo nekaterih njegovih nasprotnikov v Korintu, ki trdijo, da ni vstajenja mrtvih. Vero v vstajenje od mrtvih je bilo Korinčanom gotovo najtežje sprejeti. Vendar Pavel dokazuje, da pomeni zanikanje vstajenja od mrtvih tudi zanikanje Kristusovega vstajenja. Vero v vstajenje so postavili pod vprašaj verjetno Korinčani, ki so se imeli za duhovne in razsvetljene in so pripadali t. i. Apolovi in Kristusovi frakciji v skupnosti (1,12). Očitno se je v njihovem krogu razvil nek pogled na Kristusa in odrešenje, ki se je razlikoval od apostolovega učenja in bi ga lahko imenovali »kristologija slave«. Pavel že takoj na začetku pisma zavrača takšen pogled in vztraja, da mora biti sleherno govorjenje o Bogu utemeljeno na Kristusovem križu (1,17–2,9). Za te razsvetljene Korinčane je Kristus, ki živi v Cerkvi, novo bitje, odet v zmagovito Božje veličastvo in nima nič skupnega z zgodovinskim Jezusom, ponižanim do smrti na križu.

14-18 Če predpostavljamo, da Kristus ni vstal, potem se motijo tako apostoli kot skupnost in tudi on sam je lažniva Božja priča (v. 15). Tudi njegovo oznanilo je potem brez smisla – prazno (kenón) in brez učinka – prazna (kenē) tudi njihova vera (v. 14). Vera brez odrešenjske vsebine, ki prihaja iz Kristusove smrti in vstajenja, je iluzorna in nekoristna (mataia) (v. 17), ker nima zgodovinske osnove in ne glavnega subjekta. Zato človeka ne more osvoboditi od greha in ne pripeljati v novo življenje. Konec koncev to pomeni tudi, da so vsi obsojeni na večno smrt, da nimajo nobene perspektive za bodočnost, kajti le Kristus more opravičiti, osvoboditi človeka od kazni za greh, tj. od smrti. In opravičiti jih more le, če sam ni podvržen oblasti smrti. Če torej Kristus ni vstal, so verniki najbolj nesrečni, ker so se zaradi iluzornega upanja odpovedali radostim tega sveta. Tudi vse izgube, ki so jih pretrpeli – kot je denimo izguba družbene sprejemljivosti zaradi zavračanja malikov (pg. 8–10) –, so bile nepomembne in prazne.

19      Pavel v sklepni vrstici odlomka še enkrat povzame svoje dokazovanje, s katerim jim želi razložiti dvoje. Upanje, po katerem živijo kristjani, ni vredno nič, če Kristus ni vstal in če mrtvi niso obujeni; vstajenje od mrtvih ni neka fakultativna resnica vere, ki jo je mogoče sprejeti ali zavreči, ampak predstavlja središče evangelija. Zanikanje vstajenja priča o nesmiselnosti napora in trpljenja vsakdanjega življenja. Priznanje njegovega vstajenja pa potrjuje možnost odrešenja. Biti kristjan pomeni izpovedati, da je Jezus Gospod, in v srcu verjeti, da ga je Bog obudil od mrtvih (Rim 10,9).

Back to top