Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

Kristus je vstal - kakor je v Pismih (1 Kor 15,1-4)

BŠ IV_2 / 29-01-2020

Molitev s papežem Frančiškom

Papež Frančišek vabi k veselju nad Božjo besedo, ki nam je podarjena. Judje se veselijo, ker imajo skrinjo zaveze in David brez sramu pleše pred ljudstvom, ker se je Bog vrnil in jim to daje veselje. »Evangelij bo šel naprej z radostnimi evangelizatorji, polnimi veselja, ne pa s kristjani, ki so ujetniki formalnosti; glej 2 Sam 6,12, 28. januarja 2020.

Začeli smo s praznovanjem leta Božje besede. Branje Svetega pisma nam ne sme postati le navada, da bi se potem prehitro ne utrudili in nam ne poide veselje (Neh 8: Veselje v Gospodu je naša moč). Veselje pomeni, da se rahlo relativiziraš in si rečeš: Tvoje orodje smo in Ti nekaj narédi iz nas. Veselje sprošča zapetost in veča zaupanje. Veselje je drugi od darov Duha (ljubezen, veselje in mir). Preveč smo zaskrbljeni za dostojanstvo Boga med nami. Geslo tega leta je pogovarjala sta se (na poti v Emavs).

 

Petnajsto poglavje 1 Kor je najpomembnejše in najobsežnejše. Vprašanje vstajenja se končno izkaže kot temeljno vprašaje, ki je vznemirjalo korintske kristjane, in je tudi danes ključno vprašanje vere.

Očitno je, da so nekateri člani skupnosti zanikali telesno vstajenje mrtvih (v. 12) in da tudi o Kristusovem vstajenju niso imeli prave predstave. Duhovno izkustvo zakramentov in duhovnih darov je Korinčane tako navdušilo, da so bili prepričani, da so že duhovni, torej že odrešeni, in da jim ni potrebna nobena dopolnitev. Počutili so se osvobojene od materialnega sveta, zato so lahko vzklikali: Vse mi je dovoljeno (6,12); večno življenje v telesu, pa čeprav v spremenjenem, se jim je zdelo nesmiselno.

Prepričani so bili, da že imajo spoznanje (gnōsis) (8,1) in so zato že dosegli zadnjo resničnost in so popolni (teleioi) (2,6). Takšna drža pomeni dejansko zanikanje večnega življenja v telesu in s tem tudi vere v vstajenje. S tem pa je postavljeno pod vprašaj bistvo krščanske vere, zato Pavel v tem zaključnem poglavju pisma temeljito razloži vsebino in pomen krščanskega oznanila o vstajenju.

 

Poglavje – kerigma o vstajenju je razdeljeno na štiri dele.

I) 1-11: Cerkev je priča vstajenja – temelj evangelija

II) 12-19: Resnica vstajenj

III) 20-34: Kristusovo vstajenje

IV) 35-50: O vstalem telesu

V) Cerkev je priča vstajenja – temelj evangelija (15,1-11)

 

(1) Cerkev je priča vstajenja je temelj evangelija. Je opis krščanskega življenja v luči Duha. Prva vrstica bi sodila na začetek vsake kateheze o veri (spomnite se na evangelij). Gre za nekaj ključnega: to je srčika evharistične molitve to delajte v moj spomin  - to je nekaj materialnega ne psihičnega. Spomin ustvarja; treba se je spominjati velikih božjih del (to je osnova SZ judovske veroizpovedi). 5 Mz - Devteronomij (ponovljena Postava) v 5 Mz 6,4-9 piše. Kar so Judje izpovedovali šestkrat na dan. 

Pavel v tem odlomku, kjer postavi temelje za vse, kar sledi, predstavi krščansko upanje kot neločljivo povezano z vero v Kristusovo vstajenje. To utemeljuje s pomočjo treh korakov: najprej pojasni vero, ki jo je sam izročil Korinčanom (v. 1-4), nato navaja pričevanja uradnih prič: Kefa, dvanajsterih, 500 bratov, Jakoba in apostolov, samega sebe (v. 5-8), nato pa govori o svoji vlogi in vlogi apostolov glede oznanila o vstajenju (v. 9-11).

1-2 Pavel se obrača na vse korintske vernike z željo, da jih spomni na temeljno oznanilo evangelija, ki jim ga je že oznanil.

-Vera je v Izraelu razumljena kot spominjanje velikih del, ki jih je Gospod storil – prim. »Poslušaj, Izrael, (spominjaj se), Gospod je tvoj Bog … Ponavljaj te besede … Priveži si jih … Napiši si jih na hišne podboje in na mestna vrata!« (5Mz 6,4-9)

-Tudi v središču krščanskega oznanila je spominjanje: Postavitev evharistije: »To delajte v moj spomin.«

Ko Pavel v 1Kor 11 predstavi obhajanje evaharistije, zelo jasno pokaže, da je evaharistija sestavljena iz dveh obedov: medsebojen (darujoče) ljubezni in evharistične daritve. Pri evharistiji se tako učimo živeti kot občestvo in kot dar. Tak način življenja postane spomin na Kristusa. Naš način obstoja mora postajati Kristusov spomin – njegova miselnost (2,16), njegovo delovanje in navzočnost.

Kaj je vsebina tega spomina? Besede spominjati se danes težko razumemo, ker jih dojemamo zgolj intelektualno. Gre za dejanje, ki postane spomin. Katero dejanje? Dati se v hrano za življenje. Dati se kot dar. To dejanje LJUBEZNI je živ spomin. Človek je tega sposoben samo, če živi na tak način kot je živel Kristus – tako, da vključuje drugega, da postaja dar. Dejanje darovanja sebe - LJUBEZEN - je trajen spomin, to je evharistična molitev.

»Postanite moji posnemovalci! Tudi Timóteja, mojega dragega zvestega otroka v Gospodu, sem k vam poslal prav zato. On vam bo priklical v spomin moja pota v Kristusu Jezusu, kot jih učim povsod po vseh Cerkvah« (4,16-17)

Ljubezen stori, da spomin postane prisotnost. Nekoga imaš rad in želiš imeti neko njegovo stvar, da bi jo nosil s seboj kot dragocen spomin na tega človeka, kajti ta predmet je zate navzočnost te osebe. Ta predmet je zate prosojen, ker je naseljen s to osebo. Kristus reče: »Ostanite v moji ljubezni. Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni.« (Jn 15,9-10) Za Kristusa pa pomeni njegov način obstoja spomniti se na Očeta, na drugega, kajti njegov način obstoja je v odnosu. Tam pa ima prednost drugi. »Ne živim več jaz ampak v meni živi Kristus.« (Gal 2,20). Spomni se me pomeni: vzemi me s seboj; kajti jaz sem tvoj drugi.

1 Kor 4, 11-17 (Bodite moji posnemovalci, On vam bo priklical v spomin moja pota v Jezusu Kristusu). Ključni je dvojec: vezi ljubezni – spomin. Jezus potem dela v meni. 1 Kor 11 od 17.v. naprej govori o evharistiji (kot jo poznamo pa le od 34. v. naprej). V resnici Pavel pri evharistiji najprej govori o odnosih znotraj skupnosti (žalostijo ga ločine in prepiri; vsak najprej pojé svojo večerjo). Kaj naj torej delamo v Njegov spomin? »Bistveno je, da delate kakor jaz, ki se dajem drugim«. Ne gre le za socialno razmišljanje; ne morete delati v Njegov spomin in se prerivati med sabo in jesti vsak zase. Spomin je nekaj živega in njegov vsebina je ljubezen. V resnici si zapomnimo le stvari, ki jih imamo radi; če nas nekaj zelo premakne (oz. negativno gledano stvari, ki so nas zelo prizadele). Zato je treba stvari obkrožiti z ljubeznijo, če jih hočemo ohraniti. Duh ni nekaj abstraktnega (Duh je na koncu sv. Trojice, ker nam je najbližji). Oče prihaja po Duhu. V odlomku 11, 28-29- pravi Pavel: naj vsak sam sebe presoja  in tako jé in pije (način je važen), ker sam sebi jé in pije v obsodbo. Ljubezen naredi, da spomin postane prisotnost Gospoda. V Jn 14,26 Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.

Pavel jih spominja na njegovo oznanjevanje evangelija pri njih. Oznanilo evangelija povzema tako preteklost kot sedanjost in prihodnost Korinčanov. Evangelij je oznanilo, ki prinaša odrešenje in večno življenje, a zahteva tudi njihov odgovor v veri in življenju. Zato velja: Kdor torej meni, da stoji, naj gleda, da ne pade. (10,12) Kdor bo »zaspal« v življenju po evangeliju, postavlja lastno odrešenje v nevarnost.

  • V Gal 1,11 na podoben način naglaša izvor svojega evangelija (»Izjavljam vam torej, bratje: evangelij, ki sem ga oznanil, ni po človeku … temveč po razodetju JK.« Dokaz za to je najprej njegovo življenje! Tudi v 1Kor 15,5sl. argumentira na podlagi izkušenj)
  • Pavel oznanja evangelij o »Božjem Sinu« (Rim 1,1-7)
  • 1,9: »Zvest je Bog, ki vas je poklical v občestvo s svojim Sinom JK, našim Gospodom.« V to občestvo, ki pomeni živ, življenjski, dejaven odnos s Sinom, so že stopili s krstom in ga živijo v evharističnem obedu (10,16).
  • 1,17: »Kristus me namreč ni poslal krščevat, ampak oznanjat evangelij, in sicer ne z modrostjo besede, da se Kristusov križ ne izvotli.«
  • Evangelij je Božja moč in modrost, ki je v skrivnosti (2,7), v skrivnosti križa, izstopanja iz samega sebe! To skrivnost lahko spoznamo samo v Duhu (2,10); samo duhovni človek lahko pravilno presoja; samo ta, ki ima »Kristusovo miselnost« (2,16)
  • Človek, ki ima spoznanje samo na ravni človeške psihosomatske narave, naj bo še tako pameten, nima dostopa do duhovnih stvari in do Božjega življenja (prim. 1 Kor 2,12-16). Zakaj? Ker je Bog Oče in ga lahko poznamo samo kot sinovi in hčere. Ne gre za vprašanje primerjanja, razprave, mnenj, raziskav, branja … Gre za vprašanje odnosa. In kot pravi apostol Pavel v 4,15 nas mora nekdo uvesti v to duhovno modrost, nekdo »roditi«;
  • V Duhu spoznavamo, da smo »Božja njiva in Božja zgradba » (3,9), »Božji tempelj« (3,16) in da je vse naše: »vi pa Kristusovi, Kristus pa Božji« (3,23)
  • 4,15: »Čeprav bi namreč imeli deset tisoč vzgojiteljev v Kristusu, vendar nimate mnogo očetov. V Kristusu Jezusu sem vas namreč po evangeliju rodil jaz.« S podobo očeta, ki rodi svoje otroke za Kristusa, veliko pove ne samo o svojem odnosu do njih, ampak tudi o teološki naravi sprejemanja vere. Vere ni mogoče sprejeti samo z razumom, človek ne postane veren z vzgojo. Prek razuma in vzgoje lahko morda postane religiozen, dober ali slab poznavalec vere, ne pa veren človek. Za vero se je treba roditi (gennaō). Za Pavla je to podoba krsta. Krst pa pomeni biti pokopan s Kristusom v smrt … in z njim stopiti na pot novega življenja (Rim 6,4-6). V vero, ki pomeni novo življenje, lahko torej človek stopi samo prek smrti lastnega (navideznega) življenja in sprejetja Kristusovega. Pavel je prav v predhodnem odlomku dokazoval, da pri tem ne gre za neko duhovno-mistično izkušnjo, ampak za konkretno življenjsko predanost križanemu Kristusu. To je bila njegova vsakdanja pot apostola evangelija, zato je lahko Galačanom zelo jasno zapisal: Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. (2,20)
  • K tej izkušnji je hotel pripeljati tudi Korinčane, zato jim ni govoril z besedami modrosti, ampak z besedo križa; ni jim hotel oznaniti drugega kot samo Jezusa Kristusa, in to križanega (1,18; 2,2). In ko v tem trenutku trpi z njimi, se zaveda, da jih na ta način rojeva za Kr.: otroci moji, ki vas ponovno rojevam v bolečini, dokler ne bo v vas izoblikovan Kristus. (Gal 4,19).
  • 9,16: »Če namreč oznanjam evangelij, nimam pravice, da bi se ponašal, saj je to zame nujnost. Kajti gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!

3-5 Odrešenje je vezano na dogodek življenja, smrti in vstajenja Jezusa Kristusa, ki ga oznanja evangelij.

  • Po njem ste na poti odrešenja (v. 2) - evangelij je oznanilo, ki prinaša odrešenje in večno življenje
  • Zato naj se držijo besede evangelija! Beseda Duha (evangelija) ima v sebi moč življenja: 1Tes 2,13; Heb 4,12. Držite se teh besed, izkoristite jih, gradite na njih, ne na sebi!!! »Drugače ste zaman sprejeli vero!«
  • 1,18: »Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti odrešenja, pa je Božja moč.« 2,13: »To tudi govorimo, pa ne z besedami, kakršne uči človeška modrost, ampak kakršne uči Duh, tako da duhovne stvari presojamo z duhovnimi
  • Opis njegove dejavnosti v Korintu Apd 18,11: »Ostal je tam eno leto in šest mesecev ter med njimi učil Božjo besedo

Zato jim je tudi Pavel izročil (paredōka) to, kar je tudi sam prejel (parelabon). Predal jim je torej ne zgolj to, kar je prejel razodeto po svojih vizijah vstalega Kristusa, ampak tudi, kar so mu izročili apostoli iz Jeruzalema in krščanske skupnosti. Pavel se tako izrecno sklicuje na krščansko izročilo – tradicijo, ki se je utrdila že pred njegovim apostolskim delovanjem.

V v. 3b-5 je izraženo bistvo evangelija v obliki izpovedi vere prvih kristjanov, ki je bila dobro uveljavljena že pred Pavlom in se je verjetno oblikovala prav v Antiohiji, kjer je bila Pavlova »matična« Cerkev (Apd 11,25-26). Govorimo o praapostolski kerigmi, ki jo je povezel apostol Peter ob krstu stotnika Kornelija v Cezareji (Apd 10,37-43). Ne gre za izraze abstraktnih resnic, ampak za izražanje Božjih odrešenjskih dejanj v smrti in vstajenju Jezusa Kristusa. To je tudi temeljno oznanilo evangelija.

Ne gre za izraze abstraktnih resnic, ampak za izražanje Božjih odrešenjskih dejanj v smrti in vstajenju Jezusa Kristusa. To je tudi temeljno oznanilo evangelija. Izpoved navaja tri dokaze za Kristusovo vstajenje:

  • Njegova smrt za grešnike – rešitev na »božji način«; 1,21-23: »Ker namreč svet prek modrosti ni spoznal Boga v njegovi modrosti, je Bog po norosti oznanila sklenil rešiti tiste, ki verujejo.« 2,7-9; Gal 1,4; Rim 5,6-10; Flp 2,8; Heb 2,16.17: »Saj se ne zavzema se za angele, temveč za Abrahamovo potomstvo. Zato se je moral v vsem izenačiti z brati, da je postal usmiljen, v tem, kar se nanaša na Boga, pa zanesljivi véliki duhovnik, ki opravlja spravno daritev za grehe ljudstva
  • Sklicevanje na Staro zavezo »kakor je v Pismih« (prim. Ps 118,22: »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen.«; spevi o Gospodovem služabniku: Iz 42,1-7)
  • pokop - Pokop ima pomembno vlogo za vero v vstajenje v vseh štirih evangelijih, saj ob tem dejstvu prazen grob kaže na resnico vstajenja. Gre za znamenje popolne in realne telesne smrti, dokončen sestop v podzemlje; Jezus je v vsem okusil človeško smrt in konec! V Rim 6,4 je to podoba krsta: »S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.«

Fraza je bil obujen je v pasivni obliki (egēgertai) kaže na obujajočega Duha Boga Očeta, ki je vrnil v svojega Sina življenja. Fraza nakazuje permanentno in nadaljujočo se delovanje Očetovega Duha in na trajno prisotnost Vstalega. Sklicevanje na Pisma (kata tas graphas), tj. na Staro zavezo, govori o tem, da Kristusovo vstajenje ni bilo slučajno, ampak del odrešenjskega načrta, ki so ga napovedovali že preroki (prim. Iz 53; Oz 6,2).Izraz tretji dan, je kmalu postal poznan kot Gospodov dan (Raz 1,10), ki ga pozna tudi že Stara zaveza Izjava, da se je Kristus po vstajenju prikazal Kefu (Petru) in dvanajsterim pa še potrjuje resničnost vstajenja. To dokazovanje zvesto sledi vzorcu palestinske Cerkve (Apd 2,14-36), ki je po navdihu Svetega Duha v dogodkih Jezusove smrti in vstajenja prepoznala Božji odrešenjski poseg, v katerem je vse človeštvo doseglo odrešenje.

 Psmo ss

 

Samo Skralovnik

 Zakaj je krščanstvo zraslo iz judovstva, zakaj se je Bog razodel Judom? Zadaj je ideja spomina: kaj je bilo napovedano, kaj je resničnost od vsega začetka naprej – gre za dojemanje časa. Danes čas dojemamo zelo matematično: prej, sedaj, prihodnjič. Semitsko dojemanje časa je drugačno, bolj celostno. Pavel se rad sklicuje na SZ, način pa je specifičen (ne tako kot pri Mt); hebrejsko dojemanje časa mu je bilo položeno v zibelko.

Abrahama lahko dojemamo na 8 načinov, eden od njih je Pavlov. Fascinantni je, da vsak od n jih Abrahama spravi na svoje kopito. Pavel ga obravnava kot spomin, vendar ga pusti takega kot je!

Včasih so ljudje poudarjali stvari drugače (ne s plakati). Jezus reče resnično, resnično … , da bi poudaril položaj. Tudi Pavel pove dvakrat (kot je v Pismih), kar pa ni stereotipno. SZ že govori o dokončni ljubezni. Pavel se sklicuje na celotno sv. Pismo, ne kot Mt le na točno določen dogodek. Njegovo dojemanje dinamike je mnogo bolj celovito. Božja ljubezen ni prisotna le v NZ: V SZ se Bog vedno javlja kot Bog življenja.

1 Mz 22  Izak – Abraham: zgodba povzroča težave Judom

Iz 53  Nazareška shodnica, leto usmiljenja: danes se je to Pismo spolnilo (ne zdaj, ampak to traja). To je 4. spev trpečega služabnika. Besedilo je zelo zgovorno ion je bil efekt pri kristjanih močan (kot v filmu, ki skriva namen in se vse odvije na koncu). Pojavlja se vprašanje, kdo je Gospodov služabnik (pri Judih in kristjanih). Služabnik je naziv za človeka, ki je orodje v Božjih rokah (npr. Mojzes, David, Zerobabel, preroki, kralji,…). Kdo bi bil lahko naš lik? Načeloma imamo 3 možnosti:

  • Individualna osebnost (Judje se ne morejo zediniti kdo).
  • Korporativno osebnost (Izraelski narod kot tak).
  • Ostanek Izraela: zaradi grehov malikovanja bo živel narod naprej po »čistem« ostanku. Ideja po sredništvu v SZ. Nenavadno bi bilo, če bi šlo za človeka, ki vse dela prav; vendar tudi pravični trpijo (npr. Job). V SZ je premagana maksima, da dobro vedno žanje dobro in slabo žanje slabo. Job pravi, da ne bo sodil in da trpljenje ostaja. Kako lahko nekdo odrešuje druge in je celo Bog? To jim ni šlo v račun; samo spomnimo se Petra ob prvi Jezusovi napovedi trpljenja. Nekateri zgodnji judovski teksti sicer enačijo trpečega služabnika z Mesijo, vendar se kasneje to spremeni.

Poglavje 53 je izpuščeno iz rednega sinagogalnega branja v javnosti. In zakaj je to presenetljivo? Ker bi lahko Judje mislili isto kot kristjani. Izvedena je bila anketa in noben Jud ni poznal tega besedila.

Primerjava SZ in NZ

Iz 53,2

Jn 1,46

Kakor korenika iz suhe zemlje (nasprotje je rajski vrt z najboljšo zemljo); izraženo je duhovo in materialno

Kaj more dobrega priti iz Nazareta je kraj s slabim predznakom; poganski elementi, ker se mešajo narodi (prisotnost helenizma)

Iz 53,1.3

Mt 27, 39-44

Zaničevan, zapuščen; nismo ga cenili

Tisti pa, ki so hodili mimo, so zmajevali z glavami …; norost ljubezni in križa

Iz 53, 4-6,11

1 Pt 2,24

Nosil je grehe drugih; če že trpi, ni Mesija

Sam je na svojem telesu ponesel naše grehe na les

Iz 53, 6-7

Jn 10,11

Bil je mučen … in ni odprl svojih ust (pred Pilatom; razen ko reče Jaz sem – in vemo, kaj to pomeni

Jaz sem dobri pastir, ki da svoje življenje za ovce

Iz 53, 9

Mt 27, 57-60

Dobil je grob pri krivičnih in gomilo pri bogatih (opisane vse postaje Jezusovega življenja: protoevangelij

Pokopal ga je Jožef iz Arimateje, grob vsekan v skalo

Iz 53, 10-11

 

Gospod ga stre, potomec ni nujno fizično potomstvo

Ni nujno oseba; po ključu obljube smo potomstvo mi vsi

Tradicionalna razlaga trpljenja (topos) je očitno zgrešena. Predstave o Kristusu/Mesiji so bile tako močno zgrešene, da ga niso mogli prepoznati.

  • Prevladujoča rabinska interpretacija v trpečem služabniku prepoznava kolektivno osebnost (Izraelski narod).
  • Trpečega služabnika ni mogoče identificirati z nobeno osebnostjo v SZ.
  • Prerok napoveduje odrešenjsko dejanje v prihodnosti.

Apd 8  Filip v katehezi etiopskemu služabniku citira spev iz Iz 53 (ali govori o sebi ali o kom drugem). To je standardna interpretacija od apostolskih časov naprej.

Mr 8  Soočenje Božje in človeške logike; da bo moral veliko trpeti, da bo umrl in vstal. Peter ga je začel grajati (šel se je celo eksorcizem; močna beseda nad Božjo logiko), zato ga je Jezus tako močno zavrnil (poberi se, za menoj). Peter je bil trdobučnež in ni mogel razumeti.

Apd  Posoda iz neba z živalmi vseh vrst, ki naj bi jih jedel Peter. Judje so zelo pozorni na dovoljeno hrano. Peter se upira glasu, ki ga poziva naj jé.  Ostaja v strukturah, v katerih je zrasel. Zato je treba Pavla toliko bolj občudovati.

Središče evharistije je spomin in hrana. Človek postaja tisto, kar jé. Vse je vaše, vi ste Kristusovi, Kristus pa Božji (1 Kor 3).

 

Lectio biblica

1. V uvodnem pogovoru obudimo na kratko spomin na dela in dogodke v zadnjem obdobju, kjer sem začutil Božjo moč! Pripovedujmo to drug drugemu!

2. Katere so zame ključne Pavlove izjave v pismu, ki opisujejo evangelij, ki ga je oznanil?

3. Evnuh ob branju Stare zaveze izjavi: »Kako naj bi razumel, ko me pa nihče ne pouči?« Ali lahko, in kako, sklicevanje na "Pisma" poglobi moje razumevanje Nove zaveze, mojo vero? Se počutim kot "evnuh", ki ne razume, ali kot "Filip", ki razume, razlaga in oznanja?

4. Pavel se v 1 Kor 15 sklicuje (med drugim) na Iz 53, na trpečega Gospodovega služabnika. Sodobniki ga niso razumeli in ne sprejeli. Kje v svojem življenju (v skupnosti) zaznavam soočenje Božje in človeške logike (prim. Mr 8,31sl.)

 

Back to top