Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

Vstajenje mrtvih 1 Kor 15

BŠ IV_2 / 29-12-2020

 

Najpomembnejše in najobseženejše poglavje v pismu! Vprašanje vstajenja se končno izkaže kot temeljno vprašaje, ki je vznemirjalo korintske kristjane, in je tudi danes ključno vprašanje vere.

Očitno je, da so nekateri člani skupnosti zanikali telesno vstajenje mrtvih (v. 12) in da tudi o Kristusovem vstajenju niso imeli prave predstave. Duhovno izkustvo zakramentov in duhovnih darov je Korinčane tako navdušilo, da so bili prepričani, da so že duhovni, torej že odrešeni, in da jim ni potrebna nobena dopolnitev. Počutili so se osvobojene od materialnega sveta, zato so lahko vzklikali: Vse mi je dovoljeno (6,12); večno življenje v telesu, pa čeprav v spremenjenem, se jim je zdelo nesmiselno.

Prepričani so bili, da že imajo spoznanje (gnōsis) (8,1) in so zato že dosegli zadnjo resničnost in so popolni (teleioi) (2,6). Takšna drža pomeni dejansko zanikanje večnega življenja v telesu in s tem tudi vere v vstajenje. S tem pa je postavljeno pod vprašaj bistvo krščanske vere, zato Pavel v tem zaključnem poglavju pisma temeljito razloži vsebino in pomen krščanskega oznanila o vstajenju.

 

Poglavje – kerigma o vstajenju je razdeljeno na štiri dele.

 

I) 1-11: Cerkev je priča vstajenja – temelj evangelija

II) 12-19: Resnica vstajenj

III) 20-34: Kristusovo vstajenje

IV) 35-50: O vstalem telesu

V) Cerkev je priča vstajenja – temelj evangelija (15,1-11)

 

Pavel v tem odlomku, kjer postavi temelje za vse, kar sledi, predstavi krščansko upanje kot neločljivo povezano z vero v Kristusovo vstajenje. To utemeljuje s pomočjo treh korakov: najprej pojasni vero, ki jo je sam izročil Korinčanom (v. 1-4), nato navaja pričevanja uradnih prič: Kefa, dvanajsterih, 500 bratov, Jakoba in apostolov, samega sebe (v. 5-8), nato pa govori o svoji vlogi in vlogi apostolov glede oznanila o vstajenju (v. 9-11).

1-2 Pavel se obrača na vse korintske vernike z željo, da jih spomni na temeljno oznanilo evangelija, ki jim ga je že oznanil. Oznanilo evangelija povzema tako preteklost kot sedanjost in prihodnost Korinčanov, kar Pavel izraža z glagoli v treh različnih časih. Gre namreč za evangelij (euangelion), ki so ga sprejeli (parelabete),[1] v katerem sedaj vztrajajo (hestēkate)[2] in po katerem so na poti odrešenja (sōzesthe). Evangelij je oznanilo, ki prinaša odrešenje in večno življenje, a zahteva tudi njihov odgovor v veri in življenju. Zato velja: Kdor torej meni, da stoji, naj gleda, da ne pade. (10,12) Kdor bo »zaspal« v življenju po evangeliju, postavlja lastno odrešenje v nevarnost.

3-5 Odrešenje je vezano na dogodek življenja, smrti in vstajenja Jezusa Kristusa, ki ga oznanja evangelij.

Zato jim je tudi Pavel izročil (paredōka) to, kar je tudi sam prejel (parelabon). Predal jim je torej ne zgolj to, kar je prejel razodeto po svojih vizijah vstalega Kristusa, ampak tudi, kar so mu izročili apostoli iz Jeruzalema in krščanske skupnosti. Pavel se tako izrecno sklicuje na krščansko izročilo – tradicijo, ki se je utrdila že pred njegovim apostolskim delovanjem.

V v. 3b-5 je izraženo bistvo evangelija v obliki izpovedi vere prvih kristjanov, ki je bila dobro uveljavljena že pred Pavlom in se je verjetno oblikovala prav v Antiohiji, kjer je bila Pavlova »matična« Cerkev (Apd 11,25-26). Govorimo o praapostolski kerigmi, ki jo je povezel apostol Peter ob krstu stotnika Kornelija v Cezareji (Apd 10,37-43). Ne gre za izraze abstraktnih resnic, ampak za izražanje Božjih odrešenjskih dejanj v smrti in vstajenju Jezusa Kristusa. To je tudi temeljno oznanilo evangelija.

Izpoved navaja tri dokaze za Kristusovo vstajenje: njegov pokop (etaphē), sklicevanje na Staro zavezo, srečanje s Petrom in dvanajsterimi. Pokop ima pomembno vlogo za vero v vstajenje v vseh štirih evangelijih, saj ob tem dejstvu prazen grob kaže na resnico vstajenja. Fraza tretji dan je vstal (egēgertai) je v originalu zapisana v obliki, ki namiguje na permanentno in nadaljujočo se prisotnost vstajenja. Sklicevanje na Pisma (kata tas graphas), tj. na Staro zavezo, govori o tem, da Kristusovo vstajenje ni bilo slučajno, ampak del odrešenjskega načrta, ki so ga napovedovali že preroki (prim. Iz 53; Oz 6,2).

Izraz tretji dan, je kmalu postal poznan kot Gospodov dan (Raz 1,10), ki ga pozna tudi že Stara zaveza.[3] Izjava, da se je Kristus po vstajenju prikazal Kefu (Petru) in dvanajsterim,[4] pa še potrjuje resničnost vstajenja. To dokazovanje zvesto sledi vzorcu palestinske Cerkve (Apd 2,14-36), ki je po navdihu Svetega Duha v dogodkih Jezusove smrti in vstajenja prepoznala Božji odrešenjski poseg, v katerem je vse človeštvo doseglo odrešenje.

6-7 Naštevanje tistih, ki se jim je prikazal Gospod, ni izčrpno. Čeprav nam evangelij pove, da so bile prve priče vstajenja ženske, le-te tukaj niso omenjene, kar gre verjetno pripisati dejstvu, da je bilo v judovski kulturi v Pavlovih časih kot verodostojno sprejeto zgolj pričanje moških. Vendar pa Pavel poudari, da jih je bilo veliko (petsto) in da so bili bratje. Ta izraz pa je v prvi Cerkvi splošen naziv za vernika in vključuje tako brate kot sestre. Z omembo, da je mnogo teh še živih, Pavel opozori Korinčane, da jim je njihovo pričevanje še na voljo in se lahko sami o tem prepričajo. Omeni tudi Jakoba, Gospodovega brata, ki je prevzel vodenje jeruzalemske skupnosti in ga je Pavel spoznal ob svojem obisku Jeruzalema (Gal 1,19; 2,9.12), ter še druge apostole jeruzalemske Cerkve.

8-10 Pavel nazadnje omeni tudi samega sebe kot pričo vstalega Kristusa. Imenuje se z nenavadno besedo negodnik (ektrōma), ki dobesedno pomeni nedonošenec, splavljenec, mrtvorojen. Nekateri vidijo v tem Pavlov namig, da je bil poklican kot zadnji od vseh apostolov, da ni bil eden izmed dvanajsterih in v času zemeljskega življenja verjetno nikoli ni videl Jezusa. Vendar bi v tem primeru pričakovali opis, da je bil pozno oziroma zadnji rojen. Lahko pa izraža, da se je Pavel – kot goreč Jud in farizej, ki je besno preganjal Cerkev in verjetno celo moril brate – v resnici počutil kot mrtvorojeni. Ko se mu je Kristus prikazal na poti v Damask, ga je resnično poklical iz smrti v življenje. Pavel se močno zaveda, da ga je Kristus obudil iz smrti in mu podaril življenje: Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil. (Ef 2,4-5; prim. 1 Tim 1,16) Njegov poklic je zato drugačen od drugih in ob tem se lahko tudi Korinčani opogumijo, saj Bog pogosto kliče prav tiste, ki so v očeh sveta najmanj primerni (1,26-31). Ker se zaveda svoje nevrednosti, lahko še močneje prepozna Božjo milost, ki ga je poklicala: Po Božji milosti (chariti de Theou) je to, kar je (v. 10). Ne postavlja se nad druge, saj mu je bilo vse, kar je storil, omogočeno po Božji milosti.

 

Vstajenje mrtvih (15,12-19)

12-13 Pavel se tukaj sooči s trditvijo nekaterih njegovih nasprotnikov v Korintu, ki trdijo, da ni vstajenja mrtvih. Vero v vstajenje od mrtvih je bilo Korinčanom gotovo najtežje sprejeti. Vendar Pavel dokazuje, da pomeni zanikanje vstajenja od mrtvih tudi zanikanje Kristusovega vstajenja. Vero v vstajenje so postavili pod vprašaj verjetno Korinčani, ki so se imeli za duhovne in razsvetljene in so pripadali t. i. Apolovi in Kristusovi frakciji v skupnosti (1,12). Očitno se je v njihovem krogu razvil nek pogled na Kristusa in odrešenje, ki se je razlikoval od apostolovega učenja in bi ga lahko imenovali »kristologija slave«. Pavel že takoj na začetku pisma zavrača takšen pogled in vztraja, da mora biti sleherno govorjenje o Bogu utemeljeno na Kristusovem križu (1,17–2,9). Za te razsvetljene Korinčane je Kristus, ki živi v Cerkvi, novo bitje, odet v zmagovito Božje veličastvo in nima nič skupnega z zgodovinskim Jezusom, ponižanim do smrti na križu.

14-18 Če predpostavljamo, da Kristus ni vstal, potem se motijo tako apostoli kot skupnost in tudi on sam je lažniva Božja priča (v. 15). Tudi njegovo oznanilo je potem brez smisla – prazno (kenón) in brez učinka – prazna (kenē) tudi njihova vera (v. 14). Vera brez odrešenjske vsebine, ki prihaja iz Kristusove smrti in vstajenja, je iluzorna in nekoristna (mataia) (v. 17), ker nima zgodovinske osnove in ne glavnega subjekta. Zato človeka ne more osvoboditi od greha in ne pripeljati v novo življenje. Konec koncev to pomeni tudi, da so vsi obsojeni na večno smrt, da nimajo nobene perspektive za bodočnost, kajti le Kristus more opravičiti, osvoboditi človeka od kazni za greh, tj. od smrti. In opravičiti jih more le, če sam ni podvržen oblasti smrti. Če torej Kristus ni vstal, so verniki najbolj nesrečni, ker so se zaradi iluzornega upanja odpovedali radostim tega sveta. Tudi vse izgube, ki so jih pretrpeli – kot je denimo izguba družbene sprejemljivosti zaradi zavračanja malikov (pg. 8–10) –, so bile nepomembne in prazne.

19      Pavel v sklepni vrstici odlomka še enkrat povzame svoje dokazovanje, s katerim jim želi razložiti dvoje. Upanje, po katerem živijo kristjani, ni vredno nič, če Kristus ni vstal in če mrtvi niso obujeni; vstajenje od mrtvih ni neka fakultativna resnica vere, ki jo je mogoče sprejeti ali zavreči, ampak predstavlja središče evangelija. Zanikanje vstajenja priča o nesmiselnosti napora in trpljenja vsakdanjega življenja. Priznanje njegovega vstajenja pa potrjuje možnost odrešenja. Biti kristjan pomeni izpovedati, da je Jezus Gospod, in v srcu verjeti, da ga je Bog obudil od mrtvih (Rim 10,9).

 

[1] Gl. v aoristu – enkratno dejanje v preteklosti.

[2] Gl. v perfektu, ki opisuje trajajoče preteklo dejanje.

[3] Tretji dan označuje novo življenje, nov začetek manifestacije Božje aktivnosti na zemlji: tretji dan se na zemlji pojavi življenje (1 Mz 1,11-13; prim. 2 Kor 5,17; Gal 6,15), tretji dan Jožef izpusti svoje brate iz zapora (1 Mz 42,18), Gospod se prikaže v slavi na gori Sinaj (2 Mz 19,11.16), Izraelci se pripravljajo, da podrejo tabor in prečkajo Jordan (Joz 3,2), tretji dan je Jona rešen iz trebuha velike ribe (Jon 2,1.11).

[4] Dvanajsteri so postali tehnični izraz za skupino apostolov, ki jo je določil Jezus (Mr 3,13-19), in jih lahko označuje tudi brez Jude ali Tomaža (Jn 20,24). Sicer je bilo apostolov več kot dvanajst (prim. v. 7; Lk 10,1).

.

 

Back to top