Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

 logo slo

Duhovno-eksegetsko branja Svetega pisma v petih korakih

 

Biblična šola Evangelii gaudium (Veselje evangelija) je pred leti nastala kot odgovor na spodbudo papeža Frančiška, da imamo kristjani še posebno odgovorno poslanstvo, da beremo Božjo besedo in jo prevajamo v naše življenje. Papež dnevno s svojim zgledom spodbuja tako pastirje Cerkve kot vernike, da na tak način premišljujejo in razlagajo Sveto pismo, da bodo ohranjali živ navdih Božje besede v svojem okolju. Že v svoji apostolski spodbudi Veselje evangelija je poudaril, kako pomembno je, da se duhovnik dobro pripravi na homilijo, ki mora predvsem posredovati živo izkušnjo vere, ki nam je dano po Svetem pismu (VE 142-144). »Za mnoge naše vernike je to namreč edina priložnost, da doumejo lepoto Božje besede in vidijo, kako se nanaša na njihovo vsakdanje življenje« (Odprl jim je um 5). Za vsakega kristjana je redno premišljevanje Božje besede nadvse pomembna pot v zorenju njihove vere in novega mišljenja (prim. 1 Kor 2,16). Iz Svetega pisma se lahko učimo ne le vsebine naše vere, temveč tudi načine in oblike našega življenja in oznanjevanja evangelija.

V tednih po velikonočni smo pogosto povabljeni, da premišljujemo Lukovo pripoved o dveh učencih, ki sta zapuščala Jeruzalem in se razočarana vračala nazaj v Emavs, ker se za praznike ni zgodilo to, kar sta pričakovala (24,13-35). V odlomku, ki ga papež v dokumentu za mlade Christus vivit predstavi kot ključno svetopisemsko podobo izvorne biblične kateheze, lahko prepoznamo tudi poti postopnega in vedno globljega vstopanja v branje Svetega pisma in razumevanje Božje besede. Velikonočni čas, ki ga tokrat preživljamo v posebnih okoliščinah pandemije, ki hočeš nočeš spreminja tudi naše religiozna navade, je tudi za nas ponovna priložnost, da obnovimo in poglobimo našo ljubezen in zaupanje v Božjo besedo. Vstali je z nami tudi v tem našem korana času. Vstopa v naše domove, naše prazne cerkve in trge, je spremljevalec naših pogovorov in razmišljanj. Gotovo si tudi mi želimo, da bi lahko tako brali Sveto pismo, da bi zagorelo srce v nas in bi se nam odprle oči in bi ga prepoznali (v. 31). Vse Sveto pismo nas vodi v ta trenutek – da bi prepoznali Vstalega v našem življenju, da bi se prepoznali v Njem (Apd 17,28). Ob emavški pripovedi bi vam rad predstavil tri stopnje branja Svetega pisma, ki jih v eksegezi poimenujemo z grškimi izrazi tópos, logos in pneuma. Ta metoda vam bo lahko koristila tudi pri osebnem ali skupinskem proučevanju pisem apostola Pavla, ki se jim bomo v Biblični šoli še naprej bolj posvečali.

  1. Prva stopnja t.i. »literarno-zgodovinskega« ali »topičnega« branja se dogaja v prvem delu pripovedi (24,13-24), ko dva učenca razočarana razpravljata o vsem, kar se je zgodilo z Jezusom v Jeruzalemu. Ko se jima na poti pridruži Vstali sam, ga ne prepoznata in mu kot tujcu pripovedujeta o svojih stiskah spričo neuresničenih pričakovanj, ki sta jih imela o mesiji Jezusu. Ta odlomek vsebuje neke vrste zgodovinski opis dogajanja oziroma okvir zgodbe, ki mu pravimo tópos. Na tej prvi stopnji smo pozorni na avtorja zapisanega in njegov namen, pozorni smo na kontekst odlomka in na konkretna sporočila o kraju, prostoru, osebah in času dogajanja. Vsak svetopisemski odlomek je najprej literarno-zgodovinska pripoved o nekem dogajanju ali neki temi. Najprej je potrebno videti konkretne okoliščine in informacije, ki jih besedilo prinaša. Bralec je zato najprej povabljen, da natančno bere in razume pripoved na podlagi svojega bibličnega znanja in drugih življenjskih izkušenj. Sveto pismo je namreč tudi zgodovinska pripoved o »doživljanjih« Boga in človeka, o odnosih, lepotah in preizkušnjah življenja. Pripovedi so zapisane v univerzalni govorici življenja, zato jo lahko razume sleherni iskreni iskalec ter stopi v dialog z njimi. Konkretni tópos zgodbe je tako prva pot, ki poveže svetopisemsko pripoved in bralčevo izkušnjo.
  1. Drugo stopnjo branja, ki ji pravimo logos (beseda, smisel, pomen, zgodba), ilustrira drugi del poti učencev na poti v Emavs (24,25-30). V tem drugem branju smo pozorni na globlji pomen svetopisemskega besedila, ki ga posamezni odlomek dobiva iz vpetosti v širšo biblično pripoved. Pri branju posameznih svetopisemskih odlomkov moramo namreč upoštevati na nek način celotno Sveto pismo. Posamezni dogodki, besede ali simboli so v resnici nosilci neke širše zgodbe in jih ne moremo razumeti ločeno od ozadja. Tudi sodobna eksegeza izhaja iz predpostavke, da vse Sveto pismo razodeva en sam Božji načrt odrešenja, ki se je dovršil v Jezusu Kristusu. Potrebno se je naučiti brati Sveto pismo tudi kot simbolno govorico (gr.sýmbolon- položiti skupaj, srečati se), ki ima še drugi globlji pomen. V naravi simbola in podobe je, da človeka nagovori na neki osnovni ravni, kjer človek »po naravi« čuti ter dojema dobro, in mu tam odpre nov prostor komunikacije z  Bogom in z drugim. Simbol je neke vrste upodobljen spomin na zgodovinski dogodek (npr. voda, skala, pot, pastir, drevo in dr.), ki povezuje človekovo konkretno izkušnjo z odrešenjsko zgodovino. Tako začne Jezus učencema na poti v Emavs, po tem, ko ju je poslušal, na podlagi Svetega pisma jima razlagati pomen tega, kar se je zgodili z Jezusom v Jeruzalemu (24,25-30). Dogodke jima predstavi kot nadaljevanje odrešenjske zgodovine in uresničitev tega, kar so napovedovali že Mojzes in preroki. Odpre jima pogled v globlji smisel dogodkov, saj se je prav na tak način lahko uresničil Božji načrt odrešenja človeka. Vse Sveto pismo je v tem smislu logična pripoved, saj je nastalo po Besedi – Logosu - »in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo« (Jn 1,3).
  1. Tretja stopnja branja išče povezavo med svetopisemskim sporočilom in konkretnim življenjem bralca. Imenujemo jo pneuma (duh, dih, navdih), saj to branje v resnici vodi Sveti Duh, ki je navdihoval tudi pisatelja. Sveti Duh kot vir Božjega življenja v obeh prebuja to novo življenje, kar je tudi končni namen svetopisemskega sporočila. Vsako biblično besedilo ima presežno razsežnost, ki vodi bralca v globine do osebnega srečanja in spoznanja. Posamezno svetopisemsko pripoved zato beremo končno kot kerigmo, kot duhovno-odrešenjsko oznanilo, ki izhaja iz Duha in kliče človeka k spreobrnjenju in veri. Moč »žive in dejavne besede« (Heb 4,12) spodbuja proces vere, ki dela bralca sodeležnega odrešenjskega odnosa med Očetom in Sinom. Besede Svetega pisma tako postajajo Božja beseda, beseda Duha, ki v človeka vliva Očetovo ljubezen (Rim 8,15) in ga rojeva za življenje sina. Ta tretja stopnja je nakazana v zadnjem delu emavškega odlomka (24,31-35), ko se učencema odprejo oči in prepoznata Vstalega. To srečanje ju spremeni, ogreje njuno srce in ju postavi na pot k bratom, da jim oznanita to veselo novico.

Ta metoda branja Svetega pisma, ki vodi preko postopnega vstopanja v globlji duhovni pomen, je primerna tako za skupine, kjer se člani med seboj spodbujajo in drug drugemu pomagajo pri razumevanju, kakor tudi za vse tiste, ki se zavedajo »nujnost, da se prenavljajo skozi študij Svetega pisma in domačnost z njim« (Odprl jim je um 5). Vsak, ki bo s tem pogledom bral Sveto pismo, bo postopoma prehajal od posameznega odlomka k temeljnemu bibličnemu sporočilu, od posameznih besed k dogodkom in osebam, od zgodovinske zgodbe h konkretni človeški zgodbi, od tuje zgodbe k svoji osebni zgodbi. Na ta način lahko  Sveto pismo res postaja hrana novega življenja, ki ga v nas prebuja Sveti Duh. Najdragocenejše pri tem pa je spoznanje, kdo nam v resnici govori po Svetem pismu. Ne gre za neke zgodovinske osebe in dogodke, niti ne za oddaljene nebeške stvarnosti, temveč za moje konkretno življenje. Ko spoznamo Osebo, ki me ljubeče in na svoboden način nagovarja, se uresničuje obljuba, ki je zapisana v uvodu Janezovega evangelija: »Tistim pa, ki so jo (Besedo) sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci« (1,12). Zato se splača vedno znova odpirati Sveto pismo. V letošnji postni čas nas je tako papeževo povabil v svojem stilu: »Postni čas je čas, da ugasnemo televizor in odpremo Sveto pismo. Je čas, da se odtrgamo od telefona in se povežemo z evangelijem« (26. februar 2020).

Maksimilijan Matjaž

 

Kristusovo vstajenje (1 Kor 15,20-28)

Duhovno-eksegetsko branja Svetega pisma v petih korakih

 

PREMIŠLJEVALNO BRANJE ODLOMKA

Nekajkrat počasi preberite odlomek 15,20-28 in podčrtajte besede, ki vas posebej nagovorijo. Na nek drug način podčrtajte tudi tisto, kar ne razumete.

 

TOPOS

Po tem, ko Pavel v prejšnjem odlomku opiše brezsmiselno ničevost, na katero se zoži vera brez vstajenja, vera brez odnosa do živega Boga, v nadaljevanju z vso močjo in prepričanjem izreče jedro svoje kerigma: Kristus je vstal od mrtvih in Bog Oče je z njegovo obuditvijo izpolnil svoj odrešenjski načrt odrešenja človeka, ki se razteza vse do Adama. Razkriva se vizija Kristusovega kraljevanja, ki je dovršitev stvarjenja in zmaga nad človekovimi sovražniki vse do smrtjo. Celotna zgodovina dobiva s tem smisel. Z njegovim prihodom (gr. parousia) se začenja sklepna faza zgodovine odrešenja. Pavlovo dokazovanje je logično in biblično argumentirano.

LOGOS

20 Pavel s kerigmo o Kristusovem vstajenje izpove najprej vero v zvestobo Boga Očeta, ki jih je sklical v Cerkev (1,7) in je svojega Sina »obudil od mrtvih« (gr. egēgertai ek nekrōn) . Obujenje Sina po Duhu je Očetovo delo. Apostol poudari, da gre za obuditev umrlega telesa. Kristus je človeško resničnost sprejel v celoti in je šel do konca – do »dovršitve« (Jn 13,1). Ključna podoba Pavlove kateheze o Kristusovem vstajenja je biblična podoba »prvenca« (gr. aparchē). Prvenec je prvi sad žetve, ki ga je Izrael daroval Bogu v znamenje zahvale za žetev (3 Mz 23,10-14). Celotna žetev je bila tako priznana kot Gospodov dar. Preko prvenca - dela, ki je predstavljal celoto, je bilo vse ljudstvo posvečeno Gospodu. Podobno je tudi Kristus »prvenec« vsega človeštva. V njem je »zaspalo« in vstalo ne samo izvoljeno ljudstvo, ampak vse človeštvo (prim. 1 Tes 4,13-18). 21 Po Kristusu je Božja narava vstopila v človeško in človeška v Božjo. Z vsemi posledicami. Človeška narava je zamejena z začetkom in koncem – s smrtjo, Božja pa preko smrti in vstajenja odpira človeško naravo v večno življenje (gr. zōē). Tako človeška kot Božja narava je občestvena, solidarna – živi v odnosih in se tako smrt kot življenje pretakata drug na drugega. Kristus kot »prvenec« tako ni samo prvi, ampak je tudi del občestva – organski del skupnosti (gr. koinōnía), ki živi drug iz drugega in drug za drugega.

22 Druga podoba, ki jo apostol uporablja, da bi razložil to pozitivno Kristusovo solidarnost v smrti in vstajenju, je tipologija Adama. Adam je predpodoba Kristusa, ki je »novi Adam«. Kristus je s pokorščino Očetu premagal skušnjavo, ki je Adama vodila v smrt in postal tako začetnik novega človeštva – novega življenja. Adam in Kristus nista dva izvira, ampak dve »poti«, preko katerih se udejanja solidarnost med Kristusom in človekom. To dejstvo je vidno tudi iz rabe predloga »po, preko« (gr. diá): »po človeku (Adamu) je smrt«, po njegovi nepokorščini (prim. 1 Mz 3,17-19) in ne iz (gr. ek) človeka. Človek je ustvarjen po Božji podobi, zato ne more biti on izvor smrti. Prav tako je »po človeka (Kristusa) tudi vstajenje« in ne iz njega, saj je izvor vstajenja in življenja Bog Oče. Tipologijo Adama Pavel podrobno razvija v Rim 5,12-21. Ko primerja Adamom in Kristusom, pokaže hkrati na veliko nesorazmerje med močjo in vplivom Adamovega greha, po katerem je prišla smrt na svet ter močjo in vplivom milosti, ki se je razodela po Kristusu in vodi v življenje. Kristusova milost »se v veliko večji meri razliva na mnoge« (5,15b) ter zdaleč presega vpliv Adamovega greha. Sleherni človek je kot potomec Adama deležen človeške narave, ki je sama po sebi smrtna. Kristus, zadnji Adam, vstopi v Adamovo zgodovino ter na lastnem telesu preživi in »predela« smrt, tj. greh in prekletstvo ter tako človeško telo odpre za novo življenje. Pavel naredi pri tem korak dlje od judovskega prepričanja, da je opravičenje namenjeno samo izbranim. Prepričan je, da bodo oživljeni in odrešeni »vsi« (gr. pántes), ki se bodo »znašli« »v Kristusu« (gr. en tō Christō). V občestvo z njim so že po daru življenja, torej »po Adamu«, poklicani vsi ljudje.

23 Božja ekonomija se izraža tudi v urejenosti stvarstva, kjer ima vse in vsak svoje mesto. Stvarstvo je živ organizem in sad Božjega načrta. Kristusovo vstajenje kot Božje-človeški prehod iz smrti v življenje, pomeni odločilni prelom in začetek nove faze v odrešenjski zgodovini. Pavel razvija naprej podobo Kristusa kot prvenca ali kot glave telesa, v katerem ima vsak ud svoje pravo mesto. Dogodek vstajenje pomeni nek proces tudi za občestvo. Človek ne bo vstopil avtomatsko iz enega življenja v drugega, ampak bo moral vsak prehoditi svojo pot »prehoda« iz smrti v novo življenje. Vendar je Kristus kot »prvenec« smer, pot in cilj za vsakega že dokončno postavil in prehodil. Pavel spregovori tukaj o Kristusovem drugem prihodu (gr. parousía) in uporablja pri tem jezik judovske eshatologije, ki ga srečamo že v 1 Tes 4,15-17; dalje 2,19; 3,13; 5,23. 24 Cilj tega procesa je »dovršitev« (gr. télos) vsega življenja v Bogu Očetu. Izraz »dovršitev« kaže, da gre za neke vrsti »odprti zaključek« oz. »konec« človeškega življenja in zgodovine, ko se bo zgodila dopolnitev in izpolnitev namena, za katerega je bil človek ustvarjen. Tudi Jezus sam pogosto uporablja judovsko podobo končnega Božjega prihoda ali sodbe (prim. Mt 24,6.14; Mr 13,7; Lk 21,9), kjer se bo razjasnilo kaj je dobro in kaj slabo. Pavel spregovori tudi o Kristusovem kraljevanju in o njegovem »kraljestvu« (gr. basileía) na zemlji, kje se odvija Kristusov zgodovinski prihod in pashalni »prehod« od Adama k Očetu. V duhu apokaliptičnega jezika tedanjega časa opisuje Pavel ta prehod kot boj med »poglavarstvi, oblastmi in močmi« (gr. archē, eksousía, dynamis), kjer se dogaja očiščevanje od vsega mrtvega (prim. Rim 8,37-39: Ef 1,21; 3,10; 5,5; 6,12; Kol 1,13.16). To je čas čuječnosti, vere in zaupanju.

25-27 Posledica Kristusovega vstajenja je tudi eshatološko oznanilo upanja, da bodo vse različne moči sveta končno podvržene »Sinovim nogam« (prim. Ps 8,7; 110,1; Dan 7,13-14). Zadnjo moč, pred katero umolkne vse, kar je človeškega, predstavlja smrt. Pavel jo tukaj, tako kot sicer pogosto, pooseblja (prim. Rim 5,12.14.17; 6,9; 8,2). Zmaga nad smrtjo se uresniči v Kristusovem vstajenju telesa, ki so ga verniki deležni preko smrti v krstnem pokopu (prim. Rim 6,3-10), ki jih rodi za novo življenje. 28 Apostol v zaključku še enkrat poudari, da prihaja vsa Kristusova moč iz njegove popolne izročitve Bogu Očetu (v. 24). Kristus je Očetov Sin, ki ga Oče pošilja, da bi odkupil človeka podvrženosti sleherni oblasti in ga osvobodil za sina (prim. Gal 4,4; Flp 2,9-11). Pokaže na popolno Božjo suverenost nad vsem ustvarjenim (prim. Rim 11,36). Vse človeštvo in vse stvarstvo pripada Bogu (4,23), kar mu podeljuje tudi najgloblji smisel in dostojanstvo.

 

PNEUMA

V Kristusovem vstajenju je človeška narava postala ponovno nosilka Božjega življenje. Kristus prevzel Adamovo telo, da bi v njem pripeljal vse človeštvo nazaj k Bogu. V velikonočni skrivnosti se razkriva Kristusovo duhovniško poslanstvo, ki ga opisuje Pismo Hebrejcem. Sprejel je človekovo umrljivo telo, ga v svoji življenjski daritvi izročil Očetu, s tem premagal skušnjavca in osvobodil človeka strahu pred smrtjo (prim. Heb 2,14-18; 4,15-16). Trpljenje v ljubezni in poslušnost je postalo njegova »dovršena« daritev (teleióō) (5,9), ki ga je naredila v vsem solidarnega in usmiljenega s človekom ter zvestega Očetu. V njegovi daritvi telesa je tudi človeku preko telesa odprta pot v Božjo hišo (Heb 10,20). Bog Oče je po obuditvi Kristusovega telesa posvetil in prežaril človeško telo ter ga tako naredil sposobno za pravo daritve (Rim 12,1). S Kristusovim vstajenju je človek v boju z »močmi in gospostvi« sveta pridružen občestvu z njim (koinōnia) ter osvobojen pogubnega individualizma.

 

MOLITI Z BESEDO

Preberi: Rim 5,12-21; Ef 1,16-23; Flp 2,6-11; Kol 1,15-20; Heb 2,14-18; 4,15-16; Ps 8.

Moli z besedami: Obujen od mrtvih; Prvenec človeštva; v Adamu / v Kristusu; dovršitev; izročil Bogu in Očetu; on mora kraljevati; da bo Bog vse v vsem.

Razmisli: V mojem telesu se pretaka tako Adamova kot Kristusova kri, v njem delujejo tako Adamovi kot Kristusovi čuti, v mojih mislih se prepleta tako Adamova kot Kristusova misel. Lahko ob koncu današnjega dneva zapišem / razločim, kaj je bilo Adamovega in kaj je bilo Kristusovega? Kaj je bilo del starega (mrtvega) in kaj je bilo del novega (vstajenskega) življenja?

Na svoje preteklo življenje se ozrem v luči Pavlove izjave: »kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost« (Rim 5,20b).

Zapišem osebno molitev, prošnjo, zahvalo.

 

IMG 20200505 210810

 

Moč vere v vstajenje (1 Kor 15,29-34)

Duhovno-eksegetsko branja Svetega pisma v petih korakih

 

PREMIŠLJEVALNO BRANJE ODLOMKA

Nekajkrat počasi preberite odlomek 15,29-34 in podčrtajte besede, ki vas posebej nagovorijo. Na poseben način podčrtajte tudi tisto, kar ne razumete.

 

TOPOS

Pavel nadaljuje živ dialog s svojimi poslušalci in jih izziva z novimi vprašanji. Želi jim pomagati, da bi preko poštenega premisleke sami ugotovili, da se je Kristusovo vstajenje moralo zgoditi. Navede jim še dva konkretna argumenta, ki naj bi jih prepričala. Opozori jih na neko njihovo pobožno prakso (krst mrtvih), ki ne bi imela nobenega smisla oziroma bi bila zgolj magija ali šega, če Kristus ne bi bil obujen od mrtvih. Razkrije pa jim tudi dokaze iz lastnega življenja, kaj vse je že moral pretrpel za evangelij. To njegovo početja ne bi imelo brez resničnosti vstajenja nobenega smisla.

 

LOGOS

29 Nenavadno izjavo, da se nekateri »dajejo krstiti za mrtve«, je mogoče razumeti na več načinov: da se krstijo že mrtvi, da se krstijo duhovno mrtvi zaradi greha, da se dà nekdo drug krsti za mrtve (v njihovem imenu) ali da so krstili umirajoče bolnike ali dojenčke. To prakso Pavel sicer ne priporoča, a je tudi ne zavrača, če je utemeljena na veri v moč molitve za umrle. Prakso krščevanja po zastopniku za tiste, ki so umrli brez krsta, izvajajo danes mormoni. V resnici je takšno početje neke vrste magija, saj mrtvi ne more izraziti dejanja vere, in malo verjetno je, da bi Pavel do take prakse zavzel nevtralno stališče. Nekateri krščanski avtorji iz 3. in 4. st. pišejo o t. i. »nadomestnem krstu«, ki naj bi ga prakticirale razne krščanske sekte (Tertulijan). Grški očetje so razumeli mrtve kot tiste, ki prosijo za krst, ker se zavedajo, da so brez krst dejansko že mrtvi. Ko se »mrtva« telesa krščencev pri krstu potopijo v zakrament Kristusove smrti, oživijo v novo življenje (Rim 8,10). Brez vere v Kristusovo vstajenje od mrtvih, bi bila takšna dejanja zgolj prazen obred.

30-32 Še bolj prepričljiv argument za nujnost vere v vstajenje, najde Pavel v lastnem življenju. Njegovi stalni napori in žrtve pri apostolskem poslanstvu, ko je moral premagati številne nevarnosti, zalezovanja sovražnikov in grožnje s smrtjo (4,9.12; Rim 8,36), ne bi imeli nobenega smisla, če ne bi bil trdno prepričan v Kristusovo vstajenje. V 2 Kor 1,8-9 izvemo o smrtnem boju, ki ga je Pavel bíl v Efezu. Morda gre pri tem zgolj za metafora, s katero opisuje vse različne boje, ki jih je moral v svojem življenju že prestati (prim. 2 Kor 11,23-30). Brez vere v vstajenje bi lahko ponavljal z raznimi nihilisti in hedonisti svojega časa: »Jejmo in pijmo, saj bomo jutri umrli« (prim. Iz 22,13; Prd 9,7-19).

33 Na koncu spodbudi Pavel Korinčane k budnosti in pazljivosti. Izogibajo naj se slabe družbe, ki hromi njihovo duhovno rast. 34 Govor sklene z dvema močnima pozivoma: »Streznite se« in »ne grešite«. Razlogi sveta so zgolj omama, ker ne morejo nikoli dati tega, kar obljubljajo in kar človek v resnici išče. Svari jih pred slabimi pogovori, ki zavajajo in vodijo v razdore. Že od začetka pisma svari pred prepiri in razdori in prepiri v skupnosti (1,10-16), pred ošabnostjo, povzdigovanjem nad drugimi (8,1b), pred nečistovanjem in nemoralo, pred malikovanjem, pijančevanjem in požrešnostjo (prim. 6,12-17). Poznati Boga Očeta pomeni ljubiti ga v bratih in sestrah (prim. 8,2-3) ter sprejeti njegovo ljubezen, ki se je najbolj pokazala prav v vstajenju in poveličanju križanega Kristusa.

 

PNEUMA

Zahvalimo se za dar sv. krsta, s katerim smo postali deležen Kristusovega vstajenja. Po krstu smo bili sprejeti v občestvo Cerkve, Kristusovega živega telesa, ki se razteza vse od zemeljskega do nebeškega Jeruzalema (prim. 10,17; 12,13). V trenutkih preizkušenj se lahko spomnimo tudi mnogih, ki so že pred nami veliko pretrpeli za vero, ki so se Bogu popolnoma izročili, naših nebeških bratov in sester, naših priprošnjikov. Kličimo jih na pomoč, da nas ne zavedejo »slabi pogovori«.

Zahvalim sem, da sem živ in nenadomestljiv členi Kristusovega telesa, po katerem je že na zemlji prisotno Očetovo kraljestvo. Tudi v stiski in trpljenju vsakega posameznega dela telesa, se dogaja Kristusova velikonočna skrivnost – njegova smrt in vstajenje. Kakšen smisel bi imelo življenje in še posebej trpljenje in napor, če ne bi to po Kristusovem vstajenju postajalo to del večnega Božjega življenja? Resničnost vere se preizkuša v stiskah, naporih in dvomih. V takšnih trenutkih zdrži samo prava vera. Vera v »mrtvega boga« človeka zgolj omejuje, straši in mu nalaga obveznosti. Še tako pobožna dela brez vere v vstajenje, so zgolj obredje in tradicija, ki nimajo moči, da bi spremenila življenja. Predvsem pa ne dajejo svobode in moči za ljubezen. Po Kristusovem vstajenju se je človek znašel v Bogu. Med njim in Bogom ne obstaja več pregrada (Ef 2,14-18). Potrebno je samo sprejeti in živeti to novo življenje, ki ga podarja Vstali.

 

MOLITI Z BESEDO

Preberi: 2 Kor 4,1-15; Ps 22; Rim 8,31-39.

Moli z besedami: krst; dan za dnem umiram; ponos v Kristusu; ne pustite se zavajati

Razmisli: Kakšen smisle imajo moja konkretna dela, napori, uspehi, če ni vstajenja in večnega življenja? Zaradi česar je bilo vredno to storiti?

Zapišem osebno molitev, prošnjo, zahvalo.

 

IMG 20200303 205357

 

Back to top