Med najbolj osupljivimi prizori Stare zaveze je tisti, ko Bog pripelje k človeku vse živali na polju in vse ptice pod nebom, da bi videl, kakšna imena jim bo dal, in da bi vsako živo bitje imelo tisto ime, ki bi mu ga dal človek … (1 Mz 2,19). Kako nezaslišan dar! Poimenovati vse stvarstvo, odeti v zvok in glas sleherni pomen, ki ga je Gospod odtisnil v ustvarjena bitja in stvari. Odtlej ni več treba videti, da bi slišali. Vidno in nevidno stvarstvo zveni. Lahko mu prisluhnemo in mu verjamemo. Večni Logos nam odstira preteklost, da se je spominjamo, in prihodnost, da vanjo upamo.
Mar se ne bi zlomili pod težo tega daru, ko ga ne bi imeli s kom deliti? A ob nas so bratje in sestre, s katerimi stopamo v dialog, izmenjujemo misli, občutja, spomine in pričakovanja, želje in upanja, bridkosti in tolažbo. In sredi med nami – pa naj se tega zavedamo ali ne – je On, ki je in čigar imena nismo poznali in ga nismo mogli izgovoriti. A to ni bilo ovira, da bi se k njemu zatekali, ga klicali, častili, nagovarjali, prosili za posredovanje … dokler nazadnje ne bi utihnili in nagnili ušesa, da bi slišali Njegov glas.
A včasih je vse tako hrupno. »Križaj ga!« je vpila množica. Slišati je bilo udarce bičev.
Podplati so se lepili na tlak Kalvarije. Kladivo je zadelo žebelj. Iz prsi Križanega se je izvil vzdih. In potem se je stemnilo po vsej zemlji. Preteklost se je zdela utvara. Prihodnosti ni bilo. Nastala je tihota, v kateri je vse izgubilo svoje ime. Ker kaj bi z imenom, ko ni več pomena.
Od tod! Kamorkoli! Stran od tega nesrečnega kraja … V taki stiski sta učenca hitela proti Emavsu. Sta se zavedala, kam gresta, ali sta nemara stopala po prašni cesti, da bi pobegnila iz trenutka sedanjosti, ki je bila neznosna? Ko pa so se jima noge utrudile, srci upehali, korak upočasnil, je Beseda znova oživela. Poskušala sta drug za drugega ubesediti, kaj se je zgodilo. Poskušala sta to ubesediti tudi za vse tiste, ki tega še niso slišali, in za one, ki pridejo za njimi. Da bi se onadva sama in vsi tisti drugi nekoč spominjali velikega petka, ko je na križu umiralo upanje.
Medtem ko sta govorila, se jima je pridružil Jezus, Upanje sveta. Ker so bile njune oči zastrte, ga nista prepoznala. Pripovedovala sta mu o njem: da je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi, pred Bogom in ljudmi, pa o tem, kaj so upali njegovi učenci, kako so upali in kako se je potem vse zgodilo čisto drugače. »On pa ju je pokaral: ›O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?‹ Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih.« (Lk 24,25-27). Čeprav sta njuni srci goreli v njima, ko jima je govoril, sta ga prepoznala, šele ko je vzel kruh, ga razlomil in jima ga dal. V lomljenju kruha sta odkrila pomen daritve na križu, ki jima je bila poprej v spotiko. Odprle so se jima oči in vrnila sta se v Jeruzalem med učence. Pripovedovala sta jim, kaj se jima je zgodilo, in oni so razlagali njima, kako je Gospod resnično obujen in kako se je prikazal Simonu Petru.
Od tedaj so drugačni vsi naši pogovori, ki so resnično dialogi. Ki niso zgolj izmenjava mnenj, razpravljanje in še manj bitka za prevlado ali prepir, ampak skupno iskanje resnice. Drugačni so zato, ker je – pa naj se tega zavedamo ali ne – sredi med nami On, ki je in čigar imena nismo poznali in ga nismo mogli izgovoriti, dokler nas ni Jezus povabil, da ga kličemo Oče.
Zlata Krašovec
Vabljeni k branju.
