Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

V torek, 13. septembra, zvečer je bil p. Marko Ivan Rupnik gost založbe Družina v mariborski Slomškovi dvorani. Voditelj večera prof. Maksimilijan Matjaž je z gostom »listal« po knjigi Evangelij usmiljenega Očeta, knjiga je v slovenski različici izšla junija pri založbi Družina.

»Evangeliarij, ki je ena izmed treh najpomembnejših liturgičnih knjig – v njej so zbrani evangeliji, ki jih ob nedeljah beremo pri maši – je p. Marko pripravil kot posebno darilo papežu Frančišku v svetem letu usmiljenja,« je v uvodu povedal prof. Matjaž: »Evangeliarij je ikona božje besede, ikona Jezusa Kristusa. Pater Marko je ikono opremil in poudaril sporočilo z izbranimi mozaiki.« Profesor Matjaž je gosta, »papeževega teologa in papeževega umetnika«, kot je imenoval p. Rupnika, z vprašanji iz svetopisemskih odlomkov peljal skozi poldrugo uro trajajoči pogovorni večer, odpirala sta aktualne teme v Cerkvi in v svetu. Videoposnetek celotnega večera objavljamo spodaj, povzemamo pa le nekaj misli iz začetka pogovora o vlogi in mestu evangeliarija v zgodovini Cerkve.

Kako je oznanjevanje prepleteno z besedo in podobo?

P. Rupnik se je v začetku ozrl daleč nazaj, v prva stoletja, ko se je bogoslužje razvijalo in so nastajali prvi evangeliariji prav z namenom, da se pokaže, kot je dejal, »da ne gre več le za tekst, za besedo, ampak gre za osebo. Ker naša Beseda, Logos, ni črka, ni tekst, ampak je živa oseba, druga oseba svete Trojice. Je podoba, je Sin. Zato je evangeliarij nastal kot podoba evangelija. In tudi vstopil v bogoslužje ne kakor knjiga, ampak kot Oseba.« Pater Rupnik je dodal, da je danes to še posebej pomembno, da se tega zavedamo, saj nas je moderna doba tako zracionalizirala, da je tudi Sveto pismo postalo »bolj tekst kot živa oseba. Če pa vemo, da je evangelij živa oseba, nam to pomaga ustvariti odnos do evangelija. Ker če je evangelij oseba, če ima obličje, mi nismo religija knjige, ampak smo vera obličja.« Odnos do evangelija je p. Rupnik primerjal z našimi medosebnimi odnosi: »Če se hočemo nekomu približat, če želimo, da nam spregovori, to ne bomo naredili z agresijo, z znanostjo, ampak s prijateljstvom. Ker samo prijateljstvo odpira vrata. Prijatelj se razodene prijatelju. Če se te boji, se bo skrival.« Navedel je cerkvenega očeta Origena, ki je v komentarju Visoke pesmi zapisal, da »ko je med nami in božjo besedo taka ljubezen, kot med nevesto in ženinom v Visoki pesmi, potem se Beseda razkrije in nas povede v sobo skrivnosti«. Zato se p. Rupniku, kot je dejal, zdi evangelijarij tako pomemben.

Krščanstvo ne more iskati popolnosti v obliki, ampak v ljubezni.

Zakaj renesansa in barok kljub razkošju umetnosti niso imeli uspeha? »Ker klasična umetnost izdeluje popolnost v podobi, v obliki. V krščanstvu pa nič ne more biti oblikovano popolno, nič ne more biti povsem klasično v krščanskem svetu. Ker maksimum naše vere in razodetja Boga je Križani. Križani pa ne more biti oblikovno popoln,« je dejal p. Rupnik in razložil, da ima renesansa »probelm s Križanim«. Zakaj? »Ne gre za orodnega telovadca, gre za mučeništvo. Zmučeno in izničeno telo. Pohojeno telo. Krščanstvo ne more iskati popolnosti v obliki, ampak v ljubezni. Ljubezen pa je velikonočna – to je Križani, je tridnevje. Zato v evangeliarij ni nikoli uspela vstopiti popolna umetnost, ampak vstopa liturgična, bogoslužna, simbolna umetnost. Umetnost, ki samo nakazuje,« je dejal p. Rupnik in primerjal umetnost z daritvijo pri maši: da se kruh in vino, ki ga prinesemo na oltar, dopolni, je potrebno delovanje Božjega duha, skupaj s Cerkvijo in vsemi nami. »Tako je tudi pri umetnosti: mi pripravimo, skiciramo, Bog pa dopolni.« Podkrepil je s podobo pri cerkvenem očetu Florenskem: simbol je kot tanka zavesa, s katero gledamo v onstranstvo. Ampak če tančico trikrat preslikaš, ne vidiš več skozi – to je umetnost, ki skoncentrira pogled na površino, na obliko, zaposli z detajli, s popolnostjo. »Evangelijarij pa ni to! Evangelijarij je podoba, v kateri se prepozna vsak od nas. Ker je Kristus vzel nase človeško naravo, pri krstu smo se prepoznali v Kristusu. Kadarkoli odpremo evangelij, uzremo tudi samega sebe, nikoli pa samo samega sebe, ampak sebe skupaj s krščenimi. Zato mora biti evangelijarij taka umetnost, ki nakaže, ne pa zapre.«

Zakaj je na naslovnici evangelijaija poveličani Kristus v duhovniški obleki in zakaj na zadnji strani Kristus, dobri pastir? Zakaj bo še dolgo trajalo, da se bomo »navadili na usmiljenega Boga«? Kako dolga pot je pred nami, da bomo sprejeli sporočilo evangelija in spoznali, da Bog ni tak, kakršnega smo se naučili?

O tem in drugih vprašanjih v tiskani številki Družine.

Družina, 14. 9. 2016 | Ksenja Hočevar

Back to top