Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

Saj se še spomnite, kako složno smo se Slovenci pred nekaj leti odzvali na pobudo Očistimo Slovenijo v enem dnevu? Tako zagnano smo zbirali odpadke, kot da bi nas poleg želje po čisti naravi gnal še nek globlji motiv. Kot da bi v velike črne vreče radi spravili tudi mentalne smeti, zastrupljene stike, nevarne utvare, hromečo apatijo … Morda poskusimo? Tako kot se trudimo zbirati in razvrščati navadne odpadke, bi se lahko lotili tudi čiščenja duhovne atmosfere. Zbiranje bi v tem kontekstu pomenilo spraviti čim več na svetlo, tudi tisto izpod enajstih preprog, omar in zidov, kjer tiči naša nepredelana, nereciklirana zgodovina.

Naša je, naj je še tako grozljiva. Ali bi jo lahko vsi skupaj vendarle vzeli za svojo?

To bi bila uvodna poteza vseposvojitve. Zbiranju sledi razvrščanje. S kontaminiranimi snovmi pravilno rokujejo le zanje usposobljeni strokovnjaki. Tako bi si tudi skrb za razstrupljanje slovenskega družbenega prostora morali razdeliti ustrezni specialisti. Ključni proces dekontaminacije opravlja Bog, samo da ga prosimo. Pomemben del razločevanja čaka neodvisne zgodovinarje in juriste, najbolje iz neobremenjene tujine. Pri nas gre za kapilarno okužbo, zato bo moralo tudi zdravljenje biti kapilarno. To je poslanstvo za najširše množice živih, toplih in odzivnih ljudi, kot smo mi. Ko nam kdo umre, je konec njegovega zemeljskega življenja, ne pa konec stika. Kjer ni smiselnih zvez, ni kulture, kjer ni kulture, ni civilizacije.

Po vsej Sloveniji skriti človeški ostanki iz druge svetovne vojne nazorno kažejo, da je v naši drži do njih nekaj skrajno narobe. Če bi se od skrivanja in zanikanja obrnili k posvečenemu spominjanju nesrečno umrlih, bi morda zadržali naraščajočo civilizacijsko erozijo na naših tleh? Kultura je kultura zato, ker se spominja in če se spominja, tudi ve. V ta okvir lahko zdaj postavimo zamisel vseposvojitve. Na Inštitutu za novejšo zgodovino Slovenije urejajo seznam z naslovom Smrtne žrtve med prebivalstvom RS med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, v katerem je blizu 98 000 imen. Približno pet odstotkov Slovencev bi lahko posvojilo vse žrtve. Kaj bi to pomenilo? Najprej bi bil to odmik od bolj ali manj žolčnih in brezplodnih tolmačenj gluhim, kaj se nam je zgodilo.

To bi bilo slovo od trdovratnih zahtev, kaj naj že končno enkrat naredijo oni drugi. Vaši bi postali tudi naši in naši bi postali vaši. Iz igre bi bilo izločeno politično trgovanje. Prizorišče dogajanja bi se umaknilo izpod reflektorjev sveta v posameznikovo notranjost. Skrb za slovenski narod, za mir in sožitje bi postala osebna. Posvojeni bi se naselil v srcu posvojitelja in se tako izmotal iz anonimne gmote slovenske smrtne zavozlanosti. V konkretnem spominu bi postal oseba, z lastnim imenom in edinstvenostjo. Žrtvovano, pozabljeno ali razvrednoteno življenje bi s sočutjem in molitvijo doseglo dostojanstvo. Na točki srečanja dveh duš bi nastal spomenik, z vonjem po svetem. To bi bilo tostransko vstajenje od mrtvih.

Morda bi bilo po tej poti hitreje zadoščeno pravici vseh ljudi do dostojnega pokopa in javnega spomina. Vsak posvojitelj bi najbrž doživel veliko olajšanje. Pritisk neznosnega bremena iz naše preteklosti z vsemi nepojmljivimi posledicami bi se prerazporedil med mnoge ljudi dobre volje in polagoma popuščal. Ob ljubeči skrbi za posvojenca bi se moreči občutki brezizhodne zakletosti sprostili. Sredstvo za to skrb je skrajno preprosta, a dragocena človeška snov, sočutje in usmiljenje. Tu smo pri prebujanju najlepšega, kar je v nas. Poglabljanje srčnih vrelcev prinaša sveže poglede, ustvarjalne misli, mlado moč, občutek za dobro, česar nam v Sloveniji najbolj manjka. Izza strašljivih senc preteklosti bi se končno začelo svetlikati, kar življenje prenavlja in krepi. Pobuda Vseposvojitev je del širokega sklopa dogajanj, ki pod naslovom Resnica in sočutjeobeležujejo 70. letnico konca druge svetovne vojne.

Romana Bider; Vir: Časnik  

Back to top