Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

Božja beseda mi odpira oči za darove Življenja

»Iščite najprej Božje kraljestvo …« (Mt 6,33)

 

Biblični vikend v Kančevcih

Od 2. do 4. oktobra 2020

Vodi Maksimilijan Matjaž s sodelavci

 

UVOD

Vsi, ki ste prišli sem, ste poklicani, povabljeni, klicu ste se odzvali in temu klicu vas izročam. Drug za drugega bomo molili, prosili. Želimo čim bolj živeti kot občestvo, kot Cerkev, kot skupnost. Počutite se doma med nami, tudi tisti, ki ste tukaj prvič. Vam pa, ki že dolgo hodimo skupaj na tej poti, ki nam je Kančevce dala za duhovno oazo, čestitam za pogum, da ste se odločili, da vztrajate. Vsak se lahko zahvali za korajžo Gospodu, da je prišel sem, da bomo tudi v teh nenavadnih časih lahko slišali in sprejeli, kar nam je v tem trenutku namenjeno. Vseh tistih, ki so morali ostat doma, se spominjamo in so lahko povezani z nami preko prenosa. Z njimi skupaj smo v Duhu in v molitvi povezani.

Skupni čas zelo hitro mine, le nekaj ur nam je podarjenih biti tu drug z drugim, zato odklopimo vse, vse odmislimo. Niso na mestu nobeni strahovi. Nihče ni tukaj slučajno, vsi ste z namenom, s klicem. Prav je, da vse trenutke tukaj posvetimo tej globoki želji, da bi v teh urah prišli bližje, da bi zaslišali tisto, kar moramo slišati. Ne bo vse odvisno od mene, kar bom jaz povedal, veliko bo odvisno od vas, koliko boste pripravljeni sprejeti, kar vam je pripravljeno.

 

Ps 86 1-7: Nagni, GOSPOD, svoje uho, usliši me,

     ker sem ubog in nesrečen.

Varuj mojo dušo, ker sem zvest tebi,

     moj Bog, reši svojega služabnika, ki zaupa vate.

 

Korona čas je zaznamoval naše življenje. Razkril je človekovo krhkost in omejenost. Spreminjajo se navade. »Mnogi so napovedovali, da bo epidemija končno spet počlovečila človeštvo. Prišla je ravno v trenutku nekakšne svetovne napetosti, ko smo že vsi počasi slutili, da naš slog življenja, kakršnega smo si ustvarili, dolgoročno ne more zdržati, da bo treba nekaj spremeniti. Epidemija se je zdela kakor prikladna »egiptovska nadloga«, da se bo človeštvo preko nje, posebej njegov bogatejši del, zamislilo nad sabo in spremenilo svoje vzorce, da se bodo stvari končno premaknile v pravo smer. … Pa ni bilo nič od tega. Pravzaprav je ravno narobe, svet je še bolj tak, kot je bil pred tem, bogati so še bolj bogati in reveži še bolj revni, vse, kar smo zaenkrat »pridobili« z izrednim stanjem, je bolj ali manj le še povečan strah pred drugimi ljudmi, ki smo se jih že tako bali, še bolj smo ogradili vsak svoj vrtiček, s še višjo ograjo. Egoisti, kolikor smo bili že prej, smo to postali še veliko bolj in še močneje se je razkrinkala prava narava našega sveta: narediti vse, samo da ohranimo lagodnost našega življenja. Ravno tako se je zgodilo v Egiptu po prvi – in še ostalih osmih nadlogah.« (MR)

Marsikaj je korona čas povedal tudi o naši veri. Nas je kaj spremenilo? Smo se kaj naučili? Smo poglobili svojo vero, je postala bolj osebna? … »Ti ni mar, da se utapljamo« (Mr 4,38). Marsikaj bo odmrlo, a rojevalo se bo novo. Preživela bo samo vera kot pristen življenjski odnos, vera kot način življenja. Kakšna je naša vere? Spoznamo jo v noči, v času stiske, ko umre naša moč, moj ego …

Skupaj z Gospodom, z Abrahamom, Pavlov in drug z drugim bomo odkrivali Božjo govorico zame in za Cerkev v tem času stisk in preizkušnje. »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost« (Mt 6,33). Bomo prepoznali kali novega življenja? Za marsikoga je to mučen čas, čas negotovosti, čakanja …. Kot je bil Abrahamov čas potovanja na goro, kjer bi naj daroval svojega sina: »Tretji dan je povzdignil oči in od daleč zagledal kraj« (1 Mz 22,4). Kaj vidim, kaj prepoznam, je odvisno od moje vere!

 

Jezus hodi po morju in učenci ga ne prepoznajo

Stiska – nevihta – kraj strahu in upanja

Sobota (9.00–10.00)

»Gospod, reši me!« Takoj je Jezus stegnil roko, ga prijel in mu rekel: »Malovernež, zakaj si dvomil?« 
19. nedelja med letom (1 Kr 19,9-13; Ps 86; Mt 14,22-33)

Takoj zatem, ko je Kristus nasitil množice, je primoral učence, da gredo pred njim na drugo stran jezera, kakor da bi mu šli pripravit pot, kamor bo potem sam prišel. On pa se umakne na goro. Poslan od Očeta, živi iz odnosa z Očetom: »Jaz in Oče sva eno. Jaz ne delam ničesar drugega, kakor to, kar sem videl pri Očetu. Samo to govorim, kar sem slišal od Očeta« (Jn 5,36; 10,30; 15,15) itd. Resnično je poslan od Očeta.

Učence pošlje na drugo stran, ki pa je naseljena s pogani in je zato podoba misijonov - poslanstva; pošlje jih k drugim – v občestvo. Vendar učenci nočejo iti. Moral jih je prisiliti. Upirali so se. Zavedali so se nevarnosti morja in svojih omejenih sposobnosti. Bili so ribiči in so se bali morja! Prav njihovo poznavanje iz izkušnje jih straši, je vir njihovega strahu. Morje je v SP podoba nečesa, kar vzbuja strah, nepoznano, brezno, negotovost, pobesnelo gibanje itd. Torej je vir nečesa, česar človek ne more obvladati. Strah se pojavi, ko je pred nami nekaj, česar ne uspemo dobro obvladati. Naše spoznanje, življenje … ima meje. Morske valove obvlada samo Bog. »Ti gospoduješ nad objestnostjo morja, ko se vzdigujejo njegovi valovi, jih pomirjaš,« pravi Ps 89,10.

Jezus jim pride naproti po vodi, a prepoznajo ga kot prikazen, kajti ne sklada se z njihovo podobo. Hoditi po vodi ni v skladu s človeško naravo. … Za človeka je najtežje prepoznati božje v človeškem! (teološko vprašanje kalcedonskega koncila: božje in človeško je združeno eni sami osebi Jezusa Kristusa).

Peter pa ga izzove. Kristus ga pokliče in on hodi. Hodi v moči Besede, ki ga je poklicala, to je v moči poklicanosti. Peter je bil poklican, zato hodi po vodi. A ni v človeški naravi hoditi po vodi. Odnos s Kristusom da živeti Petru na nov način samega sebe. Takega se Peter še ni poznal. Prebil je dno poznavanja samega sebe. Hodi po vodi.

A ko povesi pogled in vidi temno globino, nemirne valove, se začne potapljati. Njegova vera še ni odrešena. Če oznanjamo, gremo k drugim, ko še nismo odrešeni, je nevarnost, da ne oznanjamo vere ampak neko magijo, ki nam pomaga «hoditi po vodi«, bolje živeti! Učimo religijo po lastni meri, ne pa osebne, svobodne predanosti – vere Vanja, organske občestvenosti našega življenja z Bogom.

Vera ni enostavno posnemanje Kristusa. To bi bilo prenaporno in nevarno. Posnemanje Kristusa ne da bi bili nas on odrešil, je domišljavost in ošabnost kot bi rekel Makarij Veliki. Gre zgolj za hoteti se dokazati in delati, kar dela on. Verjeti v Kristusove čudeže, tudi v lastnem življenju, še ne pomeni vera. To še ne pomeni, da smo Kristusovi. Učenci so videli, da je nasitil množico, a to še ni bilo dovolj. Niso se še uspeli popolnoma podariti Kristusu. Še jih je strah njegovega klica, strah, da bi jih poslal oznanjat novo življenje na drugo stran!

 FL8 8618 2

Tri resničnosti naše vere

Naša vera temelji najprej na resničnosti OBČESTVA, občestvenosti (skupnosti / deležnosti). Beseda občestvo - gr. koinonia, se prevaja zelo široko, eden izmed možnih prevodov je tudi udeleženje / participacija – biti del nečesa. Resničnost vere je najprej tesno povezana z občestvenostjo, se pravi z odnosi. Bog nas kliče – že ta resnica nas postavi v odnos. Kliče nas ven iz sebe samega. Vem, da ne morem biti sam, ne morem sam odgovarjati – nisem več sam, ko me nekdo kliče. Bog nam podarja čas, da prepoznamo, kaj je pravzaprav (v kritičnih trenutkih je še posebej velika priložnost za to) tisto, najbolj nevarno, česa nas je najbolj strah – to je izoliranost, osamljenost, egoizem – strah zase – to najbolj uničuje občestvenost. Naša vera je občestvena, zato ker nima izvora v sami sebi, ker ima izvor v Bogu, ker ima izvor v Svetem Duhu, ker o Bogu ne moremo drugače govoriti kot o občestvu, o odnosu. Apostol Janez reče najbolj znano in hkrati najbolj nenavadno definicijo o Bogu – Bog je Ljubezen. In če to prevedemo v konkreten jezik, lahko rečemo, Bog je občestvo, Bog je odnos. Ljubezen je nekaj, kar ne morem živeti sam, ne moreš se roditi sam, ne moreš živeti ljubezen, če je nekomu ne daš.

Druga temeljna dimenzija naše vere je EVHARISTIJA – ne samo kot zakrament, ki je središče našega zakramentalnega življenja, ampak evharistija tudi kot način našega življenja. Evharistija pomeni v originalu zahvaljevanje, pomeni pa tudi daritev / darovanje / izročanje. In če govorimo o načinu novega življenja, je to, kar daje življenje, občestvo, dar izpuščanja in darujoča se ljubezen, ki je hrana novega življenja. Tudi tu je doba bolezni za nas izziv, ker je reakcija v nas, da se v teh trenutkih pogosto potegnemo nazaj, da se zapremo. Da smo evharistijo prestavili na ekran, da jo lahko spremljamo po »odlomkih« je lahko velika nevarnost, bo pa to hočeš nočeš spreminjalo našo naravo, naše mišljenje. Evharistija nam govori o tem, da ni poti samoodreševanja, da izolacija vodi samo v smrt. Gospod bi za ta spomin, za ta dogodek, po katerem je trajno navzoč med nami, lahko izbral nekaj drugega, pa si je izbral obed. Lahko bi jedel vsak za sebe in bi si Gospod izbral npr. shodnico, bi rekel, da takrat, ko boste prišli skupaj, ko boste govorili, meditirali, ko se boste poučevali, takrat bom jaz med vami. Ne. Rekel je, ko bosta dva skupaj, bom jaz sredi med vami in pravi, ko boste delali to v moj spomin – ko boste delili kruh, ko boste jedli, nasičevali drug drugega, takrat sem jaz sredi med vami. Evharistija kot dogodek in evharistija kot način našega mišljenja.

Tretja dimenzija naše vere je SINOVSTVO. Ta čas nas zelo spodbuja, da se zavedamo, da smo poklicani in rojeni v vero, da smo SINOVI - BOŽJI OTROCI. Ta dimenzija evangelske vere, vera sinov in hčera, je tako bistvena kakor je bistvena podoba Boga, ki jo imamo. Mi smo poklicani. Gospod nas ne ustvarja v predavalnicah, v učilnicah, ampak, kakor je rekel Natanaelu – kdor hoče stopiti v Božje Kraljestvo, se mora roditi od zgoraj – se mora roditi, mora sprejeti, mora postati sin/otrok. Ta resnica je tako bistvena, pa tako hitro spolzljiva iz naših predstav. Kako težko je biti sin človeku, kolikokrat nam je lažje biti služabnik, celo suženj. Spomnimo se prilike o izgubljenem sinu oz. usmiljenem očetu. Kako sta težko živela, tako starejši kot mlajši sin prav v tej resničnosti, da sta sinova. Ni jima bilo tako težko služiti oz. oditi po svoje, kako težko jima je bilo v resnici sprejeti tisto, kar pravi Oče starejšemu sinu – Vse moje je tvoje. – vse je tvoje, ti si svoboden.

Prosimo, da bi se utrdila v nas ta vera, da smo sinovi, da bi živeli kot sinovi.

Berimo Mt 6,25-34 Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse drugo vam bo navrženo.

 

FL8 8610 2

 

Back to top