Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

Božja beseda mi odpira oči za darove Življenja

»Iščite najprej Božje kraljestvo …« (Mt 6,33)

 

Biblični vikend v Kančevcih

Od 2. do 4. oktobra 2020

Vodi Maksimilijan Matjaž s sodelavci

 

UVOD

Vsi, ki ste prišli sem, ste poklicani, povabljeni, klicu ste se odzvali in temu klicu vas izročam. Drug za drugega bomo molili, prosili. Želimo čim bolj živeti kot občestvo, kot Cerkev, kot skupnost. Počutite se doma med nami, tudi tisti, ki ste tukaj prvič. Vam pa, ki že dolgo hodimo skupaj na tej poti, ki nam je Kančevce dala za duhovno oazo, čestitam za pogum, da ste se odločili, da vztrajate. Vsak se lahko zahvali za korajžo Gospodu, da je prišel sem, da bomo tudi v teh nenavadnih časih lahko slišali in sprejeli, kar nam je v tem trenutku namenjeno. Vseh tistih, ki so morali ostat doma, se spominjamo in so lahko povezani z nami preko prenosa. Z njimi skupaj smo v Duhu in v molitvi povezani.

Skupni čas zelo hitro mine, le nekaj ur nam je podarjenih biti tu drug z drugim, zato odklopimo vse, vse odmislimo. Niso na mestu nobeni strahovi. Nihče ni tukaj slučajno, vsi ste z namenom, s klicem. Prav je, da vse trenutke tukaj posvetimo tej globoki želji, da bi v teh urah prišli bližje, da bi zaslišali tisto, kar moramo slišati. Ne bo vse odvisno od mene, kar bom jaz povedal, veliko bo odvisno od vas, koliko boste pripravljeni sprejeti, kar vam je pripravljeno.

 

Ps 86 1-7: Nagni, GOSPOD, svoje uho, usliši me,

     ker sem ubog in nesrečen.

Varuj mojo dušo, ker sem zvest tebi,

     moj Bog, reši svojega služabnika, ki zaupa vate.

 

Korona čas je zaznamoval naše življenje. Razkril je človekovo krhkost in omejenost. Spreminjajo se navade. »Mnogi so napovedovali, da bo epidemija končno spet počlovečila človeštvo. Prišla je ravno v trenutku nekakšne svetovne napetosti, ko smo že vsi počasi slutili, da naš slog življenja, kakršnega smo si ustvarili, dolgoročno ne more zdržati, da bo treba nekaj spremeniti. Epidemija se je zdela kakor prikladna »egiptovska nadloga«, da se bo človeštvo preko nje, posebej njegov bogatejši del, zamislilo nad sabo in spremenilo svoje vzorce, da se bodo stvari končno premaknile v pravo smer. … Pa ni bilo nič od tega. Pravzaprav je ravno narobe, svet je še bolj tak, kot je bil pred tem, bogati so še bolj bogati in reveži še bolj revni, vse, kar smo zaenkrat »pridobili« z izrednim stanjem, je bolj ali manj le še povečan strah pred drugimi ljudmi, ki smo se jih že tako bali, še bolj smo ogradili vsak svoj vrtiček, s še višjo ograjo. Egoisti, kolikor smo bili že prej, smo to postali še veliko bolj in še močneje se je razkrinkala prava narava našega sveta: narediti vse, samo da ohranimo lagodnost našega življenja. Ravno tako se je zgodilo v Egiptu po prvi – in še ostalih osmih nadlogah.« (MR)

Marsikaj je korona čas povedal tudi o naši veri. Nas je kaj spremenilo? Smo se kaj naučili? Smo poglobili svojo vero, je postala bolj osebna? … »Ti ni mar, da se utapljamo« (Mr 4,38). Marsikaj bo odmrlo, a rojevalo se bo novo. Preživela bo samo vera kot pristen življenjski odnos, vera kot način življenja. Kakšna je naša vere? Spoznamo jo v noči, v času stiske, ko umre naša moč, moj ego …

Skupaj z Gospodom, z Abrahamom, Pavlov in drug z drugim bomo odkrivali Božjo govorico zame in za Cerkev v tem času stisk in preizkušnje. »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost« (Mt 6,33). Bomo prepoznali kali novega življenja? Za marsikoga je to mučen čas, čas negotovosti, čakanja …. Kot je bil Abrahamov čas potovanja na goro, kjer bi naj daroval svojega sina: »Tretji dan je povzdignil oči in od daleč zagledal kraj« (1 Mz 22,4). Kaj vidim, kaj prepoznam, je odvisno od moje vere!

 

Jezus hodi po morju in učenci ga ne prepoznajo

Stiska – nevihta – kraj strahu in upanja

Sobota (9.00–10.00)

»Gospod, reši me!« Takoj je Jezus stegnil roko, ga prijel in mu rekel: »Malovernež, zakaj si dvomil?« 
19. nedelja med letom (1 Kr 19,9-13; Ps 86; Mt 14,22-33)

Takoj zatem, ko je Kristus nasitil množice, je primoral učence, da gredo pred njim na drugo stran jezera, kakor da bi mu šli pripravit pot, kamor bo potem sam prišel. On pa se umakne na goro. Poslan od Očeta, živi iz odnosa z Očetom: »Jaz in Oče sva eno. Jaz ne delam ničesar drugega, kakor to, kar sem videl pri Očetu. Samo to govorim, kar sem slišal od Očeta« (Jn 5,36; 10,30; 15,15) itd. Resnično je poslan od Očeta.

Učence pošlje na drugo stran, ki pa je naseljena s pogani in je zato podoba misijonov - poslanstva; pošlje jih k drugim – v občestvo. Vendar učenci nočejo iti. Moral jih je prisiliti. Upirali so se. Zavedali so se nevarnosti morja in svojih omejenih sposobnosti. Bili so ribiči in so se bali morja! Prav njihovo poznavanje iz izkušnje jih straši, je vir njihovega strahu. Morje je v SP podoba nečesa, kar vzbuja strah, nepoznano, brezno, negotovost, pobesnelo gibanje itd. Torej je vir nečesa, česar človek ne more obvladati. Strah se pojavi, ko je pred nami nekaj, česar ne uspemo dobro obvladati. Naše spoznanje, življenje … ima meje. Morske valove obvlada samo Bog. »Ti gospoduješ nad objestnostjo morja, ko se vzdigujejo njegovi valovi, jih pomirjaš,« pravi Ps 89,10.

Jezus jim pride naproti po vodi, a prepoznajo ga kot prikazen, kajti ne sklada se z njihovo podobo. Hoditi po vodi ni v skladu s človeško naravo. … Za človeka je najtežje prepoznati božje v človeškem! (teološko vprašanje kalcedonskega koncila: božje in človeško je združeno eni sami osebi Jezusa Kristusa).

Peter pa ga izzove. Kristus ga pokliče in on hodi. Hodi v moči Besede, ki ga je poklicala, to je v moči poklicanosti. Peter je bil poklican, zato hodi po vodi. A ni v človeški naravi hoditi po vodi. Odnos s Kristusom da živeti Petru na nov način samega sebe. Takega se Peter še ni poznal. Prebil je dno poznavanja samega sebe. Hodi po vodi.

A ko povesi pogled in vidi temno globino, nemirne valove, se začne potapljati. Njegova vera še ni odrešena. Če oznanjamo, gremo k drugim, ko še nismo odrešeni, je nevarnost, da ne oznanjamo vere ampak neko magijo, ki nam pomaga «hoditi po vodi«, bolje živeti! Učimo religijo po lastni meri, ne pa osebne, svobodne predanosti – vere Vanja, organske občestvenosti našega življenja z Bogom.

Vera ni enostavno posnemanje Kristusa. To bi bilo prenaporno in nevarno. Posnemanje Kristusa ne da bi bili nas on odrešil, je domišljavost in ošabnost kot bi rekel Makarij Veliki. Gre zgolj za hoteti se dokazati in delati, kar dela on. Verjeti v Kristusove čudeže, tudi v lastnem življenju, še ne pomeni vera. To še ne pomeni, da smo Kristusovi. Učenci so videli, da je nasitil množico, a to še ni bilo dovolj. Niso se še uspeli popolnoma podariti Kristusu. Še jih je strah njegovega klica, strah, da bi jih poslal oznanjat novo življenje na drugo stran!

 FL8 8618 2

Tri resničnosti naše vere

Naša vera temelji najprej na resničnosti OBČESTVA, občestvenosti (skupnosti / deležnosti). Beseda občestvo - gr. koinonia, se prevaja zelo široko, eden izmed možnih prevodov je tudi udeleženje / participacija – biti del nečesa. Resničnost vere je najprej tesno povezana z občestvenostjo, se pravi z odnosi. Bog nas kliče – že ta resnica nas postavi v odnos. Kliče nas ven iz sebe samega. Vem, da ne morem biti sam, ne morem sam odgovarjati – nisem več sam, ko me nekdo kliče. Bog nam podarja čas, da prepoznamo, kaj je pravzaprav (v kritičnih trenutkih je še posebej velika priložnost za to) tisto, najbolj nevarno, česa nas je najbolj strah – to je izoliranost, osamljenost, egoizem – strah zase – to najbolj uničuje občestvenost. Naša vera je občestvena, zato ker nima izvora v sami sebi, ker ima izvor v Bogu, ker ima izvor v Svetem Duhu, ker o Bogu ne moremo drugače govoriti kot o občestvu, o odnosu. Apostol Janez reče najbolj znano in hkrati najbolj nenavadno definicijo o Bogu – Bog je Ljubezen. In če to prevedemo v konkreten jezik, lahko rečemo, Bog je občestvo, Bog je odnos. Ljubezen je nekaj, kar ne morem živeti sam, ne moreš se roditi sam, ne moreš živeti ljubezen, če je nekomu ne daš.

Druga temeljna dimenzija naše vere je EVHARISTIJA – ne samo kot zakrament, ki je središče našega zakramentalnega življenja, ampak evharistija tudi kot način našega življenja. Evharistija pomeni v originalu zahvaljevanje, pomeni pa tudi daritev / darovanje / izročanje. In če govorimo o načinu novega življenja, je to, kar daje življenje, občestvo, dar izpuščanja in darujoča se ljubezen, ki je hrana novega življenja. Tudi tu je doba bolezni za nas izziv, ker je reakcija v nas, da se v teh trenutkih pogosto potegnemo nazaj, da se zapremo. Da smo evharistijo prestavili na ekran, da jo lahko spremljamo po »odlomkih« je lahko velika nevarnost, bo pa to hočeš nočeš spreminjalo našo naravo, naše mišljenje. Evharistija nam govori o tem, da ni poti samoodreševanja, da izolacija vodi samo v smrt. Gospod bi za ta spomin, za ta dogodek, po katerem je trajno navzoč med nami, lahko izbral nekaj drugega, pa si je izbral obed. Lahko bi jedel vsak za sebe in bi si Gospod izbral npr. shodnico, bi rekel, da takrat, ko boste prišli skupaj, ko boste govorili, meditirali, ko se boste poučevali, takrat bom jaz med vami. Ne. Rekel je, ko bosta dva skupaj, bom jaz sredi med vami in pravi, ko boste delali to v moj spomin – ko boste delili kruh, ko boste jedli, nasičevali drug drugega, takrat sem jaz sredi med vami. Evharistija kot dogodek in evharistija kot način našega mišljenja.

Tretja dimenzija naše vere je SINOVSTVO. Ta čas nas zelo spodbuja, da se zavedamo, da smo poklicani in rojeni v vero, da smo SINOVI - BOŽJI OTROCI. Ta dimenzija evangelske vere, vera sinov in hčera, je tako bistvena kakor je bistvena podoba Boga, ki jo imamo. Mi smo poklicani. Gospod nas ne ustvarja v predavalnicah, v učilnicah, ampak, kakor je rekel Natanaelu – kdor hoče stopiti v Božje Kraljestvo, se mora roditi od zgoraj – se mora roditi, mora sprejeti, mora postati sin/otrok. Ta resnica je tako bistvena, pa tako hitro spolzljiva iz naših predstav. Kako težko je biti sin človeku, kolikokrat nam je lažje biti služabnik, celo suženj. Spomnimo se prilike o izgubljenem sinu oz. usmiljenem očetu. Kako sta težko živela, tako starejši kot mlajši sin prav v tej resničnosti, da sta sinova. Ni jima bilo tako težko služiti oz. oditi po svoje, kako težko jima je bilo v resnici sprejeti tisto, kar pravi Oče starejšemu sinu – Vse moje je tvoje. – vse je tvoje, ti si svoboden.

Prosimo, da bi se utrdila v nas ta vera, da smo sinovi, da bi živeli kot sinovi.

Berimo Mt 6,25-34 Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse drugo vam bo navrženo.

 

FL8 8610 2

 

Z velikim veseljem vabimo v letu Božje besede bralce Božje besede, člane bibličnih skupin, Biblične zaveze, Biblične šole in vse, ki imate radi Sveto pismo, na biblični romarski dan, ki ga bomo pod geslom »Tvoja beseda je luč na moji stezi« (Ps 119,105) obhajali v soboto, 21. marca, v Nazarjah.

Vabljeni ste, da se pripeljete s svojim prevozom do Mozirja oziroma do Nazarij. Tisti, ki bi želeli del poti prehoditi peš, se zberete ob 8.30 na parkirišču pred Mozirskim gajem. Do Nazarij je slaba ura lahke hoje po lepi sprehajalni poti ob Savinji. Ob 10.00 bosta v Kulturnem doma v Nazarjah dve predavanji (S. Skralovnik in M. Matjaž) o veličini Božje besede, ki vzpostavlja živi most med Bogom in človekom. Ob 12.00 bomo krenili proti samostanu, kjer bo ob 13.30 molitev z Božjo besedo, možnost za spoved in sv. maša v samostanski cerkvi, ki jo bo daroval p. Andrej Pollak. Po maši bo pogostitev ter možnost ogleda samostanske knjižnice ter obiska klariškega samostana.

Informacije in prijave po tel.: 051-254-836 ali e-pošti: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..

»Mar nisem svoboden?« (1 Kor 9,1)

Z apostolom Pavlom do svobode novega življenja

Biblične duhovne vaje v Kančevcih

Od 4. do 6. oktobra 2019.

Vodi Maksimilijan Matjaž s sodelavci

Poglobili se bomo v Pavlovo izkušnjo poti od osvobajanja suženjstva postavam do odrešenega pričevalca evangelija, da bi lahko odkrili tudi lastna suženjstva in zahrepeneli po svobodnem življenju v Kristusovem Telesu. Kot pripravo na DV berite 1 Kor 8–10 in Gal 5–6 ter Apostolsko spodbudo papeža Frančiška Veselite in radujte se.

Vodilo – namen

DA BI OSTALI SVOBODNI!

Moja prva prošnja h Gospodu naj bo, da mi pokaže, kje me je že srečal, kje me je objel in me osvobodil. Samo izkustvo ljubezni in odpuščanja lahko spremeni moje življenje. Naj mi da začutiti, da sem del njegovega živega Telesa, da živim v njem in da v meni živi njegovo novo življenje. Razčiščevanje usedlin, ki nam jemljejo svobodo za podaritev drugemu, je dolgotrajen in zahteven proces. Ne želim se osvobajati sam, graditi na svoji moči in svoji veri, ampak se prepuščam Njemu, ki me je vzljubil že kot grešnika in zame dal samega sebe (Rim 5,8). Prosili bomo za dar Sv. Duha, po katerem Bog vliva ljubezen v naša srca (Rim 5,5), da nas rešuje strahu zase, da bi se bili sposobni dojemati kot svobodni, kot sinovi in hčere. Dokler nismo svobodni, se ne bo nič resnično spremenilo v mojih odnosih, ker bo vedno zmagovalo to, kar se skriva v človeški naravi. Prosili bomo za moč krsta in evharistije, ki ju prejemamo, da bi lahko živeli svojo naravo kot svobodni Božji sinovi in hčere - ne sami zase, ampak v živem občestvu Kristusovega Telesa.

Kristus nas je osvobodil za svobodo, da bi ostali svobodni (prim. Gal 5,1). Česa nas je osvobodil in kaj je smisel svobode, za katero nas je osvobodil? Kristus nas je osvobodil za ljubezen. Kajti kaj je večja svoboda, kot da smo sposobni ljubiti. Če naj ljubimo, moramo biti notranje svobodni. To pa smo toliko bolj, kolikor bolj smo Kristusovi, kolikor bolj dopustimo, da nas Kristus od znotraj preoblikuje.

Sprejmimo to, kar želi Duh vsejati v nas v teh dneh! Poglabljali se bomo v Pavlovo izkušnjo poti osvobajanja suženjstva postavam in stari naravi, ki ga je vodila do odrešenega pričevalca evangelija svobode in ljubezni. K temu nas spodbuja tudi papež Frančišek: »Svoboden človek nima strahu ne pred časom ne pred močnimi ne pred trpljenjem: pusti delovati Bogu. Pusti prostor, da bi Bog lahko deloval v času. Svoboden človek je potrpežljiv. Njegova svoboda je zapečatena s Svetim Duhom, z vero v Jezusa Kristusa: Ti si storil to zame, jaz delam to zate. Resnična svoboda je v tem, da damo Bogu prostor v svojem življenju in mu sledimo z veseljem.« (13. april 2018)

»Razločevanje nima namena odkrivati, kaj bi lahko še dosegli v tem življenju, ampak kako bi bolje izpolnili poslanstvo, ki nam je bilo zaupano s krstom.« (Veselite in radujte se, 174).

  • Petek 4. oktober 2019 - prvi petek, na god sv. Frančiška
  • Uvodno premišljevanje in namen duhovnih vaj

VERA = SVOBODA, sicer ni vera. Bistvo naše vere je delujoča ljubezen. Imeti moram svoboden odnos, odnos ljubezni, saj le tako spoznavam vero in se ji posvetim; le tako se lahko zagledam v Božjo besedo. Ignorirati moram strah, zaupanje, težo, … in se prepustiti presenetiti od Boga. Od Boga nekaj pričakovati in začelo se bo spreminjati. Kos te besede smo že pridobili, saj smo prišli v Kančevce, pridobili smo zaupanje.

Papež Frančišek je v četrtek pridigal o BB, ki se je brala pri maši v četrtek Neh 8,1-12 in Lk 10,13-16 https://www.vaticannews.va/sl/papez-francisek/masa-v-sv-marti.html:

Božja beseda gorje ni nikoli mišljena tako, da bi se bal, ampak mora v meni prebuditi veselje. Ne smemo je jemati moralistično, ne kaj mi še manjka, ampak se veseliti vsake besede evangelija. Vedno mislimo, da nam še nekaj manjka. Morda mladi prav zato odhajajo, ker se ne počutijo tako dobro in se ne veselijo. Morda je bil to tudi vzrok mlajšega sina v priliki o izgubljenem sinu, da si je želel stran od doma; morda je videl, da očetova vzgoja ni dobra, saj je bil starejši sin nezadovoljen. Prav za to gre. Bog lahko iz mene naredi nekaj velikega in to je pravi temelj, ne kar lahko narediš sam, saj ne morem. Božja beseda nas mora pripeljati do veselja, do zaupanja. 1 Pt 5,7: »Vso svojo skrb vrzite nanj, saj on skrbi za vas.«

Kaj svet od nas pričakuje? Da sreča pobožnega ali svobodnega kristjana? Se sprašuje, kaj nas osvobaja in osrečuje. V Ps 27 beremo: Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se moral bati? GOSPOD je trdnjava mojega življenja, pred kom bi moral trepetati? (v. 1) … Upaj v GOSPODA, bodi močan, tvoje srce naj se opogumi, upaj v Gospoda (v. 14).

...

»Med vami pa naj ne bo tako« (Mr 10,43)

 

Biblična šola Evangelii gaudium in Slovensko biblično gibanje

vabita na BIBLIČNI VIKEND v Stično, 

ki bo potekal od 19. do 21. oktobra 2018.

Naslov:

S Pastirjem na poti Občestva

Vodi prof. dr. Maksimilijan Matjaž

Izhodiščni odlomek tokratnega bibličnega srečanja bo Jezusova prilika o izgubljeni ovci (Lk 15,4-7), s katero nam Gospod sporoča svojo brezpogojno ljubezen do vsakega človeka ter hkrati prebuja v nas duha občestvenosti in čut odgovornosti do drugih. Povabljeni smo, da čujemo ob Besedi, da jo prežvekujemo, se sprašujemo, zremo, se veselimo in žalujemo… Vse to daje dušo našemu življenju, ga odpira in poglablja, vzpostavlja odnose, premika srce.

Učenci Besede v Svetem pismu ne iščemo magičnih besed, poceni tolažb ali prerokb, temveč Resnico, ki je življenje v občestvu z Očetom in Sinom in Svetim duhom in celotno Cerkvijo. Poslušamo Učitelja, ki nam ne ponuja nekega novega nauka, ampak nam podarja sebe samega, da ga sprejmemo, smo z njim, se mu zaupamo, se mu izročamo in tako zaživimo novo življenje, ki nam je bilo s krstom že podarjeno.

 

Nekaj utrinkov:

Lk 12,1-7

Božja beseda se uresniči, ko jo sprejmemo in začne v nas rasti. Leta 70 – 90 so bila kritična leta. Začeli so se pojavljati dvomi ali  je Beseda resnična ali ne. Ali je Pastir resničen odrešenik ali ne. Leta 90 se začne Dioklecianovo preganjanje kristjanov. Luka želi poudariti preboj Božje besede v takratni in današnji čas. Od Jezusovega časa naprej do danes se vlečete dve hereziji elitizem in individualizaem.

Farizejski kvas – gnosticizem, spoznanje. Hinavščina natančno izpolnjevanje postave po črki namesto po duhu. Sobota je zaradi človeka in ne človek zaradi sobote.

Herodov kvas, moč in oblast.

Vsa verska dejanja so samo sredstvo ki nas vodi v občestvo z Gospodom.

Lk 12,1-7

  • Hrepenenje po Besedi, da bi verjeli, da Beseda zdravi. Hrepeneti moramo po Besedi. Najprej je govoril svojim učencem. Občestvo lahko naredi samo Sveti duh, ki gradi.
  • Razločevanje – farizejski kvas, ki je hinavščina. Koliko je resnice v moji besedi, moja dejanja potrjujejo moje besede? Dve vrsti kvasa – prilika o kvasu. Samo Sveti duh gradi pravo občestvo. Vse drugo gradi navidezna občestva.
  • Ne bojte se, na začetku in na koncu govora, vmes pa trikrat pove česa se moramo bati. Ne bojte se tistega, ki gradi samo na zunanjosti. Bojte se tistega ki ubije in imna oblast vreči v ogenj.

Frančišek 174

Razločevanje – ne obremenjujmo se s tem kaj vse bi lahko dosegel v življenju, če bi… Razmišljajmo o tem kako bi lahko izpolnili poslanstvo, ki nam je bilo zaupano. Pri krstu smo bili vključeni v občestvo z Jezusom Kristusom.

Ne bojte se svetosti, svetost je slediti (Ž)življenju. Ne bojte se samega sebe.

Lk 19,10 danes je v to hišo prišlo odrešenje, ker je tudi on Abrahamov sin. Ker sem tudi ja božji otrok. Sin človekov ni prišel klicat

On išče izgubljene, da  bi jih lahko rešil.

Ps 90, 139.

 

Ps 23 – pastir in gostitelj

Sveto pismo je potrebno brati v občestvu in z občestvom. Sveti duh je tisti, ki daje razumevanje.

Prošnja, hrepenenje, izročanje.

Tak kot sem stojim pred Bogom, in hrepenim po njegovi besedi. Lukov evangelij je najbolj človeški. Pozorni moramo biti na okolje v katerega Jezus stopi. Jezus govori konkretno meni. Hrepenenje po Božji besedi utiša moje trenutne stiske. Zapustiti svoje delo, svoje užitke in poslušati Božjo besedo. To našo odpoved – žrtev položimo na oltar, da lahko Sveti Duh deluje. Sveti duh je ustvarjalen, ko se prepustimo delovanju Svetega duha se začne ustvarjanje. Ljubezen je tisti magnet, ki sprejema navdihe Svetega duha. Če ni ustvarjalnosti vse naše življenje postane samo še navada, prazno izpolnjevanje nekih običajev. Ljubezen je odločitev, sedaj bom prisluhnil Božji besedi.

Ko govorimo o občestvu, govorimo o telesu Jezusa Kristusa. Ko bom našel svoj prostor bom miren. Mesto kjer sem, moram sprejeti z ljubeznijo, potem bo moje delo zadovoljitev.

Spreobrniti se pomeni obrniti se od lastnega jaza. Sveto pismo moramo sprejeti kot osebo. Ne bojte se Gospoda, ki prihaja, bojte si tistega ki vas vodi v osamo. Kaj me usmerja?

Frančišek 154

Razlikovanje, ne obremenjujmo se s tem kaj bi lahko dosegel pa nisem, ampak čemu se lahko odpovem, da se osvobodim. Svoboda je nenavezanost. Ne veselite se, da so vam pokorni hudi duhovi, ampak, da so vaša imen a zapisana v nebesih.

Lk 15,1-7

Približevali so se mu, da bi ga poslušali

Mr 3,14 poklical (postavil) jih je da bi bili z  njim.

Pred Bogom stojita dva človeka, eden ki posluša in eden, ki godrnja. Eden ki se zaveda kdo je in drugi ki samega sebe opravičuje. Ne potrebuje Boga, ker je sebe naredil za boga. Ta dva človeka sta prisotna v  vsakem od nas.

Pismouki poznajo (berejo) postavo, pa po njej ne živijo.

Farizeji pa postavo izpolnjujejo do pičice natančno.

Tudi mi poznamo Božjo besedo (jo beremo), pa velikokrat ne živimo po njej, tudi mi izpolnjujemo, pa ne vemo več pomena.

Če godrnjamo se moram vprašati kaj je tisto kar nas moti. Je lahko božji signal, da moramo nekaj na sebi spremeniti.

Sprejeti nekoga je prvi korak v graditvi občestva. Jesti z njim, da sprejmemo celega človeka takega kot je. On nas priznava, nas sprejema in mi ga použivamo. Glejte Jagnje božje…Vzemite in jejte……

Lk 12,4-7 Povedal vam bom koga se bojte. V tem odstavku se petkrat ponovi bojte se. Na začetku in koncu je spodbuda, ne bojte se, vmes pa je trikrat poudarjeno, koga se moramo bati.

Pozitivni napor, sprejeti in jesti, to je ljubezen.

V 3 povedal jim je to priliko

Kadar želi Jezus želi sporočiti najpomembnejše sporočilo svojega nauka nam pusti svobodo. Ne pove nam direktno, pove nam v prilikah.[1]

Božje kraljestvo je to kako Bog kraljuje, kako deluje v svetu. To se ne da pojasniti teoretično ne poznamo ustrezne definicije. Z oznako Božje kraljestvo pomeni, da nam Bog daje vse.   

Kdo izmed vas – nobeden razen Boga. Uporaba sile ovci zlomim nogo, da se ne more več oddaljiti od črede, ali zlomim sebe in ovce več ne iščem. Herodov kvas imam moč. V vsaki priliki iščemo dve stvari, kako deluje Bog in kako delujem jaz.

Kje sem jaz:

  • Sem izgubljena ovca? Se zavedam da me nekdo išče?
  • Sem v čredi med 99 ovcami? Sindrom pridnega katoličana. Vem kje je moje mesto, sem se tako navadil, da sploh več ne zaznavam dogajanja? 99 ovc ni opazilo da ena manjka, opazil je pastir, v tem stanju zadovoljstva lahko povsem otopimo, in sploh ne opazimo, da nekdo manjka.
  • Se kdaj počutim kot pastir ali mi je vseeno če nekoga ni. Pogrešamo tistega ki je odšel? Je moja ljubezen resnična ali je hlinjena?

Ne potrebujemo te, največja zabloda za odnos, da te ne potrebujem. Spreobrnjenje se začne ko se zavem da potrebujem Gospoda. Prepoznam svoje potrebe, se zavem kje sem?

Odpuščanje nam daje Bog.

Kaj je laže reči: »Vstani vzemi svojo posteljo… vse je bilo ustvarjeno kot dobro.

Ali »Odpuščeni so ti tvoji grehi!«

Spreobrnjenje ni moje delo, je zastonjski dar Boga.

Dobri pastir je tisti, ki dela vse dobro. Vse je bilo ustvarjeno kot dobro. Jezus nikoli ne pove kaj je Božje kraljestvo, pove samo kako se počutimo v Božjem kraljestvu.

Mr 1,14,15 Ko je bil Janez izročen…

Ko se konča starozavezni način oznanjevanja je nastopil Jezus z novim načinom oznanjevanja. Heb 1,11-2 Velikokrat in na veliko  načinov…. Slednjič te dni nam je spregovoril po Sinu. Pismouki in farizeji govorijo, da je Bog. Sami pa živijo kot, da Boga ni. Oni sami so svoji bogovi.

Jaz sem, ki sem, vse je obseženo v meni in v meni vse obstaja.

Če oznanjamo boga z močjo, 10 egiptovskih nadlog, se moramo zavedati, da je tudi hudi duh močan. Nekaj kar hudi duh ne zmore je graditev občestva; diabolos – tisti ki razdvaja. Kri pashalno darovanega jagnjeta obvaruje Jude pred moritvijo. Ljudstvo gre za Mojzesom, do prve stiske ob Rdečem morju, potem pa se začnejo upirati in godrnjati zoper Mojzesa in Boga.

Prepričanje ljudstva z desetimi besedami, da bi verjeli, da Bog je. Da je mogočen in da so oni njegovo ljudstvo in bi živeli tega vredno življenje. 10 zapovedi je dejansko znamenje božje moči. 10 zapovedi so položili v skrinjo zaveze in so imeli boga, ki so ga lahko nosili s seboj.

Mr 8 Kaj pa v pravite…? Mladi danes živijo v virtualnem svetu. Imajo občutek, da obvladujejo ves svet, dejansko pa jih je strah resničnosti življenja.

Mt 8,16sl Vstop Boga v človeško resničnost in bedo.

Mr 1,14b Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo.

Lk 17,20-21 Ko so ga farizeji vprašali….Božje kraljestvo je med nami.

Mr 3, 13,14 nato je šel na goro ….Poklical jih je da bi bili z njim, biti z njim pomeni biti v občestvu. Ker so z njim jih pošilja po dva in dva oznanjat in jim da oblast izganjati hude duhove.

Jn 15.1-17 Jaz sem trta vi mladike….Če se odrežemo od Jezusa se posušimo…. Brez mene ne morete ničesar storiti…. Sad je užiten in ima v sebi seme. Seme Božje besede je treba pojesti, potem bo obrodila sad. Spreobrniti se, da spoznam kaj mi manjka, da lahko sprejmem Božjo besedo?

Mr 4 štiri prilike o Božjem kraljestvu. V 10 Ko je bil na samem…. V 11 Vam je dana skrivnost Nebeškega kraljestva, tisti ki so zunaj….

Nam je že dana Božja beseda, ne gradimo na tem daru, ki nam je bil dan, gradimo na našem  mesu. V to življenje je vstopil Jezus. Mi smo že poklicani v Božje življenje po krstu.

Rim 6 velikonočna skrivnost, ko Bog mrtvega Jezusa obudi in ga preustvari.

 Mr 10,17sl pripoved o bogatem mladeniču. V 25 Božje kraljestvo je če smo v  občestvu z Jezusom. Izpolnjevanje pravil, da bi si zagotovil delež. Premalo je da si rekel, da sem dober. Eno ti manjka…Kaj mi manjka? Se prepoznam za sina in dediča? Kaj naj storim, da bom podedoval.

Razločevanje nam ne nalaga novih bremen, ampak nam pomaga da se osvobodimo.

Lk 15 – Biblična kateheza o izgubljenem sinu

Anja: Takoj ko slišimo nek odlomek ki nam je poznan, se v nas pojavi blokada, to pa že poznam. Brez Božje besede ni razločevanja duhov. Dokler nas obdaja hrup ne zaznavamo posameznih glasov. Šele ko zaznamo posamezne glasove lahko začnemo razlikovati med njimi.

Duh, duša in telo je nedeljiva celota.

Duša – čustva in misli. Sveti duh prihaja po čustvih in mislih. Te iste kanale pa uporablja tudi hudi duh.

Če mislim in živim samo po človeško potem sem vedno nesrečen, ker sem vedno v tekmovanju s samim seboj in z drugimi. Vse tisto kar si prilastim jaz ne more imeti nekdo drug.

Sadovi duha so vedno podarjeni. V Božji besedi Sveti duh obišče mojega duha. Božja beseda začne rasti v meni. Če duh začne preoblikovati duha potem se tudi telo začne preoblikovati.

1 Kor 2,1-15 kateremu duhu smo poslušni, duhu sveta ali božjemu duhu. Ta duhovni boj, boj med duhom in telesom se se v nas odvija ves čas.

Frančišek

Vljudnost hudega duha. Hudi duh se ne more soočiti z duhom, ker bi se srečal iz oči v oči z Bogom. Vpraša če lahko vstopi. Potem pa začne s svojim delovanjem, najprej ti odvzame občutek sramu, potem pa ti vse desetkratno povrne.

To je tudi problem oznanjevanja. Oznanjevati na tak način, da nikogar ne vznemirjaš. Če Božja beseda ne vznemirja je nekaj narobe z oznanjevalcem ali s poslušalcem.

Edina obramba pred vljudnostjo hudega je stalna budnost. Kaj se dogaja v mojem srcu in v mojih mislih. Nasprotje ljubezni je posesivnost. Ljubezen nas vodi v način življenja kjer dajemo.

Neki človek – v tem se lahko najde vsak od nas.

Daj mi: Nima očeta, vidi samo podjetnika…

Zbral je premoženje in odpotoval

Ko izstopimo iz odnosov je samo še logika daj – dam.

Ponavljanje grehov vodi v zasvojenost in opravičevanje saj vsi tako delajo. To je logika hudega duha, po vsakem grehu si na slabšem kot si bil. Tako vstopimo v krog (spiralo)  greha. Na katerikoli točke te spirale lahko izstopimo, vendar je ta korak toliko težji kolikor nižje smo na sprali.

Rad bi se nasitil z rožiči…..zave se svojega stanja. Šel je vase… izstopi iz spirale greha.

Božja logika je, da se po vsakem srečanju povzpnemo na višji nivo. Človek je po odrešenju na višjem nivoju, kot je bil ob stvarjenju.

Hiša = 4 stene, dom so odnosi. Tudi starejši sin ni imel očeta imel je gospodarja. Ko se je približal hiši…Bil je suženj postave morale. Ne upa si stopiti v odnos, pokliče služabnika. Mlajši sin je našel očeta. Vseeno je kaj nas pripelje k Očetu. Bolj nevarno je biti starejši sin. Takrat ko te drugi ne sprejemajo več smo našli očeta. Smo v božjem naročju, smo ljubljeni in nas ne more nihče prizadeti.

Če nas kdo žali, lahko to sprejmemo in ostanemo v Očetovem naročju, na ta način lahko tudi druge pripeljemo v Očetovo naročje. Lahko pa se z njim zapletemo v vojno in se skotalimo iz Očetovega naročja.   

Ko te drugi ne opazi se začne očetovski poglede na svet.

Temeljne rane

  • Rane življenja. krivice, bolezen, smrt
  • Rane odraščanja
  • Rane v prijateljstvu, ko nas prijatelj izda, zapusti
  • Rane v ljubezenskih odnosih
  • Rane nasprotnikov
  • Rane, ki si jih zadajamo sami, odpustiti samemu sebi

Kadar ne vemo več kako naprej se zatečemo v delo. Ribe grem lovit! Nekaj kar poznam, nekaj na kar se lahko oprem.

Odpustiti, dopustiti, da zlo odide iz našega življenja. Odpuščanje in sprava, za odpuščanje je potreben eden, za spravo sta potrebna dva.

Ali me ljubiš? Mene kot darovalca in ne dar ki si ga prejel. Sprava ni mogoča brez Jezusa Kristusa.

  • Kje je moje morje z ožino in zalivom?
  • Kateri odnos še čaka na odpuščanje?
  • Kateri je tisti prehod v katerega me vabi Bog v tem trenutku.

 

kancevci 2019 web

Back to top