Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

Dar Svetega pisma je prevod preproste in pregledne razprave, ki so jo angleški škofje za svoje vernike izdali v prvih letih novega tisočletja in ob 40-letnici izida koncilske konstitucije o Božjem razodetju, ki je izšla leta 1965. Razprava nosi se opira na številne cerkvene dokumente, ki se nanašajo na branje in razlaganje Božje besede, vsebuje pa tudi navodila in smernice, ki nam omogočajo hitrejše in globlje razumevanje svetopisemskih knjig in posameznih odlomkov.

Za boljše razumevanje Svetega pisma se je potrebno globoko zavedati, da gre za Božjo besedo, zapisano v človeškem jeziku. Na eni strani je njen avtor Bog, na drugi pa so to tudi sveti pisatelji. Da je potrebno upoštevati oba vidika, je učil tudi papež Janez Pavel II.: Katoliški eksegeti svoje pozornosti ne posvečajo samo človeškemu vidiku svetopisemskega razodetja, kar je včasih napaka zgodovinsko-kritične metode, ali samo Božjemu vidiku, za kar se zavzemajo  fundamentalisti, pač pa v svojih prizadevanjih skušajo osvetliti obe gledišči, medsebojno povezani v »Božjem sestopu« (BR 13), kar predstavlja temelj celotne Biblije.

 

Vabljeni k branju prevoda preproste in pregledne razprave, ki so jo angleški škofje za svoje vernike izdali v prvih letih novega tisočletja in ob 40-letnici izida koncilske konstitucije o Božjem razodetju, kije izšla leta 1965. Razprava nosi  naslov Dar Svetega pisma in se opira na številne cerkvene dokumente, ki se nanašajo na branje in razlaganje Božje besede, vsebuje pa tudi navodila in smernice, ki nam omogočajo hitrejše in globlje razumevanje svetopisemskih knjig in posameznih odlomkov.

- Dar Svetega pisma -

 

Razpravo lahko prejmete na povezavi.

Iz izpovedi o posebnosti novozaveznega sporočila so že različni namigi na pisce teh spisov prepoznavni. Najbolj pomembne točke je treba posebej premisliti.  Samo v malo primerih moremo ugotoviti istovetnost piscev posameznih spisov. Kjer to ni mogoče, moramo biti najprej odprti za različne možnosti nastanka spisov. Iz te osnove je do tu bil govor tudi o "piskah!" ali piscih. Ni mogoče izključiti, da so določeni novozavezni spisi bili napisani od žensk. Ker nam je danes merodajni vpliv žensk v posameznih skupnostih novozaveznega časa bolj znan kakor prej, je ta možnost izrecno poudarjena. 

V svoji nalogi oznanjanja novozaveznega sporočila o Jezusu Kristusu so pisci ostali ljudje. Zaradi delovanja Božjega Duha niso bili potegnjeni iz svoje človeškosti; so otroci svojega časa in svoje omike, z vsemi omejitvami in možnostmi, ki jih to vključuje. Tako pisci pišejo v njihovem tedanjem načinu izražanja, na podlagi njihove verske izkušnje, njihove izobrazbe in stanu, na podlagi družbenih razmer njihovega časa in v okviru njihove tedanje predstave o svetu. Zato je tudi razumljivo, da se jim dogajajo napake - naj bodo zgodovinske, jezikovne ali druge vrste. Bog jih pri njihovem pisanju besedil jemlje v službo, pri tem pa ne spreminja njihovega bitja in njihove človeške posebnosti. Tako znana "nezmotljivost" spisa ne pomeni neke dokončne, nadčloveške popolnosti, temveč se nanaša na prej opisano razumevanje resnice. 

Nova zaveza je torej napisana po človeško. To ne pomeni omejitve; veliko bolj odpira ta ugotovitev pogled za edinstveno posebnost druženja Boga s človekom: Bog govori v svojem sporočilu ljudem na človeški, na človeku razumljiv način. Samorazodetje in posredovanje Boga v svetih spisih se dogaja na človeku primeren način, torej v obliki, ki jo človek more razumeti in dojeti: Spis je položen v človeško izkušnjo in življenje, in v obzorje človeškega razumevanja. V spisih je izražen človeški jezik.  Bog pa je izbral drugo pot. Različni ljudje so bili po svojih izkušnjah Boga, po svojem osebnem verovanju spodbujeni, da so svojo podobo Boga, svojo zgodovino z Bogom napisali in posredovali. Čutili so se od Boga samega okrepljeni in pooblaščeni. Na področju nastajanja Nove zaveze se pri tem sklicujejo na svoje tesno ali posredno zadrževanje v bližini Jezusa Kristusa.

Bog sam se je pri tem postopku ponižal, na mnogoteri način se je spustil v človeštvo: pri svojem obračanju k človeku; pri podajanju svojega sporočila v človeški (in zato nujno okrnjeni in omejeni) besedi; pri omejitvi svojega delovanja na določen zgodovinski trenutek; končno pri poosebitvi svojega sporočila v človeški osebnosti Jezusa Kristusa iz Nazareta (prim. Flp 2,6-7; Jn 1,14). Zato je sveti spis tudi človeški spis, so njegovi pisci v bistvu tudi ljudje. Besedila so zato razporejena v zgodovini in oblikovana v človeškem jeziku. Samo tako je Božje sporočilo nam lahko razumljivo in dostopno. 

V novozaveznih spisih govorijo različni pisci o Kristusovem dogodku. Pri tem kažejo odtise svoje verske izkušnje in delovanja Duha. Razumljivo je, da njihovo (človeško) dojemanje ne zadostuje, da bi zajeli celovito polnost Jezusa Kristusa in ga nato še v človeškem jeziku izrazili. Razen tega pišejo popolnoma različnim naslovljencem v različnih časih. Tako so nam v novozaveznih spisih po posameznih piscih odprti različni dostopi do osebnosti in delovanja Jezusa. Vsak vnaša pogled s svojega zornega kota in tako iz mnogoterosti polagoma nastaja celota. 

Nazorna primerjava lahko to izpopolni: Pisci novozaveznih spisov gledajo enako s krožnega oboda na sredino, na Kristusov dogodek. Tako vsak vidi s svojega zornega kota le del resnice Jezusa Kristusa. Nam pa, ki imamo pred seboj celoto novozaveznih spisov, se odpira v celotnem pogledu na posamezne poti celovit dostop do resnice in razsežnosti Kristusovega dogodka.  Iz risbe je možno sklepati, da enotnost spisa počiva v njegovi mnogoterosti. Njena celota je podana v samem Jezusu Kristusu; njegova osebnost in resnica je v sredini spisa. To nas vodi k temeljnemu načelu razlage spisa: Sveto pismo je treba brati in razlagati v njegovi celoti. Prav pod vidikom celote posameznih spisov o Jezusu Kristusu je prepoznavna grožnja, ki jo lahko nosi s seboj ločeno branje in razlaganje posameznih odlomkov.

Nova zaveza je nastala pred približno 1900 leti. Že površen pogled v knjigo nam pokaže, da ne vsebuje skladnega besedila iz enega odlitka, temveč so vanjo uvrščeni različni spisi. Ti namigi se nam zdijo samoumevni. Kakšen pomen imajo z ozirom na mnogovrstnost Nove zaveze in z ozirom na njeno razumevanje, bo povedano v nadaljevanju.

Nova zaveza - ena "knjiga"?

Današnja oblika izdaje Nove zaveze nas kot knjiga zavaja zmoto. Imamo namreč opraviti s 27 spisi. Večina od njih so nastali drug mimo drugega in so bili napisani od različnih piscev. Šele v poteku zbiranja so bili polagoma povezani med seboj. 

Zato moramo imeti pred očmi, da teh 27 novozaveznih spisov ni mogoče brati in razumeti na isti način. Bili so izdelani v časovnem razponu okrog 80 let (50/51 do 120/130 po Kristusu). Ker so jih napisali različni pisci, imajo v ozadju tudi različne povode za nastanek.

In zaznamovani so od različnih okoliščin nastanka.  Poleg tega je treba opozoriti, da 1900 let, ki stojijo med Novo zavezo in med nami, ne predstavljajo samo velikega časovnega razpona. Nova zaveza je nastala v omiki, ki nam ni dostopna brez težav. Okolje in življenjski prostor teh spisov sta nam tuja. V pristopu k novozaveznim besedilom moramo iskati tudi pristop k življenju v obdobju novozaveznega časa. Prav za razlago in za razumevanje novozaveznih besedil je nujno potrebno poskusiti razumeti jih iz njihovega obzorja nastanka. 

Končno nam tudi izročen in v današnjih izdajah ohranjen vrstni red posameznih spisov nikakor ne kaže pravilnega časovnega in stvarnega zaporedja nastanka. Veliko bolj je tu pustilo svojo usedlino posebno spoštovanje evangelijev. Torej pri branju Nove zaveze ne smemo njene zgradbe jemati kot dokaz za zgodovino njenega nastanka ali iz zaporednega mesta določenega spisa izvajati sklepe za njegovo razumevanje.

Ko se sprašujemo o namenu novozaveznih besedil, moremo - kar na široko - ugotoviti, da hočejo bralcu nekaj sporočiti. Ta temeljni namen sporočanja ali obveščanja dovoljuje, da različne lastnosti novozaveznih besedil postanejo bolj razločne.  Sporočanje je treba razumeti kot postopek predaje določene vsebine. To gre od pošiljatelja k prejemniku. Za postopek sporočanja uporablja obveščanje posrednika, ki je lahko odvisen od vsebine obvestila in od okolja. S celotnim postopkom povezuje pošiljatelj namen, ki ga po zaželenem ali vpeljanem postopku želi prenesti na prejemnika. Obvestila brez namena ni, kajti v tem primeru ni na razpolago notranjega gibala. Če se prestavitev namena sporočila posreči, moremo govoriti o uspelem obvestilu. Ta preprost postopek obveščanja lahko nazorno predstavimo takole: pošiljatelj - izrek/sporočilo - prejemnik.

Če si ta postopek predstavimo v območju govorjenja, moramo misliti na govornika in poslušalca; v primeru pisnega postopka pa moramo govoriti o pošiljatelju in naslovljencu. Če ta postopek obveščanja prenesemo na Novo zavezo, moremo sporočilo, ki naj bo posredovano, opisati kot "Kristusov dogodek". Obrazec potem izgleda takole: pošiljatelj/pisec - Kristusov dogodek - naslovljenci/skupnost. V tej zvezi se moramo zavedati, da so novozavezna besedila izvirno bila napisana za poslušanje. Tako, na primer, piše pisec Kol: "In ko se pismo pri vas prebere, poskrbite, da se prebere tudi v laodikejski cerkvi; in pismo iz Laodikeje tudi vi preberite" (Kol 4,16).

Besedila je bilo torej treba prebrati; to se je dogajalo v okviru bogoslužne skupnosti. Pisna oblika je nadomestek za ustno predajo. Ker ustno in osebno posredovanje sporočila iz različnih razlogov pogosto ni mogoče, spreminja pošiljatelj sporočilo iz ustnega govora v pisno obliko; naslovljenci obračajo to pot spet nazaj, ko se pisna besedila berejo in sprejemajo sporočila s poslušanjem.  Pri razumevanju novozaveznih besedil torej posebnih naglasov, poudarkov in miselnih povezav ne moremo pri tem razbrati iz predložene pisne oblike (to je iz tiskane podobe). (Tudi na podlagi pisnih danosti v času nastanka spisov to ni bilo mogoče). Postavitev naglasov in poudarkov je treba mnogo bolj razbrati iz podobe besedila, izbire besed in iz posebnosti v oblikovanju.

Davni človek je bil za zvočno sprejemanje vsebine veliko bolj izobražen kakor je sodobni človek. To je odvisno od zunanjih okoliščin, posebno pa od poznavanja branja in pisanja in od premajhnih možnosti. Tudi pisne podlage so bile zelo drage in težko jih je bilo nabaviti. Nekatera novozavezna besedila kažejo že v načinu oblikovanja postavitev poudarkov in znamenja za miselne povezave.  Verjetno je Jezus sam - kakor je bila tedaj navada - svoje oznanjevanje gradil po "mnemotehničnih" pravilih, to pomeni: njegov način govorjenja je bil tako izbran, da so si poslušalci slišano z lahkoto vtisnili v spomin. Ta umetnost oznanjanja je nato pustila svojo usedlino tudi v novozaveznih spisih.  Pisci bibličnih spisov so torej hoteli "Kristusov dogodek" dati naprej v pisni obliki. Brez dvoma niso imeli za to nobenega Jezusovega namiga - to bi vsekakor za  prepričljivost svojega delovanja v spisih omenili - in imeli so samo približne podobe in vzorce za to, kako naj takšno napisano sporočilo izgleda. Pri posredovanju sporočila ubirajo pač zanje mogočo in hkrati najbolj prepričljivo pot.

Tako nahajamo v Novi zavezi zelo različne književne vrste, v katere je sporočilo na svoji poti od pošiljatelja do prejemnika oblečeno: evangelij, apostolska dela, pisma, razodetje.  Te širše književne vrste posameznih spisov morejo biti v posebnostih različnih besedilnih odlomkov v posameznem spisu še bolj opredeljene (na primer: prilika, pripoved čudeža, pouk učencev, razprava, opomin, himna/hvalnica, pridiga/govor). S književnimi posebnostmi poskušajo pisci bistvo sporočila še posebej izdelati. Pri tem se morajo ozirati tako na naslovljence kakor na lastne možnosti in na posebnost sporočila, ki ga hočejo posredovati. 

Kakor v vsaki književnosti tako je tudi tu treba upoštevati, da je vsako književno vrsto treba brati in razumeti na njen lasten način; ali oprijemljivo: evangelij pač ni pismo; himna ima drugačna govorna pravila kakor razprava. Z določeno književno vrsto so povezani različni govorni in posredovalni nameni piscev.  Za razumevanje besedila je treba upoštevati namen pisca kakor tudi književno posebnost besedila:  Kajti vsako novozavezno besedilo hoče nekaj določenega in na določen način izraziti.  Iz tega izhajata dve temeljni vprašanji o besedilu: Kako govori pisec? Kaj hoče s tem povedati?

Dobivamo torej mnogotero posebnost posredovanja Kristusovega dogodka razločneje na pogled. Spomnimo se prej uporabljenega vzorca s tem težiščem, tako lahko izgleda: pošiljatelj/pisec - evangelij, apostolska dela, pisma, razodetje - naslovljenci/skupnost. Poleg mnogotere zunanje podobe novozaveznega besedila je mogoče odkriti njegovo vsebinsko posebnost. Tako je mnogoterost predstavljanja vsaj v jedru pripeljana do določene edinosti. Vsem novozaveznim spisom je skupno, da nočejo samo opisovati ali iz zgodovinske radovednosti nekaj poročati. Veliko bolj so besedila nastala na podlagi osebne prizadetosti piscev in pa na podlagi vprašanj naslovljencev.

Po predstavitvi v spisih je izpričana lastna vera, je sporočilo o Jezusu Kristusu posredovano iz lastne prizadetosti. To vsekakor povzroča, da pristop ni oddaljen in hladen, temveč osebno zavzet in z uporabo vseh razpoložljivih  (v tem primeru književnih) sredstev. V ospredju ni čim večja hladnost in zgodovinska radovednost, temveč namen oznanjanje sporočila o Jezusu Kristusu. Podlaga za verovnost novozaveznega sporočila zato ni v prvi vrsti zgodovinska dokazljivost, temveč pričevanje apostolov in prve cerkve.

Takšno razumevanje novozaveznih besedil pa ne pomeni takoj izključno osebnega pristopa, ki bi nas puščal zaman spraševati po splošno veljavni resnici spisov. V tej zvezi morata biti upoštevani dve stališči:

Novozavezni pisci pišejo iz svoje povelikonočne verske izkušnje. Na Jezusa Kristusa gledajo pod vplivom njihovega verujočega prepričanja, da ta Jezus ni ostal v smrti, temveč je vstal in je bil povišan. Tako gledajo celoten Kristusov dogodek - torej tudi predvelikonočno Jezusovo dejavnost - iz velike noči, kakor z očali velikonočnega dogodka. V tem povezujočem načinu opazovanja so podprti od Božjega Duha, ki jih usposablja, da zunanja znamenja in izkušnje razlagajo s pogledom na podobo in bitje Jezusa. Gledajo nazaj v Jezusov čas in na prvi velikonočni dogodek in oznanjajo Kristusov dogodek v svoji sedanjosti.

Tako dobivajo tudi Jezusova predvelikonočna beseda in dejavnost pravi pomen in odgovarjajočo vrednost. Nazorno je to mogoče prikazati tudi na ta način:  Evangelisti in drugi pisci gledajo nazaj na Jezusovo zemeljsko življenje in na njegovo smrt in vstajenje kot na eno celoto. Tudi to delovanje Duha v prvi cerkvi je izpričano dogajanje, ki ne leži na ravni stroge dokazljivosti. Temeljna odločitev za sprejem Božjega delovanja v tem območju pade že prej in na drugem mestu: povezano je z vprašanjem, koliko je Bog res priznan kot delujoč na tem svetu, ali oprijemljivo: koliko smo sposobni sprejeti izpoved, da v življenju cerkve in v nastajanju Svetega pisma Bog in človek sodelujeta. Samo pod tem pogojem je mogoče govoriti o druženju s "svetim" pismom; drugače gre seveda za ukvarjanje z navadnim književnim delom iz antike.  
 
V tej zvezi je treba postaviti tudi vprašanje resničnosti spisa. Pri tem moramo biti na jasnem, da danes pojem resnice pogosto zožujemo na zgodovinsko ali znanstveno resnico. Brez dvoma to odgovarja, toda ne celovitemu in polnemu razumevanju resnice. Resnica, ki nam jo hoče posredovati Nova zaveza, ni v prvi vrsti zgodovinska resnica. Ta stoji pogosto v ozadju, utripa zraven, ni pa odločilna. Veliko bolj hočejo pisci voditi do tiste globlje resnice, ki je v delovanju Boga naproti ljudem dostopna in prepoznavna. Zato uporabljajo vsa razpoložljiva sredstva svojega časa in svojega življenjskega okolja. Resnica, ki je v novozaveznih spisih prenesena v jezik (ali v zvenenje), je zlasti resnica o našem odrešenju, ki prihaja od Boga. Spisi nočejo dajati niti znanstvenih niti zgodovinskih izpovedi. Veliko bolj gre pri tem za odločilno obračanje Boga k človeku, ki je na človeku razumljiv način preneseno v jezik.

Z ozirom na danes pogosto prednostno zgodovinsko postavitev vprašanja, pomeni to: po eni strani je treba opozoriti, da zgodovinsko vprašanje ni prednostna skrb piscev, temveč jim stojijo v ospredju drugi poudarki. Po drugi strani pa vprašanje o zgodovinskem dogajanju ne sme biti zavrnjeno, kajti s tem bi pomembno področje današnjega načina mišljenja in današnjega vpraševanja bilo spregledano. Vsekakor je treba obdržati pravilno lestvico tako, da je odgovarjajoče vrednostno mesto samo zgodovinskega vprašanja prepoznavno.  V nadaljevanju zgoraj oblikovane postavitve temeljnega vprašanja bi torej bilo treba manj vpraševati: Ali se je povedano resnično zgodilo? temveč veliko bolj: Kaj je s tako povedanim mišljeno?

Grško biblično besedilo je znanstvena podlaga za razlago Nove zaveze

Besedilo stoji v "kritičnih" izdajah besedila; to so izdaje, ki so izdelane na podlagi primerjave starih rokopisov. Pri tem uporabljajo izdajatelji izkušnje in "kritično" delo več stoletij. V današnji razlagalni znanosti uporabljano besedilo je bilo po upoštevanju vseh do danes znanih bibličnih rokopisov (za Novo zavezo preko 3000) pripravljeno in objavljeno.

Besedilo stoji danes v treh izdajah:

  • The Greek New Testament. Hrsg. v. K. Aland, M. Black, C. M. Martini, B. M. Metzger, A. Wikgren, New York/London 3. izd. 1975.
  • Novum Testamentum Graece. Hrsg. v. K. Aland, M. Black, C. M. Martini, B. M. Metzger, A. Wikgren. Textkritischer Apparat von K. und B. Aland, Stuttgart 26. izd. 1979 (Ta izdaja stoji tudi grško-latinsko in grško-nemško).
  • Novum Testamentum Graece et Latine. Grški tekst in tekst Vulgate in Neovulgate. Hrsg. v. G. Nolli, Vatikan 1981.

Stari biblični prevodi

Najprej je treba iz stvarnih razlogov omeniti še dva pomembna prevoda.

  • Septuaginta (razlaga sedemdesetih mož; LXX) je prevod Stare zaveze, ki je bil narejen za grško govoreče Jude na področju Aleksandrije v Egiptu. (11) Septuaginta je nastala med 280-150 pred Kristusom. Po legendi je bila prevedena od 70 mož. Septuaginta je bil merodajni prevod SZ v času pisanja NZ. Na široko je bila uporabljana tudi v liturgiji prvih krščanskih rodov in se nahaja v mnogih navedkih SZ v NZ.
  • Vulgata (Vg) je latinski prevod cele Biblije. Večinoma se steka k Hieronimu (umrl 420 po Kristusu). Po naročilu papeža Damaza I. je Hieronim prevedel najprej evangelije, nato hebrejsko Staro zavezo in ostale dele Nove zaveze. Vulgata ostaja merodajni latinski prevod Svetega pisma za cerkveno uporabo. Tridentinski koncil je leta 1546 razglasil njeno besedilo za pristno besedilo Svetega pisma: vsi katoliški prevodi so se morali ujemati z Vulgato. Pod Pijem X. je bil leta 1907 začet pregled besedila Vulgate. Pavel VI. je leta 1969 postavil za to novo komisijo, ki je leta 1977 končala svoje delo. Leta 1979 je bila objavljena Neo-Vulgata, katere besedilo je papež Janez Pavel II. razglasil kot uradno besedilo za uporabo Svetega pisma v liturgiji.

Sodobni prevodi

Z ozirom na vsak prevod, še posebej pa v sodoben jezik, je treba omeniti, da besedilo v njegovi učinkovitosti oslabi in v postopku prevajanja izvirno besedilo že razlaga. To pa zato, ker jeziki v njihovi izrazni mnogoterosti niso istovetni in so možnosti prevajalca zato omejene. Zamik v prevodu je večji, kadar prevodni postopek sega čez jezikovne družine, kulturna območja in zgodovinska obdobja. Na to je treba misliti, ko biblična znanost tudi danes vedno znova sili v ukvarjanje z izvirnim besedilom. Vsekakor so radovednemu bralcu zelo dobri prevodi na razpolago:

V nemškem jezikovnem prostoru je bil leta 1979 objavljen "Einheitsübersetzung der Heiligen Schrift. Das Neue Testament" (1980 je sledila izdaja prevoda Stare zaveze). Tako je bilo dvajsetletno delo končano in je iz izvirnih besedil bil narejen nemški prevod Biblije za celotno jezikovno področje s kar najbolj širokim skupnim ekumenskim delom. Fuldaerska škofovska konferenca je leta 1961 potrdila ta načrt in leta 1962 povabila tudi avstrijske in švicarske škofe k sodelovanju. Tako je bilo pomembno naročilo koncila sprejeto v nemškem govornem področju.

"Enoten prevod" ni dobesedni prevod; usmerjen je bolj k lepemu jeziku. Z ozirom na veliko zemljepisno raztresenost je bilo treba skleniti nekaj popustitev, ki vedno dajejo povod za grajo. Pomen tega prevoda ni v tem, da bi bil to najboljši ali edini v nemškem jezikovnem prostoru; pač pa je to prevod, ki je namenjen predvsem za cerkveni uporabo Svetega pisma, posebej za liturgično oznanjevanje in katehezo. V tem pogledu mu je kljub drugim prevodom treba dati prednost.

Noben prevod ne more nadomestiti grškega izvirnega besedila Nove zaveze. Za nemško govorečega pa kljub temu kar najbolj natančno delo z Biblijo, je uporaba dobesednega prevoda zaželena, tudi če gre ta oblika prevoda na račun lepega jezika. Ta čas sta na razpolago dva takšna prevoda:

  • Münchener Neues Testament. Studienübersetzung. Hrsg. v. J. Hainz, Düsseldorf 2. Aufl. 1989. Ta prevod daje izvirno besedilo Nove zaveze po pravilu: "Grško, kolikor je mogoče, nemško, kolikor je potrebno". To je dobra osnova za vse, ki nimajo nikakršnega znanja
  • Das Neue Testament. Interlienarübersetzung Griechisch- Deutsch. Übersetzt von E. Dietzfelbinger, Neuhausen 2. Aufl. 1987. Ta prevod ne daje usklajenega pravilnega besedila v nemškem jeziku, temveč vedno pod grško besedilo postavljen prevod posameznih besed. Od bralca zahteva vsaj temeljno znanje grškega jezika, kakor tudi sposobnost, da s pomočjo prevedenih pojmov oblikuje besedilo.

Back to top