Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

Veliko je podob in utrinkov, ki šele sedaj dobivajo pravi pomen. Nagovarjala sta me Kalvarija in prazen grob ter Marija Magdalena, ki je zmedeno stala pred njim, dokler ni prejela nove smeri.

Dotaknil se me je križev pot po tržnici, po ulicah in mimo ljudi, za katere se je zdelo, kot da ne bi stali na za nas tako sveti zemlji. In vendar – je bilo 2000 let nazaj kaj drugače? Ko je Kristus tam zares hodil pod podobo zločinca, pred katerim so se obračali stran ali samo gledali predstavo. Čeprav nas je odreševal na očeh vsem, je to počel skrit pod podobo, ki nikakor ni dobila hvaležnosti in spoštovanja. Bog se res ne heca. Odločil se je vstopiti v vsako konkretnost človeka. Sveto je pomešal z grešnim. Katero je zmagalo, vemo. In ostaja v grešnem. To me je nagovarjalo...

Na poti v Emavs

Biblična ekskurzija študentov Teološke fakultete in članov bibličnih skupin v Sveto deželo pod vodstvom prof. Maksimilijana Matjaža in prof. Bogomirja Trošta, od 27. marca do 5. aprila 2016.

Letošnji velikonočni prazniki so bili za nas, romarje, nekaj posebnega. Na sam veliki praznik smo se odpravili na pot v Deželo, ki je bila priča prav tem dogodkom, ki so spremenili človeško zgodovino. In ta pot je bila nekakšna prelomnica tudi v našem življenju. Pot smo začeli v nedeljo popoldne, to je prav tako v času, kot takrat na začetku, ko sta se na pot iz Jeruzalema odpravila tudi dva učenca, žalostna in razočarana nad tem, kar je ostalo od Jezusa in od vseh velikih pričakovanj. Želeli smo se jima pridružiti in skupaj z njima potovati tja, proti Emavsu. Na poti smo se pogovarjali o vsem mogočem, poslušali, spraševali, se čudili in gledali, se morda tudi pritoževali in jezili. A na najvažnejše nismo pozabili – na tej poti se nismo znašli slučajno, temveč je Nekdo želel, da gremo tja. Na tej poti nismo bili sami. Poleg prijateljev in vodičev, ki so poskrbeli, da je bila pot lepa, varna in zanimiva, je imel vsak tudi svojega osebnega Spremljevalca. On je vsakemu na svoj poseben način »razlagal pisma in odpiral oči«.

Občutje na gori

Dobro je, da smo tukaj. Ob Njem nam je lepo, po tem so hrepeneli učenci in po tem hrepenimo danes mi. Na tem kraju nam je sporočena Beseda, ki potrebuje čas, da se rodi (9 mesecev), še prej pa se mora primerno ugnezditi.

… Ki je na gori razodel svoje veličastvo …

Čez šest dni je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spremenil... (Mr 9,2sl.)

Jezus je učence vzel na goro. Učenci povedo, kako se počutijo: »Dobro je, da smo tukaj!« Učenci redko izrazijo svoje občutje. Tudi sami se lahko vprašamo, kakšna občutja se pojavljajo v nas ob različnih dogodkih. Ko hodimo po Jezusovih krajih, se lahko vprašamo, kakšni občutki so navdajali učence in množice, kako so se počutili, kaj so doživljali, ko so bili z Njim? Ko je bil vihar na morju, je bilo učence strah. Jezus jih miri in pravi: »Ne bojte se!« Vsak zase se lahko vpraša: Česa me je strah? Česa se zares bojim v življenju? Naj me ne bo strah, On je z menoj...

Back to top