Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih


Obhajanje Gospodove večerje v občestvu - kraj rojevanja novega krščaskega sloga življenja

(1 Kor 11,23-34)

Molitev s Frančiškom ob dnevni Božji besedi (Mr 2,18-22)

Ponedeljek, 21. jan. 2018. Odlomek nam govori o »novem vinu v novih mehovih«. Gospodova beseda, evangelij, je novo vino, ki nam je bilo dano. A da bi bili dobri kristjani, je potrebno novo obnašanje, nov slog, ki zares ustreza krščanskemu slogu in ki nam ga znajo pokazati edino blagri. Papež Frančišek predstavi tri vrste ne-krščanskega sloga: obtožujoči slog, posvetni slog in egoistični slog.

Obtožujoči slog je slog tistih vernikov, ki vedno hočejo obtoževati druge. Živijo tako, da obtožujejo. 'Tisti ni dober, ni pravičen, prej je bil dober kristjan …' Druge vedno diskvalificirajo. To je slog zgrešenih promotorjev pravičnosti. Vedno hočejo obtožiti druge. Ne zavedajo pa se, da je to hudičev slog. V Bibliji se hudič imenuje 'veliki tožilec', ki vedno obtožuje druge.« Takšna drža je med nami moderna, je nadaljeval papež. Bila je moderna tudi v Jezusovem času, ki v več kot samo enem prizoru graja tožnike: 'Namesto da gledaš iver v očesu drugega, glej raje bruno v svojem očesu.' Ali: 'Tisti, ki so brez greha, naj prvi vržejo kamen.' Kot je dodal Frančišek, obtoževati druge in iskati njihove napake, ni krščansko, to ni novi meh.

Posvetnost, ki uničuje Isto velja za posvetnost, torej slog sveta. Lasten je ravno tistim katoličanom, ki molijo Veroizpoved, a živijo v nečimrnosti, ošabnosti, navezanosti na denar, pri čemer mislijo, da so samozadostni. »Gospod ti je ponudil  novo vino, ti pa nisi zamenjal mehov, nisi se spremenil,« je pojasnjeval papež. »Posvetnost. Posvetnost je tista, ki uniči mnogo ljudi, mnogo ljudi. Dobre ljudi, ki vstopijo v ta duh nečimrnosti, ošabnosti, razkazovanja. Ni ponižnosti. Ponižnost pa je del krščanskega sloga. Moramo se je naučiti od Jezusa, Marije, Jožefa, ki so bili ponižni.«

Brezbrižnost ni krščanska V naših skupnostih pa lahko vidimo še en slog, ki ni krščanski. To je egoistični duh, duh brezbrižnosti. Verjamem, da sem dober katoličan, delam, kar je treba, a se ne zanimam za probleme drugih. Ne skrbijo me vojne, bolezni, ljudje, ki trpijo, tudi tisti, ki so ob meni. To je hinavščina, ki jo Jezus očita učiteljem postave..

 

Uvod

Smo v tednu edinosti in pred praznikom spreobrnitve apostola Pavla ter pred nedeljo Svetega pisma. Praznični teden bralcev Svetega pisma! 

Pavel v 1 Kor prav posebej izpostavlja nevarnost razdora v skupnosti (prim. Jezusovo oporoko v Jn 17). Ločevanje, razdor je delo HD, združevanje, povezanost, občestvo sad SD! Cepitve uničujejo Božji načrt: cepitev med duhovnim in materialnim, med simbolnim in realnim, med Božjim in svetnim, med evharistijo in ljubeznijo…

Pavel nam želi v Pismu Korinčanom predati temeljno ekleziološko kerigmo: Verniki smo po Krstu postali udje živega Kristusovega telesa in se moramo kot take prepoznati in v tem rasti. To je temelj krščanskega dostojanstva. V evharistiji se torej prepoznavamo kot Kristusovo telo. To je primarni pomen izjave v 11,29: »Zakaj kdor jé in pije, ne da bi razločil telo, jé in pije v svojo obsodbo.«

Hkrati pa je v tem stavku povzet proces razločevanja in prepoznavanja pravega ozadja telesa, ki ga opisuje celotno pismo: Spomnimo se, da je prepoznavanje različnih oblik telesa (motiv telesa - sōma) rdeča nit, ki se prepleta skozi vsa poglavja. Tako je že na začetku občestvo - vernikov – Cerkev - predstavljeno kot telo križanega Kristusa, ki je zaradi razdorov in prepirov ogroženo. Ker je Križani umrl in vstal za vse, so verniki, ki so po krstu vraščeni vanj, eno samo telo in zato razdeljeni ne morajo živeti kot Cerkev (1,10-13).

V nadaljevanju spregovori o skrunjenju človeškega telesa, ki se dogaja v različnih oblikah nečistosti, nemoralnosti in malikovanja (pg. 5–8). Človeška telesa so več kot meso in niso predmeti, s katerimi bi lahko počeli karkoli, ne da bi to imelo posledice za celotnega človeka. Človeško telo je sveto (3,17), je »tempelj Svetega Duha« (6,19) in Božji topos, kjer človek časti Boga in stopa v občestvo z drugim. Ko Pavel oznanja, da občestvo vernikov sestavlja Kristusovo telo, ki se hrani z Gospodovo večerjo (pg. 11) in da je človek odrešen po križanem (1,23-24) in vstalem (15,20-28) Kristusovem telesu, je bilo to za Jude veliko pohujšanje, za grško kulturo pa nezaslišana novost in norost hkrati. Prav pri obhajanju evharistije, kjer se Gospod s telesom izročil v Telo, ki ga lahko človek jé in pije (11,23-27), se rojeva novo krščansko občestvo, se odpirajo oči, da lahko prepoznamo novega človeka.

 

Življenje evharistije - počakajte drug drugega  (11,27-34)

27     Kdor bo torej nevredno jedel kruh ali pil Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo.

28     Vsak naj torej presodi samega sebe in takó jé od kruha in pije iz keliha;

29     zakaj kdor jé in pije, ne da bi razločil telo, jé in pije v svojo obsodbo.

33  Zato, bratje moji, kadar se shajate k jedi, počakajte (oz. sprejemajte) drug drugega.

Za konkretno krščansko skupnosti v Korintu, kjer so bile velike razlike med revnimi in bogatimi, med modrimi in neukimi, med uglednimi in preprostimi, je to pomenilo velik preizkus njihove vere in izziv za njihovo ljubezen. Pavel se zaveda, da je vzgoja posameznika za življenje v občestvu glavna pot k cilju, da bodo lahko verni živeli in oznanjali skrivnost Cerkve – Gospodovega telesa.

Ker obhajanje Gospodove večerje predpostavlja tako občestvo (koinōnia) učencev z Gospodom kot tudi občestvo in edinost učencev med seboj, je mogoče Pavlov sklepni poziv: »Kadar se shajate k jedi, počakajte (ali: sprejemajte) drug drugega« (v. 33), razumeti kot izraz izvorne evangeljske ljubezni, ki ne postavlja vsebine nad človeka, ne zapovedi nad usmiljenjem, ampak se odpravi iskati izgubljeno ovco, dokler je ne najde.

 

Evharistija – občestvo kot primarni kraj spoznavanja sporočila Besede (Lk 24), evharistija kot Očetovo naročje (Jn 1,18)

Lk 24: Tudi dva učenca, ki sta po soboti žalostna in razočarana zapuščala Jeruzalem in se vračala nazaj v domači Emavs, nista mogla razumeti tega, kar se je zgodilo in tudi ne besed Pisma, ki so te dogodke napovedovali in jih razlagali. Čeprav sta očitno poznala na pamet mesta iz Pisem, ki so govorila o prihodu mesije, ki bo rešil Izrael, nista mogla v teh dogodkih prepoznati Božjih sledi, ne njegovih načrtov in ne njegove moči. Tudi ko »se jima je približal sam Jezus in hodil z njima« (Lk 24,15), se z njima pogovarjal o Pismih, jima razlagal Mojzesa in preroke, ga nista prepoznala in tudi njegove besede ju niso prepričale. Čeprav je njuno »srce gorelo«, so bile njune oči še vedno zaprte. Nista mogla razumeti, zakaj bi moral mesija trpeti, nista mogla sprejeti besede, ki je tako drugačna od njunih predstav, ki rani njuno človeško pamet in zareže »do sklepov in mozga« (Heb 4,12).

Iz sočutja do njegove naivnosti, morda tudi iz ljubezni, sta Neznanca povabila na večer v svojo hišo. In to je bila njuna rešitev. Ko so bili pri mizi, ko »je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima ga dal« (v. 30), so se jima končno odprle oči.

To je trenutek, ki tudi nam kaže način ali pot, kako naj ga beremo Sveto pismo. Človek ni mogel nikoli s svojo pametjo prodreti do resnice Božje besede. Nobeno preigravanje z besedami ne stre njihove lupine. Dokler si človek tega ne prizna, bo prepuščen svojemu umu in bo »počenjal, kar se ne spodobi« (Rim 1,28). Moral se bo prebiti do Očetovega naročja, kjer se šele odpre prava pot spoznavanja (Jn 1,18). Tja pa vodijo še tako majhnih koraki ljubezni, ki jih je sposoben vsak človek. Jezus ni učil svojih učencev v sinagogah in učilnicah, ampak za mizo, kjer z njimi jedel in pil (Lk 5,29), jim lomil kruh in umival noge (Jn 13,5). Ko bomo na ta način gradili novo Jezusovo občestvo med nami, bodo tudi naši evharistični shodi postajali občestva, kjer se bo ogrelo srce in se bodo odprle oči, da bomo lahko spoznali največji Dar, ki nam ga prav tam Oče podarja.

 

kor 12 darovi

Različni darovi v službi enega telesa

1 Kor 12

Tema naslednje enote je jasno napovedana s tipično epistolarno formulo peri de tōn pneumatikōn (glede duhovnih darov) (v. 1a). Pavel bo v poglavjih 12–14 obravnaval pravilno uporabo različnih darov Duha ali karizem, ki jih Gospod podeljuje skupnosti, da bi z njimi lahko vedno bolj rasla v pravo občestvo (koinōnia). Že na začetku pisma se zahvaljuje za mnoge darove, ki so jih prejeli Korinčani, za milostni dar (charisma) (1,7), po katerem so obogateli v vsaki besedi in vsakem spoznanju (1,5). Miselnost nekaterih pa je še vedno prežeta z miselnostjo sveta, zato so tudi darove poskušali zlorabljati za dosego različnih zasebnih interesov. Pavel jih opominja, da so karizme dane predvsem v blagor skupnosti – Cerkve kot Kristusovega telesa, in z njimi ne bi smeli podžigati napuha in medsebojne tekmovalnosti. Cerkev je Kristusovo telo, občestvo enotnosti v različnosti, ki uteleša in oznanja križ svojega Gospoda in se shaja v njegov spomin v duhu ljubezni in bratske pozornosti do ubogih in šibkih.

V nadaljevanju pisma (pg. 12–14) Pavel pokaže, kako postajajo verniki otipljivo Kristusovo telo (12,27), obdarjeni z različnimi darovi milosti ali karizmami, ki jih Gospod po Duhu daje posamezniku, da se gradi živo občestvo vernikov – Cerkev. Na koncu Pisma spregovori še o koncu (gr. telos), tj. o cilju, smislu in dopolnitvi človeškega telesa. Ker je Božji Sin živel v telesu in je v telesu umrl in vstal, bodo tudi človeška telesa po njem rešena umrljivosti in bodo dobila njegovo podobo - podobo Neumrljivega (15,35-57). Hrana te neumrljivosti je evharistično Telo, ki ga obhajajo pri Gospodovi večerji. Eden glavni namenov Pisma Korinčanom je tako pomagati skupnosti, da bo prepoznala vrednost in pomen telesa – ne samo Kristusovega, ki ga obhajajo v obredu Gospodove večerje, ampak vsakega telesa, ker ga je posvetil Božji Duh in odrešila Kristusova daritev na križu.

V prvotni Cerkvi so bili darovi Svetega Duha ali karizme številni in zelo očitni, vendar je ta pojav v nekaterih primerih med verniki povzročal zmedo. Zato v pogl. 12–14 Pavel postavlja pet načel: 1. vsi ti darovi prihajajo od istega Duha, 2. vsi ti darovi so dani v korist in rast krščanske skupnosti, 3. korist skupnosti določa njihov vrstni red, 4. dar prerokovanja je višji kakor dar jezikov, 5. ljubezen je nad vsemi drugimi darovi. 

 

Temelj presojanja duhovnih darov (12,1-3)

1       Glede duhovnih darov, bratje, nočem, da ste v nevednosti.

2       Veste, kako ste bili zapeljani, ko ste bili še pogani in ste se pustili voditi k nemim malikom.

3       Zato vas spominjam, da nihče, ki govori v Božjem Duhu, ne pravi: »Jezus je izobčen,« in nihče ne more reči: »Jezus je Gospod,« razen v Svetem Duhu.

1       Pavel odgovarja na vprašanje Korinčanov glede duhovnih darov: peri de tōn pneumatikōn. Morda bi bilo to uvodno frazo bolje prevesti z glede duhovnih pojavov, saj Pavel besede ta pneumatika ne razume kot kategorijo, ki vključuje manifestacije Duha, omenjene v 12,8-10. Gre za različne duhovne pojave v skupnosti, v katerih se manifestira delovanje Svetega Duha (prim. 1 Tes 5,19). Razlikovanje in vrednotenje teh pojavov je v skupnosti očitno izzvalo težave. Izraza pneumatika in charismata nista zamenljiva: z izrazom pneumatikos (duhovni dar) je bolj poudarjen izvor darov, ki je v Svetem Duhu, izraz charisma (dar milosti ali karizma) pa se bolj nanaša na darove same. Pavel sicer ne bo podal sistematičnega nauka o darovih Duha, bo pa spregovoril o konkretnih darovih in jih predstavil v kontekstu občestva. Vsekakor želi preprečiti, da bi bili glede tega v nevednosti, da bi se morda nekritično prepuščali evforiji spričo duhovnih darov. Vsako sklicevanje na Duha še ne izvira iz Duha. Potrebni so jasni kriteriji razločevanja in pozornost na sadove.

2       Večina korintskih kristjanov, včerajšnjih poganov, je prej častila malike. Te stare prakse in navade jih očitno še zdaj privlačijo, da se jim pustijo zapeljati in spet voditi k nemim malikom (eidōla ta aphōna). Nemost malikov so že preroki predstavljali kot znamenje njihove nemoči,[1] a se je ljudstvo kljub temu vedno znova pustilo prevarati njihovemu zunanjemu videzu in privlačnosti. Pavel jim želi prikazati, kako veliko je nasprotje med gluhimi in nemimi maliki ter živim Bogom, ki sliši in govori (prim. 1 Tes 1,9).

3       Pavel predstavi prvi in najbolj radikalen kriterij za presojanje duhov, to je odnos do Jezusa. Nihče ne more Jezusa prekleti (anathemaizobčenje) in hkrati biti v Svetem Duhu. Na kaj Pavel misli, ko svari pred to absurdno izjavo, ki jo je očitno slišal v skupnosti? Glede na prejšnji vrstici bi se lahko našel kdo, ki bi bil zapeljan in bi trdil, da je Jezusa izobčil v ekstazi, ker ga je k temu silil duh. Vendar je Pavel jasen, tako kakor že v 10,20-22, da je vsako takšno govorjenje sad delovanja demonskih sil, in ne Svetega Duha. Lahko pa ta izjava namiguje tudi na spor z nekaterimi Judi, ki so bili še vedno prepričani, da se je Kristus prekršil nad postavo in postal prekletstvo, za kar pričuje tudi njegova smrt na križu (prim. 5 Mz 21,23; Gal 3,13). Lahko pa ima ta izjava tudi povsem retorični pomen, s katero želi apostol poudariti trdnost sledeče izjave: samo v Svetem Duhu je mogoče izpovedati vero v Jezusa kot Gospoda (v. 3b). Izpoved, da je Jezus Gospod (Kyrios Iēsous), spada k najstarejši krščanski veroizpovedi o Jezusovem vstajenju (prim. Rim 10,9; Flp 2,9-11; Apd 2,36). Kdor veruje v Jezusa kot Gospoda, mu popolnoma izroča svoje življenje, mu zaupa in od njega vse prejema, ne glede na karizmatične izkušnje in darove. Takšne izročitve pa človek z lastnimi močmi ni sposoben živeti. To je mogoče samo v moči Svetega Duha. Pravi milostni darovi ali karizme, ki so po Svetem Duhu podarjeni posameznikom, nikakor ne ustvarjajo v skupnosti posebnih izbrancev, ki bi se poviševali nad druge, temveč služijo v prvi vrsti za izgradnjo občestva Cerkve. To želi Pavel v nadaljevanju tudi dokazati.

 

[1] O nemih malikih glej Ps 115,5; 135,15-18; 1 Kr 18,26-29; Hab 2,18.

n4.07.00 emmausgrootst d

Pashalno branje Svetega pisma

Anja Kastelic

1) Evharistija

Ključ branja celotnega Svetega pisma je pasha - velika noč. Velika noč vključuje dogajanje velikega četrtka, petka, sobote in nenazadnje tisto novo jutro. Gre torej za prehod, ki nas uči novega, pashalnega, velikonočnega pogleda, ki je tudi evharistični. Pri evharistiji se namreč vedno znova zgodi prav ta prehod.

Tudi posamezne praznike cerkvenega leta se določi okrog velike noči, ki je postavljena prva. In točno tako naj bi bilo tudi v našem življenju; ključ branja in organiziranja stvari ter življenja bi morala biti velika noč. Ta velikonočni pogled, ki je v resnici evharistični pogled.

Ta pogled pomeni videti onkraj! Ne preko, ne čez, ne mimo, ne kakor da nečesa ne bi bilo, ampak onkraj. Videti človeka z vsemi omejitvami in darovi in že videti to, kar je poklican postati.

Prehod od Savla preko brata Savala do svetega Pavla - Vsi kristjani smo poklicani postati Ananija, ki je zmogel v moči lastne obdarovanosti ter v moči Duha, ki je že prebival v njem, Savla poklicati: »brat« in tako doživeti velikonočno spremenjenje Savla v Pavla. Teden molitve za edinost kristjanov je pred spreobrnjenjem apostola Pavla, ker nas želi spomniti, kako ne molimo za to, da bi se drug spreobrnil in postal sličen naši podobi, ampak Božji. Poklicani smo moliti, da bi znali živeti to edinost v vsej različnosti, ki je sad Svetega Duha. On je, ki ustvarja različnost in hkrati edinost.

Poklicani smo torej moliti, da bi postali po podobi Očeta, ki zmore poklicati brat tam, kjer brata še ni in v moči tega ljubečega dotika dovoliti, da osebe oživijo in postanejo to, kar v resnici so in kar so tudi poklicane postati. Evharistični pogled je torej videti na Cilj in iz Cilja sem.

 

2) Vrnjena podobnost Očetu

Kristus nas je za vedno vrnil v občestvo z Očetom in podoba tega Očeta je ponovno zasijala tudi v človeku. Tako je človek ponovno poklican postati ikona živega Boga. »Kdor vidi mene, vidi Očeta« (prim. Jn 12,45). Svet je žejen, da bi videl Očeta. Njegov krik bi lahko povzeli v prošnji, ki jo je Filip izrekel Učitelju: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« (Jn 14,8)

Dar velike noči, dar evharistije nam torej vrne moč, da živimo po logiki daru. Potrebno pa je prositi, da bi tudi dejansko vse, kar smo in kar živimo, postalo dar - posvečeno v ljubezni. V velikonočnem prehodu umre Jezus Nazarečan in vstane Kristus - Vstali. Isto telo in vendar popolnoma spremenjeno iz ljubezni. Vse se preoblikuje, ker gre Kristus onkraj groba, v popolno novost. Pri maši kruh tega sveta po posvečenju Svetega Duha postane Meso. Sestava je ista, struktura drugačna.

Primer: Oglje – diamant – ista kemična sestava, čisto druga struktura.
Oglje – zadržuje svetlobo;
Diamant – pomnožuje svetlobo.

Kristjan je s krstom postal diamant, poklican, da živi po logiki daru. Evharistija nas uči, da vse kar živimo, živimo kot z drugega sveta, kjer je vse občestvo. Mi smo z drugega sveta, kjer je središče ljubezen. Ljubezen je edina vez popolnosti, ki povezuje in ne ločuje.

Kjer pa je ljubezen, je tudi kreativnost. Začetek življenja je kreativnost - ustvarjalnost, živost, dejavnost. Začetek krščanstva je v kreativnem ustvarjanju lepega, lepote, ki naj bi se videla v našem načinu govorjenja, našem načinu odnosov, celo našem načinu kreganja in sprave.

V sebi imamo moč Vstalega, ki ima moč nad zlom. »Tiste pa, ki bodo sprejeli vero, bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo izganjali demone, govorili nove jezike, z rokami dvigali kače, in če bodo kaj strupenega izpili, jim ne bo škodovalo. Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli.« (Mr 16,17-18)

Zlo nas ne more več narediti divje in podobne zlu samemu, ampak lahko ostanemo podobni Očetu.To je moč našega odrešenja. Ostati kakor Sin na križu, ki ni pustil, da bi mu zlo, ki ga je napadlo, prišlo v srce. Ni imelo moči, da ga spremeni podobnega sebi. On je ostal Očetov sin in kot Sin molil: »Oče, odpusti jim.« To moč imamo v moči Duha tudi mi. Da sredi zla ostajamo podobni Očetu in ikona Očeta.

Zlo je v človeku nekaj nenaravno, dobro pa je nekaj naravnega.
Smrt je tujka v človeku, ne življenje.

Moč odrešenja se tako na poseben način vidi v kristjanih, ki gredo skozi iste preizkušnje kakor ostali, vendar pričujejo, da je življenje močnejše od vsakega zla. 

3) Zmaga življenja

Zmaga Kristusa in zmaga življenja pomeni zmaga ljubezni, ki dela je ustvarjalnost. Vir kreativnosti je Sveti Duh. Kreativnost pa je Njegov sad. Tako prihajamo že do darov in osebnih karizem, katerim je posvečeno 12.poglavje.

Darovi torej niso rezultat, ki je produkt človeškega napora, temveč so sad, ki ima svojo notranjo zakonitost in postopnost, ki raste, potrebuje negovanje in spremljanje. Gre za nekakšno "obrtniško" sposobnost in ne za industrijsko proizvodnjo učinkovitosti.

Duhovni darovi ali »karizme«

v. 1 - Nočem, da ste v nevednosti (…)«
So torej darovi in ne naš produkt. Je Nekdo, ki mi jih podarja in nismo mi tisti, ki bi si jih zaslužili in dokazovali, kaj zmoremo.
Včasih obisk Duha prepoznamo po darovih.

v. 2 - Veste, kako ste bili zapeljani in ste se dali voditi k nemim malikom, ko ste bili še pogani.

Zapeljani smo lahko, ko ni odnosa z razodetim Bogom, ki ga je potrebno izkusiti in ne o njem samo govoriti. Če te izkušnje ni, ostajamo pogani. Morda religijozni pogani, a vendar pogani. Kdor je močno utemeljen v Odnosu, pa je trden in ne more biti zlahka zapeljan. 

4) Kaj pa so naši nemi maliki?

Malik lahko postane dar, ki si ga prisvojimo in v njem ne vidimo več Darovalca tega daru. Bolj kakor odnos z Darovalcem, nam postane pomemben dar, ki ga začnemo posedovati. To je malik, ki postane nem, ker nam ne govori več o tistem, ki edini daje Življenje.

Primer: Mož in žena sta poklicana hoditi skupaj naproti Očetu in drug drugemu ostajati ikona živega Boga. Mož naj bi torej prav preko žene videl in okušal dobroto Darovalca in ga častil, žena pa preko moža. Če pa na poti začneta gledati samo drug drugega in ne vidita več v drugem obraza Očeta, padeta hitro v posedovanje in neizbežno popravljanje.

Jezusovi učenci – Kolikokrat so bili navdušeni nad darovi Jezusa in so si želeli na njih izdelati prestol.  Tako v Mr 6,45 beremo, kako jih takoj po pomnožitvi kruha hitro pošlje naprej: »Takoj je primoral svoje učence, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran.« S tem jih želi pokati, kako je vsa njihova moč iz Odnosa in ne iz darov.

v. 3 Zato vas spominjam; Pavel samo spominja, kar je že zapisano v nas. MILOST, Resnica je že v nas, samo prebuditi jo je potrebno, ji dati glas ter jo okrepiti.

v. 3 Nihče, ki govori v Božjem Duhu, ne pravi: »Jezus je izobčen«, in nihče ne more reči: »Jezus je Gospod«, razen v Svetem Duhu.

Duh povezuje, združuje, dela eno, ne izobča. Človek sam se izobči in še tistega Bog nenehno išče in kliče. Ne zapira mu vrat, temveč čaka. Bog se ne naveliča odpuščati. Koliko nam manjka te Božje, Kristusove misli: »Nikogar izmed teh, ki si mi jih dal, nisem izgubil« (Jn 18,9).
Kolikokrat imamo Kajnovo, Herodovo in farizejsko misel: »Odveč je, dajmo, ubijmo ga.« (prim. Mr 3,6) 

5) Oseba razodeva drugo osebo

Božje delo pa je v tem, da ena Božja oseba kaže drugo. Sveti Duh pokaže na Sina: »Jezus je Gospod«. Jezus pokaže na Očeta: »Govorim, kar sem videl in slišal pri svojem Očetu. Nič ne delam sam od sebe./…/ Slavim te Oče…« (prim. Jn 8,38; Mt 11,25); Sin pokaže tudi na Duha: »Prišel bo drug Tolažnik, ki vas bo spomnil vsega (…)« (prim. Jn 16,7). En kaže na drugega, en vključuje drugega, en se razodeva po drugem.

Šele v odnosu dobijo svojo resničnost. Tako tudi mi šele v odnosih postajamo, kar smo. Kreativnost je možna samo preko odnosov.
Novo vino pomeni, da bo temelj vsega Odnos in iz tega Odnosa tudi ostali odnosi in ne več pravila, norme, zapovedi, postava.

Tudi vsi dnevni evangeliji tega tedna govorijo o KREATIVNI NEUBOGLJIVOSTI Kristusa in učencev, ki točno ob sobotah delajo po postavi »prepovedana« dela in s tem nenehno dražijo tiste, ki so postavo zamenjali za razlog prežanja in ne rasti naproti Milosti, ki se je razodevala.

Postajati kreativno neubogljivi torej pomeni tudi v današnjih strukturah in pravilih »sobot« stopiti onkraj. V tisti Božji »več«.

Medtem ko so farizeji, herodovci in njim podobni sobotni počitek zamenjali za prežanje, je Jezus  nenehno vnašal novost življenja, novost Milosti, ki je vir življenja in kreativnosti. Kreativnost pa ge iz okvirjev. Ne gre drugače! Zato bo resnični evangelij, ki ga je prinesel Kristus, vedno vznemirjal in »dražil« našo trdosrčnost.

 

Lectio biblica IV

  1. Kaj nam pomaga prepoznavati telo (prim. v. 29)?
  2. Kaj pomeni zame (za nas) obhajati evharistijo po evharistiji?
  3. Podelite si, kje ste v preteklem tednu zmogli na določeno situacijo ali osebo gledati z evharističnim pogledom.
  4. Poimenujte s konkretnimi primeri iz življenja nekaj lastnih »nemih malikov«.
  5. Kje smo kot osebe ali občestvo v Cerkvi in družbi poklicani postajati kreativno neubogljivi?

 

Back to top