Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

Obhajanje Gospodove večerje v občestvu

(1 Kor 11,17-22)

V tem poglavju obravnava Pavel dve težavi, ki se pojavljata pri bogoslužju. Gre za vprašanje glede moške in ženske obleke pri bogoslužju in glede dostojnega obhajanja obreda Gospodove večerje.

Pavel v tem poglavju hkrati svari tudi pred nevrednim obhajanjem Gospodove večerje. Ker so Korinčani obhajali evharistijo hkrati s svojo običajno večerjo, se je lahko hitro zgodilo, da je postalo dogajanje nedostojno obhajanja svetosti evharističnega obreda. Apostol jih zato poziva k premisleku in spreobrnjenju, da bodo shodi res gradili občestvo, slavili navzočega Gospoda in gradili njihovo novo identiteto.

Zgodovinski kontekst:

*Šlo je za hišne skupnosti, ne še za ločene bogoslužne stavbe!

*Evharistija in agape so bile še neločljivo povezani

*Izpostavljena je nevarnost razdora – cepitve (shismata) med duhovnim in materialnim, med simbolnim in realnim, med Božjim in svetnim, med Kristusom in kristusi, med evharistijo in ljubeznijo!

*Zavedati se osnovne enakosti vseh v občestvu - temeljnega dostojanstva – Ud živega Kristusovega telesa

 

Besedilo se deli na:

A) Kakšni prihajamo h Gospodovi večerji (11,17-22)

B) Izročilo o evharistiji (11,23-26)

A1) Življenje evharistije - počakajte drug drugega (11,27-34)

 

Kljub temu da na začetku Korinčane pohvali (v. 2), jih v nadaljevanju svari in odločno opominja.

  • Inkluzija »ne hvalim« v.17/22

18-19   V določeni meri naj bi bile namreč ločine (gr. haireseis) celo potrebne, kot ljuljka med pšenico (Mt 13,24-30), čeprav te niso po Božji volji. Iz tega je mogoče sklepati, da gre bolj za razlike med njimi, ki pa lahko služijo za prečiščevanje in utrjevanje preizkušenih (dokimoikvalificirani, priznani, cenjeni). Kasneje bo razkril, da Gospod s tem svoje vzgaja, da ne bi bili na koncu obsojeni skupaj s tem svetom (v. 32). Čeprav so pretresi zaradi prepirov in škandalov boleči za skupnost, pa lahko v teh primerih pridejo dobri in zvesti člani bolj jasno na površje.

Enost je bila absolutni imperativ prve Cerkve. Kako se kaže ta edinost? Enost človeka z Bogom in med seboj – v Kristusu; prim. Jn 17,23. Cerkev – občestvo! Način naše eksistence je telesno – postajati eno; prim. Jn 15; 1 Kor 11-12! Organska enost vseh verujočih. Ne more si predstavljati življenja zunaj te organskosti, občestva; 1 Kor 3,1-4; 1 Kor 10,21: Ne morete piti Gospodovega keliha in keliha demonov, ne morete biti deležni Gospodove mize in mize demonov

Gospodova večerja je nekaj najpomembnejšega v krščanski skupnosti, zato mora biti v vseh pogledih vrhunec njihovega skupnega življenja. Očitno se Korinčani niso zavedali, za kaj točno pri evharistiji gre, zato jim daje osnovna disciplinska navodila. Ponovno jih opozori na razdore (schismata), ki so med njimi, kakor je to storil že na začetku pisma (1,11-12).

Cerkev – občestvo – je Kristusovo Telo (1,11-13); gre za organsko občestvo, ki je primerljivo s človeškim telesom! (12,12.27) pripadamo Kristusu 3,23; 6,15! Bog si je izbral prav nas – ne po logiki sveta, ampak po novi logiki milosti, križa; prim 1,28. Iz tega sledi tudi potreba po novem načinu življenje: Kol 3,5-17

20           Kadar se torej shajate na istem kraju, to še ne pomeni jesti Gospodove večerje.

21           Ko jeste, vsak namreč najprej pograbi svojo večerjo in je tako eden lačen, drugi pa pijan.

22           Mar nimate domov, da bi tam jedli in pili? Ali zaničujete Božjo Cerkev in sramotite tiste, ki nimajo? Kaj naj vam rečem? Naj vas pohvalim? V tem vas ne hvalim

20-22   Krščanske skupnosti v Korintu so se zbirale k obhajanju Gospodove večerje po domovih vernikov. Glede na to, da je število kristjanov hitro naraščalo, so se verjetno shajali v večjih hišah bogatejših ljudi. Del njihovega shoda je bila tudi slovesna večerja, ki je očitno lahko bila pred, med ali po evharistiji. Takšne obede, ki so spremljali evharistijo, so imenovali agape. Skupno obedovanje za isto mizo naj bi razodevalo njihovo bratsko občestvo (koinōnio), ki je v evharistiji enakovredno vključevalo vse, tudi najbolj uboge med njimi.

Gospodova večerja (kyriakon deipnon) je Pavlov originalni izraz, s katerim poimenuje obed, h kateremu so se zbrali verniki, da bi jedli kruh in pili vino v Gospodov spomin ter oznanjali njegovo smrt. Apostol opozarja, da ni vsako njihovo shajanje že Gospodova večerja (kyriakon deipnon). Obed, kjer se zberejo kot Cerkev, mora biti obdan z vsestransko spoštljivostjo.

K shodu je spadalo tudi uživanje lastne hrane (to idinon deipnon), kar je lahko veljalo za preizkus njihove obzirnosti in ljubezni. Tisti, ki ne razumejo zbiranja ob evharistiji, lahko s svojo nezmernostjo in skopuštvom pohujšujejo in škodijo Božji Cerkvi. Apostol jih opominja, naj se tudi ta obed vrši dostojno ter s pozornostjo in darežljivostjo do tistih, ki imajo manj ali pa so v kakšnih drugih stiskah.

Tisti, ki ne razumejo zbiranja ob evharistiji, lahko s svojo nezmernostjo in skopuštvom pohujšujejo in škodijo Božji Cerkvi. Apostol jih opominja, naj se tudi ta obed vrši dostojno ter s pozornostjo in darežljivostjo do tistih, ki imajo manj ali pa so v kakšnih drugih stiskah.

Izročilo o evharistiji (11,23-26)

23        Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: da je Gospod Jezus tisto noč, ko je bil izročen, vzel kruh

24        in se zahvalil, ga razlomil in rekel: »To je moje telo, ki je za vas. To delajte v moj spomin.«

25        Prav tako tudi kelih po večerji in je rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin.«

26        Kolikorkrat namreč jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.

23-25   Celotno poglavje je uvod v ta središčni odlomek, kjer Pavel predstavi najstarejše izročilo o dogodkih, ki so se zgodili na večer pred Gospodovo smrtjo, ko je bil izročen (paredideto).

Spominja jih na to, kaj jim je v času svojega bivanja pri njih pred dobrimi tremi leti izročil (paredōka), namreč dar, ki ga je tudi sam prejel (parelabon) od Gospoda, to je oznanilo evharistije.

Ključna izraza odlomka sta glagola paralambanein (sprejeti) in paradidonai (izročiti), ki opisujeta ne samo proces tradicije, ampak vsak življenjski proces, ki je razpet med prejemanjem in dajanjem ter, žal, tudi človeško izdajo. Izraz je pogosto zapisan v pasivni obliki paradidonai (izročiti, izdati), da pokaže na končno Božjo pobudo, ki je v ozadju vsega dogajanja. Končno se tudi Judova izdaja ne zgodi izven Božjega odrešenjskega načrta (prim. Rim 4,25).

Pavel sicer nikjer bolj konkretno ne pojasni, kdaj je to izročilo dejansko prejel – ali se je to zgodilo ob razodetju pri Damasku ali ob srečanju z Vstalim ali pa ob kakšnem drugem razodetju, ki ga je doživel (npr. 2 Kor 4,6 Kajti Bog, ki je rekel: »Iz teme bo zasvetila luč,« je zasijal v naših srcih zaradi razsvetljenja Božjega veličastva na obličju Jezusa Kristusa; 12,12-4: Vem za človeka v Kristusu. Pred štirinajstimi leti je bil vzet do tretjih nebes – ali v telesu, ne vem, ali brez telesa, ne vem, to ve Bog. 3 Vem tudi, da je bil ta človek – ali v telesu ali brez telesa, ne vem, to ve Bog – 4 vzet v raj in je slišal neizrekljive besede, ki jih človeku ni dovoljeno spregovoriti.).

Vsekakor je od dogodkov v Damasku minilo že skoraj dvajset let in v tem času se je tudi že lahko srečal z živo tradicijo o lomljenju kruha in bil o njej natančno poučen. Pavel s tem svojim natančnim opisom posredno tudi potrjuje, da je bilo izročilo o evharistiji že davno pred zapisom v sinoptičnih evangelijih natančno, z vsemi podrobnostmi, zasidrano v tradiciji.

Evharistično dogajanje je v tradiciji opisano s štirimi Jezusovimi dejanji, ki so vezana na kruh (artos) oziroma telo (sōma): je vzel (elaben), se zahvalil (eucharistēsas), ga razlomil (eklasen) in ga dal (edōken). To zadnje v tem Pavlovem opisu manjka, a je nadomeščeno z Jezusovo besedo za vas (hyper hymōn).[1]

Z omembo keliha in krvi je že v evharistiji nakazan spravni značaj Jezusove daritve, s katero se je obnovila pretrgana zaveza med človekom in Bogom (2 Mz 24,8), ki pa se bo dopolnil z njegovo smrtjo na križu.

V teh dejanjih se izraža celotna odrešenjska skrivnost Jezusovega življenja in njegove smrti. Ta skrivnost predstavlja središče Pavlovega oznanila evangelija. Po evharistiji vstopajo tudi verniki v proces tega odrešujočega dogajanja, kjer se na evharistični način izvršuje preobrazba njihovega življenja.

26        Evharistija ni le navzočnost telesa in krvi darovanega in vstalega Gospoda (Rim 10,9), temveč je tudi oznanjanje (kataggellō) njegove smrti, dokler ne pride. V tem stavku govori Pavel o treh dimenzijah evharistične skrivnosti: o Jezusovi smrti, ki se je zgodila v preteklosti, o njegovi vstajenjski navzočnosti v kruhu in vinu, kadar se obhaja v njegov spomin (anamnēsin), ter o njegovem ponovnem prihodu. Pri vsakem obhajanju evharistije se tako tudi prepleta človekova zgodovina s spominjanjem, njegovo aktualno življenje z zahvaljevanjem in slavljenjem ter njegovo pričakovanje s prošnjami in molitvijo. Obhajanje evharistije kot praznovanje skrite, a resnične Jezusove navzočnosti v zakramentu kruha in vina je najbolj celostno življenje Cerkve in posameznega vernika. Z odmevom tega življenja v pričakovanju Pavel tudi zaključi svoje Prvo pismo Korinčanom: Maranà thà (Pridi, Gospod!) (16,22).

Življenje evharistije - počakajte drug drugega  (11,27-34)

27        Kdor bo torej nevredno jedel kruh ali pil Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo.

28        Vsak naj torej presodi samega sebe in takó jé od kruha in pije iz keliha;

29        zakaj kdor jé in pije, ne da bi razločil telo, jé in pije v svojo obsodbo.

27-29   Apostol opozarja na vredno obhajanje evharistije, pri tem pa še bolj konkretno razloži, kaj se v resnici dogaja pri evharistiji. S simetričnim paralelizmom med kruhom in Gospodovim kelihom ter Gospodovim telesom (sōma tou Kuriou) in krvjo prvič jasno poimenuje, kaj nastaja iz kruha in keliha pri Gospodovi večerji v njegov spomin. Šele ob zavedanju te zakramentalne skrivnosti lahko verniki prav presodijo (dokimazō) tudi težo greha, ki ga storijo z nevrednim obhajanjem evharistije. Greh je storjen v dve smeri: proti Gospodu samemu in proti skupnosti Cerkve, ki je tudi Gospodovo telo.

To izrazi apostol v v. 29 z nekoliko enigmatično frazo ne da bi razločil telo (mē diakrinōn to sōma), ki je povzročala težave tudi prepisovalcem. Glede na to, da Pavel v celotnem poglavju, ko govori o vrednem obhajanju Gospodove večerje, vedno znova opozarja na pozoren odnos do ubogih, s katerimi skupaj obhajajo, je zelo verjetno, da tudi tukaj misli tako na Gospodovo telo kot na telo Cerkve. Če bi želel nedvoumno interpretacijo, bi lahko uporabil izraz iz v. 27b. Ko tega ne stori, pokaže, da lahko z nevrednim obhajanjem spregledajo najprej bližnjega, s tem pa tudi Gospoda, ki ima »isto« telo. To resnico razloži že v 10,17: Ker je en kruh, smo mnogi eno telo. Izraz sōma ima tako tukaj verjetno dvojni pomen. Prvi je telo vstalega Kristusa, navzoče v zakramentu evharistije, drugi pomen pa je telo skupnosti Cerkve, ki se v občestvo zbira pri evharistiji. Ta dva pomena sta za Pavla neločljivo povezana.

30        Zaradi tega so med vami mnogi slabotni in bolehni, precej pa jih je že zaspalo.

31        Ko bi pa mi presojali sami sebe, bi ne bili sojeni.

32        Ker pa nas Gospod sodi, nas s tem vzgaja, da ne bi bili obsojeni skupaj s svetom.

33        Zato, bratje moji, kadar se shajate k jedi, počakajte drug drugega.

34        Če pa je kdo lačen, naj jé doma, da se ne boste shajali v obsodbo. Drugo bom uredil, ko pridem.

30-32   Nevredno obhajanje evharistije ima negativne posledice na celotno skupnost. Mnogi so postali zelo šibki v veri ali so celo odpadli. Fraza precej pa jih je že zaspalo (koimōntai) (v. 30b) tukaj verjetno ne pomeni, da so nekateri že dejansko umrli, ampak da je zaspala njihova vera in spijo kot nespametne device v evangeliju (Mt 25,1-13), namesto da bi budni in goreči pričakovali Gospodov prihod. Ponovno jih spodbuja, naj vsak sebe dobro presoja (diekrinomen), da se bo čim prej zavedal svojih napak in se poboljšal ter se tako pripravil na Gospodovo sodbo. Vernik z osebnim kesanjem in spreobrnjenjem najmočneje izgrajuje skupnost in se hkrati odpira za Gospodovo sodbo, ki ga vzgaja. Pavel s tem misli bolj na aktualno dogajanje kot na končno sodbo. Slabe izbire se namreč hitro pokažejo na slabih sadovih, po katerih pa lahko Bog spregovori in pokaže na izhod (10,13).

33-34   V sklepu se Pavel ponovno vrne k temi, s katero je začel v v. 17, in da dvoje praktičnih navodil, da bi jim bilo shajanje v skupnosti v korist, in ne v obsodbo. Najprej naj počakajo drug drugega. V luči predhodnih vrstic lahko predvidimo, da to ne pomeni samo čakati, ampak deliti z drugimi. A hkrati naj ločijo svoje privatne večerje od obhajanja Gospodove večerje, da ne bo prihajalo do zlorab. S tem še enkrat poudari, da se pri evharistiji obhaja resnično Gospodovo telo, in se tako Gospodova večerja bistveno razlikuje od vseh drugih obedov in shajanj. Očitno so to najbolj potrebni praktični ukrepi, ki jih morajo takoj izpeljati. Ostalo bo uredil, ko pride – tako drugič napove svoj obisk korintske skupnosti (prim. 4,19; 16,3.5-7).


[1] Z izrazom hyper hymōn Pavel v pismih opisuje Jezusovo samopodaritev in učinke njegove odrešenjske smrti na križu (Rim 5,6.8; 8,32; 14,15; 2 Kor 5,14.15.21; Gal 1,4; 2,20; 3,13; 1 Tes 5,10).

 

Eucharistic Bread

Biblična kateheza: Kristusovo telo in telo Cerke sta v nerazdružljivem občestvu

Anja Kastelec

1.Smo torej v 11,17-34,  kjer Pavel formira občestvo  kot Kristusovo telo in vztrajno kliče k prehodu iz stare postave v novo življenje v Kristusu. Če pa je »v« Kristusu, potem je nujno srečevanje, shajanje z Njim in v Njem. Tako resničnost novega življenja živimo pri evharistiji, kjer tudi hranimo to novo življenje.

Korinčani so podobno kakor mi poskušali novo vino, ki je življenje po Duhu, spraviti v stare mehove postave, človeških navad in življenja v starem, neodrešenem človeku, ki je in pije, ampak zato, da bi ohranil sebe. Tako so tudi evharistijo nekateri dojemali kot običajen obrok ter k tej mizi Kruha in Besede prihajali na način starega človeka, ki rešuje svojo naravo in uporablja Kristusa zase.

Tako ni nenavadna posledica dejstvo, ki ga Pavel tako jasno izrazi v v.30: »Zaradi tega so med vami mnogi slabotni in bolehni in precej jih spi.« Logično. Ko ni življenja v Kristusu, življenje spi, saj rešuje samega sebe.

V 11,23-27 opisuje Pavel, kar je sam prejel in izročil naprej, torej veliko skrivnost Kristusove daritve njegovega telesa, ki se nam sedaj daje v hrano. Kristus sam pokaže nov stil, ki vključuje daritev samega sebe.

Srečamo torej Kristusa kot osebo ter že telo vstalega Kristusa, ki je Cerkev. Osebni Kristus in cerkveno telo ne gresta več narazen. Spadata skupaj, saj je Cerkev živi zakrament Kristusa. Cerkev sama je vidno znamenje nevidnih milosti. Tako bi moralo veljati tudi za kristjana, ki je zakrament Boga v tem svetu. Kdor vidi kristjana, naj bi v njem že videl drugega kristjana in tretjega ter na koncu Cerkev. Osebni kristus in Cerkev gresta torej narazdružljivo skupaj, tako je tudi osebni odnos z eno in drugo resničnostjo stvar pravega ravnotežja.

Dve veliki stranpoti, ki se lahko razvijeta, ko to nerazdružljivo dvojico skušamo dati narazen, sta prav intimizem in aktivizem. Intimizem, ki se kaže v drži: »Jaz in moj Jezus in nihče drug«, kar teološko gledano sploh ne obstaja. Na drugi strani pa nevarnost aktivizma, ko je v ospredje postavljeno samo Kristusovo telo – Cerkev.

2.Središče novega življenja je torej evharistija, ki se dogaja sredi tega sveta, kajti Kristusovo odrešenje je vselej pomešano z zemeljskim. On je hotel uporabiti človeško, grešno komponento. Plevel in pšenica rasteta skupaj (prim. Mt 13,24-30), dokončna jasnost pa bo šele v eshatonu.

S tem ključem preberimo v. 18-19: »Slišim, da so med vami razprtije, kadar se zberete kot Cerkev. In deloma verjamem. Med vami pač morajo biti ločine, da se bodo med vami razkrili tisti, ki so preizkušeni.«

Pavel torej ve, da se zgodba odrešenja odvija sredi človeških sporov in razprtij, kajti prav ta človeška narava, ki vidi samo sebe, potrebuje Odrešenika. Kaj pa Pavel misli s tem, da se bo šele skozi to razodelo, kdo je preizkušeni?

Preizkušen pomeni izkušen, pomeni človek, ki je moder. To pa je lahko samo človek, ki svojo človeško naravo živi na način Boga, torej odrešeno in se tudi na spore in konflikte zmore odzvati v skladu z življenjem, ki ga je prejel od zgoraj. Tako je vsak kristjan poklican, da vidi onkraj, vidi skozi in čez ter vsakemu pomaga priti do nove misli, ki je duhovna. Edino tako je možna enost v različnosti, k čemur je Cerkev tudi poklicana in s čimer se bomo bolj intenzivno srečali v 12. poglavju pisma Korinčanom.

3. Duhovnega – liturgičnega pogleda se torej učimo pri maši. Tam smo to, kar dejansko smo – občestvo v Njem, in z Njim že v nebeškem Jeruzalemu. Pri evharistiji se nam odprejo oči kakor učencem na gori Tabor, da bi tudi v dolini in preostalem življenju zmogli gledati s tem novim pogledom ter z vsako osebo in stvarjo ravnati v luči tistega sijaja in resnice, ki se bo razodela.

Kakor duhovnik pri maši v svoje roke vzame kruh že v luči tega, kar bo postal, torej Kristusovo telo (prim. 1Kor 11,23-24), tako smo tudi v vsakdanjem življenju poklicani vsako osebo in vsako stvar »obravnavati« v luči tega, kar je poklicana postati.

Mož je poklican s svojo ženo ravnati v luči njene dopolnitve in obratno. Bratje, sestre, ki so nam zaupani, so tam zato, da bi v njih že videli dopolnjenost.

Ko je Jezus hodil po zemlji, se je ljudi in stvari tudi dotikal. In česarkoli se je dotaknil, je ozelenelo, ozdravelo, shodilo, spregledalo, spregovorilo … Kamorkoli nje prišel, je prinesel življenje. Tako v velikoduhovniški molitvi sam pravi: »Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta.« (Jn 17,24)

»Nikogar izmed teh, ki si mi jih dal, nisem izgubil.« (Jn 18,9) Jezus ni izgubil nikogar, ki mu je bil zaupan, temveč je prosil, da bi vsak prišel do dopolnitve, da bo torej tam, kjer je Sin. Pri Očetu. Kako lepo si je predstavljati, da bo edino vprašanje, ki ga bomo zaslišali v nebesih, eno samo: »Kje je tvoj brat?« Kje je torej tisti, ki mi je bil v življenju zaupan? Ali je zaradi mojega načina ravnanja prišel do svoje izpolnitve, do tega, k čemur je poklican? Ta mož, žena, so-sestra, duhovnik, mlad, je prišel do izpolnitve? Vse, kar je namreč dotaknjeno v ljubezni, pride do svoje dopolnitve, do izpolnitve svoje poklicanosti.

Lectio biblica

1) Kako razumemo in doživljamo to, kar zapiše Pavel v 11,19?

2) Kako razumemo sporočilo 11,29? Za katero telo gre?

3) Podelitev kakšne lepe izkušnje tega, da se stvarstvo, dogodki, osebe odprejo in razcvetijo, ko se jih dotakneš z ljubeznijo, torej na evharistični način.

4) Kako razumeš/ta, da sta osebni Kristus in njegovo telo Cerkev nerazdružljiva in kje v naših realnostih prepoznavaš intimizem in aktivizem?

5) Kaj konkretno pomeni zame naročilo: "Čakajte drug drugega!" (11,33)?

 

cena

 

Odmev enega naših malih občestev 

Sv. Pavel Gospodovo večerjo obravnava dvoplastno: kot socialno srečanje in kot dragoceno duhovno srečanje. To sta dve naravi slavljenja Gospodove večerje, ki jo moramo verni ljudje tudi danes razlikovati.

V preteklosti in sedanjosti se mnogo pomembnih reči zgodi prav na » gostijah«. Zato nam SP na mnogih mestih ponuja povsem vsakdanjo scenarijo življenjskih situacij, kjer se dogodijo tudi presežni dogodki.

Da ne bi zašli in profanizirali svetega, nam prav v tem odlomku Sv. Pavel jasno pove, da je evharistično prehranjevanje nekaj drugega kot agape. Središčna beseda odlomka je »Telo«, kruh našega Odrešenika, hostije pa ne dojemamo kot zgolj kruh, ki ga poznamo v konkretnem, vsakdanjem življenju. Telo, kruh je na tem mestu predstavljata močan simbol, ki je daleč od stvari, ki zadovoljuje naše fiziološke potrebe. Razumeti in čutiti je treba višjo, duhovno raven. Potruditi se moramo misliti simbolno, abstraktno, saj je brez te naše sposobnosti, ki jo je treba ves čas razvijati in bogatiti, današnje krščanstvo težko preživi. Konkretiziranje privede človeka do zadnje točke slepe ulice, saj ostanemo na ravni materialnega, kaj naj bi to pomenilo in predstavljalo.

Navodila za obhajanje evharistije, ki jih je Pavel dajal v svojem času, so za nas nekaj relevantnega, saj se hitro zgodi, da odlomek beremo le na ravni besed, ki nas usmerjajo kot kažipot. Vprašati se je treba, kaj nam v današnjem času sporočajo in v kakšni obliki, varianti in aktualizaciji je treba njegova pravila razumeti. Zato je umestno vprašanje: kakšna je današnja vloga župnije, kjer se zbiramo, kot so se zbirali v Pavlovih časih. Kakšna je temeljna potreba naših župnij in kako cerkev z vsemi utečenim ritmom in vsebinami, ki se produkt dolgih stoletij (priznajmo si - ne pa prvotnega izročila) vrši svojo vlogo. Ali smo dobri kristjani le če pridno izpolnjujemo prve petke, hodimo redno k maši, molimo vsak dan rožni venec, ali pa je potrebno namesto le » jesti« ustvarjati stike, skrbeti za starejše, revne, tolerirati oddaljene, malo čudne, ne dovolj bistre, ki delajo probleme in » motijo« našo poduhovljenost? Intimizem ( mislim le nase) nas privede v hinavščino, aktivizem pa v poplitvenje in pozunanjenje.

Pavel vzpostavlja visoke standarde, kaj je evharistija.

Če smo veseli ali žalostni, maša mora biti in pri maši se zgodi spremenjenje. Če bi danes –hipotetično- prišel Jezus, bi po našem gledanju na versko prakso in sodelovanju v njej naredil veliko napak, celo smrtnih grehov, ki jih Cerkev oz. tudi mi verniki pripisujemo tistim, ki malenkostno spremenijo zunanjo manifestacijo liturgije. Reči je treba, da se je skozi zgodovino nagrmadilo veliko pravil in navad, ki nimajo nič skupnega niti z Jezusom, niti s Sv. Pavlom. Gotovo je forma potrebna, preveriti pa je treba , če še govori z današnjim jezikom. Res je tudi, da se je laže poenotiti, ko so postavljena neka pravila. Brez besed, verni tako vemo, kako biti obziren drug do drugega v sakralnem prostoru, saj tam potrebujemo mir in zbranost.

Glede evharistije, obhajila smo razmišljali tudi tako: vstanem iz klopi v cerkvi, se postavim v vrsto in tako pristopim k obhajilu. Če bi me nekdo vprašal, kaj tedaj natančno doživljam, bi bilo težko opisati: morda to, da sem potrebna pomoči, podpore, zaupanja, razumevanja občestva v smislu: v imenu Jezusa Kristusa želim biti sprejeta od vas vseh in z vami čakati odrešenja. Saj Kristusovega telesa ne moreš sprejeti kot osamljen človek.

In druga izpoved. Če grem k obhajilu, sem v stresu. Obtežen sem namreč iz mladosti, ko so mi pridigali: iti k obhajilu brez da bi se spovedal smrtnega greha, je konec moje možnosti priti v nebesa. Sem odrasel in zrel mož, a nekje globoko se stare matrice oglašajo. Premakniti se je treba v dojemanju Božje navzočnosti in zaščite: kesanj, ki ga molimo pri maši, krepi našo edinost in tudi če smo različni, bomo edinost zmogli. Prošnja za odpuščenje grehov, ki jo naslovimo na Boga pri spovedi pa v nobenem primeru ni neslišana. Grehi nam bodo odpuščeni, saj je spoved zakrament.

Skozi stoletja se je izražanje verskih čustev spreminjalo. Pomislimo samo na umetniško kreativnost, ki z besedo in glasbo podpira liturgijo. Toda da ne bo zmote: vedeti je treba, da lepa pesem še ni avtomatično vera. Vse ostalo je nekakšna kulisa, srce evharistije pa je globlja presežnost. To pogosto opažamo tudi v arhitekturnih rešitvah cerkva: starejših, baročnih, zelo okrašenih, pozlačenih itd, ali pa v primerjavi s temi »praznost«, a čistost Plečnikove cerkve pri nas v Šiški. V njej si sam, vis a vis svojemu Bogu.

Govorili smo se tudi o tem, kako se »dotikamo« drug drugega: posameznikov ali v skupin v cerkvi – ločinam-, ki zapadejo neki nezdravi ideji ali razpoloženju. Če prideš med slabovoljne ljudi z dobro voljo in vedrino, se čudežno spremeni razpoloženje. Čemernost drugih ne sme postati preizkušnja, zaradi katere padeš še sam. Na jezo ne reagirati z jezo. Enako je z nenehnim kritiziranjem, ki se ne zna več vrniti v radost življenja. In optimistično je spoznanje: da se tudi take vrste odziva – dvigati druge iz mračnosti - lahko naučiš. Odločiti se je treba!

 

Back to top