Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

BŠ III - 2 / 28. 11. 2018

Dnevna Božja beseda (Lk 21,12-19) nas spodbuja, naj zaupamo v moč Besede tudi v času preizkušenj, ki jih danes živimo v osebnem življenju in v življenju Cerkve. Vtisnimo si v spomin srca:

  • Preganjanja/nasprotovanja/izdajanje - razočaranja
  • Zaradi Njegovega imena
  • Vtisnite si to v srce!
  • »S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje!« (v. 19)

 

Videz moških in žensk pri bogoslužju (11,2-16)

V 11. poglavju obravnava Pavel dve težavi, ki se pojavljata pri bogoslužju. Gre za vprašanje glede moške in ženske obleke pri bogoslužju in glede dostojnega obhajanja obreda Gospodove večerje.

Vprašanje, kako naj se ženske in moški oblačijo pri liturgičnih shodih, se na videz sicer zdi banalno, v takratnem kulturnem kontekstu pa je imelo veliko težo. Obleka izraža v vseh kulturah, še posebej pa pri obredih, človekov odnos do tega, kar je in kar opravlja. Liturgične norme se v zgodovini sicer spreminjajo, vedno pa so skrbno določene, ker izražajo svetost in dostojanstvo obrednega dogajanja. Ko se zanemarja zunanji videz, se postopoma nujno spreminja tudi notranja drža. To se je očitno začelo dogajati tudi v mladi korintski skupnosti, zato Pavel v tem poglavju hkrati svari tudi pred nevrednim obhajanjem Gospodove večerje. Ker so Korinčani obhajali evharistijo hkrati s svojo običajno večerjo, se je lahko hitro zgodilo, da je postalo dogajanje nedostojno obhajanja svetosti evharističnega obreda. Apostol jih zato poziva k premisleku in spreobrnjenju, da bodo shodi res gradili občestvo, slavili navzočega Gospoda in gradili njihovo novo identiteto.

 

Videz moških in žensk pri bogoslužju (11,2-16)

Ob tem odlomku, ki je eden težje razumljivih in odstopa od ostalega pisma tako glede vsebine kot glede terminologije, je bilo prelitega že ogromno črnila. Mnogi razlagalci so namreč na podlagi tega dela besedila poskušali prikazati Pavla kot zadrtega moškega, ki ne spoštuje žensk. Do takšne interpretacije je mogoče priti samo, če beremo te vrstice iztrgane iz konteksta in popolnoma izolirane od družbenega okolja in časa, v katerem so nastale. Pavel je želel svoje majhne skupnosti zaščititi pred napadi dominantnega okolja. Za to pa je bila potrebna tudi določena disciplina in enotnost, tako v doktrini kot v praksi. Na tem mestu bo grajal razvade nekaterih spreobrnjencev, ki so si novo svobodo v Kristusu razlagali na način, da je to priložnost za popoln prelom z družbeno tradicijo, ki je narekovala, da morajo biti žene v javnosti pokrite. Žene so tako dale vedeti, da pripadajo možem, da so poročene ali neporočene, da pripadajo družini. Glede na to, da so se v prvem stoletju kristjani zbirali po domovih in tam obhajali evharistijo, so nekatere žene menile, da zato ni več potrebno, da bi se tam pojavljale na tak način kot v ostalih javnih okoljih. Tako za judovsko kot za rimsko-grško kulturo tedanjega časa pa je veljalo, da so v javnosti hodile z nepokrito glavno samo sužnje ali prostitutke.

 

2         Pavel tudi tukaj na začetku pohvali Korinčane, da se ga v vsem spominjajo in se držijo njegovega izročila. V skupnosti torej še zdaleč ni bilo vse narobe. A kot svoje ljube otroke jih opozarja (4,17), da lahko prelahkotno opuščanje kulturnih navad pripelje do praznega prostora, kamor se bodo hitro naselile človeške razvade in druge razdiralne moči.

3-6     Pavel na odločen način napove novo temo (Hočem pa, da veste) in s tremi frazami pokaže na splošno načelo, ki je temelj odnosov v novih krščanskih skupnostih. Ključna beseda je glava (kephalē), ki ima zelo širok pomen v smislu avtoritete, vrha odličnosti in izvora vsega. Izraz ima tako v helenističnem kot v semitskem okolju širok spekter pomenov. Septuaginta prevaja z izrazom kephalē hebrejsko besedo rōsh, v pomenu avtoritete (Sod 10,18; 11,8-11; Iz 7,8.9). V Ef 1,22 in Kol 2,19 se nanaša na Kristusa kot glavo Cerkve, ki je hkrati tudi dinamični princip, ki povezuje telo Cerkve v eno (Ef 4,15; Kol 1,19). Kristus kot glava telesa Cerkve je tako tudi prototip človeka kot glava žene. Poudarek je nedvoumno na načinu, ne na »vsebini«: kakor je Kristus glava (Ef 5,23).V središču je Kristus (ne moški in ne ženska!), vrh pa je Bog. Kristus mora biti vzor, izvor, vodilo, podoba in avtoriteta vsakega krščenega moškega. Samo kot tak razodeva moški svoje pravo dostojanstvo, ki izhaja iz Kristusa in vodi k Bogu. Samo v tem dostojanstvu lahko služi kot glava ženi. V tej Pavlovi teološki antropologiji predstavlja glava moža Kristusovo slavo (doxa), zato mora biti pri bogoslužju odkrita. Ženska pa razodeva Božjo slavo s pokritostjo svoje glave. Odkritost ženske glave je imela v kulturi tedanjega časa negativne pomene.[1]

7-9     Drugi ključni izraz v tem besedilu je slava (doxa), ki je biblični izraz za manifestacijo Božje veličine, svetosti in lepote. Pavel se pri tem navezuje na ključno svetopisemsko mesto, ki govori, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi (1 Mz 1,27). Iz tega jasno izhaja, da pripada Božja slava človeku kot človeku, in ne človeku kot moškemu ali kot ženski. Pavlov poudarek v tem odlomku je na interpretaciji tega mesta v luči odlomka v 1 Mz 2,18-23, ki razlaga stvarjenje ženske iz moškega. Ko Pavel združuje različne odlomke, prihaja s tem do novih poudarkov, ki pa vključujejo (in ne izključujejo) prvotne pomene. Tako vsekakor ne uči o superiornosti moža nad ženo, temveč o njuni enakosti v dostojanstvu, o njuni stvarjenjski, tj. izvorni komplementarnosti in privlačnosti drug do drugega. Ko pravi, da je ženska slava moškega, s tem ne izključuje prvotnega pomena, da je tudi ženska slava Boga, ker je kot človek ustvarjena po Božji podobi. Ko Pavel tukaj govori o njej kot moževi slavi, izpostavlja njuno ekskluzivno povezanost. Kakor Bog ne more prepuščati svoje slave drugemu, tako mož ne prepušča svoje drugemu in prav tako ne podarja žena svoje slave, ki jo v tem primeru predstavljajo njeni lasje, drugemu. Pavel tako poudarja svetost zakonske zveze, ki je še močneje poudarjena prav pri liturgiji. Pokrivalo tako simbolizira, da je žena eno meso s svojim možem.

10       Z izrazom imeti oblast nad glavo bi lahko apostol opozoril ženske v skupnosti, naj pri molitvi vedno nosijo na glavi znamenje avtoritete, ki jo imajo ali ki ji pripadajo. Morda je želel s tem povedati, da imajo tudi žene oblast (exousia) moliti in prerokovati pri shodih. Sobesedilo tega odlomka takšne interpretacije ne podpira, zato je bolj sprejemljiva pragmatična interpretacija: ženska ima oblast nad privlačnostjo svojega telesa in se okolju primerno oblači. S tem apostol spodbuja tako moške kot ženske k lepemu in dostojnemu vedenju pri bogoslužju. Enigmatična je tudi sklepna utemeljitev (zaradi angelov), ki se lahko nanaša na določeno izročilo v judovski apokrifni literaturi, kjer imajo angeli pomembno vlogo, ali pa gre spet bolj za pragmatično pripombo, naj bodo ženske obzirne do moških, še posebej do prišlekov, ki bi se lahko zaradi nenavadne ženske noše pohujševali.

11-15 Pavel se zaveda napetosti med tradicionalnim gledanjem na ženske in novo enakostjo vseh v Kristusu, zato v teh vrsticah znova poudari enakovrednost in medsebojno odvisnost moškega in ženske (prim. Ef 5,21sl.). Že kot »naravna človeka« sta poklicana živeti v odnosu drug z drugim, ne pa v prepiru in osami. Po Gospodovem klicu so verniki poklicani v občestvo z njim (koinōnia), medsebojni soodvisnosti moškega in ženske in zakonskemu odnosu pa daje ta krščanska poklicanost še novo kristološko in ekleziološko razsežnost. Vse končno izhaja od Boga in je njemu podvrženo.

16       Pavel zaključi v duhu učitelja, ki se sicer zaveda svoje avtoritete, vodi pa ga želja, da bi jih čim več prepričal. Pokazal je, da posamezna cerkvena skupnost ni avtonomna, ampak povezana v bratsko občestvo skupne Božje Cerkve, kjer obstajajo neke skupne norme. Ne verjame v dolge brezplodne razprave. Zaveda se, da obstajajo na ravni spoznanja in modrosti sveta različni argumenti, v Cerkvi pa bi moral biti prvi kriterij predvsem ljubezen, ki gradi (8,1).

 

 

 

talit

 

Samo Skralovnik:

Pokrivanje glave pri bogoslužju

Moški Judje so si med molitvijo pokrili glave s talitom, molitvenim plaščem; to je običaj, ki so ga nekateri spreobrnjeni Judje držali tudi na srečanjih krščanskega bogoslužja (1 Kor 11,4):

Vsak moški, ki moli ali prerokuje s pokrito glavo, dela sramoto svoji glavi.

talit: molitveni plašč iz kvadratnega kosa blaga: volne, platna ali svile. Na štirih vogalih se nahajajo beli cofi (zizit), kar je v skladu z 4 Mz 15,38-41; 5 Mz 22,12. Je bele barve, lahko okrašen s temno sinje modrimi črtami. Od plašča izhaja motiv izraelske zastave. Moški imajo oblečen molitveni plašč med jutranjo molitvijo, na veliki spravni dan (jom kipur) pa ves dan. Tisti, ki vodi molitveno skupnost, ga nosi pri vsaki molitvi.

kipa (ali jarmulka): kapa (čepica), ki se nosi kot znak spoštovanja tradicionalnega judovskega običaja pokrivanja glave. Ortodoksni Judje nosijo kipo ves čas, tradicionalni med molitvami, obredi …

V SP ne najdemo posebnih navodil glede pokrivanja glave. Razumeli pa so to gesto kot poseben znak spoštovanja ali tudi žalovanja. Toda običaj je postal vse bolj razširjen, dokler v srednjem veku judovske pravne oblasti povsod niso bile soglasne, da se ne sme izgovoriti »svete besede« (besede molitve, besede Postave) ali vstopiti v »sveti prostor« (sinagogo, versko šolo, pokopališče) brez pokrivala. Tudi danes je glede tega vprašanja judovstvo (halaka) popolno soglasno.

 

kipa

 

Zakaj so se Judje pokrivali in kaj uči Pavel?

1 Kor 11,4 Vsak moški, ki moli ali prerokuje s pokrito glavo, dela sramoto svoji glavi.

Moški Judje so si med molitvijo pokrili glave s talitom, molitvenim plaščem; to je običaj, ki so ga nekateri spreobrnjeni Judje držali tudi na srečanjih krščanskega bogoslužja.
• V Svetem pismu ne najdemo posebnih navodil glede pokrivanja glave.
• Gesta spoštovanja ali žalovanja. 
• V srednjem veku so judovske oblasti določile, da se ne sme izgovoriti »svete besede« (molitve, Postave) ali vstopiti v »sveti prostor« (sinagogo, versko šolo, pokopališče) brez pokrivala.

Ontološka drugačnost, teža greha: Boga nikoli nihče ni videl (prim. Jn 1,18). To prepričanje je bilo »po meri Judov«, s pokrivanjem so želeli izkazati pred Bogom dolžno spoštovanje in zavedanje nevrednosti, da bi lahko z njim govorili.

18 Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog,https://www.biblija.net/images/opomba.gif 

ki biva v Očetovem naročju, on je razložil (Jn 1,18)

10 In ni več vstal prerok v Izraelu, enak Mojzesu, ki ga je GOSPOD poznal iz obličja v obličje, (5 Mz 34,10)

V času Stare zaveze se je Bog »prikazal« nekaterim osebam – prim. Mojzes. Ta oblika ni bila bistvo Boga, ampak podoba, medij (prikazen! 2 Mz 3). Bog se mora sam »zagrinjati«. Sveto pismo z nenavadno doslednostjo poroča o tem, da so se teofanije, pri katerih je bil navzoč Mojzes, dogajale v oblaku:

  • Bog je Mojzesa poklical iz srede oblaka (2 Mz 24,16);
  • Bog se je prikazal in govoril Mojzesu v oblačnem stebru (prim. 4 Mz 12,5; Ps 99,7);
  • Bog je sestopil na Sinaj v oblaku (2 Mz 34,5; 4 Mz 11,25);
  • Njegovo veličastvo se je pokazalo v oblaku (2 Mz 16,10);
  • » … kajti prikazoval se bom v oblaku …« (3 Mz 16,2).

Bog, ki se je razodel, je ostal skrit: »Glej, pridem k tebi v gostem oblaku« (2 Mz 19,9).  Da se je Bog lahko razkril, se je moral prekriti.

Celo angeli so si zakrivali obraz pred Božjim obličjem.

Kaj torej uči Pavel?

Pavlovo navodilo (1 Kor 11,4), da se moški na pokriva, je izjemna ilustracija, kako popolnoma je premagal svoje stare judovske predsodke in kako je »slekel« celotno judovsko naravo in »oblekel« svobodo evangelija. Talit (pokrivalo) je bilo namreč tudi znamenje (za Juda) Božje nedostopnosti ter hkrati njegove nesposobnosti, da bi lahko govoril s samim Bogom.

Tako se zdi, da Pavel ni zgolj sledil grški kulturi, kjer je bil običaj »razoglav«. To razlago najdemo v večini komentarjev (tudi v SSP: »Pavel se torej drži navad svojega časa.«). Njegovo stališče je potrebno pojasniti v luči »križa«, norosti, ki nikakor ni skladna z grškim načinom razmišljanja (npr. Pavel v Atenah). Kristjan se več ne približuje Bogu obtežen s sramoto in grehom. Njegov privilegij je, da lahko vidi(mo), gledamo Božjo slavo brez zakritega obraza, saj kristjan »ni več služabnik, temveč sin.« Tukaj se torej distancira od judovskih običajev v luči svobode evangelija (ne z namenom sledenja grški kulturi – potem bi enako zahteval tudi za žensko!).

 

 jewish woman red head cover featured 850x476

Anja Kastelic:

Od zunanje religioznosti k Cerkvi občestva v Duhu

Pavla v 1 Kor 11,2-16 razpravlja s korintskimi kristjani, ki so spet zašli nazaj med stare predpise ter se oddaljili od evangeljskega življenja in odnosov. Ponovno namreč dajejo prednost pravilom, ki so jih dobro poznali iz judovske postave. Taki odmiki se lahko dogajajo tudi danes: Ko namreč zmanjka resničnih odnosov, si ljudje začnejo postavljati pravila, mnogo pravil.

O takih zunanjih pravilih beremo tudi v pričujočem odlomku in vendar se zdi, da jim Pavel želi sporočiti prav naslednje: Če se odločijo ostati v postavi, naj se držijo vsega, kar postava od njih zahteva. V tem primeru ne potrebujejo Kristusa in ne Njegove milosti, saj ostajajo v svojih religiji postav, norm in zapovedi. Ostajajo v kontekstu brez Duha, v kontekstu duševnega človeka, ki mu je temeljno to, kar se vidi. Tudi pripadnost oziroma ne- pripadnost neki skupnosti (in ne občestvu)  se določa na temelju izpolnjevanja ali kršenja pravil, ki pa so zunanja, idejna in velikokrat ločena od ljudi in življenja.

Pavel od 11,11 naprej ponovno vabi v Cerkev po Duhu, ki dejansko temelji na milosti, na veri in ne več na postavi norm in pravil. Bistvo Cerkve, ki je rojena iz Duha pa je ravno svoboda, ki jo daje milost. Torej nisem več jaz tisti, ki nečemu ustrezam in sem zato sprejet, ampak Drugi pride vame, me posveti in naredi pripadnega novemu Telesu, ki je sestavljen iz mnogih udov, kakor bomo brali v 12.poglavju istega pisma.

Pavel prav zato odločno zaključi razpravo o zunanjih pravilih (v. 16) in usmeri k izvoru življenja po Duhu – k evharistiji. Tam je čisto vseeno ali pridejo pokriti ali odkriti, z dolgimi ali kratkimi lasmi – o tem naj sami pri sebi presodijo (v. 13), ni pa vseeno ali pridejo še vedno kakor meseni, duševni ljudje, neodprti za Duha in jim zato Kristus ne koristi ali dejansko prihajajo kakor novi ljudje, odkupljeni z milostjo in rešeni po veri. Tako velja ta odlomek kakor močan odmev na Jezusove besede farizejem: »Precejate komarja, kamelo pa požirate!« (Mt 23,24)

  • Aktualizacija

Tudi danes živimo v neke vrste Korintu, kjer se nenehno bije boj med religijoznim človekom, ki se z lastno pridnostjo bojuje za pripadnost skupnosti ter vernim človekom, ki se je rodil iz Duha in svojo pripadnost živi ter gradi občestvo, ki sloni na milosti.

Mladi nas močno opozarjajo in vpijejo kako so žejni resnične Cerkve, rojene iz Duha in do vrh glave siti moralnih pravil, zapovedi in postav, ki jim jih odrasli posredujejo ne da bi v njih videli novo življenje po Duhu!

Tudi vsakodnevna božja beseda zadnjega tedna cerkvenega leta nas preko pisem iz Razodetja ter evangelijev spominja na to, kako bo vse vidno minilo, kako se bo rušil tempelj do tega, da kamen ne bo ostal več na kamnu, kako bo še veliko padalo in vendar se lahko prav takrat vzravna duhovni človek. Tisti, ki zaupa v Gospoda, sliši besede: »Ne boj se!« Še las na glavi se ne bo namreč izgubil tistim, ki so v Kristusu. Kako daleč stran od bistva je torej ali so naši lasje dolgi ali kratki. Važne so naše misli in srce. Tukaj se namreč odvija drama novega življenja.

  • Bistvene značilnosti Cerkve, rojene iz Duha:
  1. Je Telo z veliko udi, to telo pa je živo, gibljivo, elastično in zato nemogoče, da bi se ujelo v droben ali obsežen skupek pravil, norm in zapovedi. Pripravljeno je v vsakem trenutku slediti življenju in ne življenju dokazovati, da je primarno pravilo.
  2. Je sprejemajoča in odprta ter izkazuje gostoljubje tako, da se vsak lahko počuti sprejetega. Samo tisti namreč, ki je močno utemeljen in zakoreninjen v Kristusu, si lahko privošči luksus sprejemanja drugih.
  3. Je Cerkev odnosov, kar pomeni, da dovoljuje bližino drugega, upa si umazati z odnosi, upa si biti tam, kjer je človek in ne tava sterilna tam, kjer bi po njeno človek moral biti.
  4. Postaja kraj, kjer najdemo mir vendar ne zato, da bi ostali v miru, ampak za to, da bi v njej in preko nje živeli nemir evangelija. To je njeno temeljno poslanstvo in namen obstoja, zato nas ta drža nujno odpira in pošilja ven, v življenje in med ljudi.

 

Lectio biblica

1. Kako vplivajo na našo presojo in predstave (in končno - medosebne odnose) zunanje podobe (pokrivala, različni stili oblek in frizur)?

2. Na katerih področjih opažamo "zagrinjalo" na naših srcih (prim. 2 Kor 3,12-18)?

3. Katera pravila in ideje pogosto zamenjajo življenje po Duhu?

4. Kje danes živim Cekrkev odnosov, kje doživljam zaprtost in strah?

5. Kje me evangelij danes vznemirja?

davidov sin

Back to top