Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

Prvo srečanje tretjega leta biblične šole Evangelii gaudium je potekalo v sredo, 24. oktobra 2018, od 17.00 do 19.00, pri Sv Jožefu v Celju.

Tudi v tem šolskem letu bomo nadaljevali z eksegetskim branjem Prvega pisma Korinčanom. Tokrat pridejo na vrsto osrednja poglavja, ki govorijo o novem evharističnem občestvu vernikov ter o pripadnosti vstalemu Krustusovemu telesu (pg. 11–15). Vabljeni so vsi, ki si želijo bolj poglobljeno brati Sveto pismo in se o njem pogovarjati v skupinah. Lahko se nam torej pridružite tudi tisti, ki šole doslej niste obiskovali. Imeli boste dovolj možnosti, da zamujeno nadoknadite. Gospa Marika Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. bo zbirala prijave tudi še na prvem in drugem srečanju!

 

III. OBHAJANJE OBČESTVA (1 Kor 11–16)

Ostajamo pozorni na Klic v novo življenje!

V tretjem letu naše biblične šole (BŠ II) Evangelii gaudium želimo nadaljevati potovanje z Besedo, z našim dragim Pavlom in drug z drugim. Naj izpostavim tri poudarke, za katere se smemo danes še posebej zahvaljevati:

  1. Za Besede papeža Frančiška, ki nam odpirajo BB za konkretni trenutek Cerkve in našega osebnega krščanskega življenja ter nas povezujejo s celotno Cerkvijo v Telo. Redno branje Svetega pisma more postati resnični vir prenove osebnega življenja vernika in življenja Cerkve.
  2. Za veliko in mala občestva, ki so nastala med vami, pogovori, medsebojno spodbujanje, druženje kot bratje in sestre v Kr. telesu.
  3. Za Kerigmo Prvega pisma Korinčanom: O življenju poklicanih v občestvo

S Prvim pismom Korinčanom si je apostol Pavel zadal težko nalogo, kako sporočiti skrivnost Božje modrosti – Božje ljubezni do človeka - in človekovega odrešenja, razodetega po Jezusovem križu, v okolje cvetoče blaginje, ki se je zavedalo svoje moči in modrosti ter je prisegalo na svobodomiselnost in pluralizem.

Zdi se, kot da krščanski oznanjevalci danes spet izgubljajo boj s konkurenčnimi kulturami, religijami, ideologijami ter z vplivi raznih centrov politične in gospodarske moči. Ne zmoremo več predstaviti (razkriti, pričevati) novega življenja, ki ga v nas rojeva Duh, ki nam ga Oče podarja po Sinu. Ker sodobni človek zgolj s ponudbami potrošniške kulture ne more več potešiti svoje potrebe po sprejetosti, ljubezni in miru, postaja vedno bolj zagrenjen, nerazumljen, osamljen in napadalen.

Stanje duha tako danes ni bistveno drugačno, kakor je bilo v Korintu pred skoraj dva tisoč leti, ko je tam Pavel tisto peščico poslušalcev, ki ga je hotela poslušati, učil o nekem drugačnem, alternativnem načinu življenja. Te alternativnosti pa ni prikazoval kot nekaj, kar bi bilo mogoče živeti samo tako, da bi izstopili iz kulture, v kateri so živeli, ampak kot novost, ki jo je mogoče živeti v vsaki kulturi – na vsakem kraju (1,2).

Trije glavni deli 1 Kor

I.  1 Kor 1–4: Razodevanje nove modrosti – novega življenja

                      - 4,16 Rotim vas torej, postanite moji posnemovalci

II. 1 Kor 5–10: Življenje novega občestva

                      - 11,1 Bodite moji posnemovalci, kakor sem tudi jaz Kristusov.«

III. 1 Kor 11–16: Obhajanje novega občestva

                      - 16,14 Pri vas naj se vse godi v ljubezni.

 

I. Kor 1–4: Razodevanje nove modrosti – novega življenja

Pavel želi Korinčane v prvih štirih poglavjih svojega prvega pisma utrditi v novem življenju, ki so ga prejeli po krstu v Jezusa Kristusa, ki jih je vcepil v njegovo Telo, in ki ga posvečujejo po milostnih darovih, ki jih prejemajo, najmočneje po Gospodovi večerji, kjer se hranijo z njegovim Telesom. Pavel išče načine, kako Korinčane uvesti v ta nov – Kristusov način mišljenja, ki jim bo edini lahko odkril Božjo skrivnost, ki jo je Jezus razodel. Edina pot je logika križa, ki pa je norost v očeh sveta, v katerem živijo. Zato jih spodbuja, naj ostanejo v resničnem občestvu (gr. koinonia) drug z drugim in s Kristusom, ker bodo lahko samo tako živeli in razodevali novo življenje. Njegov temeljni poziv se glasi: : »Zvest je Bog, ki vas je poklical v občestvo s svojim sinom Jezusom Kristusom, našim Gospodom (1 Kor 1,9)

Čeprav Pavel v Prvem pismu Korinčanom odgovarja na najrazličnejša vprašanja, ki se porajajo v mladi korintski krščanski skupnosti, je motiv, ki se pojavlja skozi celotno pismo, prav telo (gr. sōma) v najrazličnejših pomenih. Tako je na začetku predstavljen križani Kristus kot tisto telo, ki je temelj, na katerem verniki gradijo svojo poklicanost, in povezuje vse v eno občestvo Cerkve. Vsak razdor med njimi je zato najmanj pohujšanje in norost, v resnici pa odpad od vira življenja. Evangelija ne oznanja z »modrostjo tega sveta«, ampak z »besedo križa«. Pavel verjame, da Bog govori na razumljiv način in ga razumemo, če se upamo potopiti v »brezno usmiljenja«, ki se je razodelo s križanim Kristusom. (pg. 1–4) V to brezno vstopamo, ko se soočamo z ranami (svojimi ali tujimi). Ko se Rana dotakne rane, se rodi oznanilo in oznanjevalec: Ob srečanju Jezusovega in Petrovega pogleda na dvorišču velikega duhovnika se je iz trdoglavega ribiča začel rojevati goreč in ponižen apostol; z Tomaževi dotikom Gospodovih ran, je njegova rana nevere zacvetela in obrodila kasneje bogate misijonske sadove …

  •  »Kdo je namreč spoznal Gospodovo misel, da bi njega učil? Mi pa imamo Kristusovo misel.« (1 Kor 2,16). Kako živi v nas Kristusova misel? Jo prepoznamo?

 

II. 1 Kor 5–10: Življenje novega občestva

V drugem delu Prvega pisma Korinčanom (1 Kor 5–10) se Pavel dotika konkretnega življenja krščanskega občestva, ki mora novost življenja, ki so ga verniki prejeli po krstu in po Besedi križa, soočiti s konkretnimi izzivi - to so slabosti in grehi posameznikov, skupnosti in okolja. Pavel se je soočil z različnimi slogani (idejami, navadami), ki se pojavljala med vernimi Korinčani, iskal je načine, kako se soočiti z različnimi miselnimi in moralnimi nasprotij, z nerazumevanjem med svojimi in tujimi, z zablodami in grehi, ki so se pojavljali tudi v novih občestvih. Pavel se zaveda, da prav soočenje z lastno krhkostjo in nepopolnostjo, tudi s težavnostjo in neidealnostjo vsakega človeškega občestva, odpre pogled na Temelj in Cilj človeškega bivanja in novega življenja! 

Tako takrat kot danes za krščansko skupnost ni enostavno živeti-pričevati-razodevati novo življenj, ki so ga prejeli od Očeta po Sinu oz. ki ga sv. Duh rojeva v njih, v svojem okolju. Sodobni človek postaja otopel, brezbrižen in noče več razmišljati, da s ponudbami potrošniške kulture ne more več potešiti svoje potrebe po sprejetosti, ljubezni in miru.

Takšno soočenje lahko mlade vernike hitro potre, navda z malodušjem in dvomi. A vera se mora nujno soočiti s preizkušnjami in z zlom, da se prečisti in utrdi – ter utre pot novemu življenju. Kdor se ne sooči z lastnim grehom in grehom sobrata, živi na površini oz. dvojno življenje. Pripravimo se torej na boj za okus novega življenja!

(Prim. Frančiškova spodbuda na avdienci 13. 06. 2018 ob Mr 10,17-21)

Peto in šesto poglavje pisma tvorita literarno in tematsko enoto. Pavel spregovori o skrunjenju telesa, ki se dogaja v različnih oblikah nečistosti in nemoralnosti (pg. 5–6). Človeško telo je podoba Božje modrosti, po kateri je bilo ustvarjeno in odrešeno. Poglavji opisujeta moralno-etične zablode posameznikov v skupnosti, ki so podlegli miselnosti okoliškega sveta, ter Pavlov odgovor na te probleme. Ta del je nujno potrebno brati v optiki križanega (1 Kor 1) in vstalega Kristusa (1Kor 15).

Kakor Pavel v prvih štirih poglavjih pisma sooča razdore in frakcije v skupnosti, to je demona individualizem in ideologizacije različnih voditeljev, z oznanilom Kristusa križanega, tako se tudi ob pojavih različnih zlorab in nemoralnosti, ki se dogajajo v skupnosti, z vso odločnostjo sklicevanju na Kristusa, Velikonočno Jagnje, ki je bilo žrtvovano, da se iz te žrtve rodi novo življenje. Moralni razvrat, ki je sad radikalnega individualizem in razkraja skupnost, je za mlado skupnost morda še hujši škandal, posebej, ker nekateri v skupnosti takšno stanje celo tolerirajo in kot sad novo pridobljene svobode.

Prvo pismo Korinčanom je pismo, ki gradi občestvu na način evharistije. Evharistije ne predstavi samo kot zakrament, ki se 'zgodi' pri bogoslužju (11,23-26), ampak kot življenje skupnosti (prim. 11,17-34). Evharistija ni samo kruh, potrebno je obhajati tudi lastno večerjo v občestvo z brati, na evharistični način – na način darovanja – velikonočne ljubezni. Le tako ne bodo spregledali resničnega Telesa. V priliki o poslednji sodbi sporoča: Lačen sem bil in ste mi dali jesti … Kdaj smo te videli…? Takrat ko ste dobro delali najmanjšim, ste gradili in živeli Telo. V tem duhu govori tudi Frančišek, ko predstavi sv. maša kot »vstop v zmago Vstalega«. Evharistija je nekaj fizičnega, konkretnega. Najprej je vstopanje, potem darovanje in  končno hranjenje s Telesom.

Proslavite Boga v svojem telesu (6,20): Živeti iz Resnice - Daru novega življenja 

1 Kor 6-7 se Pavel intenzivno ukvarja z različnimi vprašanji človekovega telesnega življenja. Človek mora nujno tudi svoje telesno življenje presojati v luči nove duhovne identitete življenja, ki jo je prejel pri krstu. Samo v Kristusu prerojen in osvobojen človek bo lahko živi ud Kristusovega telesa, ki mu pripada. Predstavi neločljivost krščanske etike, tj. načina ravnanja in teologije, ki je temelj vernikove identitete. Zlasti spolno vedenje je zadeva, v kateri se mora izražati posvečenje; spolna nemoralnost izpostavlja nevarnosti oba, tako posameznika kakor skupnost. Pavel se osredotoči na napačno razumevanje spolnosti kot neomejene aktivnosti, ki naj bi bila podobna prehranjevanju. V središču odlomka je odnos do telesa in s tem do telesne zakonske ljubezni.

»Vse mi je dovoljeno«, toda vse ne koristi« (6,12)

Pavel odgovarja na slogane, ki so se razširili med Korinčani in so odraz absolutnega libertizma oz. svobodnjaštva in amoralnosti, kjer je odsotna vsaka etična naravnanost. Posledice takšne drže so katastrofalne za vsako skupnost. V Korintu je bil prostitucije družbeno popolnoma sprejemljiva, bila je celo del religioznih obredov, zato apostolu ni bilo lahko, preobrniti takšno mišljenje in spolnost na novo ovrednotiti!

Pavel najprej opiše, kaj je Bog storil za človeka, konkretno za Korinčane, da jih je Bog po Kristusu odkupil in s tem osvobodil, nato pa jim naroča, kaj so zdaj oni dolžni storiti: proslavite Boga v svojem telesu[1] (prim. Rim 12,1). To sosledje bi lahko povzeli v besede: »Bodi torej to, kar si s Kristusom postal!« Odkupljena oseba ne pripada sebi, ampak Odrešeniku. Zaradi teh razlogov vernikom ni treba le negativno bežati pred razvratom (v. 18a), ampak morajo tudi pozitivno slaviti Boga v Božjem templju – v svojih telesih. A za Pavla sta Božji tempelj tako posameznik kakor občestvo (3,16).

Pavel svoj govor proti prostituciji gradi na treh argumentih:

1. Na vstajenju telesa: Bog je obudil tako Gospoda, kakor bo obudil tudi nas (v. 14). Telesno vstajenje predstavlja srčiko Pavlove oz. prakrščanske kerigme. Ta vere je bila tako v Korintu kot je tudi danes med kristjani, najbolj ogrožena. Tej temi bo zato Pavel posvetil celotno 15. pg. Gre za srčiko naše vere: Bog je v Kristusu neločljivo združil duhovno (duševno) in telesno in to ne more več biti ločeno! Vstajenje ponovno potrdi Stvarnikovo ljubezen do ustvarjenega. Zloraba telesa je zato preziranje Stvarnika! Na svoja telesa moramo zato gledati v eshatološki perspektivi.

2. Pavel razume telo kot tempelj. V današnjem času, kjer se izgublja čut za svetost prostora, za nedotakljivost, za daritev, je tudi to metaforo težko razumeti.

3. Telo je za Gospoda. Odkar je Gospod prevzel telo in postal del naše duhovne in psihofizične eksistence, nismo več ne-vezani, sami, brez odnosa, ampak smo del Telesa. Smo udje, ki so odvisni drug od drugega, smo mladike na trti, ki črpajo življenje preko trte… Smo torej povezani v odnose!

Teh prvih šest pg. pisma tako postavlja teološki temelj za Pavlovo pastoralno dejavnost, ki jo bo razvil v nadaljevanju.

 

Vsak naj živi svojo poklicanost pristno (1 Kor 7)

V poglavjih 7–14 odgovarja Pavel na vprašanja, ki jih zastavljajo Korinčani. V tem poglavju obravnava zakonsko življenje in devištvo ter prakse na tem področju. Vprašanja sama odražajo veliko eshatološko napetost Korinčanov.

Pavel pušča stvari odprte: Bog torej posreduje temeljno navodilo, potem pa pusti, da prisluškujemo Duhu in v svobodi ter modrosti odločimo.

Čeprav je šel Pavel v svojimi pogledi na temeljne poklicanosti močno naprej od mišljenja svojih sodobnikov, je kljub temu očitno, da bo skupaj z drugimi še moral zoreti in odkrivati veliko poslanstvo, ki ga je zakoncem in deviškim (posvečenim) zaupal Gospod. V pismu Efežanom, ki ga najverjetneje piše iz rimskega ujetništva 10 let pozneje, imajo Pavlove  besede že popolnoma drug prizvok, tudi o poročenosti. 

V tem pozivu, ki se mu zdi ključen za vzpostavljanje novega načina življenja, odmeva zagotovilo Božje zvestobe, ki jo je apostol oznanil na začetku pisma (1,9), in Božji klic, ki so ga prejeli očaki in preroki Izraela (1 Mz 12,1-5; Iz 41,9; 42,6; 51,2). Pavel spričo Božjega klica relativizira vprašanje svobode posameznika, ki je bilo v grških mestih zapisano z velikimi črkami. Tako suženj kakor osvobojenec prejemata življenje od Kristusa, če se mu popolnoma izročata. Stan suženjstva ali osvobojenca sam po sebi ne bo ne pripomogel k odrešenju niti ga ne bo preprečil.

Temeljna poklicanost je poklicanost k ljubezni, k svetosti! Je torej ena sama, se pa kaže v različnih oblikah. Ni več samo moja in tvoja poklicanost, ampak je poklicanost Cerkve, v kateri prepoznavamo dve temeljne poklicanosti: Zakon in devištvo za nebeško kraljestvo.

Temeljno vprašanje obeh poklicanosti tako mora postati: »Kako lahko moja poklicanost pospešuje prihod nebeškega Kraljestva? Kako lahko s svojo poklicanostjo izpolnim Božjo voljo, ki je, da bi bili vsi njegovi otroci združeni pri Očetu?«

Kako živeti mentaliteto novega življenja v »poganskem okolju«? (1 Kor 8)

Zaradi nas je bilo zapisano – da bi zmagali (9,9-27)

Zgled (podoba) se je uresničila v Kristusovem Kruhu in Kelihu (1 Kor 10)

Če je v predhodnem poglavju s primerom lastnega apostolskega poklica pokazal na nujnost boja za ohranitev svobode in življenja v občestvu z Bogom, tokrat uči z zgledom iz odrešenjske zgodovine. Pokaže na naporno pot Izraelcev iz egiptovske sužnosti skozi puščavo v svobodo, na kateri se je ljudstvo učilo spoznavati Boga in se boriti s skušnjavami. Mnogi od Izraelcev so zaradi malikovanja na poti po puščavi propadli. Zgodbo o eksodusu predstavi kot typos – kot podobo, zgled in opomin, Rdeče morje pa kot predpodobo krsta in evharistije, kjer se bo Božje ljudstvo Nove zaveze očistilo krivde in vstopilo v polno občestvo z Bogom. Biblična pripoved naj bi spodbudila Korinčane, ki prav tako podlegajo skušnjavi malikovanja, da bi se uprli skušnjavam starih navad in bolj zaupali evharističnemu kruhu in kelihu, po katerem se jim daje Kristus sam.

 

Lectio biblica

  1. Katera beseda, misel iz prvega dela pisma (1 Kor 1–4 ) in katera iz drugega dela (1Kor 5–10) se vas/te je posebej močno dotaknilo in zakaj? 
  1. Kaj vas/te v 1Kor 1–10 najbolj vznemirja, kaj vas/te poziva k spreobrnjenju?
  1. V čem bi moral/želel ti posnemati Pavla (1Kor 11,1)?
  1. Kako jo razumete, kaj vam sporoča in kaj vam pomeni Pavlova kerigma v 1Kor 11,3.11-12?

 

Back to top