Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

Z darovi Duha vsak gradi občestvo Cerkve – Kristusovo Telo (1 Kor 12–14)

»Prizadevajte si za ljubezen.« (14,1)

BŠ III_7 / 25-09-2019_Jesensko srečanje - refleksija preteklega leta in pogled naprej

 

Uvodna molitev ob papeževi nedeljski spodbud:

»Kaj naj sedaj storim?« (Lk 16, 1-13)

1 Nato je govoril svojim učencem: »Živel je neki bogataš, ki je imel oskrbnika in tega so mu zatožili, da zapravlja njegovo premoženje. 2 Poklical ga je in mu rekel: ›Kaj slišim o tebi? Podaj obračun o svojem oskrbovanju, kajti ne boš več mogel biti moj oskrbnik.‹ 3 Oskrbnik pa je rekel sam pri sebi: ›Kaj naj storim, ker mi gospodar jemlje oskrbništvo? Kopáti ne morem, beračiti me je sram. 4 Vem, kaj bom storil, da me bodo ljudje sprejeli v svoje hiše, ko me bo gospodar odstavil od oskrbništva.‹ 5 Poklical je dolžnike svojega gospodarja, vsakega posebej. In rekel je prvemu: ›Koliko si dolžan mojemu gospodarju?‹ 6 Ta je rekel: ›Sto čebrov olja.‹ On pa mu je dejal: ›Vzemi svojo zadolžnico, brž sédi in zapiši: petdeset.‹ 7 Spet drugemu je rekel: ›Koliko pa si ti dolžan?‹ Rekel mu je: ›Sto kadi žita.‹ Dejal mu je: ›Vzemi zadolžnico in zapiši: osemdeset.‹ 8 In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal, kajti sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči.

Iz tega evangeljskega odlomka odmeva v nas vprašanje krivičnega oskrbnika, ki ga bo gospodar nagnal: »Kaj naj sedaj storim?« (v. 3).

Pri soočanju s svojimi pomanjkljivostmi ter svojimi zgrešenostmi nam Jezus zagotavlja, da imamo vedno čas za popravo hudega z dobrim. Kdor je povzročil solze, naj koga osreči; kdor je neupravičeno vzel, naj da tistemu, ki potrebuje. Če bomo tako delali, nas bo Gospod pohvalil, »saj smo preudarno ravnali«, torej z modrostjo tistega, ki se ima za Božjega otroka in se da ves za Božje kraljestvo. (Nedelja, 22. september 2019)

Oskrbnik je ravnal v stilu Božjega otroka: zaveda se je, kdo je (poklican, ljubljen in izvoljen) in ve, kaj hoče (pozornost, ljubezen, bližino, …) – zato ga Jezus pohvali z ozirom na prihodnost (iti preko sedanjega trenutka). Hebrejska beseda za  tolažbo je stopiti na plano (kjer vidiš od zgoraj in dlje; vidiš prihodnji smisel). Papež nas kliče k praktičnemu krščanstvu.

Današnji evangeljski odlomek (Lk 9,1-6)

Poklical je k sebi dvanajstere ter jim dal moč in oblast nad vsemi demoni in za ozdravljanje bolezni. 2 Poslal jih je oznanjat Božje kraljestvo in ozdravljat bolnike. 3 Rekel jim je: »Ničesar ne jemljite na pot, ne palice ne torbe ne kruha ne denarja; tudi ne imejte dveh oblek. 4 V katero koli hišo stopite, ostanite tam in od tam pojdite dalje. 5 In kjer vas ne sprejmejo, si otresite prah z nog, ko odidete iz tistega kraja, v pričevanje proti njim.« 6 Razšli so se in hodili od vasi do vasi ter povsod oznanjali evangelij in ozdravljali.

Tri stvari ski lahko zapomnimo ob tem odlomku:

  • poklicani: to je primarno dejstvo kristjana in človeka. DO vsega prideš preko drugega (tudi na svet; noben se ne more povabiti sam).
  • oznanjati: poklicani smo z nekim namenom; to je najvišje poslanstvo, za kar smo poslani (da oznanjamo življenje) in ozdravljati (to je način življenja)
  • zaupati: če se zavemo prvih dveh stvari, ni treba vedeti vsega vnaprej.

 

Glavni deli Prvega pisma Korinčanom

1-4        razodevanje nove modrosti / novega življenja

5-10     življenje novega občestva

11-16   obhajanje novega občestva

 

Video predstavitev 1 Kor (Ang) (Nem)

 

Z darovi Duha vsak gradi občestvo Cerkve – Kristusovo Telo (1 Kor 12–14)

Kratek pregled glavnih poudarkov v 1 Kor 12–14

Pavel bo v poglavjih 12–14 obravnaval pravilno uporabo različnih darov Duha ali karizem, ki jih Gospod podeljuje skupnosti, da bi z njimi lahko vedno bolj rasla v pravo občestvo (koinōnia).

Enota se začne z jasno napovedjo (glede duhovnih darov) peri de tōn pneumatikōn (v. 1a).  Morda bi bilo to uvodno frazo bolje prevesti z glede duhovnih pojavov ta pneumatika. Gre za različne duhovne pojave v skupnosti, v katerih se manifestira delovanje Svetega Duha. ). Razlikovanje in vrednotenje teh pojavov je v skupnosti očitno izzvalo težave. Izraza pneumatika in charismata nista zamenljiva: z izrazom pneumatikos (duhovni dar) je bolj poudarjen izvor darov, ki je v Svetem Duhu, izraz charisma (dar milosti ali karizma) pa se bolj nanaša na darove same.

 

I. 12,1-3

Gre za predstavitev glavnega vira novega življenja, ki je Sv. Duh. Novo življenje je občestveno. Prehod v novo življenje je smrt individualizma in rojstvo občestva. V krstu je bia v Kristusu pokopana stara narava in se je rodil človek odnosa – sin, ki sprejema svoje življenje od Očeta. Sv. Duh je vez občestva. Očeta in Sina lahko prepoznam samo v Sv. Duhu. Zato: nihče ne more reči: »Nihče ne more reči 'Jezus je Gospod', razen v Svetem Duhu« (12,3b)

Pavel nadaljuje razmislek o odnosu med človeku kot psychikos in pneumatikos. To je že tema prvega dela pisma (2,13-14) ter tudi zaključnega (15,46-47). Želi preprečiti, da bi bili glede tega v nevednosti, da bi se morda nekritično prepuščali evforiji spričo duhovnih darov. Vsako sklicevanje na Duha še ne izvira iz Duha. Potrebni so jasni kriteriji razločevanja in pozornost na sadove.

 

II. 12,4-11

Miselnost nekaterih pa je še vedno prežeta z miselnostjo sveta, zato so tudi duhovne darove poskušali zlorabljati za dosego različnih zasebnih interesov.

Pavel jih opominja, da so karizme dane predvsem v blagor skupnosti – Cerkve kot Kristusovega telesa: »Vsakemu pa se daje razkritje Duha v korist vseh« (v. 7)

Posebno pozornost v tem poglavju posveča Pavel darovom milosti ali karizmam (charismata; v. 4.9.28.30.31), ki zaobjemajo vse manifestacije Svetega Duha v skupnosti. Prav skupni izvor teh milostnih darov v Svetem Duhu omogoča navkljub raznolikosti njihov skupni namen, da gradijo enotnost in solidarnost med brati, to je novo občestvo svetih (koinōnia) (1,9; 10,16; 2 Kor 13,13).

Različnost karizem ne bi smelo podžigati napuha in medsebojne tekmovalnosti. Pravi milostni darovi ali karizme, ki so po Svetem Duhu podarjeni posameznikom, nikakor ne ustvarjajo v skupnosti posebnih izbrancev, ki bi se poviševali nad druge, temveč služijo v prvi vrsti za izgradnjo občestva Cerkve. To želi Pavel v nadaljevanju tudi dokazati.

 

III. 12,12-30

12        Kakor je namreč telo eno in ima mnogo udov, vsi telesni udje pa so, čeprav jih je mnogo, eno telo, tako tudi Kristus.

13       V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki ali sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha.

Z metaforo telesa (sōma) želi Pavel predstaviti občestvo vernikov – Cerkev, ki je Kristusovo telo. Če občestvo res raste iz Sv. Duha, različnost darov ne bo ogrožala njene temeljne enotnosti. Vak s svojimi darovi oznanja Gospodov križ, ki je duhovno modrim v odrešenje in življenje, modrim tega sveta pa v spotiko.

V nadaljevanju (12,14-26) želi izpostaviti predvsem enakopravno mesto šibkih in malih v telesu Cerkve. Finalni stavek: v. 25: »da v telesu ne bi bilo razdora, temveč da bi udje enako skrbeli drug za drugega«.

 

IV. 13,1-13

To poglavje je verjetno eden najbolj znanih in priljubljenih odlomkov Svetega pisma. Govori o ljubezni (agapē), ki jo je Pavel Korinčanom že predstavil kot pot, tj. način krščanskega življenja. Celotno poglavje, ki se nahaja med dvema govoroma o karizmah, je pravi hvalospev ljubezni kot najodličnejši karizmi. Pavel tako tudi preko strukture pisma sporoča, da so resnične karizme, ki gradijo posameznika in občestvo, samo tiste, ki so navdihnjene z ljubeznijo (8,1). Ljubezen je srce vseh karizem in jim podeli njihovo bistveno kvaliteto. Med različnimi grškimi izrazi za ljubezen[1] izbere Pavel prav agapē.[2] V Novi zavezi pomeni zastonjsko in darujočo se ljubezen, ki je zaradi nje same in ne išče povračila. Po Pavlu se je uresničila v Božji ljubezni po Jezusu Kristusu. Največji izraz te ljubezni je njegova smrt na križu kot odrešenjska daritev za človeški greh (Rim 5,8; Ef 2,4-5; Gal 2,20). S to ljubeznijo je Bog človeka vzljubil, ko je bil ta še grešnik, po Svetem Duhu pa jo vliva v človeška srca (Rim 5,5).

V moči te »vertikalne« ljubezni – ljubezen kot Božji dar - lahko človek Bogu na to ljubezen odgovori s svojo ljubeznijo in ljubi ne samo svojega brata, ampak tudi svoje sovražnike.

Ljubezen (agapē) je osnovna drža – način (tropos) in kriterij novega življenja. Ni stvar čustev, ki prihajajo in odhajajo, ampak je habit – življenjska drža, ki se oblikuje, gradi in vzdržuje v občestvu. Ne gre za herojstvo in moralo posameznika.

V 1 Kor 13,3 pravi, da lahko delamo, kar hočemo, sledimo najvišjim idealom sveta, lahko smo najbolj humani, kar je možno, lahko povzamemo ves grški, rimski, renesančni humanizem, a vsemu daje smisel le eno: ljubezen. Brez ljubezni ves humanizem ne služi ničemur, lahko se daš tudi zažgati … To, kar daje smisel tvojim dejanjem, je samo ljubezen, ki odpira smisel bivanja.

V Jn 15,12 jasno pove: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.« Kristjan se zaveda, da ljubezen ne izhaja iz njega samega, kajti razodeto mu je, da Gospod v naša srca vliva tak način bivanja (Rim 5,5). Gospod v naša srca vliva način obstoja, v katerem je človek sposoben živeti človeškost na tak način. Človek se lahko zares uresniči samo v ljubezni. Človek, ki živi po Božje, se lahko uresniči samo, če ljubi. Lahko počne še tako izjemne, herojske stvari, ničemur ne služi, če ni ljubezni. Janez pa v Prvem pismu pravi: »Ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici« (1 Jn 3,18). Smisel stvarstva je torej v tem, da bi človek mogel resnično ljubiti; ne le na videz, z besedami, ampak z dejanji. Da lahko ljudje ljubimo, moramo čutiti pod prsti nekaj trdnega. Se pravi rabimo nekaj materialnega, da lahko ljubimo; nekaj moramo imeti, da lahko darujemo. Zanimivo je, da se »mamon« lahko prevede tudi kot nekaj trdnega, kar občutiš pod prsti. Janez pravi, da je treba imeti nekaj (konkretnega), da lahko ljubiš.

Pri evharistiji, ki jo obhajamo, postanemo občestvo Kristusovega telesa skupaj s snovjo zemlje in svojim delom. Pri evharistiji postanemo uresničenje občestva na način Boga, v Kristusovem odrešenjskem delu, vendar znotraj kruha in po zaslugi kruha. Človek se ne odreši sam, brez zemlje. Mi smo občestvo, ker imamo kruh, ki postane občestvo. To je zelo jasno v 1 Kor 10,17. Evharistija razodene človeka kot občestvo, ker ima kruh, ki iz nas naredi občestvo. To je učinek prihoda Svetega Duha na zemljo na binkoštni dan.

Za vsakega, ki živi službe in darove v Cerkvi je potrebno razločevanje: Delam to zaradi ljubezni in v ljubezni ali iz moje človeške narave? V tem primeru se bom hitro utrudil in zahteval plačilo. Prav živeti ljubezen je možno samo kot del občestva, v občestvu in ne kot posameznik (brez odnosa). V slednjem primeru bi šlo za heroizem, altruizem …, a ne za agape – darujoča se ljubezen. Moralna popolnost še ni odrešenost!

 

V. 14,1-33

Darovi prerokovanja in jezikov

Po hvalnici ljubezni, ki je krona in gonilna sila vseh darov, nadaljuje Pavel v tem poglavju svoj spodbudni govor o karizmah. Pavel želi nagovoriti predvsem tiste Korinčane, ki so bogati v duhovnih darovih in se imajo za boljše od drugih, naj ponovno razmislijo o izvoru in namenu karizem. Vse karizme morajo izgrajevati občestveno življenje skupnosti ter krepiti vero in upanje vsakega posameznika. To pa je mogoče le, če sprejmejo tudi dar ljubezni (agapē) kot osnovno vodilo njihovih odnosov ter kot temelj in cilj vseh ostalih darov.

Celotnemu odlomku dajeta ton dva velelnika, s katerima Pavel začne svoj spodbudni govor: prizadevajte si (diōkete – lovite, zasledujte) za ljubezen in hrepenite po prerokovanju. Za ljubezen si je treba intenzivno prizadevati, ker to po eni strani skupnost nujno potrebuje (Rim 14,19), po drugi strani pa je za pravo ljubezen potreben napor in odrekanje. Spodbuja jih tudi, naj si prizadevajo za duhovne reči (pneumatika), še posebej za dar prerokovanja. V nadaljevanju bo razložil, zakaj mu je ta dar posebej dragocen. Vsekakor ta dar ne pomeni napovedovanje prihodnosti, ampak posredovanje konkretnega Božjega sporočila za skupnost in posameznika, pomeni prepoznavanje znamenj časa v luči Božje besede in iskanje pravega odgovora.

Pavel v nadaljevanju navede še štiri duhovne darove, ki so povezani z besedo in oznanjevanjem. Dar prerokovanja (prophēteia) (v. 10b) je bil v karizmatični korintski skupnosti očitno med najbolj zaželenimi darovi (prim. 13,2; 14,1sl.). Že izraz sam (pro-phēteia) nakazuje, da gre za govorjenje v imenu nekoga drugega, za poučevanje, spodbujanje in tolažbo (14,3). Preroške besede navdihuje Sveti Duh, zato lahko preroki globlje presojajo dogodke in jih razlagajo v luči Božjega načrta. Na ta način preroška beseda spregovori posredno tudi o prihodnjih dogodkih (prim. Mr 13,2; Apd 11,28; 21,10-11), saj so ti vedno posledica dogajanja v sedanjosti. Dar prerokovanja pa mora biti po Pavlu povezan tudi z darom razločevanja duhov (diakriseis pneumatōn). Vedno namreč ostaja nevarnost, da človek zapade pod vpliv duha, ki ni od Boga. V naravi hudega duha je namreč, da skuša na zunaj postati podoben Božjemu duhu, da bi lahko osvojil človeka. Pavel zato svari vse skupnosti, ki so hrepenele po duhovnih darovih, naj Duha ne ugašajo, naj pa duhove preverjajo in razločujejo: Vse preizkušajte in kar je dobro, obdržite. (1 Tes 5,21) Dar razločevanja je zato v vsaki skupnosti izredno dragocen in nujen dar, ki presoja o izvoru posameznih pojavov. Niso namreč vsi duhovni pojavi razodetje Božjega Duha, ampak lahko koreninijo tudi v človeški naravi ali celo v hudem duhu samem.

 

[1] Stari Grki so poznali več izrazov za ljubezen: eros, ki najpogosteje označuje spolno ljubezen med možen in ženo ter pomeni privlačnost in opojnost, philia pomeni prijateljsko ljubezen, philadelphia pa bratsko in sestrinsko ljubezen. Vsi ti izrazi opisujejo le človeško ljubezen, ki je minljiva in lahko tudi popolnoma presahne.

[2] Izraz agapē (ljubezen) se v Pavlovih pismih pojavi 75-krat, agapaō (ljubiti) 34-krat in agapētos (ljubljen) 27-krat. Gre za izraz, ki je dobil v Novi zavezi edinstven pomen osebne in trajne ljubezni. Pri tem gre za prepletanje privlačnosti, očarljivosti, veselja, lepote, zvestobe z ene, ter žrtvovanja in darovanja z druge strani. Tako je agapē tudi edin primerni izraz za opis Božje ljubezni.

[1] V Novi zavezi se izraz charisma (milostni dar) pojavi 17-krat, od tega 16-krat v Pavlovih pismih (Rim 1,11; 5,15.16; 16,23; 11,29; 1 Kor 1,7; 7,7; 12,4.9.28.39.31; 2 Kor 1,11; 1 Tim 4,14; 2 Tim 1,6). Gre verjetno za originalen Pavlov izraz, saj ga ne srečamo v grški literaturi, ne v Septuaginti, niti ni bil razširjen v krščanskih skupnostih, saj se pojavi le še v 1 Pt 4,10. Po vsej verjetnosti je besedo prevzel iz pogovornega jezika, kjer se je uporabljala v pomenu daru. Da za Pavla darovi Duha niso nadnaravne sposobnosti, ampak darovi za služenje skupnosti, je nakazano tudi s tem, da uporablja izraz milostni dar v povsem generičnem smislu (prim. Rim 5,15-16; 11,29; 1 Kor 12,9.28.30; 2 Kor 1,11). (Nardoni 1993, 69)

-----

  • Mi pa imamo Kristusovo misel. Kaj je to? Kako jo usvajati? To je soočanje krščanske novosti z miselnostjo takratnega (in današnjega) sveta. Kako Bog sporoča vedno veljavno odrešilno besedo novega življenja in nove modrosti? Začutiti je treba, kaj spada k staremu in kaj k novemu življenju – to je razločevanje duhov. Novo življenje odpira; to je nova logika. Pavel: pneumatikos proti psyhikos (čustveni, meseni). Ker Pavel ni znal drugače, je spregovoril po križu – to je banalnost, ki  jo razume vsak. O križu govori v 1. in 2. poglavju, potem pa ne več (če bi še naprej, bi se zdelo, da je križ naš center – primer cerkve Božjega groba, kjer Jezusa ni več; šel je v Galilejo, tam ga lahko srečamo). Križ je le metoda.
  • Bodite moji posnemovalci kor sem jaz Kristusov. Konkretni življenjski stvari sta hrana in spolnost in pomembno je, kako se to živi. Nobeni ekstremi niso v redu: Preko teh dveh stvari presegam realnost mojega duha. Spoznanje napihuje ljubezen pa gradi (8.1.). Življenje gradimo z realnimi koraki. Ali nisem svoboden, ali nisem apostol ? Gre za odnos do materialnega / konkretnega.
  • Vse naj se dela iz ljubezni. Življenje je liturgija po liturgiji. Ite missa est pomeni, da obhajamo z darovi, ki jih imamo. Prizadevajte si za ljubezen (14.1.) – to je sendvič; 13.poglavje med 12. in 14. poglavjem: glede duhovnih darov (12.), hrepenite po večjih –pokažem vam odličnejšo pot (13.) – darovi za skupnost (14.). To so darovi za formacijo občestva.

Ljubezen je tema, ki je prisotna preko celega Pisma (vendar se to vidi šele v 8.pogl): Spoznanje napihuje ljubezen pa gradi. Glavna tema v 1-4 je, kako se oznanja evangelij –in odgovor dobimo ravno v 8. poglavju; ljubezen je edini način / prej kot norost križa. Tako izvemo, da je tudi križ znamenje ljubezni; ljubezen je drža, je način življenja. Daje, ohranja in osrečuje; je vsebina življenja. Darujoča ljubezen (agape) je goreči grm, ki gori, pa ne zgori. Božja ljubezen je izlita v naša srca po sv. Duhu, ki nam je bil dan (Rim 8.8). Ta špirit, ki gori, je v resnici sv. Duh (ne pa naše naprezanje). Interpretacija celotnega Pisma bi lahko bila tudi: pri vas pa naj se vse dela iz ljubezni (16,14).

 

Kratka predstavitev knjige P. Zochea, Apostol. Roman o Pavlu. Celje, Mohorjeva družba, 2019

Nekaj misli akad. dr. Marije Stanonik:

Gotovo bo roman veliko globlje doživljal, kdor vsaj kolikor toliko pozna okolje in sledi davne antične kulture, koder se je Pavel zadrzeval. Poti oz. potovanja so odlično opisana, namreč okolica in narava. Bivališča pa kdaj posodobljena oz. preveč evropeizirana. Scene pretepov oz. vseh vrst surovosti, ki jih je Apostol doživljal, so izjemno sugestivna, nobenih rutinskih ponavljanj ni. Pretresljivo, naravnost grozljivo. Kompozicija odlična.

Ob branju me je ves cas spremljala misel, da je Cerkev res čudež, če je bilo že od začetka v njej toliko trenja. Pred očmi imam razne struje in gibanja, nasprotujoca si stalisca znotraj današnje Cerkve in zunaj do nje. Ali je bilo vse to, kar je Pavel dozivel cena za njegov izstop iz judovstva? Ne morem si misliti toliksnega nasprotovanja, sovraštva. Ali je v apostolovi podzavesti kaj antisionističnega?

Sicer pa: odkar vemo za naso kajnovsko zgodbo .... Kakšen ogenj! Če bi se "pogani" zavedali, kolikor je prestal zanje / za nas, bi ga morali kovati v zvezde. Pa smo tako zelo brezbrizni

Njegovo hrepenenje po prijateljskem razumevanju njegovega poslanstva je ganljiva. Na kratko: Knjiga je odlična. Ne morem reci, da svetopisemskega Pavla zdaj kaj bolj poznam, se mi je pa zelo udomačil kot človek. Oživljala je primerjava s starozaveznimi preroki in njegovim naslednikom Metodom (v navezi z bratom Cirilom).

 

Refleksija in pogled naprej

Analiza ankete o BŠ pripravil dr. Vinko Potočnik

 

  • Šola se bo nadaljevala - tako se pokaže tudi v anketi! Naslednje srečanje bo v novembru, nato v januarju potem pa redno vsako četrto sredo v mesecu.
  • Najprej zaključimo  z 1 Kor, potem nadaljujemo z 2 Kor (ki odpira Pavlovo dušo in kaže njegovo trpljenje). Naslednja leta nadaljujemo z Gal. Če bo takšna Božja volja ;) 
  • V okviru BG bomo ustanovili Biblično zavezo, v kateri se bomo združili bralci Božje besede. Drug drugega bomo tako spodbujali k dnevnemu branju in premišljevanju Svetega pisma. S tem bomo odgovorili na zavezo, ki jo je Bog že sklenil z nami in bomo na otipljiv način gradili novo občestvo - Kristusovo telo! Naslanjamo se na Pavlovo zagotovilo: Zvest je Bog, ki vas je poklical v občestvo s svojim Sinom Jezusom Kristusom (1,9). Beseda SP, ki nas nagovarja, nas hkrati vabi, da jo delimo, da jo oznanjamo in zanjo pričujemo.
  • Začenjamo pripravo na Nedelja Svetega pisma, ki jo bomo obhajali zadnjo nedeljo v januarju 2010. Geslo nedelje je tudi tokrat vzeto iz odlomka o emavških učencih: Pogovarjala sta se (Lk 24,14a). Luka poroča o zaskrbljenosti dveh učencev spričo velikonočnih dogodkov v Jeruzalemu, a vendar sta se o vsem pogovarjala - ne samo med seboj, ampak tudi z drugimi, ki sta jih srečala. Na ta način sta nevede prišla tudi v pogovor z Vstalim. S tem geslom želimo postaviti v središče našega razmišljanja o Božji besedi pogovor. Bog je od vsega začetka prav po besedi stopil v odnos s človekom. Preko pogovora se plete odnos, se gradi zaupanje, se odpravljajo predsodki. Pogovor je tako tudi najboljši način, za graditev odnosa z Bogom. Vsaka prava molitev je pogovor. Preko besede se Bogu odpiramo in ga prepoznavamo kot del našega konkretnega življenja. 

 

Boštjan Hari iz Zavoda Kerigma je predstavil metodo dela v bibličnih skupinah FIGULUS

Tečaj figulus

Največja Božja želja za nas ljudi je, da bi ga mi ljudje, njegove podobe, spoznali (prim. 1 Tim 2,4; Jn 17,3). V spoznavanju Boga se skriva človekova največja sreča, saj spoznava tistega, ki more potešiti njegova največja in najgloblja hrepenenja. Človek ob spoznavanju Boga spoznava tudi sebe, in sicer v realni luči. Boga spoznavamo po Jezusu, o Njem pa beremo v Svetem pismu: kakšen je, kaj je počel, o čem je govoril, kako je ravnal v različnih situacijah, kaj je učil, ozdravljal, kako je opogumljal, opominjal, odpuščal … Vse, kar je Jezus učil in delal je bilo delovanje in govorjenje v resnici. Vsaka  njegova beseda blagodejno vpliva na odprtega in ponižnega človeka. Zakaj? Ker ga hrani z odgovori in spoznanji, po besedi pa se posameznik tudi srečuje z učlovečeno Besedo. Če želimo z Jezusom vstopiti v oseben odnos, ga moramo spoznati in doživeti v srečanju. Sv. Hieronim je zapisal: »Nepoznavanje Svetega pisma je nepoznavanje Kristusa.« Boga torej ne moremo spoznavati brez aktivnega poslušanja in premišljevanja Njegovih besed, dogodkov iz Jezusovega življenja, ki so jih zapisali njegovi očividci, učenci, s pomočjo navdihov Svetega Duha. Brez aktivnega poslušanja in premišljevanja Božjih besed, ki so kot seme, ki v sebi vsebuje življenje, ne moremo obroditi večjih sadov krščanskega življenja (prim. KKC 2707). Te besede so »žive«, živa Oseba, v sebi nosijo polnost življenja. Ko jih spustimo vase, se naše življenje začne spreminjati, Beseda nas preobražuje, postaja kvalitetnejše, polnejše.

Ne moremo reči, da ljubimo Boga, če nimamo časa brati pisem, ki nam jih je dal. Če ljubimo Boga, bomo ljubili tudi njegovo besedo. Ko molimo, nas Bog posluša. Ko beremo Sveto pismo, poslušamo Boga. Kaj je pomembneje, da nas Bog posluša ali da mi poslušamo Boga?

Metoda Figulus vključuje naslednje korake: branje izbranega odlomka, pripovedovanje, meditacija, molitev v srcu, medsebojna podelitev izkušnje v skupini, sklepna molitev in nazadnje še molitev drug za drugega. 

Je metoda za pomoč pri delu z bibličnimi skupinami. Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice. Da bi spoznali Jezusa. Bistvo evangelija je, da na vse začnemo gledati iz božje perspektive. Če hočemo rasti, moramo spoznavati Boga in sebe. 

  1. Beremo počasi, da Beseda lahko pade na rodovitno zemljo. Jo skušamo vizualizirati.
  2. Poslušamo pozorno (to nas navaja tudi na pozornost v medsebojnih odnosih).
  3. Oblika molitve, ki prinaša največ sadov, je premišljevalna. Dobra zemlja smo, ko Bog postane center našega premišljevanja. P. Pij: v knjigah Boga iščemo, v premišljevanju ga najdemo.
  4. Po 15 minutah tišine zapremo oči in prisluhnemo, katera beseda nam najbolj odmeva.
  5. Kratka podelitev
  6. Spet tišina
  7. Vsak na glas izreče kratko molitev

Srečanje traja 2. uri, število udeležencev je lahko najmanj 6 in največ 8. Zaželeno je 8.

Kontakt: www.kerigma.si Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. ali 041 296 509

 

 

Lectio biblica VII

1. Pogovorite se o različih povezavah med 12., 13. in 14. poglavjem!

2. Zakaj je za Pavla ljubezen pomembnejša od vere in upanja (13,13)?

3. Kaj pomeni dan prerokovanja in zakaj ga Pavel bolj priporoča?

4. Zakaj Pavel svari pred zasebnimi pobožnostmi?

5. Kaj pomeni molit z umom (14,13-19)?

6. Kako prepoznam, da me Duh vodi pri govorjenju - prerokovanju v Božjem imenu in ne govorim v mojem lastnem imenu – v imenu duha, ki ni od Boga?

7. Kje dobim pogum in moč,  da spregovorim in kje pomoč, da molčim?

8. Kdaj sem sam doživel močno Božje sporočilo po besedi bližnjega?

9. Kje v Cerkvi ima moja beseda mesto, da lahko gradi skupnost, tolaži in vzpodbuja?

 

Back to top