Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

Z različnimi darovi istega Duha se izgrajuje občestvo Cerkve - Kristusovo Telo

(1 Kor 12) 

»Vi pa ste Kristusovo telo in vsak zase udje.«  (12,27)

 

Molitev ob današnji BB

»Učitelj, nekoga smo videli, da je v tvojem imenu izganjal demone, in smo mu branili, ker ni hodil za nami.« Jezus pa je rekel: »Ne branite mu! Nihče namreč ne more storiti mogočnega dela v mojem imenu in takoj grdo govoriti o meni. Kdor ni proti nam, je za nas. (Mr 9,38-40)

Modrost poviša svoje sinove in se zavzema za tiste, ki jo iščejo. Kdor ljubi njo, ljubi življenje, tiste, ki se zgodaj odpravijo k njej, nasiti z veseljem. (Sir 4,11-12)

Zato vam jasno povem, da nihče, ki govori v Božjem Duhu, ne reče: »Jezus naj bo preklet,« in nihče ne more reči: »Jezus je Gospod,« razen v Svetem Duhu. (1 Kor 12,3)

Hrepenenje po Modrosti, po Svetem Duhu, je hrepenenje po Kristusu -Učitelju, ki dviga padle! Takšno hrepenenje je dar, ki ga želi Oče podariti vsakomur. Darova sobrata me ne ogroža, vsak ima svoje izbrano mesto v Občestvu! Skupaj smo poklicani živeti novo življenje. Tudi odrešenje je namenjeno vsem. Če je Sveti Duh našel prostor v enem od bratov in po njem rojeva sadove za Kraljestvo – Cerkev – novo življenje – naj bo to vir iskrenega veselja in hvaležnosti.

 

Različni duhovni darovi ali karizme v skupnosti (12,4-11)

Pavel bo v poglavjih 12–14 dane navodila, kako čim bolj rodovitno živeti občestvo (koinōnia), v kateri so živi tako številni darovi Duha ali karizme. Individualistična miselnost nekaterih - prežeta z miselnostjo sveta - uporablja darove za lastne interese. Pavel jih opominja, da so karizme dane predvsem v blagor skupnosti – Cerkve kot Kristusovega telesa in z njimi ne bi smeli podžigati napuha in medsebojne tekmovalnosti.

Cerkev je Kristusovo telo, občestvo enotnosti v različnosti, ki uteleša in raste iz križ svojega Gospoda, ki se shaja v njegov spomin, v duhu darujoče ljubezni in bratske pozornosti do ubogih in šibkih.

Temelj presojanja duhovnih darov je odnos do Kristusa (12,1-3). Pavel predstavi prvi in najbolj radikalen kriterij za presojanje duhov, to je odnos do Jezusa. Nihče ne more Jezusa prekleti (anathema – izobčenje) in hkrati biti v Svetem Duhu - samo v Svetem Duhu je mogoče izpovedati vero v Jezusa kot Gospoda (v. 3b). Pravi milostni darovi ali karizme, ki so po Svetem Duhu podarjeni posameznikom, služijo v prvi vrsti za izgradnjo občestva Cerkve. To želi Pavel v nadaljevanju tudi dokazati.

 

4  Različni so milostni darovi, isti pa je Duh.

5  In različna so služenja, isti pa je Gospod.

6In različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh.

 

Najprej so predstavljene tri vrste darov Svetega Duha: milostni darovi (charismata), služenja (diakoniai) in dela (energēmata). Gre za različne oblike služenja občestvu, ki jih navdihuje en in isti Duh, en Gospod in en Bog.

Pavel razvija, ki jih prejema Cerkev, iz razumevanja Svete Trojice. Prav podoba Boga kot Svete Trojice, s katero poudarja Pavel enost Boga v njegovi različnosti, je prvi in izvorni model edinosti različnih darov v krščanski skupnosti. Kot v Sveti Trojici se morajo tudi v Cerkvi prepletati različne karizme, služenja in dela v medsebojnem podpiranju, spoštovanju in dopolnjevanju.

Izraza služenje in dela, ki vključujeta koncept moči (dynamis), dajeta karizmam večji konkretni in praktični poudarek.

Ker ti darovi torej niso sad človeškega napora, njegovih veščin ali morale, tudi ne morejo biti razlog za ponašanje, tekmovalnost in razdore v skupnosti. Nasprotno, človeka morajo navajati k spoštljivi in hvaležni pozornosti ter preudarnemu ravnanju z njimi.

Posebno pozornost v tem poglavju posveča Pavel darovom milosti ali karizmam (charismata; v. 4.9.28.30.31), ki zaobjemajo vse manifestacije Svetega Duha v skupnosti.[1] Prav skupni izvor teh milostnih darov v Svetem Duhu omogoča navkljub raznolikosti njihov skupni namen, da gradijo enotnost in solidarnost med brati, to je novo občestvo svetih (koinōnia) (1,9; 10,16; 2 Kor 13,13).


[1] V Novi zavezi se izraz charisma (milostni dar) pojavi 17-krat, od tega 16-krat v Pavlovih pismih (Rim 1,11; 5,15.16; 16,23; 11,29; 1 Kor 1,7; 7,7; 12,4.9.28.39.31; 2 Kor 1,11; 1 Tim 4,14; 2 Tim 1,6). Gre verjetno za originalen Pavlov izraz, saj ga ne srečamo v grški literaturi, ne v Septuaginti, niti ni bil razširjen v krščanskih skupnostih, saj se pojavi le še v 1 Pt 4,10. Po vsej verjetnosti je besedo prevzel iz pogovornega jezika, kjer se je uporabljala v pomenu daru. Da za Pavla darovi Duha niso nadnaravne sposobnosti, ampak darovi za služenje skupnosti, je nakazano tudi s tem, da uporablja izraz milostni dar v povsem generičnem smislu (prim. Rim 5,15-16; 11,29; 1 Kor 12,9.28.30; 2 Kor 1,11).

 

7  Vsakemu pa se daje razkritje Duha v korist vseh.

8  Enemu se namreč po Duhu daje beseda modrosti, drugemu pa beseda spoznanja po istem Duhu,

9  drugemu vera po istem Duhu, drugemu darovi ozdravljanja po istem Duhu,

10  spet drugemu dela moči, drugemu prerokovanje, drugemu razločevanje duhov, drugemu raznovrstni jeziki, drugemu razlaganje jezikov.

11  Vse to pa dela eden in isti Duh, ki deli vsakemu posebej, kakor hoče.

 

Delovanje Svetega Duha se razkriva (phanerōsis) prek darov posameznikom navzven, daje se za vse in so podarjeni, da so torej sad Božjega usmiljenja in velikodušnosti, ne pa nagrada za človekove zasluge ali dolžni sad njegovega napora, sposobnosti ali moralne odličnosti.

8       Predstavi devet darov, ki se delijo v dve skupini: v eni skupini so darovi, ki so vezani na besedo in oznanjevanje (dar besede modrosti, besede spoznanja, dar prerokovanja, razločevanja duhov, dar jezikov in razlaganja jezikov), v drugi skupini pa so darovi, ki so vezani na določeno dejavnost (dar vere, dar ozdravljanja in dar del moči).

Na prvo mesto postavi darova beseda modrosti (logos sophias) in beseda spoznanja (logos gnōseōs). Prim. Sir 4,11-19 – današnja BB!

O pravi modrosti, o modrosti besede križa, ki edina lahko prav posreduje Božjo modrost, govori Pavel že v prvih dveh poglavjih pisma. Evangelija ne želi oziroma ne more oznanjati z besedami modrosti, da ne bi izničil odrešenjske moči Kristusovega križa (1,17; prim. 2,1.5). Pohujšanje križa se izkaže kot največja Božja modrost, ki pa jo lahko po Svetem Duhu sprejmejo samo popolni (teleioi), tj. tisti, ki so že dorasli in zreli v Kristusu (2,6), ki se pustijo voditi Božjemu Duhu. Ko jim zdaj ponovno spregovori o besedi modrosti in spoznanja, poudarja predvsem, da sta prava modrost in spoznanje sad Božjega Logosa, to je križanega Kristusa (1,23), in dar Svetega Duha. Kakor so bili v Stari zavezi Božji izvoljenci na začetku svojega poslanstva maziljeni z darom modrosti in spoznanja (prim. Iz 11,2; 61,1-2), da so lahko oznanjevali in pričevali za Božji načrt rešitve in življenja, tako daje Bog tudi svoji novi skupnosti – Kristusovi Cerkvi – darove modrosti, ki prečiščujejo njihovo mišljenje in jih odpirajo za Kristusovo misel (2,16) ter jim dajejo moč za življenje po Gospodovi besedi. Človek lahko namreč samo z modrostjo in spoznanjem Duha presoja duhovne stvari (2,12-16).

9-11  Dar vere (pistis) (v. 9a) kot človekov odgovor na Božji klic. Gre za dar vere, ki je lahko tako močna, da premika gore (13,2; Mt 17,20) in ozdravlja vsakršno bolezen.

Dar ozdravljanja (charismata iamatōn) velja za klasično karizmo, ki jo Bog podarja človeku. Prvi kristjani so prav prek karizme ozdravljanja v Jezusovem imenu najmočneje pričevali za njegovo vstajenje (prim. Apd 3,1-10; 5,12.15; 9,40).

Kot tretji dar delovanja Svetega Duha pa so dela moči (energēmata dynameōn) (v. 10a), kar običajno razumemo kot čudeže (prim. 2 Kor 12,12; Gal 3,5; Apd 13,8-12; 9,36-42). Jezus sam je obljubil svojim učencem in tistim, ki bodo vanj verovali, da jih bodo spremljala znamenja in čudeži, predvsem moči izganjanja hudih duhov (Mr 16,17-18).

Pavel v nadaljevanju navede še štiri duhovne darove, ki so povezani z besedo in oznanjevanjem. Dar prerokovanja (prophēteia) (v. 10b) je bil v karizmatični korintski skupnosti očitno med najbolj zaželenimi darovi (prim. 13,2; 14,1sl.). Že izraz sam (pro-phēteia) nakazuje, da gre za govorjenje v imenu nekoga drugega, za poučevanje, spodbujanje in tolažbo (14,3). Preroške besede navdihuje Sveti Duh, zato lahko preroki globlje presojajo dogodke in jih razlagajo v luči Božjega načrta. Na ta način preroška beseda spregovori posredno tudi o prihodnjih dogodkih (prim. Mr 13,2; Apd 11,28; 21,10-11), saj so ti vedno posledica dogajanja v sedanjosti.

Dar prerokovanja pa mora biti po Pavlu povezan tudi z darom razločevanja duhov (diakriseis pneumatōn). Vedno namreč ostaja nevarnost, da človek zapade pod vpliv duha, ki ni od Boga. V naravi hudega duha je namreč, da skuša na zunaj postati podoben Božjemu duhu, da bi lahko osvojil človeka. Dar razločevanja je zato v vsaki skupnosti izredno dragocen in nujen dar, ki presoja o izvoru posameznih pojavov. Niso namreč vsi duhovni pojavi razodetje Božjega Duha, ampak lahko koreninijo tudi v človeški naravi ali celo v hudem duhu samem. Že prej omenjeni primer, kjer kdo pravi, da je Jezus preklet ali izobčen (v. 3), kaže na to, da se lahko hudi duh polasti tudi koga izmed članov skupnosti.

Tudi dar raznovrstnih jezikov (heterō genē glōssōn) (v. 10b) ali glosolalija spada k zelo popularnim in zaželenim darovom Duha v karizmatičnih skupnostih. Rodi se iz potrebe vernikov po slavljenju Boga in po čim popolnejšem izročanju sebe Bogu. Gre za obliko hvaljenja in slavljenja Boga, ki se izraža z izgovarjanjem bolj ali manj nerazumljivih glasov. Takšna molitev molivce pogosto pripelje v neko privzdignjeno ali celo ekstatično stanje.

Pavel govori Korinčanom o tem daru zelo pogosto (14,2.4.5.6.9. 18.19.23.24.26.27.39), saj je bila ta karizma v zgodnji Cerkvi eden od prvih zaznavnih učinkov prihoda Svetega Duha v človeška srca (prim. Apd 2,3-4; 10,44-46; 11,15; 19,6).

Tudi ta milostni dar pa potrebuje svoj dopolnjujoči par, tj. dar razlaganja jezikov (hermēneia glōssōn). Brez tega daru dar jezika nima prave vrednosti in apostol zato opozarja: Če ni razlagalca, naj v Cerkvi molči, govori pa naj sebi in Bogu. (14,28) S tem pokaže na dejanski pomen karizem v življenju Cerkve: da morajo služiti predvsem izgrajevanju občestva.

 

Eno telo (12,12-26)

Pavel želi v odlomku utemeljiti (argumentirati!) legitimnost obstoja različnih karizem v Cerkvi, saj vse navdihuje isti Duh. Pri tem uporablja kot analogijo metaforo telesa (sōma), s katero dokazuje posebno vrsto enotnosti in različnosti ter medsebojno povezanost in odvisnost med člani (melēudje) Cerkve in Kristusom, ki lahko v Kristusovem telesu hkrati obstaja.

 

12  Kakor je namreč telo eno (sōmain ima mnogo udov, vsi telesni udje pa so, čeprav jih je mnogo, eno telo, tako tudi Kristus.

13  V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki ali sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha.

Z metaforo telesa (sōma)[1] želi Pavel predstaviti tako Kristusovo skrivnost kakor skrivnost Cerkve, ki je živ organizem – občestvo (koinoia) vernikov, življenjsko povezanih s Kristusom in med seboj. Opiše različnost karizem članov Cerkve ter njihovo medsebojno povezanost in odvisnost. Cerkev je predstavljena kot živ organizem, ki je na različne načine povezan s Kristusom in eno z njim.

Osrednjo pozornost v tej vrstici Pavel nameni Kristusu. On je telo (v. 12c), ki ima mnogo udov (melē polla echei) (v. 12b), in živi v Cerkvi.

Telo Cerkve, tj. Kristusovo telo, sestavljajo verniki, ki so bili krščeni v enem Duhu (v. 27).

Ta Božji načrt za Cerkev se je uresničil po Kristusovem vstajenju, živi pa po zakramentalnem delovanju Cerkve. Verniki se namreč po zakramentih krsta in evharistije vcepljajo v telo vstalega Kristusa (v. 13; prim. 10,16-17; 11,23-27; 15).

To je vse kaj drugega kakor postati član neke skupine. Če je ta še tako povezana med seboj, se v njej združujejo zgolj različni posamezniki, ki imajo skupni interes, v Cerkev pa so člani povezani po »skupnem življenju«, ki ga daje Sveti Duh, po Kristusovem telesu, ki je po vstajenju in krstu postalo del njih.

Ta enotnost daleč presega rodovne, plemiške ali etnične kvalitete. Pavel na ta način ruši pregrade med Judi in Grki, med sužnji in svobodnimi (v. 13b) ter pokaže novost krščanskega univerzalizma, ki je v bratstvu in sestrinstvu ob evharistični mizi in pitju Duha (v. 13c; 10,4). Skupnost vernikov postaja tako univerzalna, tj. katoliška.


[1] Izraz sōma se v Pavlovih pismih v različnih pomenih pojavi 91-krat. Večinoma mu služi za opisovanje človeka in v paru z izrazom sarks (meso) kaže na prepletenost duhovnega in zemeljskega v človeku in s tem na vzajemno razumevanje antropologije in teologije (Rim 6,6; 7,24). Izraz sōma je tako neke vrste povezovalni motiv pavlinske teologije. Pogosto služi tudi kot metafora, ki z analogijo telo/udje opisuje podobo občestva vernikov, to je Cerkve (prim. Rim 12,4-5; 1 Kor 10,16-17; 12,12-27). Izraz se uporablja za opis Kristusovega telesa v različnih razsežnostih (prim. Ef 1,23; 2,16; 4,4.12-16; 5,23; Kol 1,18.24; 2,19; 3,15). Poznavanje rabe te metafore je ključnega pomena za razumevanje Pavlovega nauka o odrešenju in vstajenju ter njegovega razumevanja Cerkve.

 

Darovi v Kristusovem telesu (12,27-31)

27     Vi pa ste Kristusovo telo in vsak zase udje.

28     Bog pa je v Cerkvi postavil najprej apostole, drugič preroke, tretjič učitelje, potem moči, potem milostne darove ozdravljanj, pomoči, vodenja, raznovrstnih jezikov.

29     So mar vsi apostoli? Ali so vsi preroki? So vsi učitelji? Imajo vsi moči?

30     Imajo vsi milostne darove ozdravljanj? Mar vsi govorijo jezike? Ali vsi razlagajo?

31     Hrepenite pa po večjih milostnih darovih. Pokažem pa vam še odličnejšo pot.

27     Pavel ob sklepu svoje argumentacije o enosti različnih darov in udov v telesu (v. 12) direktno nagovori korintsko krščansko skupnost in jim pojasni, zakaj uporablja metaforo telesa. Prav oni so kot občestvo Kristusovo telo (sōma Christou), vsak zase pa so člani (udje). Verniki po krstu in evharistiji postajajo eno telo (hen sōma) (v. 13) in tako ne samo pripadajo Kristusovemu telesu, ampak so Kristusovo telo. To skrivnost razloži Pavel tudi v Rim 12,5: Tako smo tudi mi, čeprav nas je več, eno telo v Kristusu, posamezni pa smo udje (melē) med seboj.

28     Hierarhija služb, ki jim je dana različna odgovornost za skupnost. Poklicanost prihaja od Boga. On sam je izvor tako služb kot karizem, ki jih razporeja po svoji odločitvi in so tako milostni dar. Tudi Pavel sam se močno zaveda svojega apostolskega poklica, srečanja z Vstalim in poslanstva, ki ga je prejel od njega, da oznani evangelij poganom (Rim 1,5; 15,16; Gal 2,9).

29-31 Z retoričnimi vprašanji želi Pavel poslušalce pripeljati do jasnega uvida, da so darovi v skupnosti razporejeni in si nihče ne more prisvajati vseh. Nihče ni poklican ali obdarjen za vsako vlogo v skupnosti. Nosilci darov so tako prisiljeni med seboj sodelovati in sprejemati različnost.

Edini pravi način je odprtost in razpoložljivost navdihom Svetega Duha in služenje v ljubezni. Pavel to imenuje odličnejša pot (hyperbolēn hodon). S tem vzpostavi most do naslednjega poglavja o ljubezni. Ljubezni torej ne opiše kot karizmatični dar, temveč kot pot, ki je zunaj vsake primerjave – je najboljša. Nima vsak milostnih darov, vsak pa je poklican, da živi darujočo ljubezen (agapē).

 

Anja Kastelic

Duhovni darovi ali »karizme«

Sveti Pavel že v prvi vrstici glede duhovnih darov pravi: »Nočem, da ste v nevednosti (…)«
S svojo besedo prinaša torej jasnost, med katerimi je že samo zavedanje, da govorimo o darovih in ne rezultatih. Dar je podarjen in se ga zato lahko samo sprejme v njegovi dinamiki rasti. Rezultati pa so produkt našega napora, so naš produkt. Za darovi je torej Nekdo, ki podarja in ne mi, ki dokazujemo, kaj zmoremo.
Darovi so tisti »vonj« Duha, so znanilci tega, da nas je obiskal Duh. Duha velikokrat prepoznamo po darovih, ki pa ne smejo postati naš cilj. V darovih smo vedno poklicani videti Drugega.

2) nevarnost nemih malikov

v.2 – pustili voditi k nemim malikom.


Nemi malik postane dar, ki smo ga prejeli, bodisi je to osebna ali skupna karizma, sposobnost, talent, oseba, prijatelj, mož/žena, sobrat, sosestra, sodelavec … Vsekakor nekaj ali nekdo, ki je dar, a smo ta dar spremenili v cilj. Dar ni nikoli cilj, ampak Odnos. Odnos s tistim, ki daruje. Zato je tako potrebno uboštvo in čistost!

Biti ubog in čist (na katerikoli poti poklicanosti) pomeni, da se odpovemo ne samo temu, da drugega naredimo za sredstvo in uporabimo zase, za mašenje lastnih potreb ali za mašenje lastnih projektov, ampak tudi, da se odpovemo temu, da drugi postane naš cilj. Noben horizontalen odnos ne more biti cilj, ampak je le povabilo, da v njem prepoznavamo navzočnost Drugega. Pogled skozi dar na Darovalca, skozi ženo na Boga, skozi moža na Boga, skozi karizme na tistega, ki jih daje. Duhovni pogled, ki v enem vidi drugega.

Tri zdravila:

 -Uboštvo

- čistost

- življenje občestva – communio (11.pogl evharistije)

Uboštvo in čistost sta prvi zdravili proti temu. Gre za odpoved stegnjeni roki, ki zagrabi, ki ujame in poje. Življenje občestvenosti, ki se najmočneje zgodi prav pri evharistični mizi, pa je tista resničnost, v kateri se v drugem učimo videti Kristusa.  Emavška miza, ki je tudi evharistična miza nas uči, kako lahko samo skozi Kristusa pravilno vidim tudi svojega brata in njegovo. In samo skozi Kristusa lahko sam odgovarjam na svojo poklicanost ne da se pri tem sklicujem na druge, ki so taki ali drugačni.

 

  • Različnost in enotnost karizem


7x je v odlomku zapisano »isti je Duh
, isti pa je Gospod«. Ta isti Duh torej dela vse različno in vendar ostaja vse eno, ker je prav ta isti Duh tisti, ki povezuje.

Vsakemu pa je dano razkritje Duha v skupno korist.

Nihče ni prejel ničesar samo zase. Nasprotno, dar, ki smo ga prejeli, je včasih zelo naporno živeti z njim, obenem nas pa prav to spomni, da ni zame osebno, ampak v korist vseh! Šele ko je dan v službo drugih, začne prinašati veselje in sadove.

Že če na osebne in skupne karizme začnemo v Cerkvi gledati kot dar in ne lastno posest, se vse spremeni. Kajti če ni moje, potem se ne morem s tem razkazovati in dokazovati, ampak služiti, kajti temu so karizme namenjene. Da bi nas združevale in ne ločevale.

  • Telo z mnogo udi – primerjava z Jn 15, 1-12

Kakor ima eno telo mnogo udov, ima ena trta mnogo mladik.
V enem Duhu smo bili vsi mi krščeni v eno telo (…) in vsi smo pili istega Duha.

Povezana slika

Trta je Kristus, v Svetem Duhu smo vanjo vcepljeni, za vse skupaj pa skrbi Vinogradnik, ki je Oče. Po nas se torej pretaka isti Sveti Duh, ki je tudi Kristusa obudil od mrtvih (prim. Rim 8). Ista ljubezen, ki je med Očetom in Sinom.

Če je v nas Božje življenje in smo na isti trti, pomeni, da se mladika, ki poleg sebe vidi drugo mladiko, ki rodi lep, velik grozd, veseli! In ni ljubosumna, ker ve:

  • da noben grozd ni zanjo,
  • da noben grozd ni zaradi sposobnosti mladike, ampak zaradi soka Božjega življenja, ki je v Sinu in v nas

Merilo ali živimo občestev, Cerkev, to Telo z mnogo udi ali ne, tako postane sposobnost iskrenega veselja nad drugo mladiko, ki v drugi župniji, v drugem človeku, v drugi skupnosti ali skupini, v drugem zakonskem paru, rodi sad. To namreč pomeni, da je Sv. Duh v njej našel prostor in lahko daje hrano za mnoge. To pa je veselje za celotno Telo!

Ostaja pa sad drugega tudi odprto vprašanje glede tega, kje smo mi?
Koliko smo mi res v Kristusu in rodovitni tudi, če trenutno ni videti sadov?
Drugi nam pomaga na poti in ni naša ovira. Če se ne zmoremo veseliti, nam drugi samo pomaga videti, kje še potrebujemo rast in zorenje v nas samih.

Odprto vprašanje so tudi mladike poleg nas, ki ne rodijo sadu. Zakaj ne? Kje se je zataknilo v naših odnosih in naši petočnosti za Življenje?

Veselje je naše merilo! Sv. Frančišek je dejal: »Veselje je naša dolžnost.« Ker to ni čustvo, ampak prepoznanje, da smo odrešeni.

Mi pa nasprotno začnemo izločati tiste, ki niso po naših merili. In nevede s tem izločamo tudi sebe: »Ne potrebujem te« ali »Ne potrebujejo me.« Tako se obrezujemo sami. In vendar je Oče edini, ki lahko obrezuje! Ker ve kje in kako. Mi bi obrezali in odrezali tisto, kar nas straši in kar ne prinaša statistično veljavnih rezultatov. Oče vidi sad in obrezuje za sad.

Toda Bog je sestavil telo tako, da je dal prikrajšanemu obilnejšo čast, da ne bi bilo razdora v telesu, temveč, da bi udje enako skrbeli drug za drugega.

5) Sad ni grozdje, kajti potem bi bila glavna podoba, kar se vidi. Cilj niso karizme in različni milostni darovi, niti različne poklicanosti. To je grozdje, ki je razlog, da pridejo ljudje skupaj in je trgatev. To, da ima nekdo en dar razlaganja, razločevanja duhov itd. bo razlog, da se bodo nekje zbrali ljudje in se bo zgodilo vidno občestvo. Prvi sadovi nas kličejo, da se povezujemo, da se zgodi občestvo.

Tam šele sledi pravi sad, ki je vino. Grozdje mora torej še v stiskalnico, mora biti podarjeno, dano v hrano in pijačo drugim.

Veliko noč ti pripravijo tisti, ki so ti blizu, ki so prišli na trgatev, ker cenijo grozdje, cenijo darove, ki so bili podarjeni tebi. Vendar te zmeljejo, pojejo. To je cilj vsake poklicanosti.

Vino je torej sad. Vino je novo življenje v Duhu, je kreativnost, je nov način življenja! Ki nujno vključuje tudi tematiko odpuščanja in sprave, za kar je potrebna jasnost in ne prikrivanje. Jasnost poimenovanja zla.

Kristjani smo samo takrat, ko živimo te nove odnose v Kristusu, Kri za življenje sveta. Dejansko dajemo kri anemičnemu svetu. Sicer nismo pričevalni.

Svet je z očmi obrnjen v Cerkev:
- da bi videl smisel svojega obstoja,
- da bi videl kako se ravna, ko se razkrije greh, ko se odkrije smrad in gnoj (ki so ga prinesle zlorabe), - da bi videl, kje je izhod, kje je velikonočno Jutro! To čakajo.

Zato so kritični in nas dajejo v stiskalnico, ker bi radi videli ali to kar govorimo, res drži. Ali lahko umreš in se nekaj rodi? Drži, da se s ponižnim priznanjem, da si padel, odpre pot ven in je rešitev?

Kako neumno torej, da se branimo. Saj ni pomembno ali je v svetu še več umazanije ali manj, temeljno je, ali bomo v tem procesu pričevali in kazali na to, kar dela Odrešenik ali bomo spet poskušali po svoje. Smo pred veliko priložnostjo pričevanja. Naj nam Gospod pomaga, da je ne zapravimo.

 

Lectio biblica V

  1. Katere darove Duh prebeja v naši skupini? Za katerega še posebej prosim?
  2. Kako razločujem duhove?
  3. Kateri so najpogostejši nemi maliki, ki jih zaznavaš v svojem osebnem življenju?
  4. Koliko so za nas odprto vprašanje mladike, ki poleg nas rodijo sadove ter mladike, ki so prazne? Si upamo vprašati, zakaj ne rodijo (mo)? Kje se je zataknilo v naših odnosih in naši pretočnosti za Življenje?
  5. Kako doživljaš sedanjo situacijo »stiskalnice« zlorab in vsega zla, ki prihaja na plano?

 

Back to top