Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

(4. kateheza, 10. septembra 2008)

Dragi bratje in sestre!

Prejšnjo sredo sem govoril o velikem preobratu, ki se je zgodil v življenju sv. Pavla zaradi njegovega srečanja z vstalim Kristusom. Jezus je stopil v njegovo življenje in ga preobrazil iz preganjalca v apostola. Tisto srečanje je nakazalo začetek njegovega poslanstva. Pavel ni mogel živeti naprej kakor dotlej, čutil je, da mu zdaj Gospod zaupa nalogo, naj oznanja njegov evangelij kot apostol. In prav o tem njegovem novem življenjskem položaju, se pravi, da je njegov apostol, bi rad danes govoril.

Običajno istovetimo, sledeč evangelijem, dvanajstere z naslovom apostolov, z namenom, da tako poimenujemo tiste, ki so bili Jezusovi sopotniki in poslušalci njegovega nauka. Vendar se tudi Pavel čuti kot pravi apostol in zato se zdi prepričljivo, da se pavlinski pojem apostolata ne omejuje na skupino dvanajsterih. Seveda zna Pavel svoj primer jasno razločevati od primera tistih, »ki so bili apostoli pred njim« (prim. Gal 1,17). Njim priznava čisto posebno mesto v življenju Cerkve. Kakor vsi vemo se tudi sv. Pavel sam pojmuje kot »apostol« v dejanskem pomenu. Gotovo je, da nihče v začetnem obdobju krščanstva ni prepotoval toliko kilometrov po suhem in po vodi kakor on, z enim samim ciljem, da bi oznanjal evangelij.

Pavel je torej imel takšno pojmovanje apostolata, ki je daleč presegalo tisto pojmovanje, ki je povezano samo s skupino dvanajsterih in nam ga izroča predvsem sv. Luka v Apostolskih delih (prim. Apd 1,2.26; 6,2). V resnici Pavel v prvem pismu Korinčanom jasno razlikuje med »dvanajsterimi« in »vsemi apostoli«, ki so omenjeni kot dve različni skupini, ki so bili deležni prikazovanj Vstalega (prim. 15,5.7). V istem besedilu nato samega sebe ponižno označuje kot »najmanjšega od apostolov«, ko se enači celo z »izrodkom« in dobesedno pravi: »Nisem vreden, da se imenujem apostol, ker sem preganjal božjo Cerkev. Toda po milosti božji sem, kar sem in njegovo milostno delovanje na meni ni ostalo brez učinka. Bolj kakor vsi drugi sem se trudil – ne jaz, ampak božja milost skupaj z menoj« (1 Kor 15,9-10). Metafora o izrodku je izraz najskrajnejše ponižnosti. Najdemo jo tudi v pismu Rimljanom sv. Ignacija Antiohijskega: »Jaz sem zadnji od vseh, jaz sem izrodek; a dovoljeno mi bo nekaj biti, ko dosežem Boga« (9,12). Kar bo škof iz Antiohije povedal s pogledom na svoje bližnje mučeništvo v predvidevanju, da bo to obrnilo njegovo stanje nevrednosti, pove sv. Pavel z ozirom na svojo apostolsko zavzetost. V njem se kaže rodovitnost božje milosti, ki zmore prav izjalovljenega človeka preobraziti v čudovitega apostola. Od preganjalca do ustanovitelja Cerkva: to je Bog dopolnil v človeku, ki bi z vidika evangelija mogel veljati za manjvrednega! 

Kaj torej po mnenju sv. Pavla njega in druge napravi za apostole? V njegovih spisih najdemo tri glavne značilnosti, ki odlikujejo apostola. Prva je v tem, da je »videl Gospoda« (prim. 1 Kor 9,1), to pomeni, da se je srečal z njim, kar določa vse njegovo življenje. Na podoben način bo v pismu Galačanom (prim. 1,15-16) rekel, da je bil po milosti božji z razodetjem njegovega Sina poklican, še več izbran, za oznanjevanje poganom. Končno ga Gospod sam postavlja v apostolat in si tega nikakor ne prilašča sam. Apostol ne postane apostol sam iz sebe, marveč ga za to napravi Gospod; zato mora apostol nenehno vstopati v odnos do Gospoda. Pavel utemeljeno pravi o sebi, da »je poklican za apostola« (Rim 1,1), se pravi »apostol ne od ljudi ali po človeku marveč po Jezusu Kristusu in Bogu Očetu« (Gal 1,1). To je prva značilnost: apostol je videl Gospoda in bil poklican od njega. 

Druga značilnost je, da »je bil poslan«. Grška beseda »apóstolos« pomeni namreč »poslani«, to se pravi poslanec in prenašalec sporočila. Apostol mora zato delovati kot odposlanec in zastopnik pooblastitelja. Zato se Pavel označuje kot »apostol Jezusa Kristusa« (1 Kor 1,1; 2 Kor 1,1), to pomeni kot njegov pooblaščenec, ki je povsem postavljen v njegovo službo, tako da se imenuje tudi »hlapec Jezusa Kristusa« (Rim 1,1). Ponovno stopa v ospredje misel o pobudi s strani drugega, o pobudi Boga v Kristusu Jezusu, do katerega ima človek vso obveznost. Predvsem pa je poudarjeno dejstvo, da je človek od Boga prejel naročilo, ki ga mora izpolniti v njegovem imenu, medtem ko vsak osebni interes popolnoma stopa v ozadje. 

Tretja lastnost obstaja v dejavnosti »oznanjevanja evangelija« z nadaljnjim ustanavljanjem Cerkva. »Apostol« namreč ne more in ne sme biti častni naslov. Naziv apostol konkretno in tudi dramatično zavezuje celotno bivanje tega človeka. V prvem pismu Korinčanom Pavel vzklika: »Ali nisem apostol? Ali nisem videl Jezusa, našega Gospoda? Ali niste vi moje delo v Gospodu?« (9,1) Podobno piše v drugem pismu Korinčanom: »Naše priporočilno pismo ste vi… Nepogrešljivo ste vi Kristusovo pismo, sestavljeno po našem služenju, napisano ne s črnilom, marveč z duhom živega Boga« (3,2-3). 

Zato se ne čudimo, ko Zlatousti govori o Pavlu kot o »diamantni duši« (Sermones Panegyrici in Solemnitates, 1,8) in potem nadaljuje: »Kakor ogenj postaja krepkejši z dodatnim gorivom…, tako je Pavlova beseda pridobivala za svojo stvar vse tiste, ki so ga sprejeli in tiste, ki so ga napadali. Slednji so postali hrana tega duhovnega ognja, brž ko so jih osvojili njegovi govori« (pr.t., 7,11). To pojasnjuje, zakaj Pavel označuje apostole kot »božje sodelavce« (1 Kor 3,9; 2 Kor 6,1), saj božja milost deluje v njih. Značilna prvina pravega apostola, ki jo poudarja, je nekakšno istovetenje med evangelijem in oznanjevalcem evangelija. Obema je določena ista usoda. Nihče namreč ni tako kakor Pavel poudaril, da je sporočilo o Kristusovem križu »pohujšanje in nespamet« (1 Kor 2,23), na katero se mnogi odzivajo z nerazumevanjem in zavračanjem. To se je dogajalo takrat, in ni se treba čuditi, da se isto dogaja tudi danes. Apostol je deležen iste usode, da je namreč »pohujšanje in nespamet«. Pavel to dobro ve: to je izkušnja njegovega življenja. Korinčanom piše s kančkom ironije: »Mislim namreč, da je Bog nas apostole postavil na zadnje mesto, kakor za smrt določene; kajti postali smo  predstava za svet, angele in ljudi. Mi nespametni zaradi Kristusa, vi pa razumni v Kristusu. Mi smo slabotni, vi pa močni; vi ste ugledni, mi pa zaničevani. Do te ure smo lačni in žejni, raztrgani, bijejo nas s pestmi in smo brezdomci. Mučimo se in delamo z lastnimi rokami. Sramotijo nas in blagoslavljamo; preganjani smo in vzdržimo. Postali smo umazana milnica sveta, zavrženi od vseh do danes« (1 Kor 4,9-13). To je lastna upodobitev apostolskega življenja sv. Pavla: v vseh teh bridkostih prevladuje veselje nad tem, da je prinašalec božjega blagoslova in milosti evangelija. 

Pavel nadalje delí s stoično filozofijo svojega časa predstavo o trdovratni stanovitnosti v vseh težavah, ki se pojavljajo. Toda zgolj humanistično gledanje premaguje s tem, da spominja na prvino božje in Kristusove ljubezni: »Kaj nas more ločiti od Kristusove ljubezni? Nadloga ali stiska ali preganjanje, lakota ali mraz, nevarnost ali meč? Pisano je: 'Zaradi tebe nas ves dan izpostavljajo smrti; smo kakor ovce, določene za klanje'. Toda vse to premagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne oblasti, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči višine ne globine, ne katero koli drugo ustvarjeno bitje nas ne more ločiti od božje ljubezni, ki je v Kristusu Jezusu, našem Gospodu« (Rim 8,35-39). To je gotovost, globoko veselje, ki vodi apostola Pavla v vseh teh dogodkih: nič nas ne loči od božje ljubezni. In ta ljubezen je resnično bogastvo človeškega življenja.

Sveti Pavel se je, kakor vidimo, z vsem svojim bitjem izročil evangeliju; mogli bi reči, dan in noč! Pavel je izpolnil svoje služenje v zvestobi in veselju, »da bi vsekakor nekatere rešil« (1 Kor 9,22). Svojim cerkvenim skupnostim je postal popoln služabnik, čeprav je vedel, da je v odnosu do njih kakor oče (prim. 1 Kor 4,15) če ne že kar kakor mati (prim. Gal 4,19), kar je pojasnil na čudovit način: »Nočemo gospodovati nad vašo vero, marveč smo pomočniki pri vašem veselju« (2 Kor 1,24). To ostaja poslanstvo vseh Kristusovih apostolov v vseh časih: da so sodelavci pri resničnem veselju.

Back to top