Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

(3. kateheza, 3. septembra 2008)

Dragi bratje in sestre!

Današnja kateheza bo posvečena doživetju sv. Pavla na poti v Damask, torej tistemu doživetju, ki ga običajno imenujemo njegovo spreobrnjenje. Prav na poti v Damask je namreč v začetku tridesetih let 1. stoletja prišlo do odločilnega  trenutka v Pavlovem življenju, in sicer po nekem obdobju, v katerem je preganjal Cerkev.

O tem so pisali veliko in seveda pod različnimi vidiki. Gotovo je, da se je tam zgodil preobrat, še več padec, ki je postavil na glavo njegovo gledanje. Povsem nepričakovano je tedaj začel Pavel gledati na vse, kar je dotlej zanj predstavljalo najvišji ideal in tako rekoč bistvo njegovega bivanja, kot na "izgubo" in "nesnago" (prim. Flp 3,7-8). Kaj se je zgodilo?

O tem imamo dve vrsti virov. Prvi in najbolj znani vir so poročila izpod Lukovega peresa, ki v Apostolskih delih trikrat poroča o tem dogodku (prim. 9,1-19; 22,3-21; 26,4-23). Povprečno izobraženi bralec je morda v skušnjavi, da vse preveč obstane pri nekaterih podrobnostih, kot so: svetloba z neba, padec na tla, glas, ki ga kliče, novo stanje slepote, ozdravitev, kakor da bi padle luskine z oči, in post. Toda vse te podrobnosti se nanašajo na središče dogajanja: vstali Kristus se prikaže kot žareča svetloba in spregovori Savlu, spremeni njegovo mišljenje in življenje. Sijaj Vstalega ga oslepi: tako tudi na zunaj postane očitno to, kar je bila njegova notranja resničnost, njegova slepota za resnico, za luč, za Kristusa. Nato pa njegova dokončna privolitev Kristusu  v krstu spet odpre njegove oči, da zares vidi.

V zgodnji Cerkvi so krst imenovali tudi "razsvetljenje", ker ta zakrament podari luč in omogoča, da zares vidimo. Vse, kar je s tem teološko naznačeno, se v Pavlu uresniči tudi telesno: potem ko je ozdravljen od svoje notranje slepote, vidi dobro. Sv. Pavla torej ni spremenila kaka misel, marveč dogodek. Spremenila ga je neustavljiva navzočnost Vstalega, o kateri poslej ne bo mogel nikdar več dvomiti, tako močna je bila očitnost tega dogodka, tega srečanja. V temelju je spremenila Pavlovo življenje. V tem smislu moremo in moramo govoriti o spreobrnjenju. To srečanje sestavlja središče Lukove pripovedi, ki je morda uporabljal poročilo, ki je verjetno nastalo v cerkveni občini v Damasku. Na to je mogoče sklepati po krajevni obarvanosti, ki nam jo posredujejo Hananijeva navzočnost in imeni ulice kakor tudi lastnika hiše, v kateri je Pavel prebival (prim. Apd 9,11). Drugo vrsto virov o spreobrnjenju predstavljajo pisma sv. Pavla. Sam ni nikoli v podrobnostih govoril o tem dogodku, ker je, tako mislim, mogel predpostavljati, da so vsi poznali bistvo te njegove zgodovine. Saj so pač vsi vedeli, da ga je Kristus iz preganjalca preoblikoval v gorečega apostola. To pa se ni zgodilo zaradi lastnega premišljevanja, marveč na osnovi pomembnega dogodka, srečanja z Vstalim. Tudi če Pavel ne govori o podrobnostih, večkrat namiguje na to skrajno pomembno dejstvo, da je namreč tudi on priča Jezusovega vstajenja.

Razodetje o tem pa je prejel neposredno od Jezusa samega, skupaj s poslanstvom za apostola. Najbolj jasno besedilo o tem najdemo v njegovih pripovedih o tem, kaj sestavlja središče odrešenjske zgodovine: Jezusova smrt in vstajenje ter prikazovanja pred pričami (prim 1 Kor 15). Z besedami najstarejšega izročila, ki ga je tudi on prejel od Cerkve v Jeruzalemu, Pavel pove, da se je na križu umrli, pokopani in vstali Jezus po svojem vstajenju prikazal najprej Kefu, torej Petru, nato dvanajsterim, zatem petsto bratom, ki so večinoma tedaj še živeli; nato Jakobu, nato vsem apostolom. K tej pripovedi, ki jo prejme iz izročila, pa dostavi: "Kot zadnjemu od vseh se je prikazal tudi meni" (1 Kor 15,8). Tako pojasni, da je to temelj njegovega apostolata in njegovega novega življenja. So še druga besedila, v katerih prihaja na dan isto: "Po Jezusu Kristusu smo prejeli milost in apostolstvo" (prim. Rim 1,5); in dalje: "Ali nisem videl Jezusa, našega Gospoda?" (1 Kor 9,1).

S temi besedami namiguje na nekaj, kar vsi vedo. Končno beremo v besedilu (Gal 1,15-17), ki je najbolj razširjeno: "Ko pa me je Bog, ki me je izvolil že od materinega telesa in me poklical po svoji milosti, v svoji milosti razodel svojega Sina, da ga oznanjam med pogani, se nisem posvetoval z nobenim človekom. Tudi nisem šel takoj v Jeruzalem k tistim, ki so bili pred menoj apostoli, marveč sem šel v Arabijo in se nato spet vrnil v Damask". V tej "obrambi samega sebe" odločno poudari, da je tudi on resnična priča Vstalega in da ima svoje poslanstvo, ki ga je prejel neposredno od Vstalega.

Tako moremo videti, da se oba vira, Apostolska dela in pisma sv. Pavla, združujeta in ujemata: Vstali je govoril Pavlu, poklical ga je za apostola, iz njega je napravil pravega apostola, pričevalca vstajenja, s posebnim naročilom, da oznanja evangelij poganom, grškorimskemu svetu. Pavel pa je istočasno spoznal, da mora kljub neposrednosti svojega odnosa do Vstalega stopiti v občestvo Cerkve, da se mora dati krstiti in živeti v soglasju z drugimi apostoli. Samo v tem občestvu z vsemi bo mogel biti pravi apostol, kakor izrecno piše v prvem pismu Korinčanom: "Naj oznanjam jaz ali drugi: to je naše oznanilo in to je vera, ki ste jo prejeli" (15,11). Obstaja samo eno oznanjevanje Vstalega, ker je Kristus en sam.

Kakor vidimo, Pavel na vseh teh mestih nikoli ne razlaga tega trenutka kot dogodka spreobrnjenja. Zakaj? O tem je veliko hipotez, a zame je razlog povsem očiten. Ta obrat njegovega življenja, ta preobrazba vsega njegovega bitja ni bila izid psihološkega postopka, razumskega ali moralnega zorenja ali razvoja, marveč je prišla od zunaj. Ni bila izid njegovega mišljenja, marveč je izhajala iz srečanja z Jezusom Kristusom. V tem smislu ni bila kratko malo spreobrnjenje, dozorevanje njegove osebe, marveč je bila zanj samega smrt in vstajenje: eno bivanje je umrlo in iz tega je nastalo drugo novo bivanje z vstalim Kristusom. Te Pavlove prenovitve nikakor ni mogoče razložiti drugače. Vse psihološke analize ne morejo vprašanja ne pojasniti ne rešiti. Edino dogodek, močno srečanje s Kristusom, je ključ za razumevanje tega, kar se je bilo zgodilo: smrt in vstajenje, prenovitev, ki jo je uresničil Jezus, ki se mu je prikazal in je govoril z njim. V tem globljem smislu moremo in moramo govoriti o spreobrnjenju. To spreobrnjenje je resnična prenovitev, ki je spremenila vsa njegova merila. Zdaj more reči, da je vse, kar je bilo prej zanj bistveno in osnovno, postalo "nesnaga". Ni več "zasluga", marveč "izguba", ker odslej velja samo življenje v Kristusu. 

Vseeno ne smemo misliti, da je bil Pavel na ta način vklenjen v slepi dogodek. Res je prav nasprotno, ker je vstali Kristus luč resnice, luč Boga samega. To je razširilo njegovo srce, ga odprlo za vse. V tem trenutku ni izgubil prav ničesar tistega, kar je bilo dobrega in resničnega v njegovem življenju, v njegovi dediščini. Na novo je marveč razumel modrost, resnico, globino postave in prerokov ter si je vse to spet na novo prisvojil. Istočasno se je njegov razum odprl modrosti poganov. Ker se je z vsem srcem odprl Kristusu, je postal zmožen za obsežen dialog z vsemi, zmožen vsem postati vse. Tako je zares mogel biti apostol poganov.
 Ko zdaj prihajamo sami k sebi, se vprašajmo: kaj to pomeni za nas? To pomeni, da tudi za nas krščanstvo ni nobena nova filozofija ali nova morala. Kristjani smo samo tedaj, če srečamo Kristusa.

Seveda se nam ne kaže tako neustavljivo in žareče, kakor je storil s Pavlom, da bi iz njega napravil apostola narodov. A tudi mi moremo srečati Kristusa v branju Svetega pisma, v molitvi, v bogoslužnem življenju Cerkve. Moremo se dotakniti Kristusovega srca in čutiti, da se on dotika našega srca. Šele v tem osebnem odnosu do Kristusa, šele v tem srečanju z Vstalim resnično postajamo kristjani. In tako se odpira naš razum, odstira se nam vsa Kristusova modrost in vse bogastvo resnice.

Prosímo torej Gospoda, naj nas razsvetli, naj nam v tem našem svetu podari srečanje z njegovo navzočnostjo in naj nam tako podeli živo vero, odprto srce, veliko ljubezen do vseh, ki je zmožna spremeniti svet.

Back to top