UMITI, POSVEČENI, OPRAVIČENI (1 Kor 6,1-20) (v. 11)

(BŠ II_3 – 24-01-2018)

Po krajšem zimsko-prazničnem premoru se spet vračamo v "klopi" naše biblične šole EG in s tem k našemu apostolu Pavlu ter njegovi skrbi za njegove korintske kristjane, h katerim se smemo tudi sami na nek način prištevati!

Frančišek spodbuja:

Papeževa spodbuda duhovnikom in posvečenim na njegovem potovanju v Čilu (Santiago, 16. januar 2018) velja tudi nam, ki se v biblični šoli učimo življenjskega branja Svetega pisma. Celoten govor lahko najdete na spletni strani Radia Vatikan, tukaj pa nekaj poudarkov, ki jih lahko beremo kot duhovni okvir 1 Kor 5–6 .

Potolčeni Peter in potolčena skupnost
Vedno mi je bil všeč stil evangelijev, ki ne okrasi, niti ne osladi dogodkov, še manj jih naslika lepe. Predstavlja nam življenje kot je in ne, kakor bi morala biti. Evangelij se ne boji predstaviti nam težkih trenutkov, celo konfliktnih, skozi katere so morali iti učenci…

Za izhodišče razmišljanja preberemo Jn 21,1-19. Odlomek pokaže na tri trenutke Petra in prvotne skupnosti: Peter / potolčena skupnost, Peter / skupnost, ki ji je odpuščeno ter Peter / spremenjena skupnost. Poigravam se s tema dvojicama Peter – skupnost, ker ima izkušnja apostolov vedno dvojni vidik, osebnega in skupnostnega. Vedno gresta skupaj in ju ne moremo ločiti. Da, poklicani smo posamezno, a vendar vedno zato, da smo del večje skupine. Ne obstaja »selfi poklicanost«, ne obstaja…

Vdor Vstalega potrebuje čas, da se spusti v srca njegovih. Učenci so se vrnili domov in šli početi to, kar so znali, torej ribariti. Niso bili vsi, samo nekateri. Ločeni med sabo? Razdrobljeni? Tega ne vemo. To kar nam pove Sveto pismo, je samo to, da tisti, ki so bili, niso nič ulovili. Prazne mreže imajo.

Bila pa je še druga praznina, ki jih je podzavestno težila. Zbeganost in vznemirjenost zaradi smrti njihovega Učitelja. Ni ga več, križan je bil. Ni pa bil samo On križan, temveč tudi oni, saj je Jezusova smrt razkrila vrtinec navzkrižij v srcih njegovih prijateljev. Peter ga je zatajil, Juda ga je izdal, drugi so zbežali ali se skrili. Samo peščica žena in ljubljeni učenec je ostala. Ostanek se je razbežal. Samo nekaj dni in vse je bilo porušeno. To so ure zbeganosti in vznemirjenosti v življenju učenca. V trenutkih, ko se prah preganjanj, stisk, dvomov in tako naprej, dvigne zaradi kulturnih in zgodovinskih dogodkov, ni lahko najti pot, po kateri hoditi.

Obstajajo različne skušnjave, ki so značilne za takšen trenutek: razpravljanje o idejah, dejstvu dati premajhno pozornost, preveč se osredotočiti na preganjalce, a mislim, da je najhujša od vseh skušnjav ta, da se ustavimo ter prežvekujemo potrtost. Da, prežvekovati potrtost. To je to, kar se je zgodilo učencem. …

Zaradi tega vas vabim, da prosimo Boga, naj nam da bistrovidnost, s katero bomo resničnost poimenovali s pravim imenom, pogum, da prosimo odpuščanja ter sposobnost, da se naučimo prisluhniti temu, kar nam On govori. Nikar prežvekovati potrtosti….

Pogosto sanjamo o »egiptovski čebuli« ter s tem pozabljamo, da je obljubljena dežela pred nami in ne za nami. Ob tem pozabljamo, da je evangelij pot spreobrnitve, vendar ne samo drugih, ampak tudi nas.

Kaj je torej ostalo od tistih močnih, pogumnih, živahnih učencev, ki so se čutili izbrane ter so zapustili vse in šli za Jezusom (prim. Mr 1,16-20)? Kaj je ostalo od tistih učencev, ki so bili tako gotovi vase… Tudi za Petra je prišla ura, v kateri se je Peter soočil z delom samega sebe, z delom svoje resnice, ki je večkrat ni hotel videti. Imel je izkušnjo svojih meja, svoje krhkosti, tega, da je grešnik. Peter, nepremišljen in impulziven voditelj in rešitelj, z veliko mero samozadostnosti in izrednim zaupanjem v samega sebe, se je moral podvreči lastni slabosti in lastnemu grehu. Bil je grešnik tako kakor drugi, bil je pomoči potreben tako kakor drugi, bil je krhek tako kakor drugi. Peter je razočaral Njega, kateremu je prisegel zaščito. To je torej ključna ura v Petrovem življenju.

Kot učencem se lahko tui Cerkvi in posameznikom zgodi isto. So namreč trenutki, ko se moramo soočiti, ne s svojo veličino, temveč s svojimi slabostmi. To so ključne ure v življenju učenca, ura, iz katere se rodi apostol

 

Živeti iz identitete novega življenja (1 Kor 6)

1Kor 6 se začne s preskokom na navidezno povsem drugo temo, saj se Pavel ukvarja z vprašanjem, zakaj se kristjani obračajo po razsodbe na pogansko sodišče, namesto da bi razsojali znotraj skupnosti. V resnici pa Pavel tudi tukaj nadaljuje svoj prvotni namen: izgraditi skupnost verujočih v novo občestvoKristusovo telo -, ki iz krsta in evharistiji živi to svojo novo identiteto. Zunanja podoba te nove identitete je edinost v Kristusu ter reševanje sporov v duhu Kristusove ljubezni. Hkrati gre za nadaljevanje teme v 5,12, kjer jih poziva naj skupnost sodi svojim, tistim, ki so znotraj in ne tistim, ki so zunaj. Njim je dano nenadomestljivo poslanstvo pričevanja, za tiste, ki so zunaj, bo poskrbel Bog na svoj način. Pavel usmerja vernike k osebni in občestveni preobrazbi: preiti morajo od vernika, ki išče pravičnost pri nepravičnih, k verniku, ki je v moči Gospodovega imenain Božjega Duha(v. 11) posvečen za novo življenje.

 

Spori v skupnosti in Božje kraljestvo (6,1-11)

Tudi v 6. pg. se Pavel dejansko obrača na celotno Cerkev in ne na nekega konkretnega posameznika (kljub retorični figuri v v.1: Kako si upa kdo izmed vas…). Celotno občestvo poziva, naj bolj živijo svojo novo identiteti: naj bodo drugačeni od svojega okolja, naj presegajo svoj prejšnji način življenja, ko niso poznali Kristusa, ko niso imeli njegovega mišljenja ter so se zgublja v prerekanju in sporih kot posledici greha in obsedenostjo z oblastjo in močjo, ki končno izvira iz strahu za samega sebe.

Za boljše razumevanje problematike, ki jo obravnava tukaj Pavel, je potrebno poznati okolje, kamor Pavel piše pismo. Njegova korintska skupnost ni živela v okolju nekdanjega slavnega grškega mesta, ampak je bil takrat Korint rimska kolonija, ustanovljena na kraju starega Korinta, ki ga je Julij Cezar leta 44 pr. Kr osvojil in precej uničil.[1] Uradni jezik prebivalcev ni bila grščina, temveč latinščina, kakor je to razvidno iz številnih napisov, ki so jih našli iz tega obdobja. Religiozno življenje prebivalcev je bilo tesno povezano z Julijsko-Klavdijsko cesarsko dinastijo, ki je močno negovala kult cesarja. Pavlovi verniki so bili iz zelo različnih socialnih razredov, nekateri so bili iz višjega družbeno-ekonomskega statusa, drugo iz nižjega (prim. 1 Kor 1,26-30). Zdi se, da so bile tudi te socialne in kulturne razlike vir nekaterih napetosti.

1 Kor 6,1-11 lahko razdelimo na tri dele. Prvi del (v. 1-4) predstavi vprašanje pravnih sporov med člani skupnosti (v. 1), ki mu sledijo štiri retorična vprašanja, ki poudarjajo razliko med nastajajočo krščansko skupnostjo in njihovimi sosedi.

Drugi del (v. 5-8) se začne, ko Pavel prekine vrsto vprašanj s trditvijo, da to pripoveduje zato, da bi svoje bralce osramotil, to je prebudil za resnično!

Tretji del (v. 9-11) se vrne h ključnemu razlikovanju iz v. 1 med krivičnimi (ἅδικοι) oz. tistimi, ki so zunaj in svetimi (ἅγιοι), ki so zunaj.

1          Kako si upa kdo izmed vas, ki ima tožbo proti drugemu, biti sojen pred krivičnimi in ne pred svetimi?

2          Ali ne veste, da bodo sveti sodili svet? In če bo po vas sojen svet, ali ste nevredni presojanja o malenkostih?

3          Ali ne veste, da bomo sodili angele, kaj šele to, kar je vsakdanje?

4          Če razsojate o tem, kar je vsakdanje, ali si za sodnike postavljate take, ki v Cerkvi nimajo ugleda?

1          Izraz biti sojen (krinesthai) nadaljuje temo iz prejšnjega poglavja (5,3.12.13). Pavel začne z ironičnim vprašanjem: kako si upa kdo izmed vas biti sojen pred krivičnimi (ἅδικοι) in ne pred svetimi (ἅγιοι)? Odlomek odpre to pomembno razlikovanje, ki naj utrdi v njih njihovo novo identiteto. Po krstu spadajo med svete in niso več rod krivičnih  oz. tistimi, ki so zunaj in ki so zunaj. Kristjani se morajo zavedati svoje poklicanosti – svoje posvečenosti (1,2; 6,2) – k novemu načinu življenja, in zato morajo tudi ravnati drugače, kot ravna svet. To pa ne pomeni, da bi se popolnoma izključili iz sveta in zavračali svetne institucije, kot npr. eseni, in tudi ne, da bi se kot rabini bali družiti se svetom, da bi ne izgubili obredne čistosti.

Pavlu kot Judu je tudi v tem pogledu težko sprejeti navade Grkov: Judom je bilo namreč prepovedano, da bi se obračali po pomoč na javna sodišča, ki so bila notorično pristranska. Nesporazume so urejali pred lastnim svetom starešin v sinagogi ali v svoji vasi. Tudi kristjani, ki bodo deležni eshatološke sodbe, bi se morali vzdržati vsakršnega sodnega postopka in nikakor ne bi smeli urejati svojih zadev pred poganskimi sodišči. Nasprotno pa so imeli Grki tradicijo javnega pravdanja, zato je bilo zatekanje na sodišče za Korinčane nekaj običajnega. Vendar je bilo tudi za kulturnike in intelektualce tistega časa vsakršno iznašanje domačih zadev pred tujce, nekaj neumnega.[2] A pri tem je šlo za bistveno razlik v argumentiranju. Za Pavla je odločilni eshatolški motiv, ki mora pri vernikih prebujati drugačno držo, pri kulturni eliti pa gre pri tem bolj za neko meščansko dostojnost, ki ne dovoljuje takšne vulgarnosti.

V tem pozivu (pareneza) pa je lahko navzoč tudi določen moralni vidik. V ravnanju tistih, ki iščejo pravico pri tujcih, je mogoče videti tudi sebična prizadevanje in s tem izdajstvo evangelija, da bi krivico maščevali na poganskih sodiščih ali kjerkoli drugje. Med evangeljsko pravičnostjo, ki ji je vernik zavezan, in povračilno pravičnostjo, ki jo poznajo poganska sodišča, bo vedno obstajala napetost. Znano je, da so bila sodišča pristranska in podkupljiva in so razsojala v prid bogatim (prim. Lk 18,1-8; Jak 2,6: Ali vas ne zatirajo in vlačijo pred sodišča prav bogati?).

2: Z retorično vprašalnico (diatriba[3]) ali ne (ē ouk)[4] veste, ki ne trpi ugovora, se Pavel sklicuje na njihovo vedenje in izkušnjo. Prepričanje, da bodo sveti sodili svet, temelji na judovskih apokaliptičnih predstavah (prim. Dan 7,22; Mdr 3,7-8; Hen 1,9; 96,1; 98,12), ki odmevajo tudi v Novi zavezi (Mt 19,28; Raz 2,26-27; 3,21; 20,4). Pavel veruje, da se je s Kristusom že začelo eshatološko obdobje, ko bo Oče sodbo predal Sinu (prim. 1,7sl.; 1 Tes 1,10): Bog je zatisnil oči nad časi, ko so ljudje tavali v nevednosti; zdaj pa naroča, naj se vsepovsod vsi spreobrnejo. Zakaj določil je dan, ko bo vesoljnemu svetu pravično sodil po možu, ki ga je za to izbral in pred vsemi potrdil tako, da ga je obudil od mrtvih. (Apd 17,30-31) Verniki so po Kristusu že deležni te eshatološke resničnosti, kar je izraženo tudi s podobo, da bomo sodili angele (v. 3), o čemer piše tudi pisatelj Pisma Hebrejcem: Prihodnjega sveta, o katerem govorimo, namreč ni podredil angelom. (Heb 2,5sl.) Cerkev v resnici ne pripada več »temu svetu«, ampak je znamenje uresničenja prihodnjih obljub – eshatona.

V ozadju je globlje vprašanje temelja: kdo je temelj moje pravičnosti, kdo je moj končni sodnik (prim. Mdr 12,15-18; Ps 7,9; 75,8; Jn 5,27)? Verniki – sveti (hagioi) so zato poklicani živeti kot pričevalci tega prihodnjega sveta. Če se zavedajo tega svojega dostojanstva, se gotovo ne bodo izgubljali v raznih zemeljskih malenkostih, je prepričan apostol.

4 Pavel zastavi še četrto ironično vprašanj (po zgledu 1,27-28), da bi lahko poslušalci sami prepoznali banalnost svojega početja. Če si torej za razsodnike v vsakdanjih stvareh ne izbirajo ljudi brez ugleda v Cerkvi (v. 4), bi gotovo lahko našli tudi resnično modre vernike, ki bi lahko dobro razsojali med brati (v. 5). S tem bi se tudi izognili škandaloznemu posmehovanju onih, ki so zunaj, to je nevernikov.

V drugem delu (v. 5-8) Pavel prekine vrsto vprašanj s trditvijo, da to pripoveduje zato, da bi svoje bralce osramotil.

5          Vam v sramoto govorim. Ali torej ni med vami nobenega modrega, ki bi mogel razsoditi glede svojega brata,

6          ampak se brat z bratom pravda, in sicer pred neverniki?

7          Sploh je za vas že to izguba, da imate sodbe med seboj. Zakaj raje ne prenašate krivic? Zakaj si raje ne pustite jemati?

8          Toda vi sami delate krivico in jemljete – in sicer bratom.

Ta odlomek ima paralelno strukturo in poudarja razlikovanje med notranji/zunanji, ki jo vidimo v v. 1-4 in vsebujeta dve vodilni trditvi (v. 5b in 7b) in trditev, ki se nanaša na dejanja Korinčanov (v. 6,8). Ta del nadaljuje s sarkastično kritiko pomanjkanja sposobnosti Korinčanov, da bi sami znotraj sebe rešili spore (v. 5b, prim. v. 2). Paralelne zaključne trditve v v. 6 in 8 poudarjajo vzpostavljeno nasprotje: Korinčani drug drugemu delajo krivico (znotraj) medtem, ko spoštujejo mnenja ἅπιστοι (tistih zunaj).

7-8       Tokrat Pavel neposredno nagovori nedopustnost pravdanja med brati: Zakaj raje ne prenašate krivic? V tej izjavi odmeva tako Jezusov nauk o tem, da nasprotniku ponudiš še drugo lice (Mt 5,39sl.), kakor Sokratova misel, da je veliko večje zlo delati krivico kot pa krivico prenašati. Vendar takšne drže ne ukazuje, temveč jo samo priporoča, saj je iskanje pravice znotraj občestva dopustno dejanje (v. 8). A želi tudi tukaj pokazati na paradoksno modrost križa (1,28-25), ki je drugačna (zahtevnejša) od modrosti sveta logike, a edina prava moč, ki jih dela med seboj brate in sestre ter tako omogoča novo življenje v Kristusu.

V resnici je mogoče videti Pavlovo prepoved sojenja v internih sodnih sporih kot nasprotje zgodnjemu krščanskemu učenju glede kakršnegakoli sojenja. Na enak način Pavel svari pred medsebojnim sojenjem v Rim 14,3-13: »In ti. Zakaj sodiš svojega brata?« (v. 10). Jezusovi viri vsebujejo podobna opozorila (Mt 7,1; Lk 6,37).

V tretjem delu (v. 9-11) se vrne k razlikovanju med ἅδικοι in ἅγιοι iz 1. vrstice, a z novim poudarkom za svoje bralce: tisti, ki delajo krivico kateremo izmed svojih ‘bratov’ so v nevarnosti, da bodo pristali v skupini krivičnih, ki ne bodo podedovali Božjega kraljestva. Vendar pa se Pavel ne zadovolji z grožnjo ampak s poudarkom na bistvenem za vse korintskih vernike: v krstu so bili umiti, posvečeni in so postali pred Bogom pravični – novi ljudje.

9          Ali ne veste, da krivični ne bodo podedovali Božjega kraljestva? Ne pustite se zavajati! Niti nečistniki niti malikovalci niti prešuštniki niti mehkužneži niti hotníki moških

10        niti tatovi niti lakomniki ne pijanci ne obrekljivci ne sleparji ne bodo podedovali Božjega kraljestva.

11        In to ste bili nekateri; toda umili ste se, posvečeni ste bili, opravičeni ste bili v imenu Gospoda Jezusa Kristusa in v Duhu našega Boga.

9-10     Pavel se tukaj dotakne centralnega vprašanja krščanske etike. V Božje kraljestvo, ki je končni cilj človeškega življenja, človek ne more priti zgolj z lastnimi močmi, temveč le s pomočjo daru, ki mu je bil dan pri krstu. Pavel tokrat še razširi seznam grehov, ki ga najdemo v 5,11 in jih postavi v eshatološki okvir. Božjega kraljestva ne bodo deležni krivični (adikoi),[5]nečisti (pornoi), malikovalci (eidōlolatrai),[6]prešuštniki (moichoi), mehkužneži (malakoi)[7], hotniki moških (arsenokoitai)[8], tatovi (kleptai), lakomniki (pleonektai), pijanci (methusoi), obrekljivci (loidoroi) ali sleparji (harpages).

11        Tudi nekateri korintski verniki so bili nekdaj potopljeni v te grehe sveta, a so po krstu postali novi ljudje. Pavel predstavi tri učinke tega, kar se je zgodilo v Kristusovem imenu, to je Kristusovega dogodka: bili so umiti greha (prim. Apg 22,16; Ef 5,26: »Kristus je vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe, da bi jo posvetil, ko jo je očistil s kopeljo vode z besedo«), bili so posvečeni, to je postali so sveti – vstopili so v občestvo s Svetim; postali so opravičeni (Rim 5,19) – od Boga sprejeti in vzljubljeni po Kristusovi daritvi.

Pavel tukaj prvič jasno izrazi trinitarični izvor nove krščanske biti: verniki se s krstom potopijo v Božjo trinitarično resničnost – v odnos, ki je bistvo življenja (v. 11; prim. Mt 28,19). Postali so del občestva z Bogom, del občestva Cerkve. Krst je tukaj, drugače kot v Rim 6,4, predstavljen kot očiščenje, ki se zgodi v Duhu Boga in v moči imena Gospoda Jezusa. S krstom so postali dediči (klēronomountōn) Božjega kraljestva (v. 9.10), tj. posvečeni v Kristusu Jezusu (1,2), postali so Božji tempelj (3,17). Ker lahko v Duhu, ki jim je bil podarjen, kličejo Gospodovo ime in uresničujejo njegove darove, se ne bodo več pustili vklepati v staro miselnot.

 

Lectio biblica:

1. Pomislimo na kakšen konkreten konflikt! Kaj ga povzroča? Kako ga rešujem / rešujemo?

2. Kako mi lahko pri razločevanju pomaga Pavlova beseda v 6,1-8?

3. Pavel v kerigmi 6,11 oznanja novo življenje, ki nam je po Kristusu darovano. Kako živi to novo življenje v meni, v našem občestvu? Kdaj, kje dajem prostor Gospodu, Duhu in Očetu in njihovim "delom"

4. V 6,7-11 odzvanja Jezusova beseda o poslednji sodbi (Mt 25,40-46). Kako doživljamo boj med starim in novim življenjem?

5. V luči 6,12 presodite, kaj gradi vaše odnose in kaj jih razdira!

6. "Vaša telesa so Kristusovi udje" (v. 15). Kako to razumeš? Kdaj to doživljaš?

 

 

 

 BS II 3 jan 2018

[1] Glej Strabo, Geog. 8.6.23; glej Edsall, Ko se Cicero in sv. Pavel strinjata (prevod p. Bogdan).

[2] Očitno pa je tudi v rimski kulturi veljalo, da je pravdanje pred tujci nekaj sramotnega. To dokazuje tudi eden najbolj znanih Ciceronovih govoru Pro Celio, kjer je opazen očiten prezir nad tistimi, ki nosijo svojo pravdo pred »divje podeželjske butce (Edsall, Ko se Cicero in sv. Pavel strinjata, 5).

[3] Pavel pogosto uporablja grško retorično figuro diatribē, priljubljeno pri grških filozofih v helenističnem obdobju, s katero so na preprost način, v obliki vprašanj in odgovorov, poučevali ljudske množice. Metoda je bila še posebej primerna za popularizacijo moralnih in religioznih idej. Pavel to tehniko največkrat uporabi prav v pismu Korinčanom, ko uvede namišljenega sogovornika, da bolj dinamično in prepričljivo predstavil neko dejstvo (1 Kor 6,12-13; 15,35-37 idr.; Rim 2,1–3,8; 6,1-23 idr.). 

[4] Od petnajstih primerov vprašalnice ali ne (ē ouk) v Pavlovih pismih jih je kar šest v tem poglavju (v. 2.3.9.15.16.19).

[5] Izraz adikoi (krivični) v navezavi na v. 1 se očitno nanaša na pogane, na nevernike v Korintu.

[6] Izraz eidōlolatrai (malikovalci) pozna samo Pavel (5,10.11; 6,9; 10,7; Ef 5,5; Kol 3,5) in Razodetje (21,8; 22,15), ne najdemo pa ga ne v Septuaginti in ne pri helenističnih avtorjih Filonu in Jožefu Flaviju. Pavel tako označuje udeležbo kristjanov na poganskih obedih in različnih prireditvah, kar je bilo v helenističnih mestih pogosto sestavni del običajnega družbenega življenja. Očitno pa je bilo to povezano tudi z različnimi oblikami razvrata, tako da postane izraz tudi sinonim za vsako vrsto nečistosti. V Kol 3,5 tako svari: Zato omrtvite v sebi to, kar teži k zemlji: nečistovanje, nečistost, strastnost, hudobno poželenje in slo po čim večjem imetju, ki je toliko kot malikovanje.

[7] Izraz malakoi (mehkužneži) se pri Pavlu pojavi samo na tem mestu; v helenistični grščini je izraz za mlajšega pasivnega seksualnega partnerja, dečka, ki leži z moškimi, prostituta.

[8] Izraz arsenokoitai se pojavi samo še v 1 Tim 1,10 in ga je težko prevesti. Sestavljen je iz dveh besed: arsēn (moški) in koitē (postelja). Pavel se očitno nanaša na prepoved iz 3 Mz 18,22, kjer gre za enak izraz: Ne smeš ležati z moškim, kakor se leži z žensko; to bi bila gnusoba. Z njim je označeno nenaravno spolno razmerje tako med moškimi kot med ženskami (prim. Rim 1,26-27), kar je posledica malikovalstva (prim. Mdr 14,22-31).

[9] Izraz sōma se v Pavlovih pismih pojavi 93-krat, od tega 49-krat samo v 1 Kor.

[10] Glagol sumpherō (biti koristno, biti dobro), ki je značilen za etiko stoikov, srečamo v NZ največkrat prav v pismih Korinčanom (7,35; 10,23.33; 12,7; 2 Kor 8,10; 12,1).

[11] Pavel to figuro pogosto uporablja (prim. Rim 5; 8; 1 Tes 2,14-16 idr.).

 

biblicna sola logo

Biblična šola Evangelii gaudium želi biti odgovor na spodbude papeža Frančiška, da bi živeli svojo vero v vsakdanjih korakih usmiljenja in ljubezni ter da bi ponovno odkrili Sveto pismo kot knjigo življenja, kot živo Besedo, ki je namenjena meni in lahko spreminja moje življenje.

Back to top