Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

Božja modrost se nam razodeva po Duhu (1 Kor 2,6-16)

Spodbuda papeža Frančiška

Poznati Jezusa in hoditi za njim! 

"Krščansko življenje je zelo preprosto. Potrebno ni nič nenavadnega ali težkega, dovolj je postaviti Jezusa v središče naših vsakdanjih izbir... Jezus Kristus, ki se razodene, se da videti. Mi pa smo povabljeni, da ga spoznamo, prepoznamo v življenju, v številnih življenjskih okoliščinah: prepoznati Jezusa, poznati Jezusa.

Nekateri poznajo življenja mnogih svetnikov in svetnic, kar je dobro, saj so svetniki svetniki in so veliki. Obstajajo tudi prikazovanja tu in tam, ki pa niso vsa resnična. »Svetniki so pomembni, toda središče je Jezus Kristus: brez Jezusa Kristusa svetnikov ni! 

Krščansko življenje je preprosto, zelo preprosto, vendar pa potrebujemo milost Svetega Duha, da bi v nas vzbudil to željo, da bi Jezusa poznali, da bi Jezusa častili in da bi hodili za Jezusom (Mr 1,14-20). Jezus Kristus je središče mojega življenja Jezus Kristus? Kakšen je moj odnos z Jezusom Kristusom?« (Dom Sv. Marte, ponedeljek, 9. januar 2017)

Božja modrost se je razodela po Duhu (2,6-16)

Nadaljuje se tema razlage delovanja Božje modrosti, ki jo predstavi v prejšnjem odlomku (1,18-31). V sledečem odlomu Pavel spregovori o načinu spoznavanja duhovnih stvari. Bog se človeku želi razodeti, zato je Božje skrivnosti mogoče spoznati, vendar ne na človeški, temveč na duhovni način, po Duhu. To velja še posebej za najbolj paradoksno krščansko oznanilo - oznanilo "evangelija križa", ki ga človeška modrost ne more sprejeti, za duhovne ljudi pa lahko postane nov in rodoviten način življenja, ki spremeni pogled na svet, življenje in Boga. Človekl se mora osvoboditi logike egoizma, ki ga vrti okoli samega sebe in preprčuje življenjske odnose. Vendar "logike križa" človeški logiki ni lahko sprejeti. Ta zahteva spremembo mišljanja in življenja. Naravni človek se tega najprej prestraši. Pot osvobajanja je lahko dolga, a samo ta prinaša prave sadove. Pavel se trudi ponovno razložiti drugačnost božje modrosti, ki jo oznanja.

v. 6         

O modrosti pa govorimo (laloumen) med popolnimi (teleiois); pa ne o modrosti tega sveta niti o modrosti voditeljev tega sveta, ki preminevajo.

Pavel tukaj ne uporablja pričakovanega izraza oznanjati (kerussō) kot v 1,23 (oznanjamo Kristusa, križanega), čeprav govori o istem, ampak rabi navadno besedo govoriti, reči, pripovedovati (laleó), kar namiguje, da je o tej modrosti z njimi razpravljal, jim jo razlagal in o njej pripovedoval na različne načine. V ponavljajočem mn. izrazu govorimo (v. 6.7.13) je tako podarjen tudi občestveni vidik življenja in verovanja v skupnosti.

Verjetno so se vsi hitro zavedali, da ne gre za navadno modrost (sophia) tega sveta, o kateri se veliko razpravlja in modruje, ampak je to modrost, ki zahteva sprejetje in predanost. Gre za osebno – Božjo in Kristusovo modrost. Modrosti – to je ljubezni Boga Očeta, ki se razodeva po križanem Kristusa ni mogoče sprejeti le z razumom, ampak je nanjo potrebno odgovoriti z vero, ki se živi v ljubezni.

Pavel tukaj s kančkom ironije poudarja, da tega ne pripoveduje pomembnežem oz. vodilnim tega sveta. Zanje se mu niti ne splača truditi, ker nimajo Kristusovega življenja, torej nimajo neke vsebine večnosti, saj preminevajo (katargoumenōn) kot vse zemeljsko. Razpravlja s popolnimi (teleiois). Ne gre za elito, ki bi se uvajala v neko ezoterično modrost, ki bi bila drugim vernikom prikrita, ampak za takšne, ki so dovolj pogumni, da začnejo svojo pot v ponižnost križa. Izraz so pogosto uporabljali za opis nekoga, ki je dosegel zrelost in pridobil kvalitete, ki so povezane z njo: moč, vrline, modrost, razumevanje, neodvisnost – v nasprotju z nezrelimi, z otrokom, ki ostaja odvisen od mišljenja drugih. Na zaključku odlomka pove, da so to tisti, ki imajo Kristusovo misel (v. 16), torej tisti, ki so poklicani, izbrani in ljubljeni. Tisti, ki se navezujejo na razne pridigarje in modrece, ne kažejo zrelosti, ki je potrebna za sprejetje oznanila o življenju, ki prihaja po križu.

v. 7-8 

Pavel spregovori  o Božji modrosti (Theou sophian), ki je od vekomaj, ki pa se je dokončno razodela s križanim Kristusom (1,18.24.30) - v Kristusu, v njegovem "mišljenju", se razodeva Božja modrost. Med Božjo in človeško modrostjo (logiko, mišljenjem, delovanjem) obstaja kontrast. Božja logika je logika darovanja, človeška jemanja in prisvajanja. Ta je prikrita v skrivnost (en mystēriō), kar spet ne pomeni, da gre za neko misterijsko skrivnost v grškem pomenu besede, ki bi jo Bog skrival in zapiral pred človekom, ampak je to skrivnost, ki je enostavno drugačna od človeškega razuma in jo lahko človek spozna zgolj po Božjem razodetju (prim. Lk 8,10; Mr 4,11: »Vam je dana skrivnost Božjega kraljestva; tistim, ki so zunaj, pa se vse daje v prilikah.«; Kol 1,26-27: »Skrivnost, ki je bila skrita pred veki in rodovi in se je zdaj razodela njegovim svetim. Njim je Bog hotel oznaniti, kakšno je bogastvo slave te skrivnosti med pogani, namreč Kristus v vas, upanje slave.«). 

 

Svetopisemski dokaz

v. 9

Da bi lažje opisal, kako se dogaja proces razodevanja neizrekljive Božje skrivnosti, ki je oko ni videlo in uho ni slišalo, se Pavel naslanja na besede prerokov, ki pa jih ne navaja dobesedno, ampak povzema številna biblična mesta, ki govorijo o nespoznanju Božjih skrivnosti. Ton konteksta še najbolj odraža Mojzesovo grajanje ljudstva, ki kljub tolikim milostim in znamenjem Boga ni prepoznalo: Toda Gospod vam do tega dne ni dal srca, da bi umeli, oči, da bi videli, in ušes, da bi slišali. (5 Mz 29,3) Terminološko najbližje je besedilo pri Iz 64,3: Od vekomaj se ni slišalo, uho ni zaznalo, oko ni videlo Boga razen tebe, ki bi kaj storil za tistega, ki ga čaka. Pavel je v duhu judovskega bolj asociativnega navajanja besedil spremenil besedo čakati pri Iz v ljubiti. Izaijevo besedilo namreč govori o bodočih dejanjih, ki jih ljudje pričakujejo, Pavel pa govori o darovih, ki so bili skriti v preteklosti, a so sedaj v Kristusu po Duhu razodeti (v. 10) in nanje ni treba več čakati, temveč k njim pristopati z ljubeznijo. Vse namreč pripomore k dobremu, pravi Pavel, »njim, ki ljubijo« (Rim 8,28). Gre predvsem za »skrivnost«, da je Bog tako ljubil svet, da je poslal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje (Jn 3,16). To je skrivnost Božje ljubezni, ki jo lahko sprejme samo človek, ki ljubi. Vendar tudi verniki brez Svetega Duha tega ne morejo popolnoma razumeti, predvsem pa ne sprejeti in ti živeti.

Za kristjana je tako ljubiti in verovati neločljivo povezano. Za to pa je potreben dar Svetega Duha, ki z Božjo lučjo osvetljuje zgodovinske dogodke, da jih lahko prepozna kot Božje posege. Sveti Duh vernika odpre za spoznanje, kdo je Jezus, zato nihče ne more reči: »Jezus je Gospod«, razen v Svetem Duhu. (12,3; prim. Jn 14,26; 15,26; 16,13) Duh lahko to stori, ker presoja in preiskuje (erauna) vse in ni nad njih višje avtoritete, saj je Gospodov Duh. Tudi to je že večkrat izpričano v Svetem pismu, npr. v Iz 40,13: »Kdo je določil Gospodovega Duha in ga kot njegov svetovalec podučil?« Ali Jer 23,18:»Toda kdo je bil na posvetu pri Gospodu, da je videl in slišal njegovo besedo? Kdo je pazil na njegovo besedo in jo poslušal?«

To prepričanje, da človek brez Gospodovega Duha ne more prav spoznati Božje volje, Pavel še bolj jasno razvije v Rim 8,26-27: »Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi. In on, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha, saj Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo.«

Tudi to spoznanje, da je modrost kot sad Duha od Boga, lahko Pavel izpeljuje iz številnih svetopisemskih mesti, npr.: Mdr 9,17:»Kdo bi spoznal tvojo voljo, ko bi ne bil ti dal modrosti, ko ne bi bil z višav poslal svojega svetega Duha?«; Job 15,8: »Mar si poslušal na Božjem zborovanju in si osvojil vso modrost?«; Job 21,22: »More kdo učiti Boga spoznanja, njega, ki sodi tiste, ki so na višavah?«;Job 36,22.26: »Glej, Bog je vzvišen v svoji moči, kdo je učitelj kakor on? ... Bog je tako velik, da ga ne doumemo.«; Job 38,2-21: »Kdo je ta, ki zatemnjuje posvet z besedami brez spoznanja?«.

 

Pavel se sklicuje na izkustvo občestva

10 Nam pa je Bog to razodel po Duhu. Duh namreč preiskuje vse, celo Božje globine.

11 Kdo od ljudi pa vé, kaj je v človeku, kakor le človekov duh, ki je v njem? Tako tudi tega, kar je v Bogu, ni spoznal nihče, razen Božjega Duha.

12 Mi pa nismo prejeli duha svetá, ampak Duha, ki je iz Boga, da bi mogli spoznati to, kar nam je Bog milostno podaril.

Pravi naslovljenec Duha je občestvo, ne posameznik. Človek, ki ni v odnosu, ki ne živi v občestvu, ne more spoznati Boga in Božjega Duha in Sina, ker je njihovo bistvo prav občestvo. To je Božja globina (v. 10c), najgloblja resnica o Bogu, ki je Občestvo – Sv. Trojica. Kakor Bog ne obstaja sam, ampak je vedno v odnosu, tako tudi človek ne more živeti sam. Stanje popolne osamelosti je smrt. Tukaj se torej Pavel posredno spet vrača k izhodiščni problematiki pisma, to je razdeljenost in razdori v občestvu. Človek kot posameznik, človek grehu in razdoru Boga ne more razumeti. Pavel v Rim razvija naprej prav to misel: »O globočina Božjega bogastva in modrosti in spoznanja! Kako nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledljiva njegova pota! Kdo je namreč spoznal Gospodovo misel? Ali kdo mu je bil za svetovalca? (11,33-34). Veliki protestantski teolog Karl Barth pravi: »Božje razsodbe in Božja milostna dejanja so za človeka nedoumljiva in neponovljiva. Vse kar Bog daje človeku, že to da le ta obstaja, je dar milosti. Milost kot zastonjskost, kot sad Duha, daje človeku kljub vsej njegovi omejenosti, možnost spoznanja.«

Temeljni dar Duh pa je prav razodetje Občestva, ki vključuje tudi človeka. Duh tako polaga v človekovo srce »spoznanje« oz. misel, resnico, da je sin in da mu je Bog Oče: »Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki kliče: »Aba, Oče.« (Gal 4,6; Rim 8,15-16;). Tudi to, da lahko človek spozna ta dar milosti, mu omogoča Duh, ki mu ga Bog podarja (v. 12). Samo Duh, ki je od Boga, daje človeku nadnaravno razumevanje, po katerem smo pritegnjeni v Božje življenje Svete Trojice. 

v. 16

»Kristusovo misel«, njegov način mišljenja in delovanja Pavel najmočneje opiše v Flp 2,5-11 z osrednjim Kristusovim dogodkom, to je z njegovim izničenjem (gr. kenos) oz sestopom.

Um (gr. nous) pomeni sposobnost misli, ki vključuje izbiranje, primerjanje, ocenjevanje, razvrščanje in urejanje, oblikovanje konceptov in posameznih sodb ter tako omogoči izražanje skrivnosti v človeškem jeziku. Božji um je v polnosti tudi v Kristusu, človeku pa ga posreduje Sveti Duh. Zato lahko tudi človek ob pomoči svetega Duha, ki oblikuje njegov um, spoznava Božjo modrost in jo posreduje. Duh ne podcenjuje človekovega uma in moči govora (14,1-33), ampak ga usmerja in transformira. Sveti Duh preobraža človekov um in mu omogoči, da vse umeva – misli – na Kristusov način, z njegovim umom. To pomeni, da sebe, druge in celotno stvarstvo gleda in presoja v luči Očetove ljubezni in želje, da se vse združi z njim. To pa je cilj, ki v tem življenju ni nikoli dokončno dosežen. 

 

Lectio biblica

  • Preberite odlomek 1 Kor 2,6-16 in podčrtajte ključne besede!
  • Kje v svojem življenju lahko prepoznavam znamenja Božje modrosti?
  • Imam izkušnjo tega, o čemer govori Pavel v 2,9? Prepoznavam darove, ki mi jih je Bog milostno podaril (v. 12)? Kako jih uporabljam?
  • Ključna Pavlova trditev v tem odlomku je: "Mi pa imamo Kristusovo misel." (v. 16b) Poznam Kristusovo mišljenje - njegovo čutenje, hotenje, delovanje? Tukaj gre za temeljno vprašanje kristjana: Ali poznam Kristusa? Kaj bi on mislil, storil v tem in tem primeru?...
  • Preberi še enkrat celotno 1 Kor in izpiši vse namige, oznake ali opise, s katerimi Pavel opiše "Kristusovo misel"!

biblicna sola logo

Biblična šola Evangelii gaudium želi biti odgovor na spodbude papeža Frančiška, da bi živeli svojo vero v vsakdanjih korakih usmiljenja in ljubezni ter da bi ponovno odkrili Sveto pismo kot knjigo življenja, kot živo Besedo, ki je namenjena meni in lahko spreminja moje življenje.

Back to top