Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

Razdori v korintski Cerkvi (1 Kor 1,10-17)

Večer smo začeli s premišljevanjem ob papeževi meditaciji evangeljskega odlomka tega tedna (Lk 21,5-19), ko se učenci sprašujejo, kaj bo ostalo od templja, ki je orašen z lepimi kamni in zaobljubljenimi darovi...

Kako bo tisti dan, ko bom pred Jezusom?

Zvestoba Gospodu ne razočara. Če bomo zvesti, nas ne bo strah niti v trenutku smrti in Božje sodbe. Papež Frančišek je med homilijo v kapeli Doma sv. Marte (torek, 22. november 2016) posvaril pred prevaro »odtujenosti« življenja, ki pomeni živeti kakor da ne bi bilo potrebno nikoli umreti. Obenem je povabil, da bi premislili, kakšno »sled pušča naše življenje«. Izhodišče njegove homilije je bil Gospodov klic, da bi resno premislili o koncu (Lk 21,5-11) in sicer koncu vsakogar med nami, kajti vsi ga bomo imeli. Gre za premišljevanje Cerkve v zadnjem tednu liturgičnega leta.

 

Sled, ki jo pušča naše življenje

»Ni nam prijetno razmišljati o teh stvareh, toda gre za resnico... Kako bo tisti dan, ko bom pred Jezusom? Ko me bo vprašal o talentih, ki mi jih je dal, kaj sem storil z njimi; ko me bo vprašal, kako je bilo z mojim srcem, ko je padlo seme, kako je bilo s potjo, trni – tistimi iz prilike o Božjem kraljestvu. Kako sem sprejel Besedo? Z odprtim srcem? Sem poskrbel, da je brstela za dobro vseh ali na skrivaj?«

Vsi bomo sojeni

Vsak od nas bo na dan sodbe pred Jezusom. Zatorej se »ne pustimo prevarati«. Prevara, o kateri govori odlomek iz Lukovega evangelija, je »odtujitev, odtujenost«. To je prevara stvari, ki so površinske, ki so brez presežnega. Prevara, ko živimo, kakor da ne bi bilo potrebno nikoli umreti. Kakšnega me bo torej našel Gospod, ko bo prišel? V pričakovanju ali sredi odtujenosti življenja?

Pavel na poti v Korint

Podobno je tudi apostol Pavel, tik preden je privič prišel v Korint, v svojem najslavnejšem govoru v Areopagu (Apd 17,22-33), pozival Atenčane k odovornemu življenju. Ko so slišali o nujnosti lastnega spreobrnjenja in o sodbi, ki ji je podvrženo vsako človeško življenje, so Pavla vljudno odslovili. A pripravljenost preseganja lastnih pogledov in zavest končne sodbe in s tem človekove osebne odgovornosti do sveta in življenja ostajata tudi danes osnova dialoga med verami in kulturami ter hkrati najrodovitnejši humus človekove duhovne rasti ter zagotovilo njegovega obstoja. 

Pavlovo oznanjevanje v Atenah torej ni bilo najbolj uspešno. Kljub nekajdnevni razpravi z Judi v shodnici in kljub briljantnim govorom na Areopagu je uspel prepričati le nekaj mož, da so sprejeli vero. Verjetno je tudi zaradi tega tako hitro zapustil Atene in prišel v Korint, ki je bil sicer nekajkrat večje mesto od Aten, v duhovnem in moralnem smislu pa le bleda senca atenskega sijaja. Pavel se tukaj odloči za drugačen pristop. V mestu, ki je bilo močno zaznamovano tako z blaginjo in potrošništvom kakor s številnimi raznolikimi verskimi in filozofskimi tokovi, se namreč še močneje zaveda, da ga Kristus pošilja oznanjevati evangelij ne z modrostjo besede, temveč z "besedo križa". Oznanilo o križanem Jezus Kristus, Božjem Sinu, bo zato središče njegovega oznanjevanja v tem mestu (prim. 1 Kor 2,2).

Razdeljenost v korintskem občestvu 

Rotim vas, bratje, v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa, da vsi govorite isto in naj ne bo med vami razdorov, temveč se izpopolnjujte v istem umevanju in istem mišljenju. (1,10)

Pavel se z dramatičnim pozivom k edinosti obrača na krščansko občestvo v Korintu, ki je v nevarnosti, da se bo zaradi notranjih prepirov popolnoma izpraznilo in potopilo v pogansko okolje. Z besedo rotim (gr. parakalō - pozivam, rotim, prosim, vabim, spodbujam; tolažim), ki se ponovi še v 4,16 (»Rotim vas torej, postanite moji posnemovalci.«), zameji prvo večjo literarna in tematska enota pisma (1,10–4,21).

Do Pavla so prišle govorice, da se Korintski kristjani vedno bolj navezujejo na določene oznanjevalce evangelija kot pa na evangelij sam. Posamezne skupnosti so se očitno začele navduševati nad posameznimi vidiki novega oznanil, ki so jih prepoznali v svojih voditeljih in se tako začeli med seboj ločevati na Pavlove, Kefove, Apolove, Kristusove. Ko Korinčani razpravljajo o svojih oznanjevalcih, jih obravnavajo kakor druge modrijane in učitelje, ki na način sveta oznanjajo človeško modrost. Nekateri raziskovalci domnevajo, da so bili Korinčani pod vplivom helenističnih mističnih kultov ali mistične tradicije Judovstva, kar jim je omogočalo, da so svoje krstitelje povzdignili na raven mistagogov, katerih vloga je bila učiti razne ezoterične modrosti. V tej paraklezi (spodbudi) je tako zajet glavni namen celotnega pisma: Korinčani morajo prepoznati križanega Kristusa kot edini živi temelj njihovega novega življenja ter prevzeti njegovo mišljenje (prim. 2,16).

Je mar Kristus razdeljen? Je bil mar Pavel za vas križan? Ali ste bili v Pavlovo ime krščeni? (1,13)

Zakaj se je Pavel se tukaj tako odločno odzval na problem razdeljenosti v skupnosti? Pri sklicevanju na pripadnost različnim oznanjevalcem za Pavla očitno ne gre zgolj za neko površno strankarsko vprašanje oziroma za različna mnenja o vsakdanjih stvareh, temveč za osnovno vprašanje o temelju in izvoru novega življenja, ki so ga sprejeli s krstom. Izvor in temelj njihove nove identitete ni oznanjevalec, od katerega so prejeli vero in krst, temveč edino Gospod Jezus Kristus. Zato uporabi tudi zelo močan izraz razdor (gr. schismata - razkol, ločina; raztrganina), ker gre v resnici za krivoverstvo, ker cepi Kristusovo telo, ki je eno in trga dele občestva od Izvora, ki daje občestvu življenje in smisel.

Korinčani očitno še niso doumeli pravega pomena krščanskega krsta. Morda so pričakovali, da jim bo voda krsta na čudežni način izmila bremena starega človeka ter jim bo Bog namenil posebne privilegije in zaščito. Prav zato se Pavel na začetku pisma zanika, da bi prišel k njim z namenom krščevati, temveč je hotel samo oznanjati evangelij križanega Kristusa (prim. 1,14-17). Kaže pa, da so Korinčani krst dojemali bolj kot obred sprejema v skupnost ali celo kot izraz pripadnosti določenemu učitelju in njegovemu nauku, kar je krst tako v poganski kot v judovski tradiciji v resnici pomenil. Razni helenistični kulti, ki so jih poznali iz svojega neposrednega okolja, so razumeli krst kot magični obred vstopa v neko izbrano in zaprto skupnost, pri čemer je bila novokrščenim običajno izročena tudi neka posebna skrivnost in vedenje. Neko podobno, čeprav bistveno bolj spokorno funkcijo, je imel krst v kumranski skupnosti.

Verjetno je Pavel tudi zaradi tega pozunanjenega in bolj sociološkega razumevanje krsta v korintskem občestvu, kasneje v Pismu Rimljanom predstavil krščanski krst kot vernikov vstop v celotno Kristusovo skrivnost, to je v njegovo življenje, smrt in vstajenje. S krstom je vernik skupaj s Kristusom pokopan v smrt, »da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novega življenja.« (Rim 6,4) Pri krstu nikakor ne gre za sprejetje neke magične formule, neke nove ideje ali modrosti, ki bi vse reševala, ampak je sprejetje novega življenja – to je Božjega življenja. To življenje, ki je človeku darovano po Svetem Duhu, je življenje ljubezni in ga je mogoče živeti samo v občestvu, samo v odnosih. Kristus je s svojo smrtjo in ne z nekim novim naukom uničil greh in smrt. Kristus je na križu resnično umrl in je tako kot Bog in človek sestopil v človekovo smrt. Samo na ta način jo je lahko uničil in preustvaril v življenje. To resnico poudari apostol, ko zastavi Korinčanom retorično vprašanje: »Je mar Kristus razdeljen?« (v. 13a). Tega novega življenja si človek ne more pridobiti z učenjem ali še s tako vzornim moralno-etičnim življenjem, ampak ga lahko samo po Svetem Duhu sprejme iz Kristusove popolne – »nerazdeljene« - daritve. Odgovor na zastavljeno vprašanje bi moral zato biti popolnoma jasen: »Je bil mar Pavel za vas križan? Ali ste bili v Pavlovo ime krščeni?« (v. 13bc).

Kristus me namreč ni poslal krščevat, ampak oznanjat evangelij, a ne z modrostjo besede, da se Kristusov križ ne izniči. (1,17)

Pavel povzame v tej vrstici moto svojega misijonskega poslanstva. Kristus ga je poslal oznanjati evangelij na nov način – ne z modrostjo sveta ali z »visokostjo besede« (2,1), temveč na način Kristusovega križa. V nadaljevanju pisma bo skušal razložiti, kaj to pomeni. Stoji namreč pred nalogo, kako sporočiti skrivnost Božje modrosti in odrešenja, razodeto v Jezusu Kristusu, v okolje cvetoče blaginje in moralnega razvrata, ki je se zavedalo svoje moči in modrosti ter je prisegalo na svobodomiselnost in pluralizem. Pavel se zaveda nevarnosti, da bi se oznanjevalci ujeli v lepe besede in miselne konstrukte, ki pa človeku ne bi razkrile izvora novega življenja, ki je v popolni ljubezni Očeta in se nam razodeva po Kristusovem križu.

Za sprejetje in oznanjevanje resnice o Božjem načrtu za človeka, ki pomeni zmago nad smrtjo in večno življenje, je potrebno iti globlje od mišljenja in govorjenja. Kljub nedvomni lastni retorični in teološki spretnosti se zaveda nemoči človeške besede pred Božjo skrivnostjo, ki se je razodela po Kristusovem križu. Križ predstavi Pavel kot osnovni kriterij spoznavanja Boga, kot ločnico med človeškim in Božjim načinom oznanjevanja oziroma razodevanja. Božji paradoks, ki se kaže v evangeliju križa (1,18-25) in v izbiri poklicanih, ki jim je bil evangelij oznanjen (1,26-31), doživlja tudi oznanjevalec sam. Kakor evangelij ne potrebuje velikih besed, tako tudi ne potrebuje mogočnih oznanjevalcev, ki bi se zanašali na lastne sposobnosti. Tudi to bi lahko izničilo moč križa, ki je srce oznanila. Zato se Pavel, ki je bil vsekakor nadarjen govornik, zavestno odpove velikim besedam modrosti in všečnosti. Zavrača človeško modrost v filozofskem smislu, zavrača njen način izražanja oziroma umetnost lepega govorjenja, ki je tipična za klasični grško-rimski svet, ki pa lahko izniči moč Kristusovega križa. Z izrazom, »da se Kristusov križ ne izniči« (gr. kenōthē), Pavel ne svari samo pred razvrednotenjem Kristusove žrtve s praznim govorjenjem in nevrednim življenjem, temveč pokaže tudi na veličino Božje daritve, ki se je v Kristusu popolnoma izročil človeku, ko je »sam sebe izničil (gr. ekenōsen) tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem.« (Flp 2,7)

 

Lectio biblica:

  • Kako Pavel v 1 Kor opisuje Cerkev – občestvo vernikov?
  • Kaj želi povedati s podobami telo, zgradba, njiva, tempelj?
  • Kaj so nevernosti za občestvo? Kaj povzroča spore? Kaj gradi občestvo?
  • Sem človek občestva? Kako ga živim? Kaj me moti? Kaj potrebujem? Kaj uničuje, kaj gradi občestvo?

Gradivo

 

Drugosrecanje4M
Drugosrecanje5M

biblicna sola logo

Biblična šola Evangelii gaudium želi biti odgovor na spodbude papeža Frančiška, da bi živeli svojo vero v vsakdanjih korakih usmiljenja in ljubezni ter da bi ponovno odkrili Sveto pismo kot knjigo življenja, kot živo Besedo, ki je namenjena meni in lahko spreminja moje življenje.

Back to top