Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

Ne z besedo modrosti, tem več z besedo križa (1 Kor 1,17-18)

I. UVOD

Molitev

Srečanje smo tudi tokrat začeli z molitvijo ob Božji besedi četrtega adventnega tedna, ki nas prebuja, da bi prepoznali znamenja Božjega delovanja.

»Izprosi si znamenje od GOSPODA, svojega Boga, v globini podzemlja ali v višavi zgoraj! …. Zato vam bo Gospod sam dal znamenje.« (Iz 7,11.14)

Dnevna Božja beseda zadnjega adventnega tedna nas spodbuja, da bi prepoznali znamenja Božjega nagovarjanja (npr. Iz 7,10-14; Lk 1,18.34sl.). Bog nam govori po vsem, kar je, kar obstaja, po dogodkih, po zgodovini in po naravi. V judovsko-krščanski veri sta svet in zgodovina primarno prostorje Božjega razodevanja. V Bogu zorimo toliko, kolikor ga nam uspe prepoznavati v konkretnem življenju.

Učiti se brati Božje življenje v lastnem življenju, prisluhniti Besedi, prepoznati znamenje – to je redeča nit adventnega bogoslužja, ki nas pripravlja za sprejetje Božjega Otroka, na rojstvo od zgoraj. Povabljeni smo iti globlje od same pojavnosti – od zunanjega, od konkretnega, prodreti v ozadje – odkriti smisel vsega tega, kar se dogajanja z nami. Svetega pisma pa tudi življenja na sploh ne moremo razumem, če ne opazujem in premišljujem globja ozadja dogajanja okoli sebe in tega, kar živimo. Avtorefleksija je osnova vsakega duhovnega napredka in življenjske modrosti.

Občestveno branje Svetega pisma

Z občestvenim branjem postaja SP spet to, kar je bilo na začetku: knjiga skupnosti, zapis življenja konkretne skupnosti, posameznikov v njej, njihovih medsebojnih odnosov in njihovega življenja z Bogom. Občestveni pristop k SP predpostavlja dejstvo, da je Pismo nastajalo v določenih skupnostih in je bilo namenjeno skupnosti – izvoljenemu Božjemu ljudstvu, in zato ga brez občestva, brez odnosa do skupnosti ne moremo prav razumeti in razlagati. Božja beseda je po prerokih in apostolih nagovarjala v prvi vrsti skupnosti vernikov ter skupnost gradila, da bi postajalo občestvo Božjega ljudstva, ki bo v svetu razodevalo Boga in njegovo življenje. Ta pristop k proučevanju SP dobiva v zadnjem času v eksegezi spet svoj pomen (glej Silvano Fausti, Skupnost bere Matejev evangelij, Mohorjeva družba, 2008;  Fritzleo Lentzen-Deis, Das Markus-Evangelium. Ein Komentar für die Praxis, Stuttgart: Verlag Katholisches Bibelwerk, 1998). Vodilna eksegetska metoda je sicer še vedno zgodovinsko-kritična s svojimi različnimi analizami (glej M. Matjaž, Eksegeza evangelijev, Ljubljana 2015, 7-35; o različnih metodah in pristopih glej tudi Interpretacija Svetega pisma v Cerkvi, CD 87, Ljubljana 1993; dalje eksegeza.net). Z branjem SP v občestvu stopa končno bolj v ospredje njegov življenjski vidik. Člani občestva uresničujejo v svojem vsakdanjem življenju, v odnosih drug z drugim to, kar razumejo. Drug drugemu pričujejo o novem življenju in se spodbujajo, da bi ostalo to življenje med njimi živo in ustvarjalno.

Obisk s Katie Roncalli in skupnosti Fraternita Evangelii Gaudium (FEG) v Celju

V soboto 10. decembra 2016 je imela v okviru naše biblične šole EG v Celju kratko predavanje sestra Katia, voditeljica Bratstvo Evangelii Gaudium – Veselje evangelija. Spregovorila je o izzivih življenja Cerkve in načinu njene prenove. Ker se je njeno predavanje močno vklapljajo v naše občestveno branje Prvega pisma Korinčanom, navajam nekaj njenih misli:

»Jezus v evangeliju uporabi zelo močno prispodobo za prenovo – novo vino v novih mehovih. Pri tem se sprašujemo, kako naj izdelamo nove mehove. A najprej bi se morali vprašati ali sploh imamo novo vino oziroma ali si ga sploh želimo. Novi mehovi (nove metode, ustanove, sredstva…) nam nič ne pomagajo, če nimamo novega vina. Novo vino je Kristusovo življenje v našem življenju. Njegova miselnost v naši (prim. 1 Kor 2,16b: »Mi pa imamo Kristusovo misel«). Njegov in ne naš način gledanja, odločanja, razločevanja, presojanja, sprejemanja. Zato se moramo najprej vprašati ali smo se pripravljeni spremeniti. Vsi čutimo, da je čas za spremembe, da je čas za novo, redki pa so pripravljeni tvegati, se odpovedati določeni gotovosti, ki jo čutijo sedaj (čeprav je nerodovitna) in stopiti v negotovost iskanja Novega vina. A imamo vse razloge, da zaupamo! Iščemo namreč Očetovo in ne samo Božjo voljo, voljo Očeta, ki nas ljubi, ki je za nas dal vse, in ne samo voljo vsemogočnega in pravičnega Boga.«

S. Katia je spodbujala, da bi prepoznali lepoto občestva Cerkve. Cerkev namreč razodeva temeljno človekovo resničnost. Od stvarjenja naprej je človek poklican, da živi v občestvu in s tem razodeva Božjo podobo. Resnica našega življenja je eklezialnost – poklicani smo v občestvo, poklicani smo, da Cerkev. V to občestvo stopamo z rojstvom (s krstom) in s poslušanjem Besede. Cerkev se rojeva preko krsta in iz poslušanja Božje besede.

Krst nas je osvobaja greha, med katerimi je največji greh egoizma, in nas tako naredi sposobne za skupnost - za communio – za odnos z Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Danes stojimo verni pred največjim izzivom: kako pokazati občestvo Božjih Oseb in nas, ki smo Božji otroci - Božje osebe. Cerkev predstavlja izziv ‘biti skupaj’ – biti za druge. To občestvo – sklicano po Sv. Duhu – postaja primarni prostor podelitve Besede in Življenja.

Ob različnih krizah v današnji Cerkvi in v svetu ni na mestu obup in malodušje, temveč vprašanje, kaj nam po vsem tem govori Sveti Duh! Kaj moramo spremeniti? Kaj na novo premisliti, kaj storiti in kaj opustiti… ?

Naš čas kliče k razločevanju v Cerkvi. Ni namreč res, da novega življenja še ni. Že klije, toda prepoznati ga (še) ne znamo. Jeremija pravi: ‘moder človek zna prepoznati dobro, ki mu pride nasproti. Nespameten pa vidi dobro, a ne verjame vanj. Zaupajmo besedi in dajmo ji čas, da rodi sad! Naše krščanske skupnosti pogosto splavljajo novo življenje, ki že klije. Skupaj poslušati Božjo besedo in ji pustiti, da se nam razodene v življenju. MOLITI Božjo besedo v življenju!

Bog prihaja spreminjat zgodovino s svojo ponižnostjo - na božični način (Pavel v 1 Kor ta način imenuje beseda križa!). Novo življenje prihaja po drugi poti, ne po poti predavanj in študija (čeprav je tudi ta pomemben). Prihaja po poti, ki povezuje Nazaret z Betlehemom, Jeruzalem z Galilejo… Duša prenove Cerkve je 'veselje evangelija’. Jezus v Jn 15,15 pravi: "Jaz sem prišel, da bi imeli veselje in to v obilju."  Bog stopi z neba in se utelesi prav zato, da bi imeli polnost življenja. Jezus premaga greh sveta z veseljem, tj. z življenjem!!! To veselje ni le čustvo, ampak prvi sad vstajenja, odrešeno življenje. Svet okoli nas hoče videti verne, ki so vstali od mrtvih, ki so odrešeni.

Se da prepoznati to novo življenje v našem življenju? To je namreč pričevanje, ki premaga greh sveta. VESELJE EVANGELIJA pomni ŽE VIDETI ONKRAJ GROBA, ŽE VIDETI OČETOVO OBLIČJE. To je temelj našega življenja in našega upanja. Veselje evangelija je veselje na velikonočni način, na način živete ljubezni, ki se kaže v odgovornosti do bratov in sester. Od Pavla do današnjih svetnikov velja, da so to ljudje, ki niso mogli pustiti svojih bratov v smrti. To veselje je pomembnejše od struktur in pravil. To je namreč živa vera. Temeljno vprašanje pri tem pa je, kdo je resnični prvi akter mojega življenja? Ali Bog ali jaz? Ali verujem ali pa živim pod pritiskom, da moram za vse poskrbeti sam."

 

Posnetek celotnega predavanja s. Katie TUKAJ. Prispevek v oddaji Obzorja duha TUKAJ (28. minuta).

 

II. Trije stebri biblične kateheze

1. Oznanilo Besede – Kerygma

Najprej je potrebno oznaniti in sprejeti Besedo. Cerkev – skupnost, se rodi iz poslušanja, vera je iz poslušanja! Tudi Pavel pravi: »Potemtakem je vera iz poslušanja (gr. ex akoēs), poslušanje pa je po Kristusovi besedi. Sprašujem: Mar niso slišali? O, pač! Po vsej zemlji se je razlegal njihov glas in do koncev sveta njihove besede.« (Rim 10,17-18). Pavel Judom (vernikom) zelo jasno pove, da bi lahko in morali slišati Besedo, saj jim je bila sporočena po prerokih, po Svetem pismu, da bi morali prepoznati Božja znamenja, saj Bog govori po njihovi zgodovini, po življenju in po stvarstvu. Poziv k poslušanju je sestavni del vsakodnevne izraelske molitve: »Poslušaj, Izrael, Gospod je naš Bog, Gospod je edini.« (5 Mz 6,4). Bog vstopa v zgodovino po poslušanju. Vse je nastalo po Besedi (Jn 1,1sl.) Bog se je končno učlovečil po Marijini poslušnosti Besedi (Lk 1,38). Sv. Duh potrebuje poslušno srce. Iz poslušanja raste življenje.

Kaj je kerygma? Gre za oznanilo Boga, ki daje življenje! Je oznanilo velikonočne skrivnosti Božje ljubezni, je oznanilo o božjem očetovstvu in o človekovem sinovstvu. To oznanilo je potrebno najprej sprejeti in jo ohraniti v svojem srcu. Sprejeti navdihnjeno Besedo, pomen sprejeti Besedo življenja. Dati Besedi čas, da se ugnezdi, da dozori in se rodi. Ob oznanilu torej ni na mestu razpravljanje in spraševanje, temveč sprejetje. Beseda bo naredila svoje! Že Izaija namreč pravi: »Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruh, takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal.« (Iz 55,10-11) Podobno govori o besedi tudi Pavel, ko se zahvaljuje Bogu, »da ste besedo, ki ste jo slišali in prejeli od nas, sprejeli ne kot človeško besedo, ampak, kar resnično je, kot Božjo besedo, ki tudi deluje v vas, kateri verujete.« (1 Tes 2,13) Poudarek je na sprejetju besede in ne na razumevanju! Dokler se ne zgodi kerygma, dokler torej ne oznanim in ne sprejmem te žive Besede Boga, dokler ji ne dam konkretni prostor v mojem življenju, dokler je ne zavarujem in ji ne dam čas, da vzpostavi odnos z menoj, se iz nje ne more roditi življenjska vera.

2. Didache - Kateheza kot razlaga kerygme

Šele po kerygmi lahko sledi izpeljava nauka (gr. didache) in njegova razlaga, ki je neke vrste kateheza. Gre za razlaganja in preverjanje Božje besede v življenju občestva – v odnosih drug z drugim! Pri katehezi uporabljamo različne prijeme in metode, da razložimo nauk, da ga čim bolj nazorno prikažemo v konkretnem življenju.

3. Spodbuda za delovanje – pareneza

Po oznanilu in dobri katehezi pa lahko sledi tudi etično-morala spodbuda (gr. parenesa), ki vsebuje izpeljavo pravil in navodil za osebno in občestveno življenje po Besedi. Pareneza brez kerygme bi bila samo suha moralka, ki nima moči spremiti človekovo življenje, temveč ga zgolj bremeni. Moč za spremebo ima namreč samo beseda Duha in ne zapoved. Biblična kateheza se zato ne zaključi z naštevanjem zapovedi, temveč z usmerjanjem v branje Božje besede, v odnos z Besedo, ki pokaže na Obličje in pomaga rasti novemu življenju. Samo z nasveti in zapovedmi vera ne more obroditi bogatih in sočnih sadov. Sadovi Duha pa so znani: »Ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje.« (Gal 5,22-23)

 

III. Razlaga 1 Kor 1,17–2,5

Izhodišče Prvega pisma Korinčanom je neenotnost, razcepljenost in prepiri (1,11), kar pomeni, da je bilo v korintski Cerkvi razbito občestvo, ki bi moralo razodevati enost Kristusovega telesa. To je za Pavla največji problem krščanske skupnosti, saj so se s tem odtrgali od Kristusa, ki je nihov temelj in središče ter se priklopili na druge vire – na modrost, ki jo razlagajo razni drugi učitelji. Tej tematiki se posveča v prvem delu pisma (pg. 1–4). V njem razvije kerigmatično strategijo, da bi Korinčanom omogočil premik tujega in razdeljenega mišljenja (1,10-13) do poenotenega in spravljenega Kristusovega mišljenja (gr. nous Christou) (2,16). Pavel piše članom skupnosti, poklicanim in svetim (1,2.24), ki jih je nekoč že pridobil za Kristusa. Preobrazba njihovega mišljenja se je že zgodila, a je bila nedokončana, saj se sedaj kažejo prepiri in delitve. Ker njihova vera slabi, jim z besedo o križu ponovno oznani bistvo evangeljske kerygme. Le te jim ne more oznaniti na človeški način, to je preko človeške modrosti, ampak samo na nov Kristusov - velikonočni način, na način Kristusovega križa. Človeška beseda je prešibka, da bi lahko oznanila to »Božjo skrivnost« (2,1), zato uporabi »besedo križa« (1,18). Temeljna intuicija Pavlovega ravnanja izhaja iz preprostega načela, opisanega v 4,20, da Božja skrivnost, to je »Božje kraljestvo ni v besedi, ampak v moči.« (prim. tudi 1,17-18) Krščansko občestvo ali cerkev (gr. ekklesia) namreč ni združba, ki bi prišla skupaj na podlagi sorodnih miselnih konceptov, ni društvo ali stranka, ki bi jo združevala skupna dejavnost ali ideologija, ampak je občestvo (gr. koinonia) – organizem, živo telo -, ki je rojeno iz Božje moči, to je iz Božjega življenja, ki jih je nagovorilo in pritegnilo. To Življenje se je razodelo na osebni način v Jezusu Kristusu, po njegovem križu in po Duhu, ki navdihuje in daje rast ter rojeva za novo življenje.

Zgradba odlomka 1 Kor 1,17–2,5

Odlomek ima idealno retorično strukturo, ki se začne z oznanilom kerygme (1,17-18), ki je biblično utemeljena (1,19), temu uvodu pa sledijo dokazovanja oz. pričevanja za resničnost kerygme na treh področjih: logos - zgodovina odrešenja (1,20-25), pathos – izkustvo krščanske skupnosti (1,26-31) ter ethos – osebno izkustvo oznanjevalca (2,1-5). Pavel podaja v tej enoti ključ za branje celotnega pisma. Korinčani živijo razpeti med tem, kar jim je o Božji modrosti oznanil on ter med oznanjevanjem učiteljev, ki so prišli za njim in ki so se očitno bolj naslonili na moč in blišč kulture okolja, ki časti modrost besede.

1) Kerygma (1,17-18)

Pavel začne s kerygmo, kjer prestavi svojo temeljno misel o novem načinu Božjega razodevanja in s tem tudi oznanjevanja. Predstavi svoje globoko prepričanje, ki jo potrjujejo njegove lastne izkušnje ter temelji na srečanju z Vstalim pred Damaskom, da lahko samo beseda Kristusovega križa prav oznani Božjo moč, ki človeka odrešuje. Izraz »beseda križa« je tukaj neke vrste prispodoba (metafora) za način življenja in pričevanja, ki izhaja iz brezpogojne Božje ljubezni do človeka, ki se je razodela v Kristusovem trpljenju, smrti na križu in vstajenju. V tem dejanju je Bog izpričal neko drugačno logiko razodevanja, ki ne gradi na Božji moči in vsemogočnosti, temveč na zastonjski ljubezni, ki je v očeh sveta nemoč in norost.

17        Kristus me namreč ni poslal krščevat, ampak oznanjat evangelij (euangelizesthai), a ne z modrostjo besede, da se Kristusov križ ne izniči.

18        Beseda križa (ho lógos ho tou staurou) je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost, nam, ki smo na poti odrešenja, pa je Božja moč.

Obstajata namreč dva načina razmišljanja in dva pristopa do sveta in življenja. Eden temelji na človeški modrosti in človeški logiki (gr. logos), drugi pa Božji logiki, ki pa se človeku sveta velikokrat dozdeva kot norost in nemoč. Korinčani se morajo odločiti med modrostjo sveta, ki navdušuje in omamlja veliko večino njihovih someščanov ter med logiko oz. besedo križa (gr. logos tou staurou), kakor jim jo je oznanil, ki pa je v očeh sveta norost, nesmisel in celo pohujšanje.

Že Stara zaveza govori, da obstajata dve poti človekovega življenja, to je pot pravičnih in pot krivičnih (prim. Ps 1). Podobno lahko govorimo tudi o dveh načinih spoznavanja: razumsko spoznavanje, ki analizira in ločuje, kar Pavel označuje kot modrost sveta ter spoznavanje s srcem, to je preko življenja, ki prihaja od Boga, kar Pavel imenuje beseda križa. Tak način spoznavanja povezuje, ker vključuje celotnega človeka, njegovo telesno, duševno in duhovno razsežnost. Pavel se zaveda nevarnosti, da bi se oznanjevalci ujeli v lepe besede in miselne konstrukte, ki človeku ne bi razkrile izvora novega življenja. Ta je v dokončni ljubezni Očeta in se nam razodeva po Kristusovem križu. Za sprejetje in oznanjevanje resnice o Božjem načrtu za človeka, ki je zmaga nad smrtjo in večno življenje, je potrebno iti globlje od mišljenja in govorjenja. Sodelovati mora ves človek, tudi telo (gr. sōma) v vseh njegovih dejavnostih.

Pavel povzame v v. 17 moto svojega misijonskega poslanstva. Kristus ga je poslal oznanjat evangelij na nov način – ne z modrostjo sveta ali z »visokostjo besede« (2,1), temveč na način Kristusovega križa. V nadaljevanju pisma bo skušal razložiti, kaj to pomeni. Z vzpostavitvijo kontrastnega paralelizma med Kristusovim križem in modrostjo besede je izražena osrednja misel ne samo aktualne korintske razprave, temveč celotne Pavlove teologije odrešenja. Iz tega paralelizma in nadaljevanja misli v v. 18 lahko prepoznamo, da je ost Pavlove kritike usmerjena na modrost kot način predstavljanja evangelija, ki bi lahko izničil pomen križa, in ne na kritiko besede oziroma retorike kot sredstva evangelizacije. Evangelij ni 'modrost', ni eden izmed naukov, ki si ga človek pridobi z lastnimi močmi in ga vsakdo ocenjuje po svoje. Da bi to čim bolj začutili, Pavel povzame evangelij v dejstvo križa, v osuplost, ki je bila najbolj odurna razumu Grkov, ljubiteljev lepih razlag, kakor tudi sanjam Judov, vedno željnim čudežev. Evangelij je dejstvo, ki ga je mogoče sprejeti samo z vero.

2) Svetopisemska utemeljitev kerygme (1,19)

19           Zapisano je namreč: Uničil bom modrost modrih in razumnost razumnih bom razveljavil. (prim. Iz 29,14; 19,12)

Pavel svojo oznanilo kot izšolan rabin farizejsek smeri vedno podkrepi z dokazi iz Svetega pisma. O paradoksnem načinu delovanja Božje modrosti govori Sveto pismo na več mestih. Tukaj se sklicuje predvsem na preroka Izaija, ki opozarja, da Bog človeka vedno znova preseneča s svojo modrostjo: »Zato bom, glej, še naprej presenečal to ljudstvo, presenetljivo presenečal, da bo izginila modrost njegovih modrih in se skrila razumnost njegovih razumnih.« (29,14) Pavel se s tem argumentom iz zgodovine odrešenja obrača na korinstkso skupnost, ki je izgubila poudarek na središčni vlogi križa in se je pustila očarati od idejnih in razumskih predstav o Bogu in dobrem, o vstajenju in o Božjem bivanju v sedanjem svetu. Ločitev med spoznanjem in življenjem pa je botrovala že prvemu grehu in človeka ne more potešiti, ker ga razdvaja. Če bodo Korinčani presojali samo na človeški način, ne bodo razumeli Božjega načrta z njimi in bodo utonili med tujimi narodi in kulturami, njihova modrost pa bo izginila.

3) Dokazovanje na treh področjih (1,20-25.26-31; 2,1-5)

V nadaljevanju poskuša Pavel svoje poslušalce prepričati o resničnosti kerygme, ki jo jim je oznanil. Pri tem uporabi običajno tehniko grške retorike, ki želi poslušalce (in bralce) čim bolj celovito nagovoriti. Govornik mora namreč z vsebino in načinom svojega govora najprej vzpostaviti stik s poslušalci in nato na argumentativni, racionalni ter izkustveni ravni dokazati svojo tezo. Govornik se tako poslužuje treh področij:

  • a) Področje same vsebine, ki jo želi posredovati poslušalcem, kar označujemo z grško besedo logos. Pavel se pri tem sklicuje na delovanje Boga v zgodovini odrešenja vse do današnjih dni (1,20-25);
  • b) Področje izkušnje poslušalcev oz. naslovljenci, ki morajo biti čim bolj celostno zajeti v proces komunikacije in argumentiranja. Ker želi govornik pridobiti njihov odziv in sodelovanje, označujemo to področje z besedo pathos (1,26-31);
  • c) Področje lastne izkušnje. Pavel to področje velikokrat izpostavi (prim.  4,17; 11,1), ker želi predvsem s svojim zgledom, s svojim načinom življenja (gr. ethos) pridobiti in prepričati poslušalce o svojem evangeliju (2,1-5).

 

Lectio biblica

  1. Preberite tri odlomke (1,20-25.26-31; 2,1-5) in podčrtajte ključne besede, ki s katerimi Pavel opisuje kerygmo, ki jim jo je oznanil!
  2. Kaj pomeni "biti v Kristusu Jezusu" (1,30) in kaj "ponašati se v Gospodu" (1,31)? Upoštevaj pri tem vse štiri ključne beseve v v. 30!
  3. Lahko po zgledu Pavlovega dokazovanja moči kerygme v 2,1-5 tudi v svojem življenju prepoznaš kaj podobnega?

 

Gradivo

biblicna sola logo

Biblična šola Evangelii gaudium želi biti odgovor na spodbude papeža Frančiška, da bi živeli svojo vero v vsakdanjih korakih usmiljenja in ljubezni ter da bi ponovno odkrili Sveto pismo kot knjigo življenja, kot živo Besedo, ki je namenjena meni in lahko spreminja moje življenje.

Back to top