Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

Kako do svobode, ki jo oznanja Pavel? (1 Kor 9–10)

»To pa je za nas postalo zgled (gr. typos).« (10,6a)

(BŠ II_VII – 23. 05. 2018)

Prosimo sv. Duha, da dobimo moč za odpuščanje in s tem svobodo za oznanjevanje. Bog skrbi za vsakega človeka! Ko se zavedamo svoje osebne in konkretne vpetosi v Božje življenje, takrat se šele "zgodi" vera. Pavel zato postavlja nenavadno, a ključno vprašanje: »Mar Bog skrbi za vola?« (1Kor 9,9). Ja, tudi za vole in za svet in za ..., a prvenstveno skrbi za nas, zame! Prvi namen sv. Duha je, da mi razkrije to skrivnost, da vzpostavlja občestvo - z Bogom, z bližnjim - a v svobodi. Binkošti so zato najprej rojstvo Občestva! Sv. Duh pričuje in nas dela odprte za druge. Izhodišče nam bo papeževa beseda na Binkošti (Jn 15, 26-27 in 16, 12-15)

Frančišek spodbuja: »Praznik binkošti je višek velikonočnega časa, ki je osredotočen na Jezusovo smrt in vstajenje. Ta dan se je začela zgodovina krščanske svetosti, saj je Sveti Duh vir svetosti, ki ni privilegij redkih, ampak poklicanost vseh. Po krstu smo namreč vsi poklicani biti deležni istega Kristusovega božanskega življenja in z birmo postanemo njegove priče v svetu."

 

Sadovi Duha: Od tistega binkoštnega dne in vse do konca časov je ta svetost, katere polnost je Kristus, podarjena vsem tistim, ki se odprejo delovanju Svetega Duha in si prizadevajo biti učljivi. Sveti Duh nam da okušati polnost veselja.

  1. Duh je tolažnik (paraklet) je tisti, ki pride blizu, ki me vidi in čuti (to je tudi zgodovina Izraela 2Mz 3 o gorečem grmu videl sem stisko svojega ljudstva in bom stopil dol. Govori na srce ker pozna mojo resnico.
  2. Je Duh resnice bo razodel vso resnico; izhaja iz Očeta (ne iz sebe!). V čem je ta resnica? Razodeva drugega, odnos med Očetom in Sinom. Tu smo blizu definicije resnice, ki se prepozna v odnosu. Resnica ni vsebina sv. Duha (če bi rekli drugače, bi bili gnostiki). Bolj se bližamo sv. Duhu, bolj nas bo on usmerjal k drugemu. Usmerja nas v proces. Resnica je povezana z razodetjem Očeta.
  3. Je Duh ljubezni. Govori o Očetu. Ljubezen je razodevati drugega, govoriti o drugem (dokler nisi siv, ne pripoveduj zgodb o sebi). V centru sv. Duha ni ego; je drug, je Bog.
  4. Je Duh občestva in ga razodeva, ker je Duh ljubezni. Ni on sam cilj; cilj sta Oče in Sin. Vstopiti je treba v logiko izpuščanja iz rok, v odpovedovanje kontroli. Manj sem poglobljen v Drugega, več težav imam z drugim(i).
  5. Je Duh svobode. Izpuščati še ne pomeni, da stvari ne bi smeli imeti. Bistvo je v odnosu, da nisem vezan; da sem odprt. Hkrati moram iskati globlji smisel vsega (od sebe k drugemu, od ujetosti v svobodo, od neresnice k resnici, od strahu k miru ion tolažbi).

Sveti Duh, ko pride v nas, a) premaga suhost, trdoto, naveličanost, b) odpre srce za upanje in usmiljenje, c) preganja in spodbuja notranje zorenje v odnosu z Bogom in z bližnjim. Kakor to pravi sv. Pavel: »Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, (do drugih:) potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, (do sebe:) zvestoba, krotkost, samoobvladovanje« (Gal 5,22). Vse to počne Duh v nas. Zato, danes praznujemo to bogastvo, ki nam ga podarja Oče.

Za uresničitev tega se ne bojte v svojih molitvah in z udeležbo pri zakramentih vztrajno prositi pomoč Svetega Duha, da vam bo »podarjen duh svetosti, ki bo prežel tako samoto kot služenje, tako intimnost kot evangelizacijsko prizadevanje, da bo vsak trenutek izraz ljubezni. To so sadovi SD: »Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladovanje« (Gal 5,22).

Meso rojeva dela, Duh pa rojeva sadove! Dela so človeški proizvod, so neki rezultat, ki razkrivajo to, iz česar so nastali, sad pa je zaključek nekega življenjskega živega procesa (človeka in Duha), ki je živ, v njem je še življenje, zori, raste še naprej; je torej nek talent, je možnost, je dar, s katerim lahko naprej razvijamo življenje! Sad Duha je posledica nekega posledica nekega Začetka Življenja. Največji sad, ki daje življenje je ljubezen, zaključi pa s »samooblvadanjem« - imeti moč nad samim seboj, obvladati sebe. To je danes malo antipatično. Danes nagovarja spontanost, svoboda, neodvisno… Pa vendar, brez samoobvladovanja se življenje me more razvijati, živeti in prinašati rezultatov (npr. za delovanje avtomobila, ki je sicer prevozno sredstvo…, so nujno potrebne tudi zavore. V bistvu je zavora negacija bistva avtomobila, ki je narejen za premikanje!)

 

Sila Duha je hkrati centripetalna in centrifugalna

On bo prinesel svojo moč spremembe, edinstveno silo, ki je tako rekoč istočasno centripetalna in centrifugalna. Je centripetalna, oziroma vleče proti središču, ker deluje v notranjosti srca. Prinaša enost v razdrobljenost, mir v bridkostih, moč v skušnjavah. Na to spominja Pavel v drugem berilu, ko piše, da je sad Duha veselje, mir, zvestoba, samoobvladanje (prim. Gal 5,22). Duh podarja zaupnost z Bogom, notranjo moč, da gremo naprej. Vendar pa je On hkrati tudi centrifugalna sila, oziroma potiska navzven. Tisti, ki vodi v središče, je isti, ki pošilja na periferijo, proti vsakršni človeški periferiji. On, ki nam razodeva Boga, nas spodbuja, naj gremo k bratom. Pošilja nas, dela nas za priče in zato vliva – še piše Pavel – ljubezen, dobrotljivost, krotkost. Le v Duhu Tolažniku izrekamo besede življenja in resnično spodbujamo druge. Kdor živi po Duhu, je v tej duhovni napetosti: istočasno je iztegnjen k Bogu ter k svetu

Sv. Duh nas uči, da nismo mi center življenja, da je življenje proces in nam da moči, da ga nosimo. Binkošti so rojstvi Cerkve/občestva, nove dobe. Ponedeljek po Binkoštih je praznik Marije, matere Cerkve. Vsaka resničnost se rodi, potrebno kje rojstvo (no dovolj Janezov evangelij, mora biti tudi Lukov, Matejev in Markov; kjer so predstavljeni stiska, bolečina moža in žene v Betlehemu). Apd 1: V dvorani zadnje večerje Marija vztraja z apostoli; v stisko je prišel sv. Duh. Seme mora priti v razorano in namočeno zemljo, ne na gladek asfalt.

 

Povzetek prejšnje teme:

Kako živeti mentaliteto novega življenja v »poganskem okolju«? (8–10) Pavlova misel se je razvijala postopno (podobno kot Kristusova misel): Najprej Pismo Tesaloničanom (vstali bomo s Kristusom), potem 1 Kor (vstali bomo v poveličanem telesu) in Kološanom (Kristus vsem vse).

1          Spoznanje napihuje, ljubezen pa gradi.

2          Če kdo misli, da je kaj spoznal, še ni spoznal, kakor je treba spoznati;

3          če pa kdo ljubi Boga, tega Bog pozna.

Tudi naše okolje in kultura je nasprotna krščanski, je poganska, ker na mesto edinega Boga Ljubezni postavlja boga egoizma potrošništva, zlorabe, izkoriščanja… To mentaliteto bolj ali manj nezavestno vdihavamo na vsakem koraku. Naša krstna ali evaharistična oz. evangeljska mentaliteta se lahko v takem okolju hitro zaduši…

Pavel opozarja na nevarnost usmerjenosti vase, nevarnost ošabnost, povzdigovanje nad drugimi, kar lahko ogrozi bratsko občestvo. Zato: Spoznanje napihuje, ljubezen pa gradiAbstraktno in teoretično védenje ni dovolj za pravilno odločanje. Pri takšnem abstraktnem spoznanju je še vedno v središču človekov jaz

Pavel postavi ljubezen (agapē) za ključni kriterij ravnanja kristjanov. Brez ljubezni vsa spoznanja in preroštva nič ne koristijo (13,2: »In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič.«). Samo ljubezen namreč zmore graditi bratske odnose. To, kar gradi Cerkev – očestvo, telo - pa je zanj ključni kriterij pri presojanju različnih darov (14,5), tudi pravega spoznanja. Kdor si torej domišlja, da je kaj spoznal, pa ne ljubi, ni ničesar spoznal (v. 2).

Še enkrat vrnili k 9,9-10: "V Mojzesovi postavi je namreč pisano: Ne zavezuj gobca volu, kadar mane žito. Mar Boga skrbi za vole? Ali ne pravi tega predvsem zaradi nas? Kajti zaradi nas je pisano, da mora tisti, ki orje, orati v upanju, in tisti, ki mane, v upanju, da ima delež."

Pavel na pozitivni način animira za aktivno življenje vernikov! Prvi in temeljni korak vere je spoznanje, da je Bogu mar prav zame, da Beseda govori prav meni, da se je nekaj zgodilo prav zaradi mene … da prepoznam razmerje, odnose, katerega del sem!

»Duhovnost mora imeti svoj delež v življenju in na ta način bomo tudi mi dobili svoj delež. … Kako je evangelij pogreznjen v moje življenje, je ključno in vodilno vprašanje. Človekova duhovnost se je danes precej odmaknila od življenja samega, za nas pa bo pomembno, da se bomo sposobni dotakniti življenja tam, kjer se ga dotika Bog, in evangelij je tisti, ki me povezuje z Bogom.« (Rus-Ahačič)

Pravo spoznanje je izkustveno spoznanje odnosa in predanosti med dvema osebama (prim. Oz 2,11: S teboj se zaročim v resnici; in spoznala boš Gospoda). Samo v takšnem odnosu ljubezni je mogoče spoznavati Boga in s takšno ljubeznijo tudi Bog spoznava človeka. Ko Pavel pravi: če pa kdo ljubi Boga, tega Bog pozna (8,3), enači Božjo ljubezen in spoznanje z zastonjskim klicem, s katerim Bog človeka kliče v občestvo s seboj (prim. Jer 1,5; Rim 8,28). Za Pavla pomeni torej pravo spoznanje prepoznati in sprejeti Božjo ljubezen, ki ljubi in rešuje vse ljudi.

Gre za ljubezen v pomenu besede caritas, kar pomeni skrbeti za nekoga. Občestvo je najboljši teren za trening v ljubezni. Tukaj pridejo do izraza naše temeljne sposobnosti za poslušanje in slišanje drugega, sposobnosti relativizacije mnenja.

 

Samo takšna ljubezen pa tudi zares osvobaja:

9,24–26: zlasti besede teči in nagrada.

Stavki v teh dveh vrsticah so slikovita metafora za naše življenje, ki si ga z lahkoto predstavljamo kot tek. Toda kako tečemo skozi svoje življenje? Je to tek na dolge ali na kratke proge? Pavel v pismu to ponazori s primero nagrade, ki je minljiv ali pa neminljiv venec. … Se je vredno boriti za neminljiv venec, četudi se ob tem zavedamo, da bo ta tek lahko zelo dolg in utrudljiv, poln težkih vzponov, tudi padcev. Nagrada za tak tek pa je tako dragocena, da se v tem teku splača vztrajati, se vedno znova pobrati in teči do neminljivega venca, ki nas čaka v večnosti.

V besedilu je jasno povedano, da le eden prejme nagrado.

Sprva nas je ta beseda, ta možnost, da lahko nagrado prejme samo eden, nekoliko zbodla. Koga je Pavel s tem mislil? Kdo je ta eden? Kdo izmed nas bo ta izbranec? Kaj nas ta izjava ne postavlja v čuden, nekoliko konkurenčen položaj?

Eden pomeni pravzaprav prav jaz - mi vsi. Ta eden sem jaz in ti, in on in ona. Vsi mi imamo možnost, da prejmemo nagrado, da dosežemo neminljiv venec, če bomo dobro premislili, kaj vlagamo v naš tek in čigavi zgledi nas bodo vlekli pri tem teku. Nenehno tudi preverjajmo, koliko se trudimo za uspeh neminljivih stvari. Se morda bolj trudimo za uspeh minljivih? Pavel je pri tem zelo natančen, ve, kako je potrebno teči, da prejmeš pravo nagrado, da postaneš ta "eden": v tem teku moraš imeti jasen cilj, moraš vedeti, kam tečeš, to je prvo. Ta tek tudi izčrpava, Pavel tukaj celo navaja primerjavo z usužnjevanjem telesa. Opazimo zanimivo nasprotje začetka devetega poglavja in zaključka:

"Mar nisem svoboden" : "Izčrpavam svoje telo in ga usužnjujem". Svoboda : sužnost. Spomnimo se, da je Pavel izjemen retorik in da tudi teh dveh nasprotujočih si pojmov ni uporabil kar tako. Svoboda v tistem času, ko je obstajalo tudi suženjstvo, nosi drugačen pomen kot morda danes. Biti svoboden v tistem času je pomenilo biti priviligiran. Biti suženj je pomenilo biti brez vsake pravice. S tem močnim kontrastom je Pavel želel zbuditi svoje naslovnike in primero življenja prenesti na življenje po evangeliju, kjer pa ni svobode, če ni tudi truda, če ni meja, če ni tudi "izčrpavanja". Vsak športnik, ki je kdaj zmagoval, bo potrdil, da so za zmago pomembne naslednje stvari: želja po zmagi, dober načrt treninga, dosledno izvajanje tega načrta, vztrajnost in pogum ob neuspehu, nenehen trud in trening, veliko odpovedovanja minljivim stvarem. Ampak tak športnik si bo na koncu nadel venec. Podobnih temeljev se drži tudi Pavel in s svojim lastnim zgledom vabi na ta tek tudi nas. Ne smemo pa pri tem pozabiti, da smo tudi mi zgled drugim tekačem. Sledili nam bodo samo, če bomo to, kar vemo in govorimo, prelivali tudi v dejanja. Deveto poglavje je razpon našega celotnega življenja, je kot program in primera za naše življenje.

 

NUJNOST DUHOVNEGA BOJA

Pavel v 1 Kor 9, kjer opisuje svoje delo in svoj boj za evangelij, pokaže, da se mora prej ali slej vsak, ki sprejme evangelij in ga želi razodevati svetu, soočiti z bojem s silami zla v sebi in v svetu. Jezus je svoje učence tri leta pripravljal prav na to poslanstvo. V tem duhu moramo razumeti njegove besede: "Če kdo hoče hoditi za menoj, naj se odpove samemu sebi, vzame svoj križ ter hodi za menoj" (Mr 8,34). Postati učenec pomeni stopiti v občestvo z Njim in z učenci. Občestvenost pa ni lastnost človeške, temveč božje narave, je torej sad milosti, zato se človeška narava temu upira. Samo preko duhovnega boja prehajamo od sebi k drugemu, od individualizma k občestvu. O tem nam govori tudi današnja BB (Mr 9,30-40):

Sedem korakov v rasti učenčevstva:

  1. Šlo so skozi Galilejo, pa ni hotel, da bi ljudje to izvedeli. Učenci morajo znati biti sami z Gospodom; na samem, v intimi. Prava intima je v molitvi. Da se znam umakniti, da ne delam vseh božjih stvari le v obredih. Jezus je hotel, da so na samem. Iskati moramo trenutke, ko smo lahko sami z Jezusom.
  2. Učil jih je, da bo moral trpeti. Pričakovati moramo razodetje skrivnosti; da bo Jezus trpel, umrl in vstal. Velikonočna centralna kerigma je iz dveh delov: smrti in življenja. Vsaka kerigma je optimistična (zmaga nad smrtjo).
  3. Besed niso razumeli, pa so se bali vprašati. Ko pride do konflikta, obmolknem in zablokiram. Učenci so vedeli za svoj greh; kdo je glavni. Samo molčati ne smemo.
  4. Govorili so, kdo je največji. To je temeljna hudičeva Edenska skušnjava. Kdo je večji, ti ali Bog? Če ne boš poskrbel zase, boš propadel. Skrivenčena ljudska modrost pravi: Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. Bog ti je že dal vse; le dar je treba sprejeti. Ne more biti večjega o tistega, ki je svoboden v Bogu.
  5. Vzel je otroka: kdor sprejme otroka, sprejme mene. Sprejeti otroka, od katerega ni koristi in so le bremena, pomeni veliko zaupati, spuščati iz rok. Gre tudi za sprejetje mlajšega brata (v glavnem se čutimo starejši bratje; jezimo se na mlajšega brata, ki smo mu zavistni.
  6. Smo mu branili, da bi izganjal hude duhove. Ne branite mu, da bi govoril, ker ni z nami. Branim iz strahu, negotovosti, jeze, užaljenosti, prizadetosti; iz zavisti. Zavist je korenina, ki zastruplja odnos med starejšim in mlajšim bratom. Pri starejšem sinu ni glavni problem odnos do zakona / pravovernost, ampak velikodušnost (zamoril je očeta in sebi naredil luknjo v želodec). Zavist je zmožna razdrobiti vse: prijateljstvo, občestvo. Zavist je popačeno občudovanje. Kdor zavida, nekaj prevleče z občudovanjem, ki pa ni povezno z realnostjo, si le umišlja. Kar poseduje nekdo drug, njemu povzroča občutke nemoči (fantazija o sreči, v kateri živi nekdo drug). Zavist je rušilno čustvo v odnosih, ko drugi ni partner ampak tekmec. Borba proti zavisti je lahko le ena: to je hvaležnost ZA. Je tesno povezana z zaupanjem v Dobro, v Darovalca; povezana je z mojo podobo Boga. Zavist je sterilnost – premaga jo edino hvaležnost.
  7. Kdor ni proti nam, je za nas. To je Jezusovo sporočilo: zamenjajte si očala; na svetu je več stvari za vas kot proti vam. Če v vseh gledate le nasprotnike in sovražnike, ne morete živeti. To je kerigma vsega skupaj.

 

Jezus in gresnica

Anja Kastelic: Nekaj osnovnih značilnosti duhovnega boja (Ef 6)

Kdo je naš resnični nasprotnik?

Boj proti zlu

Ef 6,11 Nadenite si celotno Božjo bojno opremo, da se boste mogli upirati hudičevim zvijačam. 12 Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih. 13 Zato sezite po vsej Božji bojni opremi, tako da se boste mogli ob hudem dnevu upreti, vse premagati in obstati. 14 Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, oblečeni v oklep pravičnosti 15 in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru. 16 Predvsem pa vzemite ščit vere; z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudega. 17 Vzemite tudi čelado odrešenja in meč Duha, kar je Božja beseda. 18 Ob vsaki priložnosti molíte v Duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen bedite z vso vztrajnostjo in molíte za vse svete. 19 Molíte tudi zame, da mi bo dan govor, ko bom odpiral usta, tako da bom neustrašeno oznanil skrivnost evangelija, 20 za katerega opravljam poslanstvo v verigah, in govoril o njem s srčnostjo, kakor je moja dolžnost.

Nekateri vidijo hudiča povsod, drugi ga ne priznavajo.  Hudič je oseba/nasprotnik – je zlo, je izven nas; človek le poseduje to zlo oz. ga je zlo obsedlo. (Ef 6,12) Naš boj se ne bije proti krvi in mesu /konkretnemu človeku, ampak proti vladarstvom – proti satanu. To je tisti, ki deli in postavlja napačna vprašanja (Kdo je največji? Ali je Bog res to rekel?). Pravi odgovor dobimo, ko zamenjamo vprašanje. Polje bojišča ni drugi, ampak moje srce. Če se borim proti drugemu, maham po zraku (Pavel). Zvijača se hoče usesti na moje mesto. Če nimam svobode v srcu, mi je ne morem dati niti moj bližnji. In le imam svobodo, mi je drugi ne more vzeti. Lažje je reči Žena mi je dala jabolko in kača me je zapeljala.  Prelagamo odgovornost. Polje bojišča pa je v meni: če bo bojišče drugi, ne bo uspeha in pomiritve.  Da se boste mogli ob hudem dnevu upreti: to je stiskalnica, Getsemani. Ko so stisnili Kristusa, je pritekla ljubezen; ko stisnejo nas, pride maščevalnost, jeza – tu se vidi, kaj je v nas.

Jak 4,1-10: 1 Od kod med vami boji in od kod prepiri? Ali ne od tod: iz naslad, ki se vojskujejo v delih vašega telesa? 2 Želite, a nimate. Ubijate in zavidate, in vendar ne morete doseči. Prepirate se in bojujete, pa nimate, ker ne prosite. ....

Poželeti pomeni nekaj hoteti od drugega; za poželenjem je v resnici ogroženost (1 Mz 3, 6) Žena je videla, da je drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja, ker daje spoznanje. Eva se je spraševala ali lahko verjame Bogu; v podarjenost, očetovstvo in sinovstvo. Ali je Bog res tako rekel? NI oče, je ljubosumen. Tudi hudi duh v puščavi pravi: če si Božji sin; dvomi v identiteto Boga.

Sv. Duh, ki je speštan v nas, kliče: Abba, Oče. Hrepeni v nas, da bi živeli svobodo sinovstva. Kdo je večji? (Kol 3, 3-4)  Kajti umrli ste in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu. 4 Ko se bo prikazal Kristus, vaše življenje, tedaj se boste tudi vi prikazali z njim v slavi. Imeti moramo skrb videti drugega, kam še mora priti ta ljubezen. Tam se rodi služenje, ki je nasprotje suženjstva.

Lk 4,16-19: Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, 17 in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano...

Ko Jezus to govori v sinagogi, naredi trojni škandal. (1) Sam si dovoli izbrati odlomek za branje (sicer so sinovi prišli z očeti in brali po vnaprej določenem koledarju). On je nad Postavo. (2) Dovoli si spremeniti besedilo Iz 61: namesto da pride dan maščevanja reče da oznanim leto Gospodovega usmiljenja (On bo plačal za naše odrešenje, za našo odkupnino). (3) Za svojo pričo vzame vdovo iz Sarepte, ne pa učenih pismoukov. Vzame zadnje, grešnike, obrobne in umazane. Kako to, da oni lahko verujejo in gredo naprej, pismouki in farizeji pa ne morejo?  Na pečini pa se zgodi, da gre med njimi in gre dalje: znati je treba prenašati nasprotovanje (ni še prišla njegova ura). Ne splača se vedno prepirati; iskati je treba dobro, da ga okrepimo in ne iskati smrti, ki je že mrtva.

Nobeden od nas ni zadostna motivacija za boj proti zlu. Sv. Duh, ki kaže na drugega, nam pomaga videti zapornike in slepe v meni. Usmerimo oči na krvavečega Gospodovo obličje okoli nas in to je moč v boju zoper skušnjave.

 

Lectio biblica VII

1. "Zaradi nas je pisano" (9,10). Se zavedam/o, da je Božja beseda Svetega pisma, ki jo berem, namenjena konkretno meni? Kdaj in kje sem jo v zadnjem tednu prepoznal?

2. Kako oznanjam/o evangelij? Naštejte nekaj konkretni priložnosti oz. dogodkov v zadnjem mesecu!

3. Kaj povzročijo v meni naslednji Pavlovi opomini: Rim 14,10-12; 2 Kor 5,9-10?

4. Sojeni bomo  glede na našo zvestobo! Premislite naslednje odlomke Mt 25,14-30; 2 Tim 2,11-13!

5. Se zavedam nujnosti duhovnega boja, odločnost in pripravljenost na žrtvovanje, ko se odločam za evangelij? Preberi Heb 3,12; 4,1; 10,32-39; 1 Pet 1,6-7!

6. Kaj so moji sadovi, moj "venec"? Preberite in se pogovorite o Mt 6,19-21; 19,27-30; 25,21, 2 Pet 1,10-11!

7. Mislim kdaj na večnost? Kaj mi prebuja ta misel? Ali lahko sklenem/o: Obnovil bom svojo zavezo, da stopim v tekmo za Gospodov "venec" in v tej tekmi želim zmagati! Z Božjo pomočjo!

 

biblicna sola logo

Biblična šola Evangelii gaudium želi biti odgovor na spodbude papeža Frančiška, da bi živeli svojo vero v vsakdanjih korakih usmiljenja in ljubezni ter da bi ponovno odkrili Sveto pismo kot knjigo življenja, kot živo Besedo, ki je namenjena meni in lahko spreminja moje življenje.

Back to top