Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

Kako živeti mentaliteto novega življenja v »poganskem okolju«? (8–10)

»Spoznanje napihuje, ljubezen pa gradi« (8,1)

(BŠ II_VI – 25. 04. 2018)

Molitev: 1 Pt 5,6-14; god evangelista Marka!

Frančišek spodbuja:

Med jutranjo mašo v kapeli Doma sv. Marte (torek, 24. april 2018) je papež Frančišek premišljeval o človekovi zaprtosti pred delovanjem Svetega Duha. V človeški zgodovini je vedno prihajalo do upiranja Svetemu Duhu, do nasprotovanja novostim in spremembam. Gospod nam namreč vedno prihaja naproti z nečim novim in izvirnim.

Gospod vedno prihaja naproti z nečim novim
V Janezovem evangeliju (prim. Jn 10,22-30) vidimo zaprtost učiteljev postave, ki pozneje postane togost. Gre za ljudi, ki zmorejo v središče postaviti samo same sebe, na delovanje Svetega Duha se ne odzivajo in so neobčutljivi za novosti. Papež je opozoril na njihovo popolno nezmožnost razločevati znamenja časov. Bili so sužnji besed in idej. »Vračajo se k istemu vprašanju. Nezmožni so izstopiti iz tistega zaprtega sveta. So ujetniki idej. Prejeli so postavo, ki je bila življenje, a so jo 'destilirali'. Spremenili so jo v ideologijo. In tako se vrtijo in se vrtijo in so nesposobni izstopiti. Kakršna koli novost je za njih grožnja.«

Čisto drugačna pa bi morala biti značilnost Božjih otrok, ki so kljub začetni molčečnosti svobodni in zmožni v središče postaviti Svetega Duha. Primer so prvi učenci, o katerih pripoveduje današnje berilo iz Apostolskih del (prim. Apd 11,19-26). Vidimo njihovo voljnost pred novim in sposobnost sejati Božjo besedo tudi izven običajnega okvirja. Bili so poslušni Svetemu Duhu, da bi naredili nekaj več. V središču je bil Sveti Duh, ne postava. »Cerkev je bila Cerkev v gibanju, Cerkev, ki je šla čez samo sebeNi bila neka zaprta skupina izbrancev, bila je misijonarska Cerkev. Ravnotežje Cerkve je ravno v premičnosti, v zvestobi Svetemu Duhu. Nekdo je rekel, da je ravnotežje Cerkve podobno ravnotežju na kolesu. Ko ga poganjaš, gre dobro. Če pa ga pustiš pri miru, bo padlo.«

Zaprtost in odprtost – dva nasprotna si pola, ki opisujeta, kako lahko človek reagira pred vzgibom Svetega Duha. Odprtost je lastna učencem, apostolom. Začetno upiranje ni samo nekaj človeškega, ampak je prav tako zagotovilo, da se ne bi pustili prevarati vsaki stvari. »Naj nam Gospod podeli milost, da se bomo znali upirati tistemu, čemur se moramo upirati, kar prihaja od hudega, kar nam jemlje svobodo; in da se bomo znali odpreti za novosti; naj nam da milost razločevanja znamenj časov, da bi sprejeli odločitve, ki jih v tistem trenutku moramo sprejeti.«

Povzetek prejšnje teme:

Živeti iz Resnice - Daru novega življenja (1 Kor 6–7) – II. del

Gre za konkretni način življenja novega Kristusovega življenja, ki smo ga prijeli pri krstu. Pri interpretaciji posameznih izjav je torej treba upoštevati tako zgodovinski kot širši epistolarni kontekst kakor tudi retorično-literarne elemente, ki jih Pavel zelo rad uporablja, da doseže želene učinke pri svojih poslušalcih. Hkrati pa upoštevati tudi eshatološki kontekst – presojati dogodke in naše ravnanje v luči »drugega Kristusovega prihoda«!

Živeti nemoteno v predanosti Gospodu (1 Kor 7,32-35)

32        Želim pa, da bi vi ne bili zaskrbljeni. Neporočenega naj skrbi to, kar je Gospodovo, kako bi ugodil Gospodu;

33        tistega pa, ki je poročen, naj skrbi to, kar je svetno, kako bi ugodil ženi;

34        in je porazdeljeno. Tudi neporočeno žensko in devico skrbi to, kar je Gospodovo, da bi bila sveta tako po telesu kakor po duhu; tisto pa, ki je poročena, skrbi to, kar je svetno, kako bi ugodila možu.

35        To pa govorim v korist vas samih, ne zato, da bi vam nastavil zanko, ampak da bi lahko bili vedno na pravi način in nemoteno predani Gospodu.

 

Sklepna enota tega poglavja (7,32-40) je tudi z jezikovnega vidika težje razumljiva, ker so grške konstrukcije večpomenske in je težko določiti natančen pomen.

Pavel nadaljuje svoj pastoralni nagovor korintski skupnosti in se pri tem izkaže kot čuteč in stvaren voditelj hkrati. Ne želi ničesar prikrivati ali celo zavajati in jih slepo navduševati. Pavel ne želi enega stanu poviševati nad drugega, temveč poudariti, da je vsakdo dolžan živeti njemu podarjene darove.

»Neporočenega naj skrbi – gr. oblika glagola merimna je enaka za povedni in pogojni naklon, zato jo lahko razumemo tudi kot naj skrbi.

Vsak stan ima svoje darove in svoje dolžnosti, svoje ugodnosti in svojo težo, in razmerje med njimi je v Telesu (občestvu) porazdeljeno (memeristai) (v. 34a). »in je porazdeljeno. Poročeni morate vložiti vsak dan veliko energije, časa in žrtve, da se odnos ohranja in raste! Življenjski stan sam na sebi ni absolutna vrednota, ampak ga je treba presojati glede na cilj človekovega življenja, to je čim popolnejše združenje z Gospodom (prim. 1 Tes 4,17).

Res pa je, da lahko stan neporočenosti že v zemeljskem življenju predstavlja večje neposredno znamenje popolne izročenosti Gospodu. Pavel pa vsekakor ne trdi, da poročeni pari ne morejo odsevati izročenosti Gospodu. Tudi glede tega velja, da je med njimi porazdeljeno (v. 34a): neporočeni so dar za poročene in poročeni so dar za neporočene. Oboji pa odsevajo slavo Boga. Darovi se dopolnjujejo in oboji jih potrebujejo za izgradnjo občestva Kristusovega telesa (1 Kor 12). Resnična povezanost in medsebojna članov občestva v Kristusovem telesu je prva skrb apostola! Zaveda se, da je Kristus danes v zgodovini navzoč prav v svojem telesu, ki je Občestvo – Cerkev!

 

Kako živeti mentaliteto novega življenja v »poganskem okolju«? (8–10)

Pavel v naslednjih treh poglavjih obravnava odnos kristjanov do poganskih navad okolja, v katerem so živeli. Še posebej kristjanom, ki so se spreobrnili iz poganstva, ni bilo lahko takoj prekiniti z vsemi običaji, ki so spremljali njihov prejšnji način življenja. Pri tem ni šlo nujno samo za moč navade, ampak za čisto praktične razloge. Kristjani so v Korintu lahko živeli neodvisno od poganskih sodišč, težko pa so se izognili vsem drugim pojavom poganskega življenja, ki so popolnoma obvladovali mesto.

Najbolj elementarno je bilo gotovo vprašanje hrane. Nakup mesa je bilo že neke vrste religiozno dejanje. Na voljo je bilo le meso živali, ki so jih darovali v različnih poganskih templjih, nato pa so ga prodajali na tržnicah. Judje so imeli organizirano svojo verigo, v katero pa se spreobrnjeni kristjani niso mogli vključiti, ker bi se zopet morali podrediti njihovim obrednim pravilom.

Čeprav so vedeli, da bogovi ne obstajajo, jih je malikom darovano meso s poganskih tržnic spravljalo v moralno dilemo. Tako za judovsko kot pogansko tradicijo je namreč veljala udeležba pri mizi in skupno hranjenje hkrati tudi za udeležbo pri bogoslužju. Pavel je tako moral odgovoriti na zelo pereče vprašanje, kako naj v takšnem okolju ravnajo kristjani.

Prvi vtis je morda, da se nas danes ta vprašanja ne dotikajo. A tudi naše okolje in kultura je dejansko postala poganska, nekrščanska in celo antikrščanska. To mentaliteto bolj ali manj nezavestno vdihavamo na vsakem koraku. Naša krstna ali evaharistična oz. evangeljska mentaliteta se lahko v takem okolju hitro zaduši…

 

Spoznanje ne zadostuje (8,1-6)

1          Glede tega, kar je žrtvovano malikom, vemo, da imamo vsi spoznanje. Spoznanje napihuje, ljubezen pa gradi.

2          Če kdo misli, da je kaj spoznal, še ni spoznal, kakor je treba spoznati;

3          če pa kdo ljubi Boga, tega Bog pozna.

4          Glede malikom žrtvovanih jedi torej vemo, da ni nobenega malika na svetu in nobenega boga razen Edinega.

5          Kajti tudi če so tako imenovani bogovi ali na nebu ali na zemlji – kakor je res veliko bogov in veliko gospodov –

6          je vendar za nas en Bog, Oče, iz katerega je vse in mi zanj, in en Gospod, Jezus Kristus, po katerem je vse in mi po njem.

 

1-2       Pavel uvede svoj govor z ustaljeno retorično obliko glede tega (peri de) (v. 4; 7,1; 12,1; 16,1.12), kar kaže na aktualnost obravnavane zadeve. Navede očitno zelo razširjen slogan »razsvetljenih« v korintski skupnosti: Vsi imamo spoznanje. Iz nadaljevanja bo postalo jasno, da tako trdijo tisti, ki uživajo darovano meso, ker vedo, da so kot kristjani osvobojeni judovskih in poganskih obrednih predpisov in da zanje ne obstaja nečista ali poganska hrana. Vendar jih Pavel opozarja na nevarnost, da zaradi tega zapadejo v ošabnost in povzdigovanje nad drugimi, kar lahko ogrozi bratsko občestvo. Zato jim pove še drugi del resnice: Spoznanje napihuje, ljubezen pa gradi.

Dar spoznanja (gnōsis) samo po sebi ni nekaj slabega in Pavel to pogosto hvali (Rim 15,14; 1 Kor 12,8: »Enemu je po Duhu dana beseda modrosti, drugemu v skladu z istim Duhom beseda spoznanja.«; Ef 1,17; Kol 1,9-10: »ne nehamo moliti in prositi za vas, da bi se izpopolnili po globokem spoznanju njegove volje, v vsej modrosti in duhovni razumnosti, 10 da bi živeli, kakor je vredno Gospoda, in bili njemu v vsem všeč, da bi obrodili sad v vsakršnem dobrem delu in rastli v spoznanju Boga«; Flp 1,9: »Molim pa tole: naj vaša ljubezen čedalje bolj napreduje v spoznavanju in v vsakršnem zaznavanju«)

Vendar pa zgolj abstraktno in teoretično védenje še ni dovolj za pravilno odločanje. Čeprav se Pavel strinja, da samo uživanje mesa še ne pomeni malikovanja, postavi ljubezen (agapē) za ključni kriterij ravnanja kristjanov. Brez ljubezni vsa spoznanja in preroštva nič ne koristijo (13,2: »In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič.«).

Samo ljubezen namreč zmore graditi bratske odnose. To, kar gradi Cerkev, pa je zanj ključni kriterij pri presojanju različnih darov (14,5), tudi pravega spoznanja. Kdor si torej domišlja, da je kaj spoznal, pa ne ljubi, ni ničesar spoznal (v. 2).

3          Pavlov koncept spoznanja je globoko zaznamovan s hebrejskim, ki ga izraža termin yadā (spoznati). Gre za izkustveno spoznanje popolnega odnosa in predanosti med dvema osebama (prim. Oz 2,11: S teboj se zaročim v resnici; in spoznala boš Gospoda). Samo v takšnem odnosu ljubezni je mogoče spoznavati Boga in s takšno ljubeznijo tudi Bog spoznava človeka. Ko Pavel pravi: če pa kdo ljubi Boga, tega Bog pozna, enači Božjo ljubezen in spoznanje z zastonjskim klicem, s katerim Bog človeka kliče v občestvo s seboj (prim. Jer 1,5; Rim 8,28). Za Pavla pomeni torej pravo spoznanje prepoznati in sprejeti Božjo ljubezen, ki ljubi in rešuje vse ljudi. Tisti med Korinčani, ki so trdili, da imajo spoznanje, pri tem pa niso ljubili svojih bratov, češ da nimajo spoznanja, niso niti poznali niti ljubili Boga.

 Rezultat iskanja slik za 1-corinthians 8

Glede malikom žrtvovanih jedi…

4-5       Pavel se še enkrat obrne k vprašanju odnosa kristjanov do tempeljske hrane in še natančneje razloži: Glede malikom žrtvovanih jedi torej vemo, da ni nobenega malika … (v. 4). Gre v resnici za navadne jedi in kristjani lahko svobodno uživajo meso, ki je bilo darovano v templjih, ker bogovi (eidōlon) ne obstajajo.

Čeprav je s to izjavo zelo jasno izpovedal judovsko vero v edinega Boga Jahveja (2 Mz 20,3-4; 5 Mz 6,4; Iz 45,5-6), pa je morala biti takšna drža za Jude šokantna in nesprejemljiva, saj so predpisi glede čiste in nečiste hrane spadali k samemu jedru judovske tradicije.

Z ironično izjavo: kakor je res veliko bogov in veliko gospodov (v. 5b) pa pokaže na resnični problem v skupnosti, ko se nekateri povzdigujejo nad druge in se delajo male bogove, ali pa ko ideje nekaterih učiteljev postavljajo nad evangelij in ponižujejo Pavla. Vse to se bo prej ali slej izkazalo kot prazno in brez moči.

6          Za Pavla je očitno prav v odnosu do hrane nastopil ključni trenutek, ko mora stopiti v bran tako svobodi, ki jo je vernikom prinesel Kristusov evangelij, kot koreninam vere, ki so še vedno trdno zasidrane v judovski odrešenjski zgodovini.

Zato slovesno izpove vero krščanskega občestva v enega Boga, iz katerega je vse in mu »novi« verniki popolnoma pripadajo (prim. 1 Tes 1,9). To veroizpoved dopolni z osrednjo razodeto vsebino nove vere, da je Bog Oče (ho Patēr), iz katerega je en Gospod (Kyrios), Jezus Kristus, ki se mu je pred Damaskom razodel kot Božji Sin (Apd 9,5).

Razodetje o Bogu Očetu je za Pavla najpomembnejši dar, ki ga Duh polaga v srce vernika (Rim 8,15; Gal 4,6), saj se v njem prepoznavajo kot Božji otroci in s tem kot novo Božje ljudstvo, ker postajajo verniki po Kristusu pri krstu. Prav korintsko skupnost, ki se je morala zoperstavljati številnim vplivom popularnih kultov, Pavel še posebej opozarja na stvariteljsko Božjo moč, ki deluje v Kristusu. Pogani so imeli za vsako področje svojega boga, kristjani pa živijo iz enega in za enega Boga. Vsi namišljeni bogovi so pred Kristusom brezmočni, saj je po njem vse (ta panta), kar je Bog potrdil, ko ga je obudil od mrtvih (15,12-28).

 

7-9       V Korintu je bilo skušnjav v zvezi s hrano več kot dovolj. Pri tem moramo ločiti spreobrnjene Jude in spreobrnjene pogane. Slednji so verjetno še naprej vzdrževali stike s svojimi poganskimi prijatelji in obiskovali tudi njihove gostije. Gotovo so bili v stiski, kako ravnati s ponujeno hrano, ki je bila sedaj zanje »prepovedana«, ker je prihajala s tempeljskih tržnic. Če bi se hrani odpovedali, bi to pomenilo, da so se bolj ali manj odpovedali tudi družbenemu življenju. Če pa bi hrano uživali, bi lahko dajali vtis, da ravnajo še vedno po poganskih običajih. Vsi očitno niso imeli jasnega spoznanja, kako naj ravnajo, zato je bila stiska vesti (syneidēsis) velika.

Razumljivo je, zakaj posveča Pavel temu vprašanju v pismu tako veliko prostora. Čeprav je bil vzgojen v farizejskem judovstvu, Pavel takšnih »slabotnih« spreobrnjencev v nasprotju s pravičniki, ki so imeli »spoznanje«, ni obsojal in zavračal. Ponovno izreče izredno pogumno trditev, da človeka jedi same na sebi in z njimi povezani obredi še ne približajo Bogu (v. 8). Bog presoja človekova dejanja veliko globlje. Odločilna je ljubezen, ki se kaže tako v spoštovanju mnenja tankovestnih kot v obzirnosti do šibkih članov skupnosti in skrbi zanje. Njihova pravica (exousiamoč, svoboda, oblast) oz. »spoznanje«, ki se lahko izkaže kot nadutost in vzvišenost, ne sme biti drugim članom v spotiko in pohujšanje.

10-13   Močni v skupnosti bodo zato še strožje sojeni. Grešiti proti bratu pomeni grešiti proti Kristusu (prim. Mt 25,40). Kristus ni umrl za človeštvo na splošno, temveč za vsakega posameznika, zato se tudi odnos do Kristusa odraža na odnosu do konkretnega človeka. Prava moč (exousia) se kaže v moči ljubezni. Pavel zato zaključi, da se je iz ljubezni do brata pripravljen odpovedati tudi svoji svobodi in pravici, ki mu jo je podaril Kristus.

Pavlov osebni zgled

1 Kor 9

Pavel je iz razprave o odnosu kristjanov do hrane, ki je bila darovana malikom, in udeležbe pri poganskih obedih prešel h govoru o apostolovih pravicah. Poglavje deluje tako na prvi pogled kot vrinek v razpravo o obedih, ki se jim posveča v 8. in 10. poglavju. Vendar se preko izraza exousia (pravica, svoboda, moč, oblast) (7,37; 8,9; 9,4.5.6.12.18) pokaže Pavlova predstavitev njegove apostolske službe kot logično nadaljevanje razmišljanja o dolžnosti močnih v odnosu do šibkih, ki še niso prišli do pravega spoznanja in svobode. Pavel tukaj ne brani svojega evangelija, kakor dela to v Pismu Galačanom, brani pa pravico in svobodo, ki mu pripadata kot apostolu. Brani pravico do njihove podpore, in če se ji odpove, ni zato nič manjši od drugih apostolov. Biti svoboden pomeni za Pavla znati se odpovedati svojim pravicam. Kljub nevarnosti, da bodo Korinčani napačno razumeli njegove odpovedi in ga še manj cenili, se privilegijem apostolske službe z veseljem odpoveduje. Prostovoljno si omejuje svobodo, da bi lahko čim več ljudi pridobil za Kristusa.

Apostolova svoboda in pravica (9,1-18)

1          Mar nisem svoboden? Mar nisem apostol? Mar nisem videl Jezusa, našega Gospoda? Mar niste vi moje delo v Gospodu? 3         Moj zagovor tistim, ki me obtožujejo, je ta:

9          V Mojzesovi postavi je namreč zapisano: Ne zavezuj gobca volu, kadar mane žito. Mar Boga skrbi za vole? 10          Ali ne govori predvsem o nas? Zaradi nas je bilo namreč zapisano, da mora tisti, ki orje, orati v upanju, in tisti, ki mlati, mlatiti[1] v upanju, da bo dobil delež.

16        Če namreč oznanjam evangelij, to zame ni ponos. Naloženo mi je namreč kot nujnost: kajti gorje mi, če evangelija ne bi oznanjal.

1-3       Predstavitev svoje apostolske službe začne z odločnimi retoričnimi vprašanji, s katerimi pokaže na štiri glavne atribute svoje službe: je svoboden, je poklican za apostola, videl je vstalega Gospoda (15,8-10) in v Korintu je opravil delo, ki je očiten sad njegovega apostolskega poklica (3,6.10; 4,15; 2 Kor 3,2-3). V celotnem odlomku želi dokazati predvsem to, da je svoboden (eleutheros) in da oznanja Božji evangelij po milosti in apostolstvu, ki ga je prejel od Gospoda (Rim 1,1-5), ne pa zaradi kakršnegakoli plačila, ki bi ga pričakoval od Korinčanov. Nanje ima pravico biti ponosen, ker so njegovo delo (ergon) in pečat (sphragis) njegovega apostolstva. Izraz pečat ima sodni pomen, ki dokazuje legitimnost in avtentičnost nekega dela. Pavel tako jasno predstavi, kaj želi s tem zagovorom (apologia) (v. 3) dokazati. Očitno je v skupnosti precej takih, ki postavljajo pod vprašaj legitimnost njegovega apostolata in ne priznavajo njegove avtoritete.

4-7       Pavel s tremi retoričnimi vprašanji, ki prinašajo že tudi odgovor, razvije zagovor svojega apostolata. Ključni izraz odlomka je pravica (exousiaoblasti, avtoritete). Ko Pavel kaže na svoje pravice, ki mu pripadajo kot učitelju in voditelju, hkrati razvija tudi široko paleto svoje svobode. Do vsega, do česar ima pravico, je hkrati tudi popolnoma svoboden: tako do pravice imeti ženo kot do pravice prejemati plačilo. Ves hoče biti v službi križanega Kristusa, kar pa je Judom v spotiko, poganom pa v posmeh (prim. 1,23).

8-10     Kot običajno, tudi tokrat svojo argumentacijo zaključi s sklicevanjem na postavo. Primer vola, ki ima pravico do svoje hrane (5 Mz 25,4), predstavi kot priliko, s katero želi postava povedati, da ima človek pravico do plačila za svoje delo. Pavel s tem mimogrede tudi pove, da svetopisemska podoba ni zapisana zaradi razlaganja same sebe, ampak nosi svoj pomen za konkretnega človeka, ki jo sprejema kot Božje sporočilo: Ali ne govori predvsem o nas? (v. 10a).

15-18   Zagovor postaja zelo dramatičen, z močnim osebnim patosom. Pavel nikoli ni sumil glede svojih pravic iz evangelija, nikoli se ni z njim okoriščal. To je njegov ponos (kauchēma),[2] njegovo veselje in njegov dar, da lahko brez zemeljskega plačila za evangelij daruje vse. Zanj je pripravljen tudi umreti … Podobno nujo so izkusili tudi preroki (Jer 20,8-9). Ker pa je izvor te »prisile« Božji načrt, je ta »prisila« nujno sad ljubezni, ki rodi tudi odgovor v svobodi in ljubezni. Pavel v Drugem pismu Korinčanom naravnost pokaže na ta izvor: Kristusova ljubezen nas namreč sili, da smo takole presodili … (5,14).

Tudi vsi ostali, ki so izkusili moč evangelija, so dolžni, da ga oznanjajo in pričujejo za Božjo milost. Čeprav vsak na svoj način, pa je vsem skupno poslanstvo oznanjevanja. Nihče, kdor ni poklican in poslan, ne more oznanjati evangelija. Oznanjevanje je torej samo odgovor. Zato je za Pavla plačilo (misthos) za oznanjevanje to, da oznanja brez plačila. Tudi v tem odseva paradoks križa, ki ga oznanja.

 

Rezultat iskanja slik za 1-corinthians 8

Prispevek Anje Kastelic:

KAKO ŽIVETI SVOBODNO SREDI ZASUŽNJENEGA SVETA?         

1Kor 8

Človek je zagotovo nekomu poslušen, vprašanje je vedno komu? Ateistov praktično ni, kajti če ne poslušamo Boga, je vprašanje, koga potem poslušamo. To so naši maliki; potreba po moči, oblasti, denar, služba, posedovanje, imeti prav, jaz …

Človek je ustvarjeno bitje in s tem nujno potrebuje odnos in poslušnost. Ustvarjen je šesti dan, da skupaj z Gospodom počiva sedmi dan. Ko pa smo se z grehom odtrgali iz Odnosa, smo ostali v šestem dnevu, ki ni imel poti ven… Kristus je zato poslan v ta »šesti mesec« (Lk1, 26-38), da nas pelje v odrešenje, v sedmi dan, ki je z vstajenjem postal osmi, le-ta pa nima več zatona.

Potrebno je torej poslušno srce, da bi človek ostal v misli tega osmega dneva, v tej Kristusovi svobodni misli tudi sredi »poganskega sveta«.

Danes lahko vidimo, kako so Pavlove besede resnične, saj nas obdaja veliko bogov in gospodov, ki nas hočejo in potrebujejo nesvobodne, mi pa imamo Kristusa in svobodo.

Zato biti danes zakoreninjen v Bogu, pomeni ostati trden in trezen posebno takrat, ko se pojavi veliko takih, ki oznanjajo sebe za rešitelja. Ljudje so žejni, ampak tolikokrat pijejo umazano vodo tolikih vedeževalcev, vračev, bioenergetikov, ker je premalo kristjanov, ki bi prinesli čisto, bistro in užitno vodo evangelija!

Mr 13, 21-23 Če vam tedaj kdo poreče: ›Glej, tukaj je Kristus!‹ ali: ›Glej, tam je!‹, ne verjemite! 22 Vstali bodo namreč lažni kristusi in lažni preroki in bodo delali znamenja in čudeže, da bi zapeljali izvoljene, če bo to mogoče. 23 Vi pa pazíte; vse sem vam vnaprej povedal.

Sprejeti Boga za Edinega, pa pomeni sprejeti Njegovo logiko ljubezni in vladanja.

Mr 10, 42-45

Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje, gospodujejo nad narodi in da jim njihovi velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.

Ljubiti Boga torej pomeni spoznati Kristusa pri svojih nogah. Nič več ni oddaljenega Boga, ki mu moram darovati, ampak je tu Bog, ki se je sam razodel po Kristusovi provokativni bližini -- pri nogah, da bi stregel.

Tu je tudi temelj 9. poglavja, v katerem Pavel opisuje držo apostola in evangelista, tistega, ki oznanja evangelij, tj. držo vsakega kristjana. Le- ta je vedno v služenju po vzoru Dobrega pastirja, ki daje polnost, nasprotno pa tat in najemnik kradeta, ropata, ranita, ker vedno iščeta le zase …

2) Da bi resnično živeli novost Boga, je torej potrebno spoznanje. Jezus večkrat moli, da bi spoznali Njega in Očeta, ki ga je poslal…

V prvi vrstici Pavel govori o spoznanju, ki ga takoj loči v dve vrsti spoznanj.

Spoznanje napihuje, ljubezen pa gradi.

Prvo je spoznanje, ki napihuje, ker si ga človek pripisuje sebi, lastnemu naporu in sposobnostim, drugo pa je spoznanje, ki gradi, saj je vezano na ljubezen in odnos.

Prvo spoznanje ima lahko samo dva izhoda:

- napuh, ker mi je uspelo, drugemu pa ne,

- frustracijo, ker mi zopet ni uspelo

Oba izhoda sta suženjstvo.

Pavel nas zato vabi na drugo pot, na pot spoznanja, ki je iz Odnosa ljubezni, ki je v tem, da nas je Oče prvi spoznal in smo prav v tej ljubezni bili spoznani tudi sami.

Šele, ko nas nekdo ljubi, vemo, da smo spoznani.

Sprejeti Boga in Ga ljubiti je spoznati sebe, kajti za kristjana je ogledalo prav ljubeč Božji pogled. Bog pa se je lahko tako nekoč kakor danes razodeval malim in potrebnim, pred samozadostnimi farizeji pa ostajal zaprt.

Svetopisemska beseda spoznanje torej vedno vključuje zaupen odnos.

Tu nam je čudovita prispodoba pripoved gorečega grma, kateremu se Mojzes sprva približa izven odnosa, od daleč, od zgoraj, da bi ga preučil. Bog ga zaustavi in veli, naj si sezuje čevlje z nog, sezuje torej obrambe in postane ranljiv, kajti za spoznanje je potreben odnos ranljivosti in bližine, v katerem drugi še vedno ostaja skrivnost, ki jo moramo spoštovati (prim 2Mz3, 1-6).

Na mesto gorečega grma lahko postavimo svojega moža, ženo, prijatelja, sosestro, sobrata, sodelavca, samega sebe in tudi Boga. Drugi namreč vedno ostane skrivnost, ki kliče po spoštovanju v ranljivi bližini. 

V v.10 Pavel kristjane enači s tistimi, ki imajo spoznanje, torej nas imenuje za ljudi občestva, za ljudi odnosov! Po krstu to tudi v resnici smo.

3) Pavel jasno in konkretno dokazuje, kakšno milost imamo v Bogu Očetu in s tem tolikšno svobodo. Vse nam je dovoljeno, tudi jesti preostalo meso živali, ki so jih darovali malikom. Kristjanu je dovoljeno, ker je meso in ne stopa s tem v odnos z maliki. In vendar so nekateri šibki in bi tako početje lahko razumeli kot mešanje z malikovalstvom. Zato naj ob svojih odločitvah gledamo tudi na drugega.

Danes bi sem lahko dali vaje iz joge, ki so same po sebi dobre in jih kristjan lahko uporablja, bi pa za šibkega to lahko pomenilo, da kristjani sprejemamo jogo kot način verovanja. Vsi smo odgovorni drug za drugega in smo varuhi svojega brata, zato naj odločitve vključujejo tudi zdravo misel na drugega.

 

9.poglavje: Pravice apostola in svobodna odpoved le-tem, Božja ekonomija

Kdo je apostol in oznanjevalec?

Po krstu smo to poslanstvo dobili vsi!

»(…) žreb pa je zadel Matija« (Apd 1,26) Na mesto Matija naj vsak napiše svoje ime, kajti s krstom, ki ni samoumeven in je čisti dar milosti, smo kot dvanajsti v ta svet poslani mi. Da bi prinesli sol - okus svetu, ki ga je izgubil.

Prinesti okus pa dane pomeni prinesti jasnost in ločitev med tem, kar je pristno duhovno in kar je nov malik. Poslani smo torej, da se najprej sami napojimo s Kristusovo mislijo in bližino ter to zaživimo med seboj. Tako bomo resnične priče Vstalega.

Še ena simbolika je zelo lepa. Matija je bil pridružen enajsterim, Cerkvi. Tudi mi smo poslani v Cerkvi, ki po vstajenju ni več cela: je «11+1« ali »12-1«, je ranjena, vendar s poveličanimi ranami. Ostaja Božja in sveta, človeška in grešna.

Apostol je tisti, ki rojeva Kristusa


v.1 Vi ste moje delo v Gospodu.
Apostol je tisti, ki rojeva Kristusa v drugih. Ne samo z direktnim oznanilom, ampak predvsem z življenjem:

  • Naši medsebojni odnosi,
  • prebuditi žejo in hrepenenje,
  • konkretna vsebina, Beseda, direktno oznanilo naše vere tam, kjer nekdo postane žejen in vpraša.

Velikokrat se resnično žejo prebudi šele z direktnim oznanilom evangelija.

Posvečeno življenje je bolj usmerjeno v direktno oznanjevanje, ker smo to ljudje, ki smo se v celoti dali na razpolago za oznanjevanje in širjenje Nebeškega kraljestva, zato je pogosteje tu najti direktne oznanjevalce, kar pa ni pravilo.

Družinsko življenje – mož in žena sta poklicana k direktnemu oznanilu najprej v ožjem krogu družine, preko določenih dejavnosti (verouk, kateheze…), ki so običajno vezane na kraj bivanja,

Pri obojnih pa je najpomembnejši stil odnosov, ki ga živijo.

Res verujem, da je prihodnost v bratski Cerkvi, kjer je primat oznanjevanja že bratstka skupnost z odrešenimi odnosi.

 »Čeprav sem osvobojen vseh, sem vendar postal služabnik vseh, da bi jih čim več pridobil«(v.19)

Dar jezikov sama razumem kot dar, za katerega bi morali prositi vsi kristjani, saj pomeni dar, da lahko vsakemu človeku veselo oznanilo povem v jeziku, ki ga bo on sam razumel. Najstniku preprosteje kakor odraslemu, odraslemu, ki je prišel prisilno drugače kakor žejnemu kristjanu, mlajšim drugače kakor starejšim.

»Judom sem postal kakor Jud, da bi pridobil Jude; tistim, ki so pod postavo, kakor bi bil pod postavo, čeprav sam nisem pod postavo, da bi pridobil tiste, ki so pod postavo. Tistim, ki so brez postave, kakor bi bil sam brez postave, čeprav nisem brez Božje postave, ampak sem pod Kristusovo postavo, da bi pridobil tiste brez postave. Slabotnim sem postal slaboten, da bi pridobil slabotne. Vsem sem postal vse, da bi jih nekaj zagotovo rešil« (v.20-22)

Danes to pomeni: zaposlenim postati zaposlen, brezposelnim brezposelni, ateistom kakor ateist, gorečim kakor goreči… To ne pomeni, da nimamo identitete in se spreminjamo po vetru, temveč ravno nasprotno. Prav zato, ker smo bili spoznani in imamo v Odnosu vse, lahko k vsakemu pristopimo v njegovem jeziku in prinesemo radost sporočila, da imamo Očeta. Ali je pri tem potrebna beseda ali zgled, pa ostaja razločevanje nas vseh. Sveti Duh bo zagotovo pokazal poti, če mu bomo le pripravljeni prisluhniti in tudi kaj spremeniti.

 

Lectio biblica VI

Na podlagi zgoraj zapisanega, se v skupinah pogovorite še posebej o naslednjih Pavlovih izjavah:

- 8,1b-3

- 8,9-13

- 9,9-10

- 9,16

- 9,19-23

Premislite še Mt 18,5-6; 22,37-39; 1Jn 4,11-19-21

 

 

biblicna sola logo

Biblična šola Evangelii gaudium želi biti odgovor na spodbude papeža Frančiška, da bi živeli svojo vero v vsakdanjih korakih usmiljenja in ljubezni ter da bi ponovno odkrili Sveto pismo kot knjigo življenja, kot živo Besedo, ki je namenjena meni in lahko spreminja moje življenje.

Back to top