Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

ŽIVETI IZ RESNICE – DARU NOVEGA ŽIVLJENJA (1 Kor 6–7)

(BŠ II_5 – 2. del 21-03-2018)

Frančišek spodbuja: (torek, 20. marec 2018, RV) – Papež Frančišek je med jutranjo mašo, ki jo je daroval v kapeli Doma sv. Marte, pozval, naj zremo v Križanega, še posebej takrat, ko živimo težke trenutke in se utrudimo. Izhodišče homilije je bilo berilo iz 4. Mojzesove knjige (4 Mz 21,4-9), kjer beremo o zapuščenosti, ki jo je izraelsko ljudstvo živelo v puščavi, in o dogodku s kačami. Ljudstvo je bilo lačno in Bog je odgovoril z mano, zatem pa še s prepelicami; bilo je žejno in Bog mu je dal vodo. Medtem ko so se približevali obljubljeni deželi, pa so nekateri med njimi izrazili dvom. Mojzesovi odposlanci so namreč govorili, da je dežela bogata s sadovi in živalmi, a naseljena z ljudmi, ki so visoki, močni in dobro oboroženi. Ljudstvo se je balo, da bo ubito. Govorili so torej o nevarnosti nadaljevanja poti. Gledali so na svojo moč, a pozabili so na moč Gospoda, ki jih je rešil iz štiristo letnega suženjstva.

 

Obolel spomin, ki se mu toži po suženjstvu
Da »se je ljudstvo naveličalo potovanja«, je enako, kot ko osebe začnejo živeti hojo za Gospodom, da bi mu bile blizu, a se na neki točki zazdi, da so jih preizkušnje premagale. To je tisti trenutek v življenju, ko nekdo reče: »Zdaj pa je dovolj! Tukaj se ustavim in grem nazaj.« In se mu začne tožiti po preteklosti: »Koliko mesa, koliko čebule, koliko dobrih stvari smo lahko jedli.« Papež Frančišek je opozoril na pristranskost tega bolnega spomina, te popačene nostalgije, saj je to bila vendar hrana v suženjstvu, ko so bili sužnji v Egiptu. »To so utvare, ki jih prinaša hudič. Dá ti videti lepoto neke stvari, ki si jo zapustil, od katere si se obrnil stran, v trenutku zapuščenosti na poti, ko še nisi prispel do Gospodove obljube.

Zastrupljati si dušo Ta izkušnja doleti vsakega, ko hočemo slediti Gospodu in se utrudimo, je nadaljeval papež. Najslabše pa je, da je ljudstvo obrekovalo Boga. Govoriti zoper Boga pa pomeni zastrupljati si dušo…

Zreti v Križanega
Mojzes na Gospodovo povabilo naredi bronasto kačo in jo obesi na drog. Kogar je pičila kača in je pogledal nanjo, je ozdravel. Po papeževih besedah je to preroško. »Tukaj je ključ naše rešitve, ključ naše potrpežljivosti na življenjski poti, ključ za premagovanje naših puščav – gledati Križanega. Gledati Kristusa križanega … Glej ga. Glej rane. Vstopi v rane. Po teh ranah smo bili ozdravljeni. Se čutiš zastrupljenega, se čutiš žalostnega, čutiš, da tvoje življenje ne gre, da je polno težav in tudi bolno? Glej tja. V slabih trenutkih, v težkih trenutkih, ko smo nekoliko zastrupljeni, ker smo v svojem srcu izrekli kakšno razočaranje nad Bogom, glejmo rane. Kristusa, dvignjenega kakor kačo. On je namreč postal kača, v celoti se je izničil, da bi premagal tisto zlo kačo. Naj nas današnja Božja beseda nauči te poti: gledati Križanega. Predvsem v trenutku, ko se kakor Božje ljudstvo utrudimo od življenjskega potovanja.«

 

Nekaj misli iz našega postnega BIBLIČNEGA VIKENDA V KANČEVCIH 

Od petek, 9. do nedelje, 11. marca 2018

  • »Takoj nato ga je Duh odvedel v puščavo« (Mr 1,10-13)

Z Gospodovim Duhom vstopamo v naša sveti prostor puščave, v katerem se želim srečati z Njim in s seboj ter prečistiti in utrditi vse svoje odnose. To je resnični notranji prostor gledanja, zavedanja, sobivanja z Gospodom, kontemplacije Njegovega obličja, okušanja Njegovih besed in kontemplacije naših odnosov skozi Njegove besede.

Smo na poti proti veliki noči – proti Jeruzalemu, kjer se bo ponovno zgodila pasha – prehod iz naše smrti v življenje, iz nevere v vero, iz malodušja v zaupanje, iz strahu v ljubezen. To pot je mogoče hoditi samo v Sv. Duhu. (Moliti in prositi za dar Sv. Duha!) (Apd 1,4-5)

1.Brez SD, ki je Duh Vstalega, Duh življenja, je vse mrtvo, brez življenja. »Verujem v Sv. Duha, Gospoda, ki oživlja« (Veroizpoved)

2.Brez SD je vse hladno, nerodovitno; on da ogenj, prižiga luč . samo v njem smo živi in kreativni, brez njega je monotono, dolgočasno;

3.Brez SD je vse brez spomina! Naše življenje se ni začelo danes! Kakor da bi vsak dan, vsako dejavnost začeli znova. Brez spomina ugasne vera, ljubezen, življenje. Janez večkrat govori o Duhu, ki prebuja spomin: 14,26: Sveti Duh »vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal«. Ko nam sv. Duh prebudi spomin naše velike noči, bomo lahko tudi mi govorili – oznanjali, pričevali.

4.Brez SD Vstalega, je vse izolirano, osamljeno, individualno. Vera je občestvo, je življenje v odnosu. Bog vstopa v naše življenje na način velike noči, ki me preko umiranja egoizmu vrača v življenje občestva! Velika noč – prehod - pomeni potopitev v podaritev. Razkriti usodno prevaro našega življenja – da si mislimo, da smo z Njim, a delamo in živimo v resnici sami. In zato je tako naporno, suho, nerodovitno. Kriterij novega življenja: »Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo. Kdor ne ljubi, ostaja v smrti.« (1Jn 3,14)

 

Živeti iz Resnice - Daru novega življenja (1 Kor 7) – II. del

Pavel torej tukaj ne ne zapisuje teoloških dogem, ampak se odziva na probleme in dileme konkretne korintske skupnosti  ter išče rešitve v luči cilja – eshatološkega obzorje – Živeti novo – Kristusovo življenje! Njihova poklicanost ima tudi eshatološko dimenzijo – kažejo na cilj!

Pri interpretaciji posameznih izjav je torej treba upoštevati tako zgodovinski kot širši epistolarni kontekst kakor tudi retorično-literarne elemente, ki jih Pavel zelo rad uporablja, da doseže želene učinke pri svojih poslušalcih. Prva tema, ki se je Pavel dotakne v kontekstu zakonske ljubezni, je izogibanje laži (nečistosti) in življenje v pristnosti. Glej v. 2a … zaradi nečistosti.

 

Izrek v v. 1b Dobro je za človeka, da se ženske ne dotika, ki je sicer videti kakor nek splošen rek, je izsek iz pisma, ki ga je Pavel prejel od pretirano asketskih Korinčanov ter predstavlja izhodišče tega poglavja. Beseda dotikati se (haptomai) je v profani grščini pomenila sinonim za spolni odnos, ki pa naj se ne dogaja izven zakona (6,12-20). V luči stvarjenjske teologije, ki izpostavlja prav odnos med človekom (anthropos) in žensko (gynē), ki postaneta eno meso (1 Mz 2,24), kot temelj človeškega življenja in skupnosti, je ta izjava sicer protislovna. Razumljiva je samo v kontekstu Pavlove konkretne kateheze o pristnih medčloveških odnosih, ko odločno nastopi proti vsaki obliki zlorab in moralne nečistosti. Vsekakor je za Pavla spolnost v zakonu ne samo nekaj normalnega, ampak visoko cenjenega in spodbujanja vrednega. Judovska tradicija zagovarja, da tisti, ki ostanejo sami, ne morejo doseči polne izpolnitve življenja, ker niso deležni blagoslova, ki ga Bog daje po partnerju in otrocih.

Tudi v nadaljevanju razprave je Pavel jasen, da ne podpira slepe askeze v telesni ljubezni med možem in ženo, ker je spolna povezanost med možem in ženo osnovna pot uresničevanja ljubezni, ki izhaja od Boga (v. 3-6). Še več, iz odtegovanja drug drugemu, kar so očitno zagovarjale nekatere gnostične frakcije v skupnosti, se lahko hitro zgodi nečistovanje (porneia), ko bi zakonca podlegla skušnjavi in iskala zadovoljitev zunaj zakona (v. 2).

 

Pavel svoj govor o zakonu in o zlorabi spolnosti (o nečistosti, prostituciji) gradi na ključnih argumentih:

1) Na vstajenju telesa: Bog je obudil tako Gospoda, kakor bo obudil tudi nas (6,14). Telesno vstajenje predstavlja srčiko Pavlove oz. prakrščanske kerigme. Ta vere je bila tako v Korintu kot je tudi danes med kristjani, najbolj ogrožena. Tej temi bo zato Pavel posvetil celotno 15. pg. Bog je v Kristusu neločljivo združil duhovno, duševno in telesno in to ne moremo več obravnavati ločeno! Vstajenje ponovno potrdi Stvarnikovo totalno držo do ustvarjenega, njegovo stvarjensko ljubezen. Zloraba telesa je zato preziranje Stvarnika in življenja! Na svoja telesa moramo zato gledati v eshatološki perspektivi – v luči namena.

  1. Pavel razume telo kot tempelj. V današnjem času, kjer se izgublja čut za svetost prostora, za nedotakljivost, za daritev, je tudi to metaforo težko razumeti.
  2. Telo je za Gospoda. Odkar je Gospod prevzel tele in postal del naše duhovne in psihofizične eksistence, nismo več ne-vezani, sami, brez odnosa, ampak smo del Telesa, smo tudi del drugih in Drugega! Smo udje, ki so odvisni drug od drugega, smo mladike na trti, ki črpajo življenje preko trte… Smo torej povezani v odnose!
  3. Očitno je bila v korintski skupnosti močno prisotna težnja po askezi v telesni ljubezni, kar lahko razumemo kot reakcijo na razbrzdano življenje, ki je vladalo v Korintu. Zdi se, da daje tudi zaradi tega Pavel celibatu večji pomen od poročenosti. Vendar je treba njegovo gledanje razumeti širše. V v. 7 pove zelo jasno, da sta tako celibat kakor poročenost predstavljena kot Božji dar (charisma). Človek pa ne more z lastnimi močmi presojati načrtov Boga, ki daje vsakomur lastno karizmo, ampak lahko to presoja samo v Duhu (2,10-12). Morda pa daje Pavel večji pomen celibatu tudi zaradi tega, ker judovska miselnost te poti uresničitve življenja ne priznava.

Prvih šest pg. pisma tako postavlja teološki temelj za Pavlovo pastoralno dejavnost, ki jo bo razvil v nadaljevanju!

 

»Čas je kratek« (1 Kor 7,29)

Pavel želi razčistiti s površnim in enostranskim razmišljanjem glede človeka, njegovega stanu in poslanstva. Zato:

  • Ne misliti, da že sama poročenost osreči človeka
  • Ne misliti, da bo poročenost rešila človekove probleme
  • Ne misliti, da bo že poročenost pripeljala človeka bliže k Bogu
  • Ne misliti, da te bo že sama poročenost naredila boljšega človeka
  • Ne misliti, da bo že sama poročenost izpolnila tvoje sanje
  • Če je tvoja samskost katastrofalna, kako si lahko prepričan, da bo poročenost v trenutku spremenila vse na boljše. Sprememba stanu še ne izpolni življenja. To naredi poklicanost!

 

Dokopati se do temeljnega, ker Čas je kratek za vse!

29        To pa pravim, bratje: Čas je kratek. Odslej naj bodo tudi tisti, ki imajo žene, kakor da jih ne bi imeli;

30        in tisti, ki jočejo, kakor da bi ne jokali; in tisti, ki se veselijo, kakor da bi se ne veselili; in tisti, ki kupujejo, kakor da bi ne imeli nič;

31        in tisti, ki svet uporabljajo, kakor da bi ga ne uporabljali: podoba tega sveta namreč mineva.

 

29-31   Glavni poudarek je, da je čas kratek (v. 29a), ker je blizu ponovni prihod našega Gospoda. Zavedanje minljivosti časa pripomore k bolj treznemu presojanju trenutnih dejstev. Pavel zato svetuje, naj živijo svoje življenje v konkretnih danostih, vendar naj se na te ne vežejo, naj ostanejo svobodni.

Za primer navede pet različnih stanj: poročenost, žalost, veselje, trgovanje in gospodarjenje.

- Glede poročenosti: uživaj svojo poročenost, a ne delaj iz nje najpomembnejšo »stvar« tvojega življenja!

- Glede težav: naj te žalost nikoli ne prevzame tako, da bi ravnal kot da Bog nima zadnje besede!

- Glede zadovoljstev in užitkov: Ne bodi tako prevzet od radosti, da bi pozabil, da se trpljenje skriva tik za vogalom. Pri vsem kar delaš, ne pozabi na dimenzije večnosti, na večne stvarnosti!

- Glede poslov trgovanja (7,30c): Ko kupujete, bodite modri oskrbniki. Ne porabljal brezskrbno sredstev za razne igrače in nakit tega sveta. Bodite svobodni do tega, kaj kupite in  bodite previdni, da stvari, ki jih imate, na koncu ne bodo imele vas. Zavedajte se, da ste oskrbniki in vas lahko Gospodar kadarkoli pokliče, da date odgovor za to, kar vam je bilo zaupano.

- Glede gospodarjenja z zemeljskimi dobrinami: Uporabljajte vse, kar je na svetu, uživajte, živite na polno v svetu, delajte s svetom, kupujte in prodajajte, vendar ne dovolite, da bi svet odločal o vašem življenju.

Pavlovo sporočilo je jasno in nedvoumno: Tukaj na zemlji nismo večno. Uživajte življenje, živite v največji možni meri, izkoristite vsak trenutek, vendar se mu ne prepustite toliko, da izgubite svoj pogled in usmeritev na to, kar je resnično pomembno.

 

Koristne biblične povezave

Mt 19,9-12

Ef 5,21-33; Prd 4,9-12

1 Tes 4,3-8

Lk 9,57-62; Mt 6,19-21.33

1 Tim 5,11-15

2 Kor 4,16-18; Rim 13,11-14

2 Pt 3,10-13

 

1 corinthians 00

»Za človeka je dobro, da se ženske ne dotika« (1 Kor 7,1b)

By Samo Skralovnik

Pavlovo vztrajanje, da sta poročena drug drugemu »dolžna« nekaj fizičnega (1 Kor 7,3-4), in njegov poudarek, da vsi nimajo dar celibata (7,7b), dovoljuje, da sklepamo, da so se nekateri v Korintu zavzemali, da poročeni pari ne bi smeli imeti spolnih odnosov.

1 Kor 7,1b (»Za človeka je dobro, da se ženske ne dotika«) je potrebno razmeti kot korintski slogan, besede nekaterih (asketskih) članov Korintske cerkve, ki jih bo Pavel komentiral v nadaljevanju sedmega poglavja. Pavlova glavna skrb v tem poglavju je prav preoblikovanje te doktrine (idealistov v realiste). Njegova osebna želja, preferenca (7,7a; 8) bi ga morda lahko nagnala k sočutju z asketiki v Korintu, a njegova pastoralna odgovornost ga obvezuje, da prizna, da vsem ni bil dan dar, ki ga sam uživa (7,7b).

Ni povsem jasno, ali so asketi zagovarjali razvezo, najmanj moramo domnevati, da je Pavel prejel informacije o nevzdržni situaciji. 1 Kor 7,3-4 nakazuje, da je obstajal vsaj en zakonski par, kjer partnerja nista bila soglasna glede abstinence pri spolnem odnosu.

Pavel podaja odgovor v vrsticah 7,10-11.15:

10-11: »Zakoncem pa naročam – ne jaz, temveč Gospod – naj se žena ne loči od moža. Če se že loči, naj ostane neomožena ali naj se z možem spravi. Tudi mož naj žene ne odpušča.«

15: »Če pa se neverni hoče ločiti, naj se loči. Brat ali sestra v takih primerih nista suženjsko vezana. Bog vas je namreč poklical k miru.«

Ob tem se postavlja legitimno vprašanje, kako uskladiti prepoved razveze (ločitve) v vrsticah 7,10-11 z dovoljenjem v vrstici 7,15? Slednjo običajno razumemo in razlagamo kot t. i. pavlinski privilegij; ločitev je prepovedana, če sta partnerja iste vere, vendar dovoljena, če nimata iste vere (ali drugi partner nima vere).

Na ta način bi Pavel besede Jezusa o nezmožnosti razveze zakonske zveze omejil na zakonske zveze med kristjani. To pa se zdi malo verjetno, tudi če predpostavimo, da Pavel ni poznal sinoptične tradicije, kjer je Jezus v govoru o ločitvi svoje argumente utemeljil na človeku kot takemu, ne specifičnem (Judovskem) okolju (prim. Mr 10,1-12; Mt 19,1-9).

Jezus se sklicuje na »začetek«, Staro zavezo: »Rekli so mu: ʽZakaj pa je potem Mojzes zapovedal dati ločitveni list in jo odsloviti?ʼ Dejal jim je: ʽZaradi vaše trdosrčnosti vam je Mojzes dovolil ločiti se od vaših žená, od začetka pa ni bilo tako. Jaz pa vam pravim: Kdor se loči od svoje žene, razen če se zaradi nečistovanja, in se oženi z drugo, prešuštvuje.ʼ« (Mt 19,7-9)

Jezus se sklicuje na različne vrstice (1 Mz 1,26; 1 Mz 2,18-20; 1 Mz 2,21). Poglejmo si njihov pomen.

1 Mz 1,26: Bog je rekel: Naredimo človeka (adam) po svoji podobi, kot svojo podobnost!

Zadnji dan stvarjenja je Bog ustvaril človeka, adama (adam – ta beseda najverjetneje izvira iz besede adama, kar pomeni zemljo; adam bi torej prevedli – zemeljski, zemljak). Adam označuje človeka pred spolno določitvijo. Preden je Bog ustvaril človeka, se je posvetoval sam s seboj ali pa z nebeškimi bitji, ki v Stari zavezi večkrat nastopajo: to govori za pomembnost ustvaritve človeka.

Da je Bog ustvaril človeka sebi podobnega, poudarjajo tudi psalmi (Ps 8) in druga modrostna literatura Stare zaveze. Tudi stari orientalski mitološki teksti govorijo, da je bog ali boginja ustvaril/a človeka podobnega božanstvu. Za razliko od babilonske mitologije biblični pisatelj naglaša, da človek ni rojen od Boga, ampak je od njega ustvarjen ter mu podoben kot duhovno in svobodno razumno bitje. Podoben mu je ne glede na svoj spol – ali povedano natančneje, podoben mu je prav po spolu, v odnosu, torej združen z nasprotnim spolom: »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo je ustvaril.« (1,27).

Isti dan, ko je bil ustvarjen človek, je Bog ustvaril tudi živali. Tako človeka kot živali je blagoslovil in obojim je dal jesti. V tem je misterij človeka. Ustvarjen je po Božji podobi, a podoben je tudi živalim. Obe stvarnosti se zdita popolnoma nasprotni in misterij človeka je v tem, da ju združuje v sebi. Zedinil naj bi dve nasprotni stvarnosti: Božjo in živalsko. In stalna človekova skušnjava je, da bi porušil ravnovesje nasprotij, tako da eno od nasprotij odstrani. Stalna človekova skušnjava je, da bi rekel: »Jaz sem Bog« ali »Jaz sem žival« (1 Mz 3).

1 Mz 2,18-20: GOSPOD Bog je rekel: »Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna.« GOSPOD Bog je izoblikoval iz zemlje vse živali na polju in vse ptice pod nebom ter jih pripeljal k človeku, da bi videl, kakšna imena jim bo dal, in da bi vsako živo bitje imelo tisto ime, ki bi mu ga dal človek. Tako je človek dal imena vsej živini in vsem pticam na nebu in vsem živalim na polju, za človeka pa se ni našla pomoč, ki bi bila njemu primerna.

Prav tako kot je Bog ustvaril človeštvo po predhodnem razmisleku (1,26), tako tudi tukaj Bog naznači potrebo po stvaritvi ženske. »Ni dobro za človeka, da je sam.« Proti sedemkratnemu refrenu »Bog je videl, da je (zelo) dobro« v 1. poglavju Geneze je njegova ugotovitev, da nekaj ni v redu s človekom, nenavadna. Bralca prebuja za pomembnost družbe za človeka. Človek potrebuje »pomoč, ki mu bo primerna«. Drugod ezer »pomočnik/pomoč« navadno pomeni božansko asistenco, v treh preroških odlomkih vojaško pomoč (Iz 30,5; Ezk 12,14; Oz 13,9). Pomagati nekomu ne pomeni, da je pomočnik močnejši od tistega, ki mu pomaga; pomeni preprosto, da je moč slednjega sama po sebi pomanjkljiva (Joz 1,14; 10,4.6 itd). Izraz »mu primerna« najdemo samo tukaj. Čeprav je lahko vključen vidik pomoči v vsakodnevnem delu ali pri rojevanju otrok, je tukaj mišljena medsebojna podpora, ki jo nudi odnos (Prd 4,9-10; Prg 31,10-31).

Kljub temu da Bog  točno navede človekovo potrebo, jo uresniči veliko kasneje kot ukrepe pri ustvarjanju sveta. Ta zastoj nam omogoči, da začutimo osamljenost človeka. Bog privede vse živali predenj in vidimo, kako poimenuje vsako posebej. Kljub človekovi nadrejenosti drugim bitjem – s tem ko jih poimenuje, pomeni, da uveljavlja svojo oblast nad njimi (prim. 1,26.28) – ostaja osamljen.

1 Mz 2,21-22: GOSPOD Bog je tedaj storil, da je na človeka leglo trdno spanje in je zaspal. Vzel je eno njegovih reber in tisto mesto napolnil z mesom. GOSPOD Bog je iz rebra, ki ga je vzel človeku, naredil ženo in jo pripeljal k človeku.

Celotno poročilo o stvarjenju ženske ima poetičen pridih: zagotovo je napačno, če ga beremo kot poročilo o operaciji ali kot poskus obrazložitve značilnosti moške anatomije. Misel, da je žena bila narejena iz rebra, ker v sumerskem jeziku »rebro« - ti in življenje – til zvenita podobno, se zdi neverjetna in predpostavlja znanje sumerščine. Bolj se približa duhu teksta razmišljanje, da »žena ni narejena iz moževe glave, da bi ga prekosila, ne iz njegovih nog, da bi jo poteptal, ampak iz njegove bočne strani, da bi mu bila enaka, pod njegovo roko, da bi bila zaščitena, in blizu njegovega srca, da bi bila ljubljena.« Tukaj se razkriva ideal zakona, kot je bil razumljen v antičnem Izraelu, odnos, ki ga označujta harmonija med parterjema. Ta postavlja moškega in žensko na enakovreden temelj človečnosti in ju ločuje od živali (v. 19-20; prim. 1,26-28).

Rebra ščitijo notranje organe, notranjost. Popolnoma zaščitena in »zaprta« notranjost (nemost) ni sposobna komunikacije in ljubezni. Šele odprta zemlja (prej zbita, zaprta, nerodovitna – Adam (zemljak)) lahko obrodi Evo (življenje). In ta se bo imenovala možinja: besedna igra »mož-možinja« poudarja, da sta moški in ženska bitji iste vrste, njuno enakost. Človek ne poimenuje žene na enak način kot živali (imenovati, pomeni imeti oblast, gospodovati). V 1 Mz 2,23 beremo: »ta (t.j. žena) se bo imenovala,« kjer gre za pasivno obliko (trpnik) glagola, kar pomeni, da subjekt (poimenovanja) ni človek. Subjekt je Bog, ne mož, kar pomeni, da žena ni podrejena možu (prim. spremembo tega odnosa po grehu v 1 Mz 3,20). Skupaj tvorita db. »eno meso«, kar ne označuje samo spolne združitve v zakonu ali spočetja otrok v zakonu, niti ne duhovnega in čustvenega odnosa. Izraz prvenstveno izraža, da tako kot so sorodstveni odnosi človekovo meso in kost, tako zakon ustvari podoben – in nerazdružljiv – odnos med možem in ženo.

Jezusove besede »v začetku pa ni bilo tako« odstirajo torej zelo jasno antropološko misel, kjer žena možu ni podrejena in zapostavljena, temveč je predstavljena kot enakovredna partnerica v drami odrešenja. Če se vrnemo k Pavlu, največjo težavo predstavlja sinoptična tradicija, Jezusove besede, ki bi jih Pavel z dovoljenjem ločitve (za neverne) delno zavračal oz. prilagajal.

Mnogi se strinjajo, da je večino težav za Pavla povzročala skupina žensk (kar zadeva spolne teme). Z ozirom na vlogo ženske ali njihovo preteklost (Afroditin tempelj, sakralna prostitucija) je bil zanje prvi korak k neodvisnosti morda prav izbira spolne abstinence. Kakor je prehranjevanje v poganskih templjih lahko znamenje, da je vse (hrana) dar Boga. Tako so šle ženske razgaljene v javnost, da bi s tem razglasile in pokazale, da niso bili več podrejeni moškim. Močan argument temu v prid je nenavaden vrstni red besed v 1 Kor 7,10: »Zakoncem pa naročam – ne jaz, temveč Gospod – naj se žena ne loči od moža.«  Najprej je omenjena ženska,  kar je gotovo nenavadno (čeravno danes vemo, da so ženske, tudi Judinje, v diasporah imele pravico ločitve, npr. v Elefantini v Egiptu).

Na podlagi tradicije o Mojzesovem celibatu nekateri strokovnjaki predlagajo, da je Pavel razumel celibat kot obveznost, ki spremlja njegov preroški dar (ki jo očitno želi deliti z vsemi, tudi če priznava, da je ne more naložiti, ker vsi nimajo enakih darov). Dobro znano je, da je Mojzes družino imel. To je zapustil po Božjem razodetju (kot morda Pavel po srečanju Vstalega). Predpogoj takšnega načina življenja je samonadzor, prim. 1 Kor 7,5: »Ne odtegujta se drug drugemu, razen morda za nekaj časa, in sicer sporazumno, da se bosta lahko posvetila molitvi. Potem pa bodita spet skupaj, da vaju zaradi vajinega pomanjkljivega samoobvladovanja ne bi skušal satan.«

Kakšne vrste celibata je torej živel Pavel? Ali je živel samsko življenje od začetka? Na več mestih beremo, da je bil Pavel, takrat še Savel, goreč za Sveto pismo. Samskost bi ga nedvomno postavlja v nasprotje s sodobniki, ki so menili, da »kdor uničuje zakon, uniči celotno človeštvo«. Posameznik, ki se ne želi poročiti in s tem dati življenje, nosi krivdo prelite krvi. Itd. O kakšnem celibati, vzdržnosti torej govori Pavel?.

Odgovor, kakor se zdi, je v razlikovanju med glagoloma aphiêmi (7: 11b) in chôrizesthô (7:10, 15). V vrstici 7,10 (Zakoncem pa naročam – ne jaz, temveč Gospod – naj se žena ne loči (chōristhēnai) od moža) Pavel uporabi chôrizesthô, ki ne označuje pravne ločitve, temveč fizično ločitev (ločeno življenje). V naslednji vrstici Pavel uporabi oba glagola: »Če se že loči (chōristhē), naj ostane neomožena ali naj se z možem spravi. Tudi mož naj žene ne odpušča (aphienai).«

Domnevamo lahko, da se navodilo nanaša na (že omenjene) ženske, ki so menile, da imajo pravico, da se lahko ločijo od svojih mož, in da je s fizično ločitvijo zakonska zveza razpuščena. Pavel jim sporoča, da je to nemogoče; morajo se ali spraviti s svojim možem ali ostati same. Poroka je sveta, volja »stranke« je ne more razveljaviti. Hkrati Pavel tudi možem naroča, naj žene ne odpušča, kjer pa uporabi drug izraz (aphienai). Ta označuje pravno ločitev in razvezo, saj je po tradicionalnem prepričanju ločitev lahko zahteval, izročil ločitveni list samo mož.

Pavel nadaljuje misel v vrstici 1 Kor 7,15: »Če pa se neverni hoče ločiti (chōrizetai), naj se loči (chōrizesthō). Brat ali sestra v takih primerih nista suženjsko vezana. Bog vas je namreč poklical k miru.« Tudi tukaj uporabi glagol, ki ne pomeni pravne ločitve (razveze), temveč preprosto zapustitev, fizično ločeno življenj. Z drugimi besedami, Pavel povsem v skladu z Jezusovimi besedami in Staro zavezo prepoveduje razvezo, ločitev, vendar v izjemnih primerih dovoljuje ločeno življenje. Pavel torej ne vidi potrebe po dogmatiziranju, ampak ureja življenje v luči realnosti in pastoralne skrbi za posameznika in skupnosti. S tem bi Pavel prepoved razveze razumel kot pomembno direktivo, katere pomembnost oceni duhovnik, škof, voditelj, odgovoren za skupnost, ne kot v vseh časih, krajih in okoliščinah veljavno določilo.

Če se bodo verni zavedali, da jim je vse to podarjeno, bodo znali vse uživati z veliko notranjo svobodo in izguba stvari ne bo uničila miru in veselja v pričakovanju Gospodovega prihoda.

 

Lectio biblica V

  1. Ali prepoznavam kje v svojem življenju/zakonu »Mojzesov ločitveni list«, tj. »kvas« trdosrčnosti in legalizma?
  2. Ali lahko (in kako) razumem Pavlove/Jezusove besede brez poznavanja »začetka«, tj. starozaveznih antropoloških temeljev?
  3. Ali razumete 1 Kor 7 drugače, če veste, da je to poglavje v resnici Pavlov odgovor na korintski slogan (»Za človeka je dobro, da se ženske ne dotika«), ki povzema najrazličnejše zlorabe spolnosti?
  4. Kako v luči Pavlove pastoralne skrbi razumete »nista suženjsko vezana« ter »Bog vas je poklical k miru«?

 

Vprašanja v nadaljevanju so zelo osebna in predpostavljajo veliko zaupanje, ki mora vladati v skupini. Vsak v skupini naj bo svoboden, o čem se je (že) pripravljen pogovarjati. Če se vam katera vprašanja zdijo neprimerna za pogovor v skupini, lahko ob njih sami razmišljate in v molitvi prosite pravega spoznanja.

 

1. Kako lahko kot kristjani dejansko uživamo v Božjem daru spolnosti in intimnosti, ne da bi se ujeli v pričakovanja in »fanfare« sveta v katerem živimo? Kako lahko naše otroke in najstnike učinkovito in resnično poučujemo o spolnosti, da jim bo tudi ta pomagala pri rasti v veri in  češčenju Boga?

2. Kako lahko poročeni pari uporabljajo biblično načelo, da "moje telo pripada mojemu zakoncu" (7,4-6)? Kako se zaščititi pred satanovimi skušnjavami, ki na različne načine napada zakon?

3. Na kakšne načine sta tako celibat kot poročenost »milostni dar ob Boga« (7,7)? Sem zadovoljen s stanom, v katerega me je Bog poklical? Ali svoj stan sploh prepoznam kot milostni dar? Zakaj ja ali zakaj ne? Kdaj mi je ta dar ovira ali spodbuda, da lahko bolje slavim Boga?

4. Kako lahko v svojem življenju gojim hvaležnost? Kdo mi lahko pri tem pomaga? Čutim kdaj pri sebi razpetost med srečo in svetostjo? Sem se zaradi Boga pripravljen kdaj odpovedati svojim željam?

5. Kako lahko spodbujamo zakonce, da ostanejo s svojim nevernim možem ali ženam (7,12-16)?

6. Kako lahko »cvetim« tam, kjer sem zasajen (7,17-24)?

7. Ali kristjani preveč poudarjamo poročenost kot ključ do izpolnitve in sreče (prim. 7,25-40? Kakšni so bili glavni razlogi za poroko, ko sem bil/bila še samski/a? Če sem trenutno samski/a, kaj si želim, upam, da bi bom doživel v zakonski zvezi? Kakšni so darovi zakonske zveze, kakšni so darovi samskosti, celibata?

8. Če si poročen - Kdaj/kako je/ni Kristus v zakonu na prvem mestu? Če si samski – Kakšno mesto (vlogo) ima v tem tvojem življenjskem stanu Kristus? Kako živiš predanost Kristusu?

9 Če si samski, ločen, razvezana ali vdova/vdovec - Si pripravljen iskati nasvet pri duhovno izkušenemu človeku, da bi odkril, kakšen načrt ima Bog zate?

10. Kako se učim izražati in izročati svojo voljo Kristusu?

 

biblicna sola logo

Biblična šola Evangelii gaudium želi biti odgovor na spodbude papeža Frančiška, da bi živeli svojo vero v vsakdanjih korakih usmiljenja in ljubezni ter da bi ponovno odkrili Sveto pismo kot knjigo življenja, kot živo Besedo, ki je namenjena meni in lahko spreminja moje življenje.

Back to top