Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

ŽIVETI IZ RESNICE – DARU NOVEGA ŽIVLJENJA (1 Kor 6–7)

»Proslavite Boga v svojem telesu« (6,20b)

(BŠ II_4 – 28-02-2018)

Papeževa spodbuda za postni čas velja tudi nam, ki se v biblični šoli učimo življenjskega branja Svetega pisma.

Ustavi se, glej, vrni se! Postni čas je dragoceno obdobje za razkrinkanje skušnjav

»Postni čas je ugoden čas za popravljanje neubranih akordov našega krščanskega življenja ter sprejemanje vedno nove, vesele in upajoče novice Gospodove Velike noči. Cerkev nam v svoji materinski modrosti predlaga, naj posebno pozornost posvetimo vsemu temu, kar bi lahko ohladilo in načelo naše verno srce.«

»Skušnjave, katerim smo izpostavljeni, so mnogovrstne. Vsak izmed nas pozna težave, s katerimi se mora soočati. Postni čas je dragoceno obdobje za razkrinkanje te in drugih skušnjav ter dopustitev, da naše srce ponovno utripa v skladu z bitjem Jezusovega srca.

Mt 6,1-6.16-18: … Glejte, da dobrih del ne boste opravljali pred ljudmi, da bi vas oni videli … Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil… Kadar se pa ti postiš, pomazili svojo glavo in si umij obraz, da ne pokažeš ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.

Ustavi se, glej ter vrni se ustavi se...

(Pepelnična sreda, 14. feb. 2018)

Živeti iz Resnice - Daru novega življenja (1 Kor 6–7)

V 1 Kor 6-7 se Pavel intenzivno ukvarja z različnimi vprašanji človekovega telesnega življenja. Človek mora nujno tudi svoje telesno življenje presojati v luči nove duhovne identitete življenja, ki jo je prejel pri krstu. Samo v Kristusu prerojen in osvobojen človek bo lahko živi ud Kristusovega telesa, ki mu pripada. Predstavi neločljivost krščanske etike, tj. načina ravnanja in teologije, ki je temelj vernikove identitete. Zlasti spolno vedenje je zadeva, v kateri se mora izražati posvečenje; spolna nemoralnost izpostavlja nevarnosti oba, tako posameznika kakor skupnost. Pavel se osredotoči na napačno razumevanje spolnosti kot neomejene aktivnosti, ki naj bi bila podobna prehranjevanju. V središču odlomka je odnos do telesa in s tem do telesne zakonske ljubezni.

»Vse mi je dovoljeno«, toda vse ne koristi« (6,12)

Pavel odgovarja na slogane, ki so se razširili med Korinčani in so odraz absolutnega libertizma oz. svobodnjaštva in amoralnosti, kjer je odsotna vsaka etična naravnanost. Posledice takšne drže so katastrofalne za vsako skupnost. V Korintu je bil prostitucije družbeno popolnoma sprejemljiva, bila je celo del religioznih obredov, zato apostolu ni bilo lahko, preobrniti takšno mišljenje in spolnost na novo ovrednotiti!

Pavel vedno znova izpostavlja pomembnost odnosa do telesa (sōma) in do dejanj v telesu. Izraz sōma se v Pavlovih pismih pojavi 93-krat, od tega 49-krat samo v 1 Kor. Vse to presoja v odnosu do njihovega novega življenja v Kristusu. Zavrača gnostično in stoično miselnost, češ da telo nima nič skupnega z duhovnimi stvarmi. Če bi bil res samo um Božji element v človeku, bi se človek moral telesa osvoboditi. Ker v takšni miselnosti telo nima pravega mesta, je zlahka prihajalo do skrajnosti: ali pretirano uživaštvo ali odrekanje vsemu.

Temeljni princip, ki ga Pavel zagovarja, je zajet v izreku na začetku odlomka: Telo pa ni za nečistost, ampak za Gospoda; in Gospod za telo. (6,13), in v zaključnem pozivi: Proslavite Boga v svojem telesu (6,20b). Po krstu je telo združeno v eno s Kristusom, in zato kristjan prav v telesu najbolj resnično slavi Boga. Ob tem pa se nujno sooči tudi z grehom, ki si prav tako lasti telo. Pavel gradi na temeljnem bibličnem antropološkem principu, da je celotnega človeka ustvaril Bog, in zato v celoti pripada njemu. Ta monistični pogled na človeka zato ne pozna sovražnega ločevanja na duhovno in telesno, ki bi zapostavljalo eno na račun drugega.

 Drugo srecanje 5 mala mala

Vsak naj živi svojo poklicanost iskrno – iz Resnice!

1 Kor 7

V poglavjih 7–14 odgovarja Pavel na vprašanja, ki jih zastavljajo Korinčani. V tem poglavju obravnava zakonsko življenje in devištvo ter prakse na tem področju. Vprašanja sama odražajo veliko eshatološko napetost Korinčanov – odražajo ozračje pričakovanja skorajšnjega Kristusovega prihoda, kar se kaže v povečani nagnjenosti zakoncev do asketskega življenja. Zakon je za vernike trajna vez vzajemnosti v Kristusu. Pavel nasprotuje miselnosti, ki zapostavlja telesno ljubezen. Zakonsko življenje ni greh, temveč dar, kot je dar tudi samski stan, vendar pa prinaša tudi večjo nevarnost za odvračanje od popolne posvetitve Bogu, in bo zato kot institucija končano s koncem časov. O tem spregovori tudi Jezus, ko ga izzovejo z vprašanjem glede večnega življenja (Mt 22,30: Ob vstajenju se namreč ne bodo ne ženili ne možile, ampak bodo kakor angeli v nebesih). Celotno poglavje preveva pozitivnost do zakonskega življenja. Vendar pa je treba vseskozi tudi upoštevati, da Pavel ob pisanju pisma pričakuje ponovni Kristusov prihod že v času svojega življenja, kar daje podton in barvo njegovim mislim.

Prav teme v tem poglavju – Pavlov odnos do žensk, do zakona, do zakonske spolnosti – pa so zelo pogosto napačno razumljene in karikirane. Zato mora razlaga upoštevati specifično okolje, v katerem je bilo to učenje izrečeno.

1-2       Pavel začenja poglavje s frazo, ki napoveduje obravnavanje vprašanj, ki so mu jih zastavili iz skupnosti: Glede tega, kar ste napisali. Podobna fraza se v nadaljevanju pisma še nekajkrat ponovi (v. 25; 8,1.4; 12,1; 16,1.12), kar kaže, da Pavel teologije in etičnega nauka ni razvijal na teoretično-abstrakten način, temveč v odnosu do izzivov posamezne krščanske skupnosti.

Prvo načelo za pravilno razumevanje je, da Pavel tukaj ne zapiše splošne teološke razprave na temo poročenosti, neporočenosti in zakonske spolnosti, temveč odgovarja na konkretna vprašanja in dileme konkretne korintske skupnosti. Npr. na njihovo trditev: »Dobro je za človeka, da se ženske ne dotika« (7,1b) (POZOR, nejasen prevod v SSP) (prim. 8,1; 10,23)

Pavlove izjave so lahko tako včasih tudi precej ekstremne in enostranske ter zaznamovane s konkretno polemiko. Pri interpretaciji posameznih izjav je torej treba upoštevati tako zgodovinski kot širši epistolarni kontekst kakor tudi retorično-literarne elemente, ki jih Pavel zelo rad uporablja, da doseže želene učinke pri svojih poslušalcih.

Prva tema, ki se je Pavel dotakne v kontekstu zakonske ljubezni, je izogibanje nečistosti. V v. 2a zelo jasno opredeli namen svojega spodbujanja poročenih in neporočenih: zaradi nečistosti. Izrek v v. 1b – Dobro je za človeka, da se ženske ne dotika. –, ki je sicer videti kakor nek splošen rek, je izsek iz pisma, ki ga je Pavel prejel od pretirano asketskih Korinčanov ter predstavlja izhodišče tega poglavja. Beseda dotikati se (haptomai) je v profani grščini pomenila sinonim za spolni odnos, ki pa naj se ne dogaja izven zakona (6,12-20). V luči stvarjenjske teologije, ki izpostavlja prav odnos med človekom (anthropos) in žensko (gynē), ki postaneta eno meso (1 Mz 2,24), kot temelj človeškega življenja in skupnosti, je ta izjava sicer protislovna. Razumljiva je samo v kontekstu Pavlove konkretne kateheze o pristnih medčloveških odnosih, ko odločno nastopi proti vsaki obliki zlorab in moralne nečistosti. Vsekakor je za Pavla spolnost v zakonu ne samo nekaj normalnega, ampak visoko cenjenega in spodbujanja vrednega. Judovska tradicija zagovarja, da tisti, ki ostanejo sami, ne morejo doseči polne izpolnitve življenja, ker niso deležni blagoslova, ki ga Bog daje po partnerju in otrocih. Tudi v nadaljevanju razprave je Pavel jasen, da ne podpira slepe askeze v telesni ljubezni med možem in ženo, ker je spolna povezanost med možem in ženo osnovna pot uresničevanja ljubezni, ki izhaja od Boga (v. 3-6). Še več, iz odtegovanja drug drugemu, kar so očitno zagovarjale nekatere gnostične frakcije v skupnosti, se lahko hitro zgodi nečistovanje (porneia), ko bi zakonca podlegla skušnjavi in iskala zadovoljitev zunaj zakona (v. 2).

3-7       Izjave o dolžnostih med možem in ženo so podane v parih, kar poudarja enakopravnost obeh. Ker sta oba podrejena Gospodu in sta del njegovega telesa (6,13.15), pripada telo žene možu in telo moža ženi. Tukaj ne gre za razosebljanje telesa, temveč za zavedanje, da človek ni gospodar ne nad življenjem in ne nad telesom, ker je oboje prejel v dar. V stanu poročenosti se podarjenost telesa Gospodu konkretno uresničuje prek podarjenosti žene možu in obratno. Najvišji smisel telesa je, da je izročeno drugemu, da je darovano. To je najbolj pristno človekovo bogoslužje (Rim 12,1).

Pri tem poudarja Pavel tudi enakovredno odgovornost, ki jo imata mož in žena drug do drugega. Možu ni dana oblast, da bi gospodoval nad svojo ženo, ampak ji mora izkazati darovanjsko ljubezen, kakor jo je izkazal Kristus Cerkvi (prim. Ef 5,21-33). Vrh ljubezni ni v samouveljavitvi, ampak v izročitvi sebe v služenje drugemu. Pavel tako visoko ceni zakonsko zvezo, da jo daje kot primer za odnos med postavo in človekom (Rim 7,1-2: Ali ne veste, bratje – govorim namreč ljudem, ki poznajo postavo –, da ima postava oblast nad človekom samo, dokler je živ? 2 Poročena žena je namreč po postavi vezana na moža, dokler ta živi; če pa mož umre, je oproščena postave glede moža.«). Ljubezen med zakoncema predstavlja kot analogijo za odnos med Kristusom in Cerkvijo (Ef 5,25).

Pavel tudi jasno pove, da odrekanje telesni ljubezni v stanu poročenosti oziroma tovrstna askeza ni neka pravica posameznika, saj je med možem in ženo sklenjena zaveza, ki določa način ljubezni.

Potrebnost po takšni izjavi dokazuje, da so bili v Korintu pari, ki so tako živeli, kar pa očitno ni imelo pozitivnih posledic. Morebitna začasna vzdržnost mora biti medsebojno dogovorjena in mora imeti nek višji razlog. Tudi tu velja enakopravnost med zakoncema in mož ni gospodar svoje žene, temveč si medsebojno pripadata in imata enake pravice in enake omejitve. Začasna odpoved spolnosti mora biti primerno motivirana. Ta začasna odpoved, ki mora biti soglasna (v. 5), mora služiti njuni še močnejši povezujeta. Namenjena je lahko poglabljanju njunega molitvenega življenja ali čemu drugemu, kar bi še bolj utrdilo njune medsebojne odnose. Hkrati Pavel takoj izrecno doda: naj bosta potem spet bodita skupaj (v. 5), kar pomeni, da je občasna spolna abstinenca dopustna, nikakor pa ne zapovedana (v. 6).

7          Za Pavla sta tako poročenost kakor celibat posebna darova poklicanosti, za katera uporablja izraz milostni dar od Boga (gr. charisma ek Theou) (v. 7). To sta dva načina krščanskega življenja, dve različni poti do Boga: ali poročenost na poti telesne ljubezni, izročenosti žene možu in obratno. Pavel tudi tukaj postavi v pričevanje samega sebe, zgled svoje neposredne kot izraz popolne izročenosti Kristusu.

Zdi se, da izraža Pavlova želja, da bi bili vsi kakor on, večjo naklonjenost neposredni poklicanosti za Kristusa v samskem stanu. Vendar že sam izraz thelō (želim) kaže na subjektivno željo, in ne na objektivno vrednotenje, in ga je treba razumeti v smislu retorične hiperbole. Pomembno je, da se človek podari ves, način podaritve pa je odvisen od milostnega daru, ki ga je prejel. Tako za celibat kakor za zakonski stan je potreben poseben milostni dar od Boga. Četudi je milostni dar vzdržnosti nekaj posebnega in ni dan vsakemu, je zgolj eden izmed mnogih milostnih darov, ki jih Bog ne daje vsem na enak način.

Apostol daru vzdržnosti ne povezuje z izgradnjo skupnosti. Pot krščanske ljubezni je vsekakor v tem, da se človek drži prvotne izbire, saj pri poklicanosti ne gre za osebno izbiro, ampak prihaja od Boga. Človek naj se v veliki doslednosti drži poti, na katero je bil poklican. Če doživlja večjo polnost življenja na poti izročenosti drugemu (žena možu ali mož ženi), je to način poročenosti, ki se uresničuje v zakonskem življenju; če pa doživlja večjo polnost življenja na poti izročenosti sebe neposredno Kristusu (tudi eni Osebi) in po Njem mnogim ljudem, je to izbira Pavlove poti.

 Duhovni vikend Kančevci 2018 mala mala

 

 

Prispevek teologa Martina Perčiča: 

»Vsak ima svoj milostni dar od Boga« (1 Kor 7,7b)

Če smo v 5,1-13 premišljevali o prepovedi incestnih zvez, podobi krščanske skupnosti, in odnosu le te do greha v skupnosti ter odnosu do sveta, smo v 6,12-20 premišljevali o pomenu povezanosti s Kristusom, nasprotju nečistovanja in samovoljnosti ter poveličevanju Duha v telesu osebe in skupnosti, se v 7,1-16 le to konkretizira v razmišljanju o neporočenosti in spolni zdržnosti ter vprašanju zakona. Tukaj Pavel izraža izrazito naklonjenost samskosti in spolni zdržnosti, kljub temu pa zavrača slogan »dobro je za človeka, da se ženske ne dotika« (7,1b), ki je vladal v Korintu. Tako se zdi, da vedno znova popravlja izkrivljena razumevanja učenja, ki so zaznamovala njegovo vlogo učitelja in vzgojitelja.

Pavel si želi »da bi bili vsi ljudje kakor jaz sam« (7,7a), s tem ima v mislih neporočenost in spolno zdržnost, hkrati pa se zaveda, da ima vsak človek »svoj milostni dar od Boga« (7,7b). Njegovo hrepenenje ni absolutna prepoved zakonske zveze, ampak močan nasvet po posnemanju njegovega zgleda. Neporočenost je tako »milostni dar« (7,7), ki je podarjen od Boga. Kot pravi: »želim pa, da bi bili tudi vi brez skrbi. Neporočeni skrbi za to, kar je Gospodovo; tisti pa, ki je poročen, skrbi za to kar je posvetno, kako bi ugodil ženi, in je razdeljen« (7,32-34a). Večkrat sicer poudari, da zakonska zveza za vernika sploh ni kaj slabega, lahko pa postane tudi problematična, saj je le neporočeni v polnosti svet »tako po telesu kakor po duhu« (7,34). Pavel vidi v zakonu tudi nevarnost, da zakonec zapade v neke vrste suženjstvo drugemu človeku in zapravi svobodo, za katero je bil odkupljen »za visoko ceno« (7,23). Vzpostavlja napetost in nasprotovanje, ki prioritete človeka delijo na tiste, ki skrbijo kako bi ugodili Gospodu (7,32) in tiste, ki skrbijo kako bi skrbeli za posvetno in kako bi ugodil mož ženi in žena možu (7,33-35). Zaradi predanosti služenja Gospodu pravi, da »tisti, ki poroči svoje dekle stori prav, in tisti, ki je ne poroči bo storil še boljše« (7,38).

Celibat seveda ne more biti nekaj za vse zapovedanega, saj bi tako družba izumrla. Vsaka odpoved zakonu je odpoved socialni instituciji, ključni za ohranjanje antične družbe. Trdno je prepričan, da celibat ne bi smel postati vodilo celotne Cerkve v Korintu, kajti uničenje družine bi uničilo strukturo družbe.

Če je Pavel na začetku poglavja precej napadalen do zakona in spolnih odnosov, pa v nadaljevanju spregovori o namenu zakona in ovrednoti zakonsko spolnost. Zaradi nevarnosti nečistovanja »naj ima vsak svojo ženo in vsaka naj ima svojega lastnega moža« (7,2). Zakona tako ne prepoveduje ampak ga dopušča za tiste, ki resnično hrepenijo po pristni zakonski zvezi.

Nikjer ne zapoveduje zakonske zdržnosti, saj je lahko le ta, krajša pot do greha. V tem primeru zakonca zaradi nevzdržnosti (7,5b) in odtegovanja drug drugemu (7,5a), zapadeta v nečistovanje zaradi skušanja satana (7,5b). Zanikanje oziroma nasprotovanje zakonski spolnosti je tako resen greh zoper zakonskega partnerja. Tako v trditvi »ženi naj mož izpolni dolžnost, enako pa tudi žena možu« (7,3) in »žena nad lastnim telesom nima oblasti, ampak mož; enako pa tudi mož nad svojim telesom nima oblasti, ampak žena« (7,4), ponovno preprečuje napačne interpretacije njegovega učenja. Spolnost je za zakon nekaj povsem normalnega, kar izključuje vsako zahtevo po spolni zdržnosti, razen vzajemni katere namen je molitev (7,5a), pa še to le začasno »da vaju ne bi skušal Satan zaradi vajine nevzdržnosti« (7,5b). Tako je spolna zdržnost dopustna le, da bi zakonca v molitvi slavila Gospoda.

Pavlov pogled na spolnost osvetljujejo tudi navodila o ločitvi, ki govorijo o dveh vrstah zakona. Kot prvo spregovori o zakonu med dvema vernikoma (v. 10-11) in zakonu v katerem je le en vernik, drugi pa ne (v. 12-16). V prvem primeru vztraja, da se zakonca ne moreta ločiti drug od drugega. V drugem primeru pa je možnost ločitve pogojna. Če neverni želi biti z vernim, naj ta ne išče ločitve, če pa se neverni želi ločiti potem verni ni dolžan vztrajati v zakonu (v. 15). Tudi v primeru mešanih zakonov Pavel spodbuja, da naj se zakon ohranja v upanju, da bo rešen neverni zakonec (v. 16). (Son 2001,156) Pri govoru o ločitvi se Pavel ne sklicuje na svojo avtoriteto ampak na Gospoda (v. 10), s tem je mišljeno Jezusovo učenje o zakonski zvezi, kot ga podajata Matej (19,3-9) in Marko (10,2-9).  VEČ TUKAJ

 tekst mala

 

Prispevek Anje Kastelic, Bratsvo veselje evangelija:

Bog nas kliče na eno od poti, da bi postali majhen kakor On.

1 Kor 7

Čeprav je šel Pavel v svojimi pogledi na temeljne poklicanosti močno naprej od mišljenja svojih sodobnikov, je kljub temu očitno, da bo skupaj z drugimi še moral zoreti in odkrivati veliko poslanstvo, ki ga je zakoncem in deviškim (posvečenim) zaupal Gospod. V pismu Efežanom, ki ga najverjetneje piše iz rimskega ujetništva 10 let pozneje, imajo Pavlove  besede že popolnoma drug prizvok, tudi o poročenosti. 

Vsi smo torej poklicani k tej isti drži rasti, k prisluškovanju Duhu in znamenjem časa, da bi odkrili, h kakšni drži kliče Gospod danes nas.

Lepo je torej videti, kako celotno odrešenjsko zgodovino Gospod ne da razumeti vsega vnaprej. On da vedno temeljno sporočilo, potem pa pusti, da se ljudje sami odločajo in učijo prisluškovati Svetemu Duhu, da bi našli Resnico. To je veljalo glede apostolov, ko jim Jezus po vstajenju ne da točnih navodil, temveč le: »Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij!«

  • Prav tako ne da točnih navodil glede kristjanov, ki izhajajo iz Judovstva in so obrezani ter kristjanov iz poganstva. O tem so se morala še kresati različna mnenja apostolov, dokler niso v ponižnosti sprejeli to, kar jim je narekoval Duh po zelo konkretnih situacijah.

Bog torej posreduje temeljno navodilo, potem pa pusti, da prisluškujemo Duhu in v svobodi ter modrosti odločimo.

Tudi o zakramentu zakona ni veliko povedanega v svetem pismu, je pa temeljno sporočilo povzeto v Jezusovem odgovoru farizejev, ki ga skušajo (Mt 19, 4 - 9): »Ali niste brali, da ju je Stvarnik na začetku ustvaril kot moža in ženo in rekel: Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno telo (1 Mz 2, 24). Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje.«

Jezus omenja sedanjo trdosrčnost ter kako »v začetku ni bilo tako«. Potrebno se je vračati k izviru, da bi s pravim pogledom videli sedanjost. In tudi to poglavje brali s pravim ključem razlage.

»Ustvari je moža in ženo« – oba skupaj sta enakovredna! Oba skupaj sta podoba Boga. Vsak predstavlja nekaj o Bogu. Kjer enega zmanjka, drugi potegne naprej in obratno. Se ne ravno razumemo, se pa lahko naučimo drug drugega in dopolnjujemo. Zato bo vedno privlačno in lepo, ko se dopolnjujeta moški in ženski vidik. Vedno!

»Bo zapustil« – odhod od doma je nujen! 80% ločitev se zgodi, ker pri enem ali drugem ni prišlo do resničnega (čustvenega) odhoda od doma. Težišče mora vedno ostajati med zakoncema, ki morata biti zakoreninjena v Kristusu in ne pri otrocih. To velja za čas, ko so otroci majhni kakor za čas, ko odrastejo. Zato so starši poklicani drugič roditi svoje otroke, jih blagosloviti in poslati v svet, da izpolnijo svojo poklicanost.

»Se bo pridružil« – 2 svobodi se združita, kar pomeni, da ju Nekdo pokliče skupaj!
Poročenost je odgovor na Božji klic! Kako lepo je gledati zakonca, ki živita svoj zakon kot odgovor na Klic.

Zakon ni in nikoli ne more biti zdravilo za poželenje (prim. v.2, v.36), ampak je poklican postati čudoviti simbol občestva, Svete Trojice, ljubezni in enosti med tremi Božjimi osebami. Okno skozi katerega svet gleda, kako Kristus ljubi Cerkev (prim. Ef 5,21-33)

 

Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči!
Telo ne pripada več meni saj velja dejstvo: »Odkupljeni ste bili namreč za visoko ceno!« (Kor 6, 20)

v.4: Žena nad lastnim telesom nima oblasti, ampak mož; enako pa tudi mož nad lastnim telesom nima oblasti, ampak žena.

Žena in mož nad lastnim telesom nimata več oblasti, ker jo ima Kristus, oba namreč pripadata Kristusu. Samo v moči tega, da se oba ločeno najprej podarita Kristusu, se potem lahko podarita tudi v roke drug drugemu! Še več, če človek ne pripada več sebi, ampak Kristusu, je On tisti, ki me lahko podari drugemu in drugega meni, zato bi morali dejati: »Poročila se bova/sva se v Kristusu!«

Zato sledi: »Iz stahospoštovanja do Kristusa se podrejajte drug drugemu.« (Ef 5, 21)

Podrejati je v angl. Submission,kar dobesedno pomeni, da se prepustita poslanstvu drug drugega. Žena moževemu, da jo ta lahko ljubi, mož pa ženinemu, da ga ta lahko spoštuje.

Če je torej Kristus, ki nas podari drug drugemu, potem zakrament zakona razodeva nekaj, kar je veliko več od naju obeh.

 

Temeljna poklicanost je poklicanost k ljubezni, k svetosti! Je torej ena sama, se pa kaže v različnih oblikah. Ni več samo moja in tvoja poklicanost, ampak je poklicanost Cerkve, v kateri prepoznavamo dve temeljne poklicanosti: Zakon in devištvo za nebeško kraljestvo.

Temeljno vprašanje obeh poklicanosti tako mora postati: »Kako lahko moja poklicanost pospešuje prihod nebeškega Kraljestva? Kako lahko s svojo poklicanostjo izpolnim Božjo voljo, ki je, da bi bili vsi njegovi otroci združeni pri Očetu?«

Poklicanost Cerkve in v njej naše specifične poklicanosti:

  • pokazati cilj in smisel našega obstoja, bivanja.

Temelj vsake poklicanosti je postati razodetje (epifania) naše dopolnjenosti, ki jo ponazarja odlomek Jezusovega spremenjenja na gori.

Naše poklicanosti torej nimajo cilja v postavljanju mej (moralizem, vračanje k tridentinskim obredom), ampak kazati cilj!

Če zakonca postaneta okno, skozi katerega svet vidi, kako Kristus ljubi svojo Cerkev, potem posvečeni postane simbol utelešenega Boga – Kristusa z apostoli. Postane most, po katerem ljudje prihajajo k Bogu in Bog k ljudem.

  • Odgovoriti na argument zla.

Pogosto slišimo: »Kje je Bog, če je toliko trpljenja? Če Bog je, kako je mogoče vse to zlo?«

Naše poklicanosti so tako v Cerkvi poklicane kričati svetu, da je Bog nedolžen pri tej krvi! Njegova Vsemogočnost je v tem, da je ustvaril svobodna bitja, ki se lahko obrnejo stran od Njega. Po veliki soboti smo s svojimi poklicanostmi poklicani vpiti svetu, da Bog ni odsoten iz nobenega kraja, niti iz pekla!

On se je pred našo svobodo naredil majhnega, zato je cilj vsake poklicanosti postati majhen kakor On!

Vsakič pa, ko se katerakoli poklicanost spremeni v »pot moči ali v kariero«, izgubi namen in v temelju zgreši cilj! (Današnji evangelij: Zebedejeva sinova in mati!)

 

Bog nas kliče na eno od poti, da bi postali majhen kakor On.

Zakaj potrebujemo konkretne oblike ljubezni in služenja?

Dokler ne pripadamo nikomur, štartamo veliki, z velikimi idejami. Prav ljubezen, konkretna ljubezen pa nas naredi majhne, tako majhne, da služiš enemu otroškemu joku.

Ljubezen, če je prava, nas vedno pelje na pot »kenosis« – izničenja, slečenja, poslušnosti. Drug te opaše in odvede, kamor ti sam ne bi šel nikoli. (prim. Jn 21,18).

Vsak v poklicanosti, v katero je poklican:

v.7 »Vsak ima svoj milostni dar od Boga, eden tako, drugi tako.

v.17 Sicer pa: kakor je vsakemu odmeril Gospod, kakor je vsakega poklical Bog, tako naj živi.

v.20 Vsak naj ostane v tisti poklicanosti, v kateri je bil poklican (dodatek avtorja: v katero je bil poklican).

v.29: To pravim: čas je kratek. Podoba tega sveta mineva, mi pa smo s svojimi poklicanostmi, vsak v svojem stanu podoba/epifanija/razodetje cilja! Nebeškega Jeruzalema! Občestva!

Ni pomembno katerega stanu si, Gospod gleda na srce (Samuel mazili Davida in ne njegovih 7 pokončnih bratov)

Ni ena poklicanost nad drugo, ampak so enakovredne!

v.22: Pavel omenja dva čudovita izraza, ki govorita o temeljni resnici našega krsta in poklicanosti, ki vedno temelji na krstu!

- Gospodov osvobojenec - resnica našega krsta.

- Kristusov suženj - resnica naše specifične poklicanosti, kateri si poklican postati majhen, služabnik Ljubezni, ki te opaše in odvede.

 

3) Božje – človeška vsebnost vsakega misijona

Noben ni poklican zase, vse je za neko poslanstvo, ki ga zaupa Gospod. Vsebina tega poslanstva pa je ena sama in se imenuje evangelij!

To je vesela novica, da sta Bog in človek sklenila mir. Lahko sta ponovno Bog in človek (kot v raju) in ne več ali Bog ali človek.

Našo človeško naravo lahko živimo po Božje in postanemo človek v stilu Boga, na Božji način!

2 izziva, ki čakata nas vse:

- pokazati svetu, kako kristjani obravnavamo stvari in ljudi. Pri maši se učimo, kako se ravna s stvarmi, kako se jih dotakne, prime, blagoslovi…da tako dobijo svojo pravo vrednost. Stvarem in ljudem se približujemo z razprtimi dlanmi in ne s pestjo! Če k človeku pristopimo z ljubeznijo, se odpre, če nasilno in s posedovanjem, se zapre.

Po tem, kako ravnamo s svojim telesom, s seboj, z drugimi in z naravo se vidi ali smo človeški ali Božje človeški.

- Kako živimo eros?
Eros je popolna združitev popolnih različnosti. Ta združitev pa se ne more zgoditi skozi nadvlado drugega,temveč je možna samo preko srečanja!Zato je eros lahko užitek ali pa postane nedopustno nasilje!

  • Poklicani smo torej k novemu stilu življenja, ki je nova misel, Kristusova misel, krstna novost!

Temelj obeh poklicanosti je torej resničnost tega, da smo Kristusovi in zato poklicani!

Svet čaka, da vidi svobodne može in žene, posvečene in poročene, ki bodo s svojimi poklicanostmi resnično razodevali celovitost Božje ljubezni, ki išče vsakega človeka!

Poklicanost v poročenost ter v posvečenost se zato nujno dopolnjujeta!

 

 

Lectio biblica:

1. Kaj je bilo zame novega v danes slišanem?

2. Kaj me moti ali bega, kaj me navdušuje v Pavlovih izjavah o zakonu, o devištvu, o možeh in ženah?

  • 3. Kako sam doživljam svojo poklicanost znotraj Cerkvenega občestva?

4. H katerim korakom nas danes kliče Sveti Duh?

 

 

biblicna sola logo

Biblična šola Evangelii gaudium želi biti odgovor na spodbude papeža Frančiška, da bi živeli svojo vero v vsakdanjih korakih usmiljenja in ljubezni ter da bi ponovno odkrili Sveto pismo kot knjigo življenja, kot živo Besedo, ki je namenjena meni in lahko spreminja moje življenje.

Back to top