OČISTITI SE STAREGA KVASA – ŽIVETI KOT NOVO TESTO (1 Kor 5,1–6,20)

(BŠ II_2 – 22-11-2017)

Pavel se zaveda, da prav soočenje z lastno krhkostjo in nepopolnostjo, tudi s težavnostjo in neidealnostjo vsakega človeškega občestva, odpre pogled na Temelj in Cilj človeškega bivanja in novega življenja! Tudi zato imata 5. in 6. pg., ki govorita o slabostih posameznika in skupnosti v koritnski Cerkvi, tako pomembno mesto v strukturi pisma. Če želimo odprto spregovoriti o problemih in grehih, je potrebno najprej ustvariti okolje zaupanja in bratstva, ki to omogoča in spodbuja.

 

Pavel občuti vsak razdor v skupnosti kot težak greh in pohujšanje. V resnici sta prepir in needinost nekaj rak rana občestva, ki lahko zastrupi vse telo. Razdor pomeni odklop od Temelja (1,9), zanikanje prave modrosti in vira življenja (prim 1 Kor 1–4).

Telo - tako osebno kot občestveno - je lakmusov papir odnosov.

Ob različnih oblikah nečistosti in nemoralnosti se dogaja skrunjenje telesa – tako osebnega kot občestvenega (pg. 5–6). Prav telo je namreč "tempelj Svetega Duha«, ki ga ima človek od Boga (6,19). Prav to telo je bilo »odkupljeno za visoko ceno« (6,20) - za ceno Kristusove smrti. To je srčika Pavlove kerigme Korinčanom, ki se spet utapljajo v poganski miselnosti. Človeško telo je podoba Božje modrosti in ljubezni, po kateri je bilo ustvarjeno in odrešeno. Izhodišče Pavlovega razmišljanja o telesu je odrešeno telo, odkupljeno po Jezusu Kristusu, ki je postal za nas »modrost od Boga, pravičnost ter posvečenje in odkupitev.« (1,30)

 

Sodbuda papeža Frančiška 

Papež Frančišek nadaljuje kateheze o sveti maši. Med današnjo je bilo izhodiščno vprašanje: Kaj je bistveno za mašo? »Maša je daritveni spomin (memoriale) na Kristusovo velikonočno skrivnost. Po njej smo soudeleženi pri njegovi zmagi nad grehom in smrtjo; daje polni smisel našemu življenju.« Sreda, 22. november 2017

Maša je memoriale in ne obujanje spomina
Da bi razumeli vrednost maše moramo predvsem razumeti svetopisemski pomen pojma spomin (memoriale). Ta »ni le spominjanje dogodkov preteklosti, ampak jih na določen način naredi navzoče in aktualne. Na ta način tudi Izrael razume svojo osvoboditev iz Egipta: vsakokrat ko obhaja veliko noč (pasho), so dogodki eksodusa navzoči v spominu vernikov, da bi ti svoje življenje oblikovali po njih« (KKC 1363). Jezus Kristus je s svojim trpljenjem, smrtjo, vstajenjem in vnebohodom pasho (veliko noč) pripeljal do izpolnitve. »In maša je memorial (daritveni spomin) na njegovo pasho (veliko noč), na njegov eksodus (izhod), ki ga je opravil za nas, da bi nas izpeljal iz suženjstva in nas povedel v obljubljeno deželo večnega življenja.« Kot je poudaril papež, ne gre za navadno obujanje spominov, ampak za mnogo več – pomeni narediti navzoče tisto, kar se je zgodilo pred dvema tisočletjema.

Evharistija nas vedno vodi na sam vrh Božjega zveličavnega delovanja. Ko Gospod Jezus za nas postane razlomljen kruh, zliva na nas vse svoje usmiljenje in svojo ljubezen, kakor je to storil na križu. Tako prenavlja naše srce, naše življenje in naš način, kako vstopamo v odnos z njim in z brati. Drugi vatikanski koncil pravi: »Vsakokrat ko se na oltarju obhaja daritev križa, s katero je bilo darovano naše velikonočno jagnje, Kristus, se izvršuje delo našega odrešenja« (Lumen gentium, 3).

Vstopiti v zmago Vstalega
Vsako evharistično obhajanje je žarek sonca, ki nikoli ne zaide, kar je vstali Jezus Kristus. Udeležiti se maše, še posebej v nedeljo, pomeni vstopiti v zmago Vstalega, biti razsvetljeni z njegovo lučjo, biti ogreti z njegovo toploto. Preko evharističnega obhajanje nas Sveti Duh naredi soudeležene v božanskem življenju, ki je zmožno preobraziti vso našo smrtnost. Pri svojem prehodu iz smrti v življenje, iz časa v večnost, Gospod Jezus tudi nas potegne s sabo v veliko noč. Pri maši se z njim združimo. Kristus živi v nas in mi živimo v njem, kakor pravi sveti Pavel: »Dejansko sem po postavi odmrl postavi, da bi živel Bogu. Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,19-20).

Kristusova kri osvobaja od smrti
Papež je nadaljeval, da nas Kristusova kri osvobaja smrti in strahu pred smrtjo. Ne osvobaja nas samo oblasti fizične smrti, ampak tudi duhovne smrti, ki je zlo, je greh, ki nas zajame vsakokrat, ko pademo kot žrtve našega greha in greha drugih. Naše življenje se torej onesnaži, izgubi lepoto, izgubi smisel, ovene.

Kristus nam ponovno daje življenje. Kristus je polnost življenja. Ko se je spoprijel s smrtjo, jo je uničil za vedno. Z vstajenjem je uničil smrt in obnovil življenje. Kristusova velika noč je dokončna zmaga nad smrtjo, kajti on je svojo smrt spremenil v najvišje dejanje ljubezni. Umrl je iz ljubezni. Pri evharistiji želi sporočiti to svojo velikonočno in zmagoslavno ljubezen. »Če jo sprejmemo z vero,« je dodal sveti oče, »lahko tudi mi zares ljubimo Boga in bližnjega, lahko ljubimo kakor je on ljubil nas, ko je dal življenje.« Če je Kristusova ljubezen v meni, se lahko v polnosti dam drugemu, z notranjo gotovostjo, da četudi me bo drugi ranil, jaz ne bom umrl. Brez te gotovosti bi se namreč moral braniti. Mučenci so dali svoje življenje ravno zaradi te gotovosti o Kristusovi zmagi nad smrtjo. »Samo že izkusimo to Kristusovo moč, moč njegove ljubezni, smo zares svobodni v dajanju brez strahu.«

Ko gremo k maši, je kakor da bi šli v kalvarijo. In če si predstavljamo, da je tam Jezus, ali bomo klepetali, fotografirali, naredili nek spektakel? Ne, ker je tam Jezus. Ostali bomo v tišini, v joku in tudi v veselju, da smo rešeni. Ko vstopimo v cerkev, da bi obhajali mašo, pomislimo: 'Vstopam v kalvarijo, ko je Jezus dal svoje življenje zame. Tako izginejo spektakel, klepetanja, komentiranje in vse tisto, kar nas oddaljuje od maše, od Jezusove zmage. Udeležba pri evharistiji nam omogoča vstopiti v velikonočno Kristusovo skrivnost.

"Vabim vsakega kristjana, kjer koli že je, naj takoj danes obnovi svoje osebno srečanje z Jezusom Kristusom, ali se vsaj odloči za srečanje z njim in ga vsak dan nenehno išče. Ni razloga, da bi kdo mislil, da to vabilo ni namenjeno njemu, kajti 'nihče ni izključen od veselja, ki ga prinaša Gospod'. Kdor tvega, tega Gospod ne razočara. Kadar kdo stori majhen korak naproti Jezusu, odkrije, da je Jezus že pričakoval njegov prihod z odprtimi rokami.«. Evangelii gaudium 3

"Ne pozabite: evangelij, evharistija, molitev. S pomočjo teh Gospodovih darov se bomo lahko oblikovali, ne po svetu, temveč po Kristusu, mu sledili na njegovi poti, na poti izgube svojega življenja, da bi ga našli. 'Izgubiti ga' v smislu 'darovati ga', podariti ga za ljubezen in v ljubezni, kar pa prinaša tudi žrtev, križ, da bi ga ponovno prijeli prečiščenega, rešenega sebičnosti in hipoteke smrti, napolnjenega z večnostjo". Frančišek, nedelja, 31. avgust 2014

Prvo pismo Korinčanom je pismo, ki gradi občestvu na način evharistije. Evharistije ne predstavi samo kot zakrament, ki se 'zgodi' pri bogoslužju (11,23-26), ampak kot življenje skupnosti (prim. 11,17-34). Evharistija ni samo kruh, potrebno je obhajati tudi lastno večerjo v občestvo z brati, na evharistični način – na način darovanja – velikonočne ljubezni. Le tako ne bodo spregledali resničnega Telesa. V priliki o poslednji sodbi sporoča: Lačen sem bil in ste mi dali jestiKdaj smo te videli…? Takrat ko ste dobro delali najmanjšim, ste gradili in živeli Telo. V tem duhu govori tudi Frančišek, ko predstavi sv. maša kot »vstop v zmago Vstalega«. Evharistija je nekaj fizičnega, konkretnega. Najprej je vstopanje, potem darovanje in  končno hranjenje s Telesom.

 

Skupnost potrebuje očiščenja – poziv k svetosti (1 Kor 5)

Peto in šesto poglavje pisma tvorita literarno in tematsko enoto, ki doseže svoj vrh v sklepni spodbudi, ki je v resnici povzetek temeljne kerigme pisma »Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas, in da ga imate od Boga in da niste sami svoji? Odkupljeni ste bili namreč za visoko ceno: proslavite torej Boga v svojem telesu.« (6,19-20) Le-ta pa se ponovno direktno navezuje na sklepno kerigmo prvega velikega dela pisma (1–4): »Ali ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? Če kdo uničuje Božji tempelj, bo Bog uničil njega: Božji tempelj je namreč svet, in takšni ste vi … Zato naj se nihče ne ponaša z ljudmi! Vse je namreč vaše: ali Pavel ali Apolo ali Kefa ali svet ali življenje ali smrt ali sedanje ali prihodnje; vse je vaše, vi pa Kristusovi, Kristus pa Božji.« (3,16-17.21-23). Svetost, h kateri Pavel poziva, je razodevanje Očetove ljubezni, s katero jih je poklical, in Kristusove velikonočne daritve, v katerega Telo so bili vključeni. Poziva jih, naj živijo – praznujejo – kot novo testo (5,7-8).

Poglavij opisujeta moralno-etične zablode posameznikov v skupnosti, ki so podlegli miselnosti okoliškega sveta, ter Pavlov odgovor na te probleme. V prvih štirih poglavjih je bil kot osrednji in glavni problem mlade krščanske skupnosti predstavljen individualizem. Tudi v primeru nemoralnosti Pavel z vso odločnostjo pozove k edinosti, ob sklicevanju na Kristusa, velikonočno Jagnje, ki je bilo žrtvovano za vse (5,6; 6,20; 1,30). Moralni razvrat je za mlado skupnost še hujši škandal, posebej, ker nekateri v skupnosti takšno stanje celo tolerirajo in ga imajo za sad novo pridobljene svobode. Pavel jim je namreč že s osnovno kerigmo oznanil, da jih je Bog sam poklical v občestvo z njegovim Sinom (1,9), da jih je Kristus s svojo daritvijo kot velikonočno Jagnje (5,7) vcepil v lastno telo in so torej posvečeni v Kristusu Jezusu ter poklicani k svetosti (1,2).

Bistvo novega občestva je torej v njihovi novi naravi kot Kristusovo občestvo. Razodevanje te narave – Božje svetosti – življenja – je njihovo glavno poslanstvo. Zato jih poziva, naj očistijo svoje skupnosti. Ker so telo, nosijo skupno odgovornost za vse. Pavel je tako prizadet tudi zato, ker še vedno živijo kot individualisti – zazrti vase, slabosti drugih pa izkoriščajo za lastno napihovanje (5,2). To ga zelo žalosti. Prvič se v krščanski skupnosti govori o izobčenju. Pavel uporabi vso svojo avtoriteto, da bi ohranil svetost skupnosti in hkrati spreobrnil grešnika. Podaja navodila, na kakšen način naj se skupnost, ki temelji na evangeliju, spopada z zlorabami spolnosti, ki so značilne za pogansko življenje.

Pavel ta del pisma oblikuje kot diptih (5,1-13 / 6,1-11), da sta kontrastnost in neskladnost razmišljanja in ravnanja Korinčanov še močneje poudarjeni. Napove radikalne ukrepe, ki bodo omogočili članom skupnosti, da se očistijo starega kvasa, ki pripada svetu, in postanejo res novi, velikonočni kristjani.

Zgradba 1 Kor 5,1-13:

  1. A) 5,1-5 (razvrat)
  2. B) 5, 6-8 (novo testo velikonočnega Jagnjeta)

A1) 5, 9-13 (ločitev)

 

Očistiti se starega kvasa (5,6-13)

Glavna poanta tega osrednjega dela poglavja je poziv, naj živijo kot novo testo, ki je sad Kristusove velikonočne daritve in ga praznujejo v evharistiji. Tam se vedno znova zbirajo, tam se hranijo, tam izkušajo tudi medsebojno občestvo - ljubezen. Vse naj delajo iz te evharistične perspektive.

Temeljni razlog za drugačno ravnanje kristjanov je v njihovi umeščenosti v velikonočno skrivnost. V Cerkvi mora vladati nov duh velikonočnega Jagnjeta, ki zmore obsoditi greh. Vendar mora obsodba rasti iz ljubezni – iz zavesti soodgovornosti za skupnost. Pripadnost novemu Božjemu občestvu sproži, da človek zapusti za sabo nemoralnosti in nepravičnosti prejšnjega življenja iz poganskega sveta. Kristus, žrtvovano Jagnje, jih je očistil starega kvasa (prim. Mr 8,15), zato morajo postati nekvašeni – živeti kot velikonočni kristjani, kot novi ljudje.

6          Ni lepo, da se s tem ponašate. Mar ne veste, da malo kvasa vse testo prekvasi?

7          Očistite se starega kvasa, da boste novo testo, ker ste nekvašeni. Naše velikonočno jagnje,[1] Kristus, je bil namreč žrtvovan.

8          Zato praznujmo, a ne s starim kvasom, ne s kvasom hudobije in zlobe, ampak z nekvašenim kruhom iskrenosti in resnice.

9          Napisal sem vam v pismu, da se nikar ne družite z nečistniki.

10        A ne na splošno z nečistniki tega sveta ali lakomniki ali roparji ali malikovalci, saj bi sicer morali zapustiti ta svet.

11        V resnici sem vam napisal, da se ne družite s takim, ki se imenuje brat, pa je nečistnik ali lakomnik ali malikovalec ali obrekljivec ali pijanec ali ropar; s takim niti ne jejte skupaj.

12        Zakaj naj bi sodil tiste, ki so zunaj? Mar vi ne sodite le tistih, ki so znotraj?

13        Tiste, ki so zunaj, bo sodil Bog. Izločite zlobneža iz svoje srede!

 

 6-8      Apostol je zaskrbljen ne samo zaradi posameznika, ampak zaradi stanja v skupnosti, ki se s spolno razuzdanostjo celo ponaša (prim. v. 2). Tu je že drugi primer, da jim očita ponašanje. V 4,7 jih opominja, naj se spričo milostnih darov ne ponašajo, saj so vse to prejeli od Boga; opravičeno je torej le »ponašanje v Gospodu« (1,31; Jer 9,22-23: »Tako govori GOSPOD: Modri naj se ne ponaša s svojo modrostjo, močni naj se ne ponaša s svojo močjo, bogati naj se ne ponaša s svojim bogastvom. 23 Kdor se marveč hoče ponašati, naj se ponaša s tem, da je razumen in pozna mene, da sem jaz GOSPOD, ki delam dobro, prav in pravično na zemlji. To mi je namreč všeč, govori GOSPOD.«)

Pavel Korinčane opozarja, da za nove ljudi ni dovolj le ne grešiti, ampak mora biti aktivna sol in kvas družbe, v kateri živi. Ni dovolj le, da se imenujejo kristjani, ampak morajo za to pričati njihova dela.

Kot že tolikokrat v svojih pismih izhaja apostol tudi tokrat iz konkretnega moralnega vprašanja in z uporabo določene podobe ali motiva razloži neko globlje teološko sporočilo. Uporabi dve judovski velikonočni podobi, to je kvas (zymē) in jagnje (pascha), da tako izpelje kristološko-pashalno argumentacijo svoje kritike. Kvas je prispodoba za moč prežemanja in spreminjanja. Biblični človek ve, da že malo kvasa prežame vse testo (prim. Mt 13,33 vzp.; Gal 5,9). Ker se pri tem odvija naraven proces »kvarjenja« moke, ki se spreminja v vlažno gmoto, je kvas podoba pokvarjenega mišljenja in sploh greha. Jezus je tako svoje učence svaril, naj se varujejo kvasa farizejev in Herodovega kvasa (Mr 8,15), tj. njihovega mišljenja, ki temelji na zlorabljanju religiozne in politične moči. Tudi zaradi te simbolike kvasa so morali Judje ob pashalnem prazniku iz hiš odstraniti vse, kar je bilo kvašeno (2 Mz 12,15), kar je pomenilo odstranitev vsega starega in grešnega.

Pavel tako poziva tudi Korinčane, ki so že deležni Jezusove velikonočne daritve, naj odstranijo iz svoje srede kvas pokvarjenosti, tj. nečistost, ki lahko hitro pokvari celotno skupnost. Na to jih opozarja tudi ob koncu pisma: Ne pustite se zavajati! Dober značaj pokvarijo slabi pogovori. (15,33) Kristus je namreč postal resnična pasha – velikonočno jagnje, ker je nase vzel grehe vseh in s svojo daritvijo že uničil stari kvas greha ter omogočil sveto in čisto življenje, ki ga simbolizira nekvašeni kruh (azymos). Gre za značilen primer Pavlovega moralnega učenja, ki je vedno kristološko utemeljeno: Po Kristusovi daritvi ste že čisti, očistite se! Postanite, kar ste! V svojem življenju uresničite, kar je Kristus uresničil v vas, ko ste postali kristjani (prim. Rim 6,11-12; Kol 3,3-5)! Korinčani so pozvani, naj ohranjajo v sebi nekvašen kruh, ki je pripravljen za daritev, da bodo lahko tako predvsem s svojim svetim življenjem obhajali velikonočne praznike. Navdih za to prispodobo je lahko Pavel dobil neposredno ob pisanju tega pisma, saj lahko na podlagi 16,8 sklepamo, da ga je pisal v Efezu v času velikonočnih praznikov. Podobno roti Pavel vernike v Rimu: Darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno daritev; to je vaše smiselno bogoslužje. (Rim 12,1)

9-11     Pavel se tukaj očitno nanaša na svojo izjavo iz enega od prejšnjih pisem, ki ni bila prav razumljena. Pismo sicer ni ohranjeno kot samostojno, je pa večina strokovnjakov prepričanih, da so tako v Prvem kot v Drugem pismu Korinčanom ohranjeni deli predhodnih pisem. Želel je pojasniti, kakšen odnos naj imajo kristjani med seboj in kakšen do zunanjega sveta. Odločno zahteva, naj se ne družijo (mē synanamignysthai, db. ne mešajo) z nečistniki. Pavel uporablja terminologijo prerokov, ki so svarili Izraelce, naj se ne pomešajo z drugimi ljudstvi in se ne oskrunjajo z njihovimi maliki, da bodo lahko ohranili čistost vere v enega Boga (prim. Oz 7,8; Ezk 20,18). Tudi njemu gre za to, da se mlada skupnost ne utopi v idejno in moralno tako drugačnem okolju. Ali pa je Pavel zahteval, da se kristjani popolnoma ogradijo od poganov in nimajo z nečistniki nobenega stika? Apostol poskuša z retorično figuro ironije pojasniti svojo izjavo, ko pokaže, da bi v tem primeru morali zapustiti ta svet (v. 10), saj se grešnikom na tem svetu ne da izogniti. S to izjavo je gotovo vzpostavljena tudi določena primerjava z različnimi grškimi in judovskimi sektami, kot so pitagorejci, terapevti ali eseni, ki so se popolnoma ločili od sveta in si zgradili svojo, večinoma asketsko-apokaliptično ideologijo v nekakšnih komunah. Mesto kristjanov ni v getu, temveč na »odru sveta« (prim. 4,9). Poklicani so k pričevanju za novo življenje, ki jim je bilo darovano po Kristusovem evangeliju. Rešitev za njihove težave zato ni v begu iz sveta, ampak v ločitvi od miselnosti tega sveta (prim. Rim 12,2), tj. od greha. Ta boj jih bo vedno spremljal, saj ga nosijo s seboj, »v svojem mesu« (Rim 7,18). Zato naj vse moči posvetijo odpravljanju nemoralnosti v svoji sredi. Dvoličnost posameznikov, ki se izdajajo za brate, a so enaki nemoralneži (pornoi) kot ljudje tega sveta, skupnosti bolj škodi kakor vsakodnevni odnosi s svetom. Od takšnih se mora skupnost tudi javno ločiti, kar tudi pomeni, da ne jedo skupaj z njimi (synesthiō) Obedi so bili v grški kulturi osrednji tako zasebni kot javni dogodki. Lahko da je Pavel zahteval predvsem izločitev grešnika iz obrednega evharističnega občestva, bolj verjetno pa je, da se je poziv k izločitvi grešnikov nanašal na občestveno življenje skupnosti kot tako.

 

12-13   Apostol poudari, da ni poslan soditi tiste, ki so zunaj, tj. neverne, saj jim bo končno sodil Bog, temveč je odgovoren za tiste, ki so znotraj, za poklicane in posvečene. S tem jih poziva k tolerantnemu odnosu do okolja in k doslednosti in pristnosti v lastnih vrstah. Pri tem se sklicuje na odlok iz postave, da mora skupnost izločiti grešnika, da tako »odpravi zlo iz svoje srede« (5 Mz 1,17; 21,21). Čeprav interpretira Pavel to zapoved v prenesenem pomenu besede, pa je s tem poudarjena velika odgovornost vseh za življenje v skupnosti in ohranjanje njihove nove identitete. Vendar je mogoče prav soditi samo ob trdni navezanosti na Gospoda (v. 4). Že v 4,5 (prim. Rim 2,16) jih opozarja, naj ne sodijo pred časom, preden pride Gospod, ki bo tudi osvetlil, kar je skrito v temi, in razkril namene src. Ob tem je čutiti tudi prikrit očitek Korinčanom, ki so tako pogosto presojali in sodili Pavla, težke zadeve v svoji sredi pa niso prepoznali.

 

 

Štirje stebri Pavlove retorike

Za boljše razumevanje Pavlovih pisem je potrebno poznati tudi nekaj temeljnih principov retorike, ki jih je Pavel v pismih uporabljal, da je lahko poslušalce prepričal o svojim sporočilu in jih utiril v nov način razmišljanja in delovanja. Gre za štiri osnoven elemente Pavlove retorike, ki so morajo biti osnovni nosilci stebri biblične kateheze.

 

  1. Oznanilo Besede – Kerygma

Najprej je potrebno oznaniti in sprejeti Besedo Duha, ki oznanja temeljno oznanilo o Bogu in o njegovem načrtu odrešenja. Ta Beseda prihaja od Boga, se utelesi/uresniči  po Duhu v Sinu (prim 1 Tes 2,13: Prav zaradi tega se tudi mi neprenehoma zahvaljujemo Bogu, da ste besedo, ki ste jo slišali in prejeli od nas, sprejeli ne kot človeško besedo, ampak, kar resnično je, kot Božjo besedo, ki tudi deluje v vas, kateri verujete. Takšnemu temeljnemu oznanilu pravimo grško kerygma. Cerkev – skupnost, se rodi iz poslušanja Besede; vera je iz poslušanja (prim. Rim 10,17-18). Pavel Judom (vernikom) zelo jasno pove, da bi lahko in morali slišati Besedo, saj jim je bila sporočena po prerokih, po Svetem pismu, da bi morali prepoznati Božja znamenja, saj Bog govori po njihovi zgodovini, po življenju in po stvarstvu. Poziv k poslušanju je sestavni del vsakodnevne izraelske molitve: »Poslušaj, Izrael, Gospod je naš Bog, Gospod je edini.« (5 Mz 6,4). Bog vstopa v zgodovino po poslušanju. Vse je nastalo po Besedi (Jn 1,1sl.) Bog se je končno učlovečil po Marijini poslušnosti Besedi (Lk 1,38). Sv. Duh potrebuje poslušno srce. Iz poslušanja raste življenje.

Kerygma je torej oznanilo Boga, ki daje življenje! Je oznanilo velikonočne skrivnosti Božje ljubezni, je oznanilo o božjem očetovstvu in o človekovem sinovstvu. To oznanilo je potrebno najprej sprejeti in jo ohraniti v svojem srcu. Sprejeti navdihnjeno Besedo, pomen sprejeti Besedo življenja. Dati Besedi čas, da se ugnezdi, da dozori in se rodi. Ob oznanilu torej ni na mestu razpravljanje in spraševanje, temveč sprejetje. Beseda bo naredila svoje! Že Izaija namreč pravi: »Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruh, takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal.« (Iz 55,10-11) V vsakem besedilu je potrebno iskati temeljno krigmo. Poudarek pa je na sprejetju besede kerygme in ne na razumevanju! Dokler ne sprejmem te žive Besede Boga, dokler ji ne dam konkretni prostor v mojem življenju, dokler je ne zavarujem in ji ne dam čas, da vzpostavi odnos z menoj, se iz nje ne more roditi življenjska vera.

 

  1. Didaskalia ali didache – učenje in kateheza kot razlaga kerygme

Šele po kerygmi lahko sledi izpeljava nauka (gr. didache) in njegova razlaga, ki je neke vrste kateheza. Gre za razlaganja in preverjanje Božje besede v najširšem kontekstu Svetega pisma in v življenju občestva – v odnosih drug z drugim! Pri katehezi uporabljamo različne prijeme in metode, da razložimo nauk, da ga čim bolj nazorno prikažemo v konkretnem življenju…

 

  1. Spodbuda za delovanje – pareneza

Po oznanilu in dobri katehezi pa lahko sledi tudi etično-morala spodbuda (gr. parenesa), ki vsebuje izpeljavo pravil in navodil za osebno in občestveno življenje po Besedi. Gre za iskanje načina in oblik, kako živeti odrešenost v konkretnem življenju. Pareneza brez kerygme bi bila samo suha moralka, ki nima moči spremiti človekovo življenje, temveč ga zgolj bremeni. Moč za spremembo ima namreč samo beseda Duha in ne zapoved. Biblična kateheza se zato ne zaključi z naštevanjem zapovedi, temveč z usmerjanjem v branje Božje besede, v odnos z Besedo, ki pokaže na Obličje in pomaga rasti novemu življenju. Samo z nasveti in zapovedmi vera ne more obroditi bogatih in sočnih sadov. Sadovi Duha pa so znani: »Ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje.« (Gal 5,22-23).

 

  1. Mistagogija

Mistagogija je govorica obredja in zakramentov, ki človeka uvaja v sveto, božje in presežnost. Besedo kerigme, ki je vsejana v človeka, je potrebno negovati in hraniti s hrano zakramentov, in molitve, ustvarjati konkretne prostore, v katerih lahko ta Beseda raste in obrodi sadove. Postopoma se v človeku izostri posluha za sveto.  Za Vladimirja Truhlarja je krščanska mistagogija proces uvajanje tako v človeško in kot v krščansko izkustveno življenje svetega. Največ mistagoških odlomkov srečamo v Janezovem evangeliju, kjer se oznanja občestvo z Očetom in Sinom in uvaja v odrešeno – Božje življenje (prim. Jn 3,31-36; 4,21-24; 5,19-47; 6,35-63 in dr.)

 

Lectio biblica 2

  1. Ponovno preberite prvih šest poglavij pisma in označite, kje Pavel oznanja kerigmo (temeljno odrešenjsko oznanilo) in kje didaskalio (razlaga nauka)! Vsak naj predstavi tri kerigme, ki so zanj osebno v tem trenutku najpomembnejše in jih na kratko predstavi.
  2. Ali prepoznavam v svojem življenju »stari kvas«, ki ga je potrebno odstraniti, ker ne spodbuja življenja?
  3. Kdaj sem živel, praznoval, delal, se počutil, kot »novo testo«? Kjer dobivam moč, da vztrajam v takšnem »praznovanju življenja«?
  4. Kako, kdaj in s čim v naših skupnostih pečemo in ohranjamo nov, nekvašen kruh, ki ga lahko darujem in lomim sebi in drugim?

biblicna sola logo

Biblična šola Evangelii gaudium želi biti odgovor na spodbude papeža Frančiška, da bi živeli svojo vero v vsakdanjih korakih usmiljenja in ljubezni ter da bi ponovno odkrili Sveto pismo kot knjigo življenja, kot živo Besedo, ki je namenjena meni in lahko spreminja moje življenje.

Back to top