Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

IZZIVI IN PREIZKUŠNJE OBČESTVA (1 Kor 5–10)

(BŠ II/1 – 25-10-2017)

V drugem letu naše biblične šole (BŠ IIEvangelii gaudium bomo nadaljevali z branjem drugega dela Prvega pisma Korinčanom (1 Kor 5–10). Teme teh poglavij se dotikajo konkretnega življenja krščanskega občestva, ki mora novo življenje, ki so ga verniki prejeli po krstu in Besedi, soočiti s konkretnimi izzivi - to so slabosti in grehi posameznikov, skupnosti in okolja. Poglavja 5-10 so mestoma težje razumljiva, ker je Pavel šele iskal poti, kako se soočiti s problemi, nerazumevanjem, zablodami in grehi, ki so se pojavljali v skupnostih in pri posameznikih. Takšna soočenja s težavami in razočaranji lahko mlade vernike hitro potrejo, navdajo z malodušjem in dvomi. A vera se mora nujno soočiti s preizkušnjami in z zlom, da se prečisti in utrdi – ter utre pot novemu življenju. Kdor se ne sooči z lastnim grehom in grehom sobrata, živi na površini oz. živi dvojno življenje. Pripravimo se torej na boj za okus novega življenja! Raziskovanje bo lepo, a kdaj tudi zahtevno.

 

UVOD

a) Frančišek spodbuja:

Redno branje Svetega pisma more postati resnični vir prenove osebnega življenja vernika in življenja Cerkve.

Lani oktobra smo na začetku prvega srečanja BŠ prisluhnili papežu Frančišku, ki v svoji apostolski spodbudi Evangelii gaudium navdušuje za zvesto branje Božje besede in za življenje po njej, ki ustvarja novo življenje: »Vabim vsakega kristjana, kjer koli že je, naj takoj danes obnovi svoje osebno srečanje z Jezusom Kristusom, ali se vsaj odloči za srečanje z njim in ga vsak dan nenehno išče. Ni razloga, da bi kdo mislil, da to vabilo ni namenjeno njemu, kajti 'nihče ni izključen od veselja, ki ga prinaša Gospod'. Kdor tvega, tega Gospod ne razočara. Kadar kdo stori majhen korak naproti Jezusu, odkrije, da je Jezus že pričakoval njegov prihod z odprtimi rokami.« (EV 3)

 

Našo šolo želimo zavestno povezovati s prizadevanjem papeža Frančiška za prenovo Cerkve po Božji besedi. V nedeljo, 23. oktobra 2016, je papež izrekel ključno duhovno vodilo za našo šolo: Danes je čas poslanstva in čas poguma! Poguma, da pospešimo omahujoč korak, da ponovno pridobimo okus, trošiti se za evangelij, da ponovno dobimo zaupanje v moč, ki jo samo poslanstvo vsebuje. Čas poguma je, četudi imeti ta pogum, še ne pomeni zagotovilo uspeha. Pogum je potreben za boj in ne nujno za zmago; za oznanjevanje in ne nujno spreobračanje. Pogum je potreben, da smo alternativa svetu, a da nikoli ne postanemo napadalni ali nasilni. Pogum je potreben, da se odpremo vsem, a da pri tem nikoli ne zmanjšamo absolutnosti in enkratnosti Kristusa, edinega Zveličarja vseh. Pogum je potreben, da se upremo neveri, ne da bi pri tem postali naduti. Potreben je tudi pogum cestninarja iz evangelija, ki si zaradi ponižnosti ni upal povzdigniti pogleda, ampak se je trkal na prsi in govoril: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« Danes je čas za pogum, danes je potreben pogum.

 

V torek, 25. oktobra 2016, je Frančišek v istem duhu nadaljeval: Sveto pismo ni samo za proučevanje, ampak da »jo hodimo«. Blagor tistim, ki hodijo v Gospodovi postavi (Ps 128,1). Postava je za življenje, je kot pomoč za ustvarjanje kraljestva, ustvarjanje življenja. Danes nam Gospod pravi, da je tudi kraljestvo »na poti«, »hodi« kot kvas, kot gorčično zrno (Lk 13,18-21). Postava je za to, ''da jo hodimo'', Božje kraljestvo hodi. Ni nepremično. Še več: Božje kraljestvo ''se dela'' vsak dan… Ne gre za vprašanje majhnosti, ali je nekaj majhno ali pa veliko. Problem je v hoji, na poti namreč pride do preobrazbe… Božje kraljestvo se oblikuje vse dni, s poslušnostjo Svetemu Duhu, ki je tisti, ki povezuje naš mali kvas ali malo seme z močjo in ju spremeni, da bi zrasla. Če pa ne hodimo, postanemo togi. Togost pa iz nas naredi sirote brez Očeta.«   

 

b) Molitev s Frančiškom

Rim 5,15-17: »Vendar pa z milostnim darom ni tako kakor s prestopkom. Če so namreč zaradi prestopka enega umrli mnogi, sta se v veliko večji meri razlila na mnoge Božja milost in dar, po milosti enega človeka, Jezusa Kristusa. Z darom pa ni kakor z grehom enega človeka: sodba, ki je izhajala iz enega, je privedla do obsodbe, medtem ko je milostni dar, ki je prišel po mnogih prestopkih, privedel do opravičenja. Kajti če je smrt zaradi enega prestopka zakraljevala po enem, bodo tisti, ki prejemajo obilje milosti in daru pravičnosti, toliko bolj kraljevali v življenju po enem, Jezusu Kristusu

 

Živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe.“ (Gal 2,20b)

 

Papež Frančišek je v torek, 23. oktobra 2017, spregovoril o središčni skrivnosti Jezusa Kristusa, ki je v tem, da »me je vzljubil« in »daroval sam sebe« v smrt. »Da bi vstopili v to skrivnost, smo povabljeni premišljevati o Gospodovem trpljenju. Dobro je, da gremo k maši, da molimo, smo dobri kristjani, vendar pa je glavno vprašanje, če smo vstopili v skrivnost Jezusa Kristusa

Papež je homilijo začel z razmišljanjem ob berilu iz Pisma Rimljanom (5,12-21), v katerem sveti Pavel uporablja nasprotja – greh, neposlušnost, milost, odpuščanje – da bi nam tako pomagal, da bi nekaj razumeli. Čuti, da je nezmožen razložiti to, kar bi želel razložiti. Ker torej ni zadostnih besed, s katerimi bi razložil Kristusa, nas Pavel spodbuja, priganja, da bi vstopili v Kristusovo skrivnost, ki je tako preobilna in tako velikodušna, da je ne moremo razumeti z utemeljevanji, saj ta vodijo le do določene točke. Da bi razumeli, kdo je Jezus Kristus zate, zame, za nas, papež vabi, da bi se potopili v to skrivnost.

V nekem drugem odlomku sv. Pavel ob pogledu na Jezusa Kristusa pravi: »Vzljubil me je in daroval zame sam sebe.« (Gal 2, 20b) Doda, da bi si morda kdo še upal umreti za pravičnega, vendar pa želi samo Jezus dati življenje za »grešnika, kakršen sem jaz. S temi besedami nam sv. Pavel želi pomagati, da bi vstopili v Kristusovo skrivnost. To pa ni lahko, je milost. To so razumeli ne samo kanonizirani svetniki, ampak tudi mnogi svetniki, za katere bi lahko rekli, da so »skriti v vsakdanjem življenju«, ponižni ljudje, ki polagajo svoje upanje v Gospoda: vstopili so v skrivnost križanega Jezusa Kristusa, »ki je norost«, kot pravi Pavel. Pri tem pa poudari, da bi se, če bi se moral s čim hvaliti, lahko hvalil samo s svojimi grehi ter z Jezusom Kristusom križanim« in ne s študijem pri Gamalielu v sinagogi ali s čim drugim. To je še eno protislovje, ki nas vodi k skrivnosti Jezusa, križanega, »v premišljevanju svojih grehov.«

Vstopiti v Kristusovo skrivnost: vstopiti v brezno usmiljenja
Papež Frančišek je spomnil, da ko gremo k maši, vemo, da je Jezus v Besedi, da prihaja, vendar pa to ne zadošča za to, da bi lahko vstopili v skrivnost: »Vstopiti v skrivnost Jezusa Kristusa je več – pomeni dopustiti si iti v tisto brezno usmiljenja, kjer ni besed: le objem ljubezni. Ljubezni, ki Ga je vodila v smrt za nas. Če grem k spovedi, grem, da bi srečal Jezusa Kristusa, da bi vstopil v skrivnost Jezusa Kristusa, da bi vstopil v tisti objem odpuščanja, o katerem govori Pavel; v zastonjskost odpuščanja.«

Za razumevanje Kristusove skrivnosti je potrebna milost
Na vprašanje, kdo je Jezus zate, bi lahko odgovorili »Božji Sin«, lahko bi zmolili celotno vero, zrecitirali Katekizem, in vse to je res, vendar pa bi prišli do določene točke, na kateri ne bi uspeli povedati, da je središče skrivnosti Jezusa Kristusa to, da me je »vzljubil« ter dal »zame sam sebe«. Razumevanje skrivnosti Jezusa Kristusa ni stvar študija, ampak gre predvsem za milost… »Sem dober kristjan, ob nedeljah hodim k maši, delam dela usmiljenja, molim, dobro vzgajam svoje otroke: vse to je zelo dobro. Vendar pa vam postavim tole vprašanje: Vse to delaš; vendar pa ali si vstopil v skrivnost Jezusa Kristusa? V tisto, ki je ne moreš obvladovati. Prosimo svetega Pavla, resnično pričo, njega, ki je dopustil da ga je Jezus srečal ter je vstopil v skrivnost Jezusa Kristusa: prosimo Pavla, naj nam da milost, da bi vstopili v skrivnost Jezusa Kristusa, ki nas je vzljubil, dal sam sebe v smrt za nas; ki nas je napravil pravične pred Bogom; ki je odpustil grehe ter tudi korenine greha: da bi vstopili v Gospodovo skrivnost.«

Dopustiti si iti z Gospodom (ne sam!) v svojo grešnost in ranljivost, k svoji rani, ki jo je potrebno odpreti, da ne bo gnila, temveč zacvetela. Gospod ne potrebuje perfektnih vojakov, ki so polni samega sebe, svoje napihnjene moči in samozadostnosti. Glavni Božji nasprotnik – demon, je ego, lastni jaz, ki se skriva v iluzija, namesto da bi res zaživel. Za polno – novo življenje, je potrebna prava mera ponižnosti in poguma, ki vodi v vero in ljubezen. Ta bo toliko bolj rastla, kolikor bolj sem bom zavedal, kdo sem: Ljubljeni, ki me je Gospod vzljubil do konca in dal zame samega sebe!

 

Prvo pismo Korinčanom: O življenju poklicanih v občestvo

a) Težave s telesom

S Prvim pismom Korinčanom si je apostol Pavel zadal težko nalogo, kako sporočiti skrivnost Božje modrosti – Božje ljubezni do človeka - in človekovega odrešenja, razodetega po Jezusovem križu, v okolje cvetoče blaginje, ki se je zavedalo svoje moči in modrosti ter je prisegalo na svobodomiselnost in pluralizem.

Pismo odpira vprašanja, ki jih soočenje Kristusovega evangelija in sodobnega sveta vedno prebuja. Čeprav je naša evropska kultura v svojem jedru še vedno krščanska, ji dejansko postaja evangelij vedno bolj tuj in nepomemben. Zdi se, kot da krščanski oznanjevalci izgubljajo boj s konkurenčnimi kulturami, religijami, ideologijami ter z vplivi raznih centrov politične in gospodarske moči. Ne zmoremo več predstaviti (razkriti, pričevati) novega življenja, ki ga v nas rojeva Duh, ki nam ga Oče podarja po Sinu. Ker sodobni človek zgolj s ponudbami potrošniške kulture ne more več potešiti svoje potrebe po sprejetosti, ljubezni in miru, postaja vedno bolj zagrenjen, nerazumljen, osamljen in napadalen.

Stanje duha tako danes ni bistveno drugačno, kakor je bilo v Korintu pred skoraj dva tisoč leti, ko je tam Pavel tisto peščico poslušalcev, ki ga je hotela poslušati, učil o nekem drugačnem, alternativnem načinu življenja. Te alternativnosti pa ni prikazoval kot nekaj, kar bi bilo mogoče živeti samo tako, da bi izstopili iz kulture, v kateri so živeli, ampak kot novost, ki jo je mogoče živeti v vsaki kulturi – na vsakem kraju (1,2). Odpiral ji je oči za to, kaj pomeni poklicanost in življenje v občestvo (koinōnia) z Jezusom Kristusom (1,9), ki je postal telo (11,24sl.), da bi se lahko v njem na otipljiv način razodel Božji načrt za človeka, za njegovo svobodno in uresničeno življenje.

Čeprav Pavel v Prvem pismu Korinčanom odgovarja na najrazličnejša vprašanja, ki se porajajo v mladi korintski krščanski skupnosti, je motiv, ki se pojavlja skozi celotno pismo, prav telo (gr. sōma) v najrazličnejših pomenih. Tako je na začetku predstavljen križani Kristus kot tisto telo, ki je temelj, na katerem verniki gradijo svojo poklicanost, in povezuje vse v eno občestvo Cerkve. Vsak razdor med njimi je zato najmanj pohujšanje in norost, v resnici pa odpad od vira življenja. Evangelija ne oznanja z »modrostjo tega sveta«, ampak z »besedo križa«. Pavel verjame, da Bog govori na razumljiv način in ga razumemo, če se upamo potopiti v »brezno usmiljenja«, ki se je razodelo s križanim Kristusom. (pg. 1–4) V to brezno vstopamo, ko se soočamo z ranami (svojimi ali tujimi). Ko se Rana dotakne rane, se rodi oznanilo in oznanjevalec: Ob srečanju Jezusovega in Petrovega pogleda na dvorišču velikega duhovnika se je iz trdoglavega ribiča začel rojevati goreč in ponižen apostol; z Tomaževi dotikom Gospodovih ran, je njegova rana nevere zacvetela in obrodila kasneje bogate misijonske sadove …

Pavel spregovori v drugem delu Pisma najprej o skrunjenju telesa, ki se dogaja v različnih oblikah nečistosti in nemoralnosti (pg. 5–6). Človeško telo je podoba Božje modrosti, po kateri je bilo ustvarjeno in odrešeno. Izhodišče Pavlovega razmišljanja o telesu je odrešeno telo, odkupljeno po Jezusu Kristusu, ki je postal za nas »modrost od Boga, pravičnost ter posvečenje in odkupitev.« (1,30) Vsako telo nosi Božjo podobo in s tem enkratno vrednost. Vse, kar se dogaja s telesom, zaznamuje celotnega človeka – njegovo telo, dušo in duha (1 Tes 5,23).

Pavel oznanja za grško kulturo nezaslišano novost, da so resnična svetišča Boga prav človeška telesa, da je telo človeku podarjeno in posvečeno, da se lahko prav z njim najbolj približa Bogu (6,19-20: »Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas, in da ga imate od Boga in da niste sami svoji? Odkupljeni ste bili namreč za visoko ceno: proslavite torej Boga v svojem telesu.«) Pavel se zaveda, da človek svojega poslanstva ne more živeti izven v  telesu, vendar v telesu, ki je bilo umito, ki je umrlo krstni kopeli križa (Rim 6,4): »S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.« Če živimo iz krsta, lahko živimo novo življenje – življenje v občestvu, v telesu. V telesu je mogoče živeti poročeno ali samsko. V vsakem stanu se preko telesa odraža Božji načrt za človeka. Najpomembnejše pri tem je, da živi zvesto svoji temeljni poklicanosti in raste v predanosti Gospodu (pg. 7).

Nadalje spregovori Pavel tudi o potrebi telesa po hrani in konkretnih dobrinah (pg. 8–9). Nič, kar je ustvarjenega, ni greh in nečisto samo po sebi, ampak stvari onečašča človekov namen. Če bodo imeli pravo spoznanje, to je ljubezen, ki gradi (8,1), lahko uživajo vse in bodo ostali svobodni. Pavel še posebej opozori na možno zlorabo obredov in gostij, ki se lahko spremenijo v malikovanje (pg. 10–11). Vse je sicer dovoljeno, a ne koristi vse (10,23). Zavedati se morajo, da se v njihova telesa vtisne vse, kar počnejo: če jejo z Gospodove mize, postajajo Gospodovi, če z miz malikov, postajajo maliki (10,18-21). Človek jé in pije svojo sodbo (11,29). Pavlovo oznanilo o telesu doseže svoj vrh s poročilom o tisti noči, ko se je Gospod izročil v telo, ki ga lahko človek jé in pije (11,23-27). Evharistična miza tako postane središče občestva, ki je tako trdno povezano med seboj, kakor so med seboj povezani in odvisni posamezni udje v človeškem telesu (pg. 12–14). Verniki po krstu v Kristusu postanejo otipljivo Kristusovo telo (12,27), obdarjeni z različnimi darovi milosti ali karizmami, ki jih Gospod po Duhu daje v službo drug drugemu, da se gradi nova skupnost – Cerkev. Na koncu spregovori še o koncu (gr. telos), tj. o cilju in smislu človeškega telesa (pg. 15). Ker je Božji Sin živel v telesu in je v telesu umrl in vstal, bodo tudi človeška telesa rešena umrljivosti in bodo dobila podobo neumrljivega. Takrat se bo dokončno uresničila obljuba o novem – neminljivem življenju (15,54-55).

 

Zgradba Prvega pisma Korinčanom

  • A) Uvod (praescriptum) 1,1-9
    • Glavna teza celotnega pisma (1,10)
  •    B) Paradoks Kristusovega križa (1,17–4,21)

                    Pod-teza prvega dela (1,17-18)

  •     C) Etično-ekleziološko jedro (5,1–14,40)
  •    B1) Kristusovo in naše vstajenje (15,1-58)
  • A1) Zaključek (postscriptum) (16,1-24)

 

b) Skupnost potrebuje očiščenja (1 Kor 5)

Peto in šesto poglavje pisma tvorita literarno in tematsko enoto. Opisujeta moralno-etične zablode posameznikov v skupnosti, ki so podlegli miselnosti okoliškega sveta, ter Pavlov odgovor na te probleme. Poglavja je potrebno brati v optiki križanega in vstalega Kristusa, ki ga Pavel oznanja v delu B in B1. Kakor Pavel v prvih štirih poglavjih pisma sooča razdore in frakcije v skupnosti, to je demona individualizem in ideologizacije različnih voditeljev, z oznanilom Kristusa križanega, tako se tudi ob pojavih različnih zlorab in nemoralnosti, ki se dogajajo v skupnosti, z vso odločnostjo sklicevanju na Kristusa, Velikonočno Jagnje, ki je bilo žrtvovano, da se iz te žrtve rodi novo življenje. Moralni razvrat, ki je sad radikalnega individualizem in razkraja skupnost, je za mlado skupnost morda še hujši škandal, posebej, ker nekateri v skupnosti takšno stanje celo tolerirajo in kot sad novo pridobljene svobode. Apostolu povzroča to veliko žalost. Prvič se v krščanski skupnosti govori o izobčenju. Pavel uporabi vso svojo avtoriteto, da bi ohranil svetost skupnosti in hkrati spreobrnil grešnika. Podaja navodila, na kakšen način naj se skupnost, ki temelji na evangeliju, spopada z zlorabami spolnosti, ki so značilne za pogansko življenje. Pri tem vzpostavi retorično figuro diptiha (5,1-13 / 6,1-11), da sta kontrastnost in neskladnost razmišljanja in ravnanja Korinčanov še močneje poudarjeni. Napove radikalne ukrepe, ki bodo omogočili članom skupnosti, da se očistijo starega kvasa, ki pripada svetu, in postanejo res novi, velikonočni kristjani.

 

Zgradba 1 Kor 5,1-13:

A) 5,1-5 (razvrat)

      B) 5, 6-8 (novo testo velikonočnega Jagnjeta)

A1) 5, 9-13 (ločitev)

Glavna poanta je v osrednjem delu poglavja je, da živimo iz Kristusovega telesa, iz evharistije velikonočnega Jagnjeta. Tam se hranimo, tja se vračamo. Vse delamo iz perspektive evharistije.

 

A) Moralna razpuščenost (5,1-5)

1 Sploh pa se sliši, da je med vami nečistost, in to takšna nečistost, ki je ni niti med pogani, da namreč nekdo živi z očetovo ženo.

 2 In vi se še bahate, namesto da bi se razžalostili in bi tistega, ki to počenja, odstranili iz svoje srede.

3 Sam sem – sicer odsoten v telesu, pa navzoč v duhu – že presodil, kot da bi bil navzoč, da bom tistega, ki je tako storil,

4 ko bomo v imenu Gospoda Jezusa vi in moj duh zbrani, z močjo našega Gospoda Jezusa

5 izročil Satanu v pogubo mesa, da bi bil duh rešen na Gospodov dan.

 

1          Pavel spregovori o dveh velikih problemih v skupnosti: Najprej gre za moralni razvrat, hkrati pa za neodzivnost oz. brezbrižnost skupnosti do takšnega dogajanja. Ta perverznost v skupnosti je morala biti za Pavla zelo težka in ponižujoča, saj se je v 18 mesecih svojega misijonskega delovanja v Korintu dal popolnoma ves in jim postal kot oče in mati (»Za Kristusa sem vas jaz rodil« 4,15). Srčika njegove kerigme je bilo prav oznanil, da so nova skupnost, resnični Božji tempelj, da Božji Duh prebiva v njih (3,16), še več, da je vsak posameznik del Kristusovega telesa (12,27) in da s svojim življenjem razodevajo to Božjo svetost in živijo iz te nove identitete!

O razvratu oz. o spolni nečistosti v skupnosti je bil Pavel poučen iz več virov. Izraz porneia (v. 1; 6,13.18; 7,2; porneuein 6,18; pornos 5,9.10.11; 6,9; pornē 6,15.16) označuje vse vrste spolnih zlorab, to je nečistost, incest, prostitucijo, prešuštvo, nemoralnost, nečistost in druga nelegitimna spolna dejanja. Tukaj je očitno govor o incestu, da torej nekdo živi z očetovo ženo tj. s svojo mačeho. Krvoskrunstvo predstavlja nekaj nedopustnega tako v judovskem kakor v rimskem pravu. Takšne zveze je prepovedovala že postava (prim. 3 Mz 18,8; 20,11; 5 Mz 23,1; 27,20) in judovska krščanska skupnost v Jeruzalemu (Apd 15,20 – Jakobovi kompromisi!). Še posebej škandalozno je takšno ravnanje v Korintu, kjer so kristjani živeli pod budnim očesom kritične okolice in je očitno takšno ravnanje že močno razvedelo po mestu.

Vsekakor moramo tukaj termin nečistost osvoboditi prevelikega moralističnega konteksta, ki je veliko preozek za biblično razumevanje. Bog je v raju rekel, naj ne jedo od dveh dreves; postavil je mejo, ni rekel, da je nečisto. Dve drevesi sredi raja; gre za občestvo in prva zapoved je dana v kontekstu občestva (ne zajedaj brata, žene, sodelavcev, ker imaš vse od Njega). O nečistosti govorimo le v okviru resnice, pravičnosti in legitimnosti. Kar je nečisto, je neresnično. Čistost moramo razumeti v duhu šestega blagra: »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali« (Mt 5,8). Gre za poziv k jasnemu pogledu, ki bo lahko v vsem prepoznal Božje stvarstvo, predvsem pa v sebi in v bratu ljubljenega Božjega otroka. Nečistost je zlorabljanje oseb in stvari, uporabljanje mimo tega temeljnega izvora in smotra, iz katerega je vse nastalo. Če se zavedam, da sem ljubljeni sin Očeta, ki je dal zame svojega Sina, potem verujem tudi, da mi bo podaril vse in se hkrati poslovim od misli, da si moram stvari priboriti sam. Vse je vaše, vi Kristusovi, Kristus pa Božji (1 Kor 3, 22). Če pozabim, da sem ljubljeni sin, sem »nevaren«, postanem potencialni zlorbljevalec, ki si mora na silo pridobiti nekaj, kar mi manjka. Ker osamljenemu človeku (tudi bratu in sestri!) vedno veliko manjka, bo zlorabljal Premalo je biti brat in sestra (vse civilizacije so se začele z bratomorom)! Postati moram sin in hči!

 

2          Pavel nastopa kot resen zdravnik, ki se ne igra z bolnikom, ga ne zavaja, ampak prikaže resnost bolezni. Bolnika je potrebno najprej zaščititi, da ne okuži drugih, ugotoviti bolezen in vzroke ter najti ustrezno terapijo. Neresni zdravniki so kot slabi pastirji velika past in škoda za bolnike. Za Pavla je bila ta oblika zlorabe očitno hujši prestopek kot neenotnosti iz prejšnjih poglavij, saj Pavel zanj zahteva kazen izobčenje.

Vendar Pavel ne graja v prvi vrsti grešnika, temveč skupnost. Kot eno telo so drug z drugim povezani in drug za drugega odgovorni. Brezbrižnost je prav tako greh. Za kristjana ni dovolj le ne grešiti, ampak morajo biti aktivna sol in kvas nove družbe. Ni dovolj, da se le imenujejo kristjani, ampak morajo za to pričati njihova dela. Dejansko je namreč še hujši od samega primera nečistosti je odnos skupnosti do grešnika, saj ga mnogi mirno tolerirajo. Pavel vidi razloga za njihovo brezbrižnost v njihovi bahavosti in arogantnosti. Očitno je bila ta samovšečna drža med Korinčani precej zakoreninjena, saj jo pogosto omenja in graja (prim. 4,6.18-19; 8,1; 13,4). Ali so bili nekateri v skupnosti že tako močno pod vplivom gnostikov, da med mesenim in duhovnim niso več videli povezave? Po nauku gnostikov, ki so poudarjali vzvišenost duhovnega nad mesenim, greh v mesu v ničemer ne obremenjuje človekovega duha, ker gre za dva ločena svetova. Greh posameznika tako tudi ne bi imel posebnega vpliva na skupnost. Morda pa je del skupnosti zapadel določenemu religioznemu sinkretizmu in njegovi permisivni etiki, kjer velja, da je človeku vse dovoljeno in da nima do nikogar odgovornosti? Lahko pa pri tem konkretnem primeru ni šlo za kristjana, ampak za nekoga, ki je zgolj živel med njimi. Kar štirikrat jih opomni, da moraj grešnika odstraniti iz svoje srede (5,2b.5.7.13).

 

3-5       Pavel razume samega sega kot prvega odgovornega za korintsko skupnost, ki mu je zaupana od Gospoda (prim. 2 Kor 11,28). Zaveda se svoje apostolske moči in poslanstva, zato ju lahko uveljavlja tudi na daljavo. Sam osebno, tj. v telesu (tō sōmati),[1] sicer ni navzoč, je pa navzoč v duhu (tō pneumati)[2]. Kljub temu pa predpostavlja aktivno sodelovanje vse Cerkve, kar sporoča z izjavo, da bomo vi in moj duh zbrani z močjo našega Gospoda Jezusa. Gre namreč za nič več in nič manj kot za vprašanje odrešenja določenega posameznika in tudi vse skupnosti, zato tako odločen poseg, ki računa predvsem na Jezusovo moč. Pavel v pismu zelo pogosto pričuje o Božji moči (dynamis theou) (1,18.24; 2,4.5; 6,14), ki se je razodela v Kristusovem križu (1,18) in ustvarja v vernikih novo življenje. Njegovo oznanjevanje o Božjem kraljestvu ni v praznih besedah, »ampak v moči« (4,19; prim. 1 Tes 2,13).

Njegove besede, da bo v imenu Gospoda Jezusa grešnika izročil Satanu v pogubo mesa, lahko razumemo kot preroško grožnjo, ki želi pripeljati do spreobrnjenja in rešitve. V soočenju s Satanovimi skušnjavami dobi človek možnost, da spozna greh in se mu odpove. Pri tem je treba upoštevati Pavlovo razumevanje človeka. Zanj je človeško meso (sarx) prostor, kjer človekov sovražnik – satan – seje semena greha (prim. Rim 7,14-25). Zato dela mesa, kot so nečistovanje, nečistost, razuzdanost, malikovanje, čaranje, sovraštva, prepirljivost, ljubosumnost, jeze, častihlepnosti, razprtije, strankarstva, nevoščljivosti, pijančevanja, žretja in kar je še takega (Gal 5,19-21; prim. Rim 13,13-14), enači z grehom, ki uničuje tako posameznika kakor skupnost. Obsodba mesa zanj tako pomeni obsodbo greha in s tem rešitev človeka.

 

LECTIO BIBLICA

Na prvem srečanju pa smo med drugim tudi sklenili, da bomo izpolnjevali naslednje "študijske obveznosti", ki smo jih poimenovali Lectio biblica:

  • udeleženci biblične šole se obvezujejo, da se bodo trudili za redno branje Svetega pisma;
  • na vsakem skupnem srečanju bo dana naloga – lectio biblica - za domače delo s Svetim pismom. Vsak opravi to nalogo po svojih najboljših močeh.
  • vsaj trije udeleženci se povežejo v malo biblično skupino in se dogovorijo za termin med enim in drugim skupnim srečanjem BŠ, da se dobijo skupaj in drug drugemu predstavijo svoje delo, ga dopolnijo in nadgradijo;
  • spoznanja, do katerih boste prišli v skupini, zapišete in pošljete na naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.. Če bo primerno, bodo razmišljanja objavljena na tej stran in bodo lahko tako obogatile tudi druge.

 

Lectio biblica prvega srečanja

  1. Kako se soočim s problemi v skupnosti (v družini, v župniji), kako postopam, ko odkrijem nepravilnosti pri sebi, pri drugih?
  1. Kakšen odnos imam do greha?
  2. Frančišek pravi: Pogum je potreben za oznanjevanje in ne nujno spreobračanje... Pogum je potreben, da smo alternativa svetu, a da nikoli ne postanemo napadalni ali nasilni. Kako je z mojim/našim pogumom pri oznanjevanju?
  3. Se dovolj zavedamo kvarnega vpliva okolja, v katerem živimo? Kako se branimo pred tem? Znamo praznovati z nekvašenim kruhom iskrenosti in resnice?

 

Shema predavanja prvega srečanja

Prvo pismo Korinčanom (Jeruzalemska izdaja)

Prvo pismo Korinčanom (študijski prevod)

 

[1] Tukaj se prvič pojavi izraz sōma (49-krat v 1 Kor), ki spada skupaj z izrazom sarx (8-krat v 1 Kor) k najbolj značilni antropološki terminologiji Prvega pisma Korinčanom. Sōma je v 5,3 izraz za Pavlovo osebo in ima veljavo osebnega zaimka; prim. Flp 1,20; Gal 2,19-20.

[2] Tudi izraz pneuma spada tukaj k antropološki terminologiji (prim. 1 Tes 5,23; 2 Kor 2,13).

 

 

 

Termini Biblišne šole v šolskem letu 2017-2018, ki poteka pri Sv. Jožefu v Celju, načeloma vsako četrto sredo (razen v decembru, marcu in juniju) med 17.00 do 19.30:

I.                   25. 10. 2017

 II.                  22. 11. 2017

 III.                 20. 12. 2017

 IV.                 24. 01. 2018

 V.                  28. 02. 2018

 VI.                21. 03. 2018

 VII.               25. 04. 2018

 VIII.              23. 05. 2018

 IX.                20. 06. 2018

 

 

biblicna sola logo

Biblična šola Evangelii gaudium želi biti odgovor na spodbude papeža Frančiška, da bi živeli svojo vero v vsakdanjih korakih usmiljenja in ljubezni ter da bi ponovno odkrili Sveto pismo kot knjigo življenja, kot živo Besedo, ki je namenjena meni in lahko spreminja moje življenje.

Back to top