Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

Od vzgojitelja za Kristusa k očetu in materi (1 Kor 4,6-21)

(BŠ VIII 24/05/2017)

UVOD

a) Molitev:

Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco govoril o dveh učencih na poti v Emavs, o katerima beremo v Lukovem evangeliju (24).

Jezus ju predvsem sprašuje in ju posluša. »Naš Bog ni vsiljivi Bog,« je pripomnil sveti oče. Čeprav že pozna razlog njunega razočaranja, jima pusti čas, da se lahko v celoti poglobita v bridkost, ki ju je ovila. Na površje pride priznanje, ki predstavlja refren človeškega življenja: »Mi pa smo upali …« (Lk 24,21). »Koliko žalosti, koliko porazov, koliko neuspehov je v življenju vsake osebe!«  je dejal papež. »Navsezadnje smo vsi nekoliko kakor tista dva učenca. Koliko krat smo v življenju upali, koliko krat smo čutili, da smo samo korak od sreče, zatem pa smo se razočarani znašli na tleh. A Jezus hodi z vsemi obupanimi osebami, ki hodijo s sklonjeno glavo. In ko hodi z njimi na diskreten način, jim ponovno vrača upanje.«

Jezus učencema govori predvsem preko Pisem. »Kdor vzame v roke Sveto pismo, ne bo naletel na junaške zgodbe, bliskovite osvajalne akcije. Resnično upanje nima nikoli nizke cene, vedno gre preko porazov. Upanje nekoga, ki ne trpi, morda sploh ni upanje. Bogu ni všeč, da je ljubljen, kakor je ljubljen nek vojskovodja, ki svoje ljudstvo vodi do zmage in krvavo uniči svoje nasprotnike. Naš Bog je slabotna svetilka, ki brli sredi hladnega in vetrovnega dne. Kar se tiče njegove šibke navzočnosti na tem svetu, On je izbral prostor, ki ga vsi preziramo.« Nismo sami! Z nami hodi tudi po Besedi, ki nam jo podarja po Svetem pismu. Frančišek, sreda, 24. maj 2017

 

b) Povzetek prejšnjega srečanja

Pavel se predstavi kot Kristusov služabnik in oskrbnik Božjih skrivnosti (4,1-5) – to je poklic in način življenja Kristusovega učenca – osnova drža novega človeka po Pavlu

Biti najprej popolnoma Kristusov! Osvobodite se, da se mu lahko popolnoma izročim

Vsak oznanjevalec se zaveda odgovornosti, da je kot skrbni upravitelj odgovoren gospodarju in zavezan skrbi za blagor tistih, ki so mu zaupani. Potrebno je biti gospodaren, odgovoren, skrben, potrebno je voditi, se odločati; hkrati pa skrbeti tudi z občutljivostjo, posluhom, ne imeti vedno v prvem planu samega sebe in svoje preživetje … Ni v ospredju njegova uspešnost, učinkovitost, ampak zvestoba.

Velikokrat zapravimo veliko preveč energije in čas s skrbmi, kaj drugi mislijo o meni, ali pa s kritiziranjem drugih. To jemlje pogum! Kristusov učenec se bo moral pripraviti na eno najtežjih preizkušenj, biti podvržen sojenju in obsojanju.

Ničesar naj ne sodijo brez končne – eshatološke perspektive (v. 5).

 

Apostol - močan in nežen kakor oče in mati (1 Kor 4,6-21)

6 To pa sem, bratje, obrnil nase in na Apola zaradi vas, da bi se na naju naučili, kaj pomeni: Ne prek tega, kar je napisano; naj se nihče ne ponaša v prid enega proti drugemu.

Pavel spremeni ton in začne zelo oseben in očetovski nagovor. On sam se jim popolnoma razgali, da bi preko njega lahko bolje spoznali sebe. Z besedami to sem obrnil nase in na Apola zaradi vas, pove, da ima predhodna argumentacija paradigmatični pomen, iz katere se bodo lahko Korinčani učili. Želel je pokazati, da med Apolom in njim ni težav, da ga njuna različnost ne moti, problematičen pa je odnos Korinčanov do njiju. Največja nevarnost vsakega krščanskega življenja in misijonskega delovanja je predvsem povzdigovanje samega sebe in svojih idej nad druge, zapiranje v svoj svet in sojenje drugih iz lastnih ozkih pogledov. Ponižnost je ena najmočnejših kreposti pravega vzgojitelja

Fraza: Ne prek tega, kar je napisano, ki je bila verjetno priljubljen slogan med Korinčani, poziva, naj ne podležejo napuhu. Na kaj konkretno se nanaša, ni popolnoma jasno. Ker Pavel v tem pismu zelo pogosto navaja Sveto pismo in so se vsa navajanja doslej nanašala na odnos med Božjo in človeško modrostjo, gre najverjetneje tudi tokrat za poziv k pravilni interpretaciji Svetega pisma. Naj torej vse presojajo v luči Božje besede in se bodo gotovo vzdržali napihovanja drug proti drugemu, kar se pri njih pogosto dogaja (v. 18.19; 5,2; 13,4). Kasneje bo zapisal, da spoznanje napihuje, ljubezen pa gradi (8,1).

Zdi se, da želi na ta način še enkrat usmeriti njihovo pozornost prav na šest citatov iz SZ, ki govorijo o vzroku za trenjih in ločitvah v skupnosti, ki je človeški napuh, in jih je uporabil v prvih štirih poglavjih pisma: Iz 29,14 (1Kor 1,19): »Zato bom, glej, še naprej presenečal to ljudstvo, presenetljivo presenečal, da bo izginila modrost njegovih modrih in se skrila razumnost njegovih razumnih.«; Jer 9,22-23 (1Kor 1,31): »Tako govori GOSPOD: Modri naj se ne ponaša s svojo modrostjo, močni naj se ne ponaša s svojo močjo, bogati naj se ne ponaša s svojim bogastvom. 23 Kdor se marveč hoče ponašati, naj se ponaša s tem, da je razumen in pozna mene, da sem jaz GOSPOD, ki delam dobro, prav in pravično na zemlji.«; Iz 64,3 (2,9) 40,13 (2,16): »Kdo je naperil GOSPODOVEGA duha in ga kot njegov svetovalec poučil?«; Job 5,13 (3,19): »Ujame modre v njihovi prekanjenosti, načrt zvijačnih se izjalovi.«; Ps 94,11 (3,20): »GOSPOD pozna človekove misli, zakaj one so prazne.« Vsi ti navedki govorijo o omejenosti človeške modrosti pri razkrivanju Božjih skrivnosti in pozivajo k zaupanju v Božjo modrost, ki je modrost križa. Če bi torej bili Korinčani poslušni Pismu, bi bili drugačni tudi v medsebojnih odnosih. Sveto pismo je torej namenjeno konkretnemu človeku in govori prav za njegovo situacijo, kar kaže, da izhaja iz Duha. Božja Beseda tako po Pismu ustvarja novo življenje novega človeka, ki se najprej kaže v edinosti, ki vlada v občestvu.

7 Kdo te namreč presoja? Kaj pa imaš, česar bi ne prejel? In če si prejel, kaj se ponašaš, kakor da nisi prejel?

Pavel nadaljuje govor s tremi retoričnimi vprašanji (diatribē), ki segajo teološko daleč prek konkretne situacije Korinčanov in ki že nakazujejo odgovor: Kdo te presoja? Končno je samo Bog tisti, ki lahko presoja (v. 4) tako oznanjevalca kakor poslušalca oznanila, človeško presojanje pa je zelo omejeno. Lahko pa v vprašanju slišimo tudi povabilo, naj pravilno pre-sojajo oz. raz-ločujejo (diakrinō). Pravo razločevanje je mogoče samo v eshatološki perspektivi (v. 5). Z vprašanjem Kaj pa imaš, česar bi ne prejel? (v. 7) lahko Pavel konkretno misli na dar vere in darove milosti, s katerimi so bili obdarjeni Korinčani (pg. 12-14). Trikrat ponovi besedo »prejel«, s čimer še bolj poudari, da so jim bili darovi podarjeni in res nimajo razlogov za napihovanje. V širšem pomenu pa Pavel tu razkrije svojo teologijo milosti, ki se kaže skozi vsa njegova pisma, ko graja napuh in samozadostnost, ko ljudje spričo darov pozabijo na Darovalca (prim. Rim 1,19-23). Božji klic lahko rodi sadove samo tam, kjer se človek zaveda daru življenja in zastonjske obdarovanosti. Vprašanje Kaj pa imaš, česar bi ne prejel? spreminja življenje.

8 Že ste nasičeni, že ste obogateli, brez nas ste zakraljevali. O da bi res zakraljevali, da bi lahko tudi mi z vami zakraljevali.

Pavel ponovno spremeni ton. Retorično spraševanje dobiva postopoma vedno bolj ironično obliko. Na tri vprašanja v prejšnji vrstici odgovarja s tremi ugotovitvami: nasičeni ste obogateli ste zakraljevali ste. V resnici so s Pavlovim oznanilom evangelija vse to obilje res dobili. A ker logike križa niso sprejeli in se navdihujejo nad modrostjo in močjo sveta, je vse njihovo bogastvo in uspeh (kraljevanje) zgolj iluzija in prazno samozadovoljstvo. Če bi res sprejeli Kristusa, bi sprejeli tudi Pavla in bi skupaj »kraljevali«. Jasno je, da Pavel pri tem razlikuje med pravo in nepravo hrano, med resničnim in navideznim bogastvom, med pravim in nepravim kraljevanjem. Človek se lahko zelo hitro preda samozadostnosti, se prepusti navideznemu svetu ali utopi v lastnem delu in v lastnih idejah.

9-10 Menim namreč, da je Bog nas apostole postavil na zadnje mesto, kakor na prag smrti, saj smo postali predstava za svet in za angele in za ljudi; mi nori zaradi Kristusa, vi pa v Kristusu razumni; mi slabotni, vi pa močni; vi slavni, mi pa zaničevani.

Pavel tukaj predstavi apostolsko službo na zelo dramatičen način (gr. pathos). Uporablja podobe iz teatra, ki so Korinčanom znane in priljubljene. Biti od vseh zadnji, stati na pragu smrti, vsem izpostavljen kot na predstavi (gr. theatron), je bridko in tudi človek takšnih herojskih kreposti, kot je bil Pavel, bi to brez popolne zasidranosti v Bogu težko prenesel (prim. 2 Kor 1,8-11; 4,7-12; 11,23-33; 12,7). Apostolova pot je pot križa, križ pa je v človeških očeh ponižanje in trpljenje. Pavel ima zelo živo izkušnjo, kaj se dogaja v rimsko-grških teatrih, saj piše pismo iz Efeza, ki je imel eno največjih antičnih gledališč, kjer je bilo prostora za 25.000 gledalcev. Ve, kako se počuti igralec ali gladiator, ki je prepuščen navdušenju ali besu podivjane množice (prim. Apd 19,23-40). Ko igra predstavo svojega življenja, stoji sam pred svetom, angeli in ljudmi. Tudi če je ta retorična figura vzeta iz apokaliptične literature, Pavel s tem ne pokaže samo retorične spretnosti, ampak tudi resnično osebno pretresenost. Prav ta njegova radikalna drža, ko se popolnoma preda oznanilu, ga dela več kot oznanjevalca in oskrbnika Božjih skrivnosti, dela ga za očeta in mater. S tem se ponovno nanaša tudi na začetek pisma, ko trdi, da ni želel oznaniti ničesar drugega kot križanega Kristusa, in to ne z modrostjo besede, ampak z modrostjo križa, za katero je najprej pričeval s svojim življenjem (2,1-5).

Naslednja retorična trojica se pojavi (v. 10), ko Pavel ponovno uvede tematiko norcev in modrecev, slabotnih in močnih, slavnih in zaničevanih, ki jo je predstavil na začetku (1,18-28). S tremi antitetičnimi paralelizmi predstavi kontrast med perspektivo Božje modrosti in perspektivo modrosti sveta. Tudi tokrat gre za ironični način govorjenja, ki bi naj poslušalcem odprl oči, da bi prepoznali nesmiselnost svojega sprenevedanja. Krščanstvo brez križa je zgolj predstava, ki ne zdrži resnega preizkusa. Še več, gre za bogoskrunstvo, v kolikor se s Kristusom samo ponašajo, iz njega pa ne živijo, kar morda želi povedati z antitezo: mi nori zaradi (dia) Kristusa, vi pa v (en) Kristusu razumni.

11-13   Prav do te ure smo lačni in žejni, goli in pretepeni ter brez doma.   Izčrpani smo, ker delamo z lastnimi rokami. Kadar nas sramotijo, blagoslavljamo, kadar nas preganjajo, prenašamo,  kadar nas obrekujejo, molimo zanje. Postali smo kakor smeti sveta, odpadki od vseh, vse do zdaj.

Temu ponovno sledijo trije pari težkih izkušenj apostolskega trpljenja, ki sežejo prav do te ure, s čimer doseže stopnjevanje svoj dramatični vrhunec. Izrazi, kot so lačni in žejni, goli in pretepeni, brez doma izčrpani, za Pavla niso samo retorično sredstvo, s katerim bi ganil poslušalce, ampak nosijo pečat njegove osebne izkušnje, ki jo bo podrobneje razložil, ko bo v naslednjem pismu Korinčanom spregovoril o trpljenju, ki spremlja njegovo apostolsko dejavnost, in o trnu, ki ga čuti v svojem mesu (2 Kor 11,23-33; 12,7-9). Ko je Gospoda prosil, naj mu bo odvzet, je zaslišal: Dovolj ti je moja milost, moč se namreč v slabotnosti izpopolnjuje. (2 Kor 12,9) Prav na izkustvo iz Efeza, od koder piše to pismo, se nanaša tudi njegova najbolj črnogleda izjava o stiski, ki nas je zadela v Aziji, da smo bili čezmerno in prek moči obteženi, tako da smo zdvomili celo nad življenjem. (2 Kor 1,8) A zaveda se, da ima njegovo trpljenje globok smisel za Cerkev in za njegovo poslanstvo, kar dokazujejo izrazi v naslednji trojici: sramotijo / blagoslavljamo; preganjajo / prenašamo; obrekujejo / molimo (v. 12b-13a).

 

Apostol kot oče (4,14-21)

14        Ne pišem vam tega, da bi vas sramotil, ampak da vas kot svoje ljube otroke svarim.

15        Čeprav bi imeli na tisoče vzgojiteljev v Kristusu, pa nimate mnogo očetov: v Kristusu Jezusu sem vas namreč po evangeliju jaz rodil.

14-15   Pavel se v tem odlomku predstavi kot ljubeči oče, ki vzgaja hkrati trdo in nežno, ker ne želi prizadeti otrok. Njegov namen je poboljšanje in ne osramotitev, zato jih svari in spodbuja (prim. Kol 1,28–3,16; 1Tes 5,12; Rim 15,14) Do skupnosti čuti posebno odgovornost, saj je njen ustanovitelj. Kar pomeni, da ni samo njihov vzgojitelj (gr. paidagōgous), ampak ljubeči oče (patē) in mati hkrati (prim. 1 Tes 2,7-8.11-12: »Čeprav bi lahko uveljavili svoj ugled kot Kristusovi apostoli, ampak smo nastopali med vami z vso ljubeznivostjo. S prav takšno toplino, s kakršno mati neguje svoje otroke, smo vam hoteli dati ne samo Božji evangelij, ampak tudi svoje življenje … Tudi veste, kako smo vsakogar izmed vas kakor oče svoje otroke opominjali, spodbujali in rotili, da živite tako, kakor se spodobi pred Bogom, ki vas kliče v svoje kraljestvo in v svojo slavo.«; 2 Kor 6,11-13: »Korinčani! Naša usta so vam spregovorila odkrito, naše srce se je na široko odprlo. V nas ni pretesno za vas, je pa za nas tesno v vaši notranjosti. Povrnite – kakor otrokom vam govorim – tudi vi meni z enako širokosrčnostjo!«), ki ne samo pričuje z vsem svojim življenjem, ampak je pripravljen svoje življenje tudi konkretno dajati njim, ki jih »rojeva« za Kristusa. Sebe daje popolnoma, da bi s tem delil z njimi tudi najsvetejše, kar premore, to je Kristusa, ki prebiva v njem (Gal 2,20). Podobno je pisal Hebrejcem (12,5-13): »5 Pozabili ste na spodbudo, ki vam govori kakor sinovom: 'Moj sin, ne zaničuj Gospodove vzgoje in ne omaguj, kadar te kara. 6 Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja, in tepe vsakega sina, ki ga sprejema.' (Prg 3,11-12) 7 Ko vas vzgaja, zdržite, saj Bog ravna z vami kakor s sinovi. Kje je namreč sin, ki ga oče ne bi strogo vzgajal? 8 Če vi ne bi bili deležni vzgoje – in te so deležni vsi –, bi bili nezakonski otroci, ne pa pravi sinovi. 9 Sicer pa, svoje telesne očete smo imeli za vzgojitelje in smo jih spoštovali. Mar se ne bomo veliko bolj pokorili Očetu duhov in bomo živeli? 10 Oni so namreč vzgajali le za nekaj dni, in sicer po lastni presoji, ta pa v našo korist, da bi postali deležni njegove svetosti. 11 Nobeno vzgajanje pa v tistem trenutku ni prijetno, ampak bridko. Pozneje pa daje tistim, ki jih je izurilo, miren sad pravičnosti. 12 Zato zravnajte onemogle roke in klecava kolena 13 in za svoje noge napravite ravne steze, da se to, kar šepa, ne bo izvinilo, marveč bo ozdravelo

S podobo očeta, ki rodi svoje otroke za Kristusa, veliko pove ne samo o svojem odnosu do njih, ampak tudi o teološki naravi sprejemanja vere. Vere ni mogoče sprejeti samo z razumom, človek ne postane veren z vzgojo. Prek razuma in vzgoje lahko morda postane religiozen, dober ali slab poznavalec vere, ne pa veren človek. Za vero se je treba roditi (gennaō). Za Pavla je to podoba krsta. Krst pa pomeni biti pokopan s Kristusom v smrt … in z njim stopiti na pot novega življenja (Rim 6,4-6). V vero, ki pomeni novo življenje, lahko torej človek stopi samo prek smrti lastnega (navideznega) življenja, to je lastne samozadostnosti in napuha, kar mu omogoča, da se popolnoma izroči Kristusu in sprejme njegovo mišljenje in življenje. Pavel je prav v predhodnem odlomku dokazoval, da pri tem ne gre za neko duhovno-mistično izkušnjo, ampak za konkretno življenjsko predanost križanemu Kristusu. To je bila njegova vsakdanja pot apostola evangelija, zato je lahko Galačanom zelo jasno zapisal: Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. (2,20) K tej izkušnji je hotel pripeljati tudi Korinčane, zato jim ni govoril z besedami modrosti, ampak z besedo križa; ni jim hotel oznaniti drugega kot samo Jezusa Kristusa, in to križanega (1,18; 2,2). In ko v tem trenutku trpi z njimi, se zaveda, da jih na ta način rojeva za Kristusa: otroci moji, ki vas ponovno rojevam v bolečini, dokler ne bo v vas izoblikovan Kristus. (Gal 4,19)

//Kaj pomeni posinoviti nekoga, ki je na poti vere, postati njegov duhovni oče ali mati, postati njegov pravi »boter«?//

16        Rotim vas torej, postanite moji posnemovalci.

Pavel tukaj dokončno razkrije namen svojega nagovora Korinčanom, kar razkriva tudi slovesna retorična oblika: Rotim vas torej, postanite moji posnemovalci. Izraz parakalō (spodbuditi, prositi, rotiti, opogumiti, tolažiti, potešiti, povabiti, poklicati) uporabi samo še na začetku pisma (1,10), ko spregovori o prvem namenu pisma (da med njimi ne bi bilo razdorov), in na koncu, ko jih pozove, naj se podredijo voditelju (16,15). //V literarnem pomenu pomeni podpreti koga z roko in ga spremljati pri hoji in mu med potjo razlagati.//

Po vsem tem, kar je povedal o sebi, so lahko spoznali, da se je ves izročil Kristusu.  Zato jih lahko pozove, naj postanejo njegovi posnemovalci (mimētai), kar ponovi še v 11,1. Pavel je izrazu mimētes, ki ga 5-krat uporabi v svojih pismih, dal svojski kristološki pomen. Sprejeti evangelij pomeni sprejeti Kristusa, zato poziva k posnemanju Kristusa (1 Tes 1,6: »In vi ste začeli posnemati nas in Gospoda: besedo ste sprejeli v veliki stiski in z veseljem Svetega Duha«; 2,14; 2 Tes 3,7.9; 1 Kor 4,16; 11,1; Flp 3,17); posnemati Pavla v njegovi preizkušenosti, v njegovem »izpraznjenju«, ko ne živi več on, ampak Kristus v njem; posnemati Pavla, ki je umrl samemu sebi: »Tako skušam tudi jaz v vseh rečeh ugoditi vsem, pri tem pa ne iščem svoje koristi, ampak to, kar je koristno za mnoge, da bi se rešili.« (1 Kor 10,33); »Postanite moji posnemovalci, kakor sem jaz Kristusov.« (1Kor 11,1).

Korinčani so dobro vedeli, o čem govori, saj so se Grki zelo navduševali nad idejo posnemanja velikih vzorov. Kristus pa ni mrtvi vzor ali ideja, temveč življenje, ki ga je treba sprejeti in živeti, kar pomeni posnemati. Tema se pokriva z evangeljskim imperativom hoditi za njim. Proces posnemanja omogoča Sveti Duh, kraj, kjer se ta odvija, pa je človekovo telo. V naslednjih dveh poglavjih bo Pavel razvil temo o telesu kot o primarnem toposu, v katerem postane posnemanje Kristusa konkretno. Prek telesa postaja Gospodova milost vidna tudi za modrost tega sveta. Pavel postane na nek način sam topos Božjega delovanja, zato lahko poziva, naj ga posnemajo. Njegov poziv je torej soteriološko in ne antropološko utemeljen! Še bol konkretno bo to razložil v naslednji vrstici.

17 Zato sem vam poslal Timoteja, ki je moj ljubi in zvesti otrok v Gospodu; on vas bo spomnil na moja pota, ki so v Kristusu Jezusu, kakor učim povsod, v vsaki Cerkvi.

Prav zaradi načela posnemanja Pavel Korinčanom ne pošilja samo svojega pisma, da bi ga brali, ker bi ga lahko ne razumeli prav, ampak ga pošilja po Timoteju. Timotej je bil sam zvest posnemovalec (teknon - otrok) svojega duhovnega očeta in bo lahko Korinčanom pričeval o Pavlovem življenju po Kristusovem evangeliju. Timotej se je pridružil Pavlu v Listri na njegovem drugem misijonskem potovanju v (Apd 16,1-3: »Bratje v Listri in v Ikóniju so imeli o njem zelo dobro mnenje.«) in ga je spremljal skupaj s Silvanom na njegovem prvem obisku Korinta (2 Kor 1,1.19; Apd 18,5). Zato jim ga predstavi ne samo kot ljubljenega in zvestega sina, ampak tudi kot sebi enakega v Gospodu (16,10).

 

Lectio biblica VIII

  1. Kaj je zame Sveto pismo? Kako in kdaj ga uporabljam? Kdaj konkretno velja zame/za nas opozorilo Ne prek tega, kar je napisano (v. 6b)?
  2. Kako se veden do arogantnih ljudi (4,6b-8)? Kaj se lahko iz tega naučim?
  3. Kaj me pri Pavlovem trpljenju najbolj gane? Primerjaj med seboj 1 Kor 4,9-13 in Rim 12,17-21! Sem že kdaj trpel za Kristusa? Ali pa sem trpel zaradi svoje grešnosti?
  4. Kako se odzivam, če me kdo sooča z mojimi napakami (prim. 4,14-21)?
  5. Bog pošilja človeku na življenjsko pot vedno znova koga, ki me spominja, mi svetuje, opominja … (4,17). Ga prepoznam? Spremljam tudi sam koga? Na kak način?
  6. Kje odkrivam božjo moč v mojem življenju (4,20)? Kje jo pogrešam?

 

[2] Predlog en lahko prevajamo kot v ali s. Tako v frazi kot v celotnem stavku je slutiti Pavlov očitek, da želijo Korinčani s Kristusom samo doseči določene privilegije zase. 

20170524174333
20170524174239
20170524190009
20170524190113

biblicna sola logo

Biblična šola Evangelii gaudium želi biti odgovor na spodbude papeža Frančiška, da bi živeli svojo vero v vsakdanjih korakih usmiljenja in ljubezni ter da bi ponovno odkrili Sveto pismo kot knjigo življenja, kot živo Besedo, ki je namenjena meni in lahko spreminja moje življenje.

Back to top