Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

Človek božje svetišče (1 Kor 3,1-23)

Pavlovo oznanjevanje (3,1-9) - timsko delo ali prestižna vojna

1          In jaz vam, bratje, nisem mogel spregovoriti kot duhovnim, ampak kot mesenim, kot nedoraslim v Kristusu.
2          Mleka sem vam dal piti, ne krepke jedi; niste je namreč še zmogli; pa tudi zdaj je še ne zmorete,
3          še ste namreč meseni. Dokler sta namreč med vami zavist in prepir, mar niste meseni, mar ne ravnate po človeško?
4          Kadar namreč kdo pravi: »Jaz sem Pavlov«, drug pa: »Jaz sem Apolov«, – ali niste zgolj ljudje?
5          Kaj je vendar Apolo? In kaj je Pavel? Služabnika sta, po katerih ste prejeli vero: vsak, kakor mu je dal Gospod.
6          Jaz sem posadil, Apolo je zalil, Bog pa je dajal rast:
7          tako ni nič tisti, ki sadi, ne tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog.
8          Tisti pa, ki sadi, in tisti, ki zaliva, sta eno; vsak pa bo prejel svoje plačilo po svojem trudu:
9          Božja sodelavca sva namreč, vi pa ste Božja njiva, Božja zgradba.

 

Vse je vaše (3,10-23)

10        Po Božji milosti, ki mi je bila dana, sem kot moder gradbenik postavil temelj, drug pa zida nanj. Vsak pa naj gleda, kako nanj zida.
11        Drugega temelja namreč nihče ne more postaviti namesto tistega, ki je že položen, in ta je Jezus Kristus.
12        Če pa kdo na ta temelj zida zlato, srebro, drage kamne, les, seno, slamo,
13        bo delo vsakega postalo vidno, dan ga bo namreč razkril, ker se bo razodelo v ognju; in kakšno je delo vsakega, bo preveril ogenj.
14        Če bo delo koga, ki je zidal na temelju, ostalo, bo prejel plačilo;
15        če bo delo koga zgorelo, bo utrpel škodo, sam bo sicer rešen, vendar tako, kakor skozi ogenj.
16        Ali ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas?
17        Če kdo uničuje Božji tempelj, bo Bog uničil njega: Božji tempelj je namreč svet, in takšni ste vi.
18        Nihče naj se ne vara: če kdo misli, da je med vami moder na tem svetu, naj postane nor, da bo postal moder.
19        Kajti modrost tega sveta je norost pri Bogu. Zapisano je namreč: Ujame modre v njihovi zvijačnosti;
20        in spet: Gospod pozna misli modrih; ve, da so prazna.
21        Zato naj se nihče ne ponaša z ljudmi! Vse je namreč vaše:
22        ali Pavel ali Apolo ali Kefa ali svet ali življenje ali smrt ali sedanje ali prihodnje; vse je vaše,
23        vi pa Kristusovi, Kristus pa Božji.

 

a) Molitev:

1 Kor 1,12: Mi pa nismo prejeli duha svetá, ampak Duha, ki je iz Boga, da bi mogli spoznati to, kar nam je Bog milostno podaril.

 Sir 2,1-2 Otrok, če se približuješ, da bi služil Gospodu, pripravi svojo dušo na preizkušnjo. Vodi svoje srce in vztrajaj, ne prenagli se v trenutku spopada.

 Mr 9, 31-32 Učil je namreč svoje učence in jim govoril: »Sin človekov bo izročen v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal.« Oni niso razumeli te besede, vendar so se ga bali vprašati.

Papež Frančišek, 21. februar 2017: Vsi bomo skušani. To dejstvo krščanskega življenja je bilo izhodišče današnje papeževe homilije. Berilo iz Sirahove knjige (Sir 2,1-10) nas namreč spominja, da se mora tisti, ki želi služiti Gospodu, pripraviti na preizkušnjo. Evangeljski odlomek Mr 9,30-37 pa pripoveduje, kako Jezus učencem napove svojo smrt, a ga ne razumejo in se ga bojijo vprašati. Temeljna »skušnjava je, izogniti se izpolnjevanju svojega poslanstva«.

Želja, da bi bili pomembnejši, nas potisne na pot posvetnosti. Prosimo Gospoda  za milost, da bi »se sramovali, kadar se znajdemo v takšnih situacijah«. Jezus obrne logiko sveta na glavo, ko pokaže na otroka, na najmanjšega, ki edini lahko vstopi skozi ozka vrata nebeškega kraljestva.

Tudi Pavel opozarja Korinčane na preizkušnjo, ki mora priti: Če pa kdo na ta temelj zida zlato, srebro, drage kamne, les, seno, slamo, bo delo vsakega postalo vidno, dan ga bo namreč razkril, ker se bo razodelo v ognju; in kakšno je delo vsakega, bo preveril ogenj.(1Kor 3,12-13).

 

b) Povzetek prejšnjega srečanja

Poglabljamo 4. točko prejšnje LB. Ustavimo se pri ključni Pavlovi trditvi 1 Kor 2: "Mi pa imamo Kristusovo misel." (v. 16b) Poznam Kristusovo mišljenje - njegovo čutenje, hotenje, delovanje? Tukaj gre za temeljno vprašanje kristjana: Ali poznam Kristusa? Kaj bi on mislil, storil v tem in tem primeru?... Preberi še enkrat celotno 1 Kor in izpiši vse namige, oznake ali opise, s katerimi Pavel opiše Kristusovo misel! 

Pavel želi prepričati Kor, da bi vzljubili Boga in mu zaupali. Potem edino, ga bodo lahko prav spoznali: Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, to je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo (2,9)

  • »modrost križa« - to je modrost, ki je ne poznajo ljudje sveta, ampak »popolni« - to je od Gospoda poklicani. Gre za modrost ljubezni! Modrost križa ni mučenje, zatajevanje, odpoved, temveč zorenje, darovanje – življenje.
  • Ne moreš darovati to, čemur si se odpovedal! Najdragocenejši dar je tisti, ki ga tudi sam spoštuješ, ljubiš, neguješ…
  • Modrost križa je večni paradoks za vse egoizme! Ker postavlja pod vprašaj vsako malikovanje!
  • Potrebno je »zoreti« v Kristusu! Takšna modrost se lahko rodi v rodovitnem življenjskem procesu in se je ne da preprosto naučiti; je lahko samo sad življenja in ne osvojena trofeja!

Zoreti v Kristusovem mišljenju! Kaj je v Kristusovi misli (2,16b)? - ljubezen do Očeta (Jn 13), želja, da izpolni njegovo voljo, da se podari svetu, da bi imeli življenje! 

»Kdo je namreč spoznal Gospodovo misel, da bi njega učil?« (2,16a) - Boga ni nikoli nihče videl! Človek ne more spoznati Boga, njegovega življenja – njegovih skrivnosti, ker ga neskončno presegajo. Bog se zato človeku sam razodeva. To je globoko prepričanje izraelskega človeka! »Velikokrat in na veliko načinov…« (Heb 1,1). V Jezusu je doseglo Božje razodevanje svoj višek (Gal 4,4: »Ko pa je nastopila polnost časov…«). Po Jezusovem vstajenju se Božje razodevanje vrši po tretji Božji osebi – po Svetem Duhu. Pavel uči z besedami, ki jih navdihuje Duh in ne človeška modrost (prim. 2,13). 

Ta isti Duh navdihuje tudi v vernikih Kristusovo misel (2,16).

Pavel to svojo trditev argumentira z mestom iz Izaija 40,3: Kdo je določil Gospodovega duha (gr. pneuma) in ga kot njegov svetovalec poučil? Odgovor na retorično vprašanje je jasno negativen! Tudi Korinčani bodo lahko razumeli »Božjo skrivnost«, ki jim jo Pavel oznanja, samo, če bodo razmišljali na Kristusov način, če bodo zoreli v Kristusovem mišljenju (gr. nous). Pri tem zamenja izraz duh z umom ali mislijo in se od Duha, ki je vir spoznanja, prestavi h Kristusu, ki telesno (organsko) živi v njihovem občestvu (gr. koinonia).

Um (gr. nous) pomeni sposobnost misli, ki vključuje izbiranje, primerjanje, ocenjevanje, razvrščanje in urejanje, oblikovanje konceptov in posameznih sodb ter tako omogoči izražanje skrivnosti v človeškem jeziku. Božji um je v polnosti tudi v Kristusu, človeku pa ga posreduje Sveti Duh. Zato lahko tudi človek ob pomoči Gospodovega Duha, ki oblikuje njegov um, spoznava Božjo modrost in jo posreduje. Duh ne podcenjuje človekovega uma in moči govora (14,1-33), ampak ga usmerja in transformira. Sveti Duh preobraža človekov um in mu omogoči, da vse umeva – misli – na Kristusov način, z njegovim umom. To pomeni, da sebe, druge in celotno stvarstvo gleda in presoja v luči Očetove ljubezni in želje, da se vse združi z njim. To je cilj Božjega razodevanja, ki pa v tem življenju ni nikoli ne bo dokončno dosežen. Zato Pavel Korinčane na koncu pisma spodbuja k konkretnemu življenju po Gospodovem zgledu: Zato, moji ljubi bratje, bodite stanovitni, neomahljivi, vse bolj napredujte v Gospodovem delu, saj veste, da vaš trud ni prazen v Gospodu. (15,58).

 

c) Razlaga 3,1-15

Oznanjevanje – timsko delo ali prestižna vojna (3,1-9)

3,1-4 In jaz vam, bratje, nisem mogel spregovoriti kot duhovnim, ampak kot mesenim (sarkinois), kot nedoraslim v Kristusu. Mleka sem vam dal piti, ne krepke jedi; niste je namreč še zmogli; pa tudi zdaj je še ne zmorete, še ste namreč meseni (sarkikoi). Dokler sta namreč med vami zavist in prepir, mar niste meseni, mar ne ravnate po človeško? Kadar namreč kdo pravi: »Jaz sem Pavlov«, drug pa: »Jaz sem Apolov«, – ali niste (zgolj) ljudje?

 

Prepiri kot največji odraz mesenosti

Kadar je namreč med njimi zavist in prepir (zēlos kai eris) in tekmovalnost, dokazujejo, da so še vedno posvetni (bolj pod vplivom logike sveta kot Gospodove misli) in človeški, da so še meseni (sarkikos). Izraz ima tukaj očitno negativen prizvok in kaže na njihovo trdovratnost in zaprtost pred Duhom. Beseda meso (gr. sarx) ima pri Pavlu širok pomen.

Ko se torej Korinčani še vedno zavistno in tekmovalno prepirajo med seboj, kdo ima boljšega učitelja – kdo je bolj duhoven, bolj pobožen, kdo ima bolj prav…, dokazujejo, da so še zelo človeški (gr. anthrōpoi) (v. 4b) in s tem neprehodni za Duha, ki bi se moral po njih razodevati svetu. Njihovo meseno življenje razbija občestvo (koinōnia) Cerkve, ki je Kristusovo telo. S tem pa uničujejo svoj izvorni (Božji) življenjski prostor. Razbiti na posameznike se bodo ponovno stopili s pogansko okolico. Prav zaradi te nevarnosti se je Pavel odločil, da jim napiše pismo (1,11).

(Kateheza Simona P. ob 3,1-9)

5a: Kaj je vendar Apolo?...

Retorična vprašanja kažejo na veliko apostolovo odločnost, da jih odvrne od herezije malikovanja raznih učiteljev in naukov. Kult osebnosti nima prostora v krščanskih skupnosti – v občestvu, ki je Kristusovo Telo. Vsi oznanjevalci so samo služabniki (gr. diakonoi), orodja v Božjih rokah, po katerih so bili pripeljani k veri. Gotovo nimajo vsi enakih talentov in sposobnosti, kar pa je nepomembno, ker je vsakemu Gospod s poklicem dal tudi potrebne darove. Prišli in odšli so kot delavci v vinogradu, nekdo je sadil, drugi zalival, a edino Bog je vedno navzoč in zagotavlja rast. Delavci so si med seboj enaki, ne glede na to, kako uspešni so v človeških očeh. Plačilo bo vsak prejel ne glede na učinek svojega dela, ampak glede na zvestobo svoji pripadnosti Gospodu. Sodbo o njihovem delu naj prepustijo Bogu. Osredotočijo naj se samo na Kristusa kot edini in pravi vir vsega, saj pripadajo njemu – skupaj z oznanjevalci gradijo eno Kristusovo Telo. »On je Glava telesa, to je Cerkve. On je začetek, prvorojenec med mrtvimi, tako da je postal prvi med vsemi stvarmi«. (Kol 1,18)

»Ogibaj pa se nespametnih razprav, rodovnikov, prepirov in pričkanj glede postave. Vse to nič ne koristi in je prazno.10 Človeka, ki povzroča razkole, se po prvem in drugem svarilu ogiblji, 11 saj veš, da je iztiril in da greši. Tak se je sam obsodil«. (1 Tim 3,9-11).

Tudi Jezus sam je bil glede tega zlo odločen: »Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa tudi Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar«. (Mt 18,15-17)

Človekova zrelost žal ne raste z njegovimi leti! Eden ključnih kriterijev za njeno presojo je sposobnost bivati z drugim v občestvu – sposobnost ljubezni do bližnjega in celo do sovražnika (Mt 5,43sl.: »Jaz pa vam pravim…«)

9 Božja sodelavca sva namreč, vi pa ste Božja njiva, Božja zgradba

Odlomek zaključi s trikratno omembo Boga in s tremi podobami, ki jih bo Pavel razložil v nadaljevanju. S tem poudari, da so tako oznanjevalci kot sadovi njihovega oznanjevanja Božje delo – vsi in vse pripada Bogu! Apostol razkrije s tem tudi svojo ponižno in nekonfliktno držo, ko sebe in Apola predstavi kot enakopravna Božja sodelavca; s tem tudi pokaže, da ceni Apolovo delo in delo vsakega oznanjevalca, čeprav so se ti očitno marsikdaj povzdigovali nad njim, se imeli za modrejše, sposobnejše in bolj poklicane.

Izraz Theou synergoi mu je zelo ljub (2 Kor 1,24: Saj vendar ne gospodujemo nad vašo vero. Nasprotno, sodelavci pri vašem veselju smo, ker že trdno stojite v veri.; Kol 4,11; Flp 2,25; 4,3; 1 Tes 3,2; Flm 1,24) in razodeva njegovo skromnost in iskreno veselje ter hvaležnost, da sme zgolj sodelovati (syn-) pri oznanjevanju evangelija. Oznanjevati je mogoče samo v občestvu – Samo občestvo namreč vključuje tudi Boga-Trojico. Pri tem je bistvena moja odprtost za občestvenost, ki jo lahko živim do Boga kot Trojice, do Cerkve kot Kristusovega mističnega telesa. Kriterij življenja občestvenosti je stalno odpovedovanje malikovanju egoizma in kokretno preverjanje tega. Pravo oznanilo namreč ni sad ega, ampaj je vedno le v sodelovanju (synergoi) z Bogom - Trojico! Oznajevanje je namreč Božje delo (gr. ergon). Evangelij - veselo oznanilo o razodetju Boga - je Božje delo (16,10). Samo Sin pa lahko razlaga Očeta (prim. Jn 1,18).

Vernike pa predstavi kot Božjo njivo in Božjo zgradbo. Metafori sta vzeti iz poljedelskega in gradbenega področja. Gre za tipični biblični način opisovanja celote, saj s tem pokaže da tako »sadovi zemelj« kot »delo človeških rok« izvirajo iz so-delovanja človeka in Boga. Pavel opiše glavne prvine oznanjevalno-pastoralnega dela, kjer se prepletata tako vidik rasti, ki jo daje Bog, kot vidik sodelovanja sodelavcev, ki je pri gradnji objekta nujno. Metafori (predvsem drugo) razvije v v. 10-17.

 

Božje delo (3,10-15)

Po Božji milosti, ki mi je bila dana, sem kot moder gradbenik postavil temelj, drug pa zida nanj. Vsak pa naj gleda, kako nanj zida. 11 Drugega temelja namreč nihče ne more postaviti namesto tistega, ki je že položen, in ta je Jezus Kristus. 12 Če pa kdo na ta temelj zida zlato, srebro, drage kamne, les, seno, slamo, 13 bo delo vsakega postalo vidno, dan ga bo namreč razkril, ker se bo razodelo v ognju; in kakšno je delo vsakega, bo preveril ogenj. 14 Če bo delo koga, ki je zidal na temelju, ostalo, bo prejel plačilo; 15 če bo delo koga zgorelo, bo utrpel škodo, sam bo sicer rešen, vendar tako, kakor skozi ogenj.

Pavel se zaveda, da je njegov poklic oznanjevalca evangelija nezaslužena Božja milost (gr. charis Theou). Že od začetka pisma opozarja na številne milosti, ki so prisotni v skupnosti (1,7; 12,1sl.). Najbolj pa se zaveda milosti, ki jo je Bog izkazal njemu: (15,10: »Po Božji milosti pa sem to, kar sem, in njegova milost, ki mi je bila dana, ni postala prazna. Nasprotno, bolj kakor oni vsi sem se trudil, pa ne jaz, ampak Božja milost, ki je z menoj.«; Rim 1,5; 12,3; 15,15; Gal 1,15-16; 2,9), ki mu vedno daje moč, da vzdrži ob nasprotovanjih.

Hvaležen je tudi za svojo vlogo modrega gradbenika, ki je položil temelje korintske krščanske skupnosti. Na to je ponosen (9,1: »Mar nisem svoboden? Mar nisem apostol? Mar nisem videl Jezusa, našega Gospoda? Ali niste vi moje delo v Gospodu?«), vendar jih ne želi in ne sme vezati nase. On je svoje delo opravil, sedaj so na delu drugi.

Svari jih, naj se zavedajo velike odgovornosti in naj svoje delo jemljejo resno. Vsak, ki gradi, bo odgovoren za kvaliteto svojega dela. Bog je namreč tisti, ki bo presojal delo vsakega. Kar se mu zdi edino vredno poudarjati, je to, da je temelj (gr. themelion) stavbe Cerkve lahko samo Kristus (v. 11), ki ga nihče in nič ne more nadomestiti, saj je že položen (prim. Ef 2,20: Sezidani ste na temelju apostolov in prerokov. Vogalni kamen pa je sam Kristus Jezus). Ta trditev že pripravlja zaključno izjavo odlomka (v. 23: »vse je vaše, vi pa Kristusovi, Kristus pa Božji«) in tako razkriva njegovo glavno vsebino.


[1] Pogosto z njo opisuje človeka v njegovi naravni, fizični in vidni eksistenci, kolikor je slaboten in vezan na zemljo (Kol 3,5), kot naravno bitje, ki se pred Bogom zapira v svoj svet (1 Kor 1,29; Rim 8,5) in mu zato postaja tuj (Rim 8,8). V Gal 5,19-21 so našteta »dela mesa«. Včasih označuje sarx celega človeka, kolikor v njem gospodujejo naravna, zemeljska nagnjenja. Meseni človek je v nasprotju z Bogom in podrejen temu, kar ga odteguje od Boga. V pismih ga Pavel pogosto uporabi kot sinonim za človeško grešnost.

 

Lectio biblica

  • Kako je z mojo ( z našo) "odraslostjo v Kristusu" (3,1)? Kdaj se tudi jaz še vedno raje odločam za "mleko" kot pa za pravo evangeljsko hrano? Navedi nekaj primerov ene in druge hrana?
  • Koliko je v mojem krščanskem življenju občestvenosti in koliko egoizma oz. strankarstva? Kaj me moti na drugih? Kdaj sem se počutim ogroženega? Zakaj naredim (sem) raje sam? Kako si predstavljam timsko delo?
  • Frančišek pravi: Temeljna skušnjava je, da bi se izognil izpolnjevanju svojega poslanstva. Kdaj se mi to dogaja?
  • Zahvalim se Gospodu za trenutke milosti, ko se je odpoved spreminjala v darovanje!

biblicna sola logo

Biblična šola Evangelii gaudium želi biti odgovor na spodbude papeža Frančiška, da bi živeli svojo vero v vsakdanjih korakih usmiljenja in ljubezni ter da bi ponovno odkrili Sveto pismo kot knjigo življenja, kot živo Besedo, ki je namenjena meni in lahko spreminja moje življenje.

Back to top