Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

Dan Biblične šole Je potekal v Celju pri Sv. Jožefu v soboto, 9. sept. 2017, med 9. in 15. uro, je uspel!!!

Zbralo se je ok. 60 udeležencev, ki je zavzeto prisluhnilo besedi o Besedi in Kruhu:

»Božja beseda je namreč živa in učinkovita, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in prodre do ločitve duše in duha, tudi do sklepov in mozga, in presoja misli in namene srca.« (Heb 4,12)

BS VIII 2

Božje kraljestvo ni v besedi, ampak v moči (1 Kor 4,20)

(BŠ IX 21/06/2017)

UVOD

a) Molitev:

2Kor 4,7-15: zaklad v glinenih posodah, da je preobilna moč iz Boga in ne iz nas." (2 Kor 4,7)

Papež Frančišek: Priznati, da smo ranljivi (petek, 16. junij 2017)

Papež je med sv. mašo spodbudil, naj se zavedamo, da smo slabotni, ranljivi, da smo grešniki. Samo moč Boga rešuje in ozdravlja. Nihče med nami ne more rešiti samega sebe. Da bi bili rešeni, potrebujemo moč Boga. Homilija je slonela na berilu iz drugega pisma svetega Pavla Korinčanom (4,7-15), kjer apostol govori o Kristusovi skrivnosti in pravi »"Imamo pa ta zaklad v glinenih posodah, da je preobilna moč iz Boga in ne iz nas." (2 Kor 4,7) Vse poziva, naj se zavedajo, da so glina, torej slabotni, grešniki. Brez Božje moči ne moremo iti naprej, je dejal sveti oče. Ta Kristusov zaklad nosimo v svoji slabotnosti, mi smo  namreč iz gline. Kajti moč Boga, sila Boga je tista, ki rešuje, ki zdravi, ki postavlja na noge. To je stvarnost naše ranljivosti. Papež je takole pojasnil: »Vsi mi smo ranljivi, krhki, slabotni in potrebujemo ozdravitev. On [Pavel] tako pravi: smo trpinčeni, smo utesnjeni, smo tepeni kot izraz naše slabotnosti, Pavlove slabotnosti, izraz gline. To je naša ranljivost. In ena od najtežjih stvari v življenju je priznati lastno ranljivost. Včasih hočemo to ranljivost prikriti. Ali pa jo zamaskirati, da se ne bi videla. Ali pa jo zatajiti … Sam Pavel na začetku tega poglavja pravi 'kar je zaradi sramote skrito' (2 Kor 4,2). Skrivanje je vedno sramotno. To so hinavščine.«

Hinavščina do sebe: ko ne priznam, da sem glina
Poleg hinavščine do drugih pa po papeževih besedah obstaja tudi hinavščina do samega sebe: ko verjamemo, da smo nekaj drugega, in mislimo, da ne potrebujemo ozdravljenja in podpore. Skratka, ko rečemo: 'Jaz nisem narejen iz gline, jaz imam svoj zaklad.' »To je hoja, je pot proti nečimrnosti, nadutosti, avtoreferencialnosti tistih, ki se ne čutijo kot glina. Odrešenje in polnost iščejo v sebi. A Božja moč je tista, ki nas rešuje,« ponovno izpostavi Frančišek. »Pavel prizna ranljivost: 'Stiskajo nas, vendar nismo utesnjeni.' Nismo utesnjeni, ker nas rešuje moč Boga. 'V negotovosti smo, pa ne obupujemo.' Nekaj Božjega je, kar nam daje upanje. 'Preganjajo nas, vendar nismo zapuščeni. Ob tla nas mečejo, vendar nismo uničeni.'… Vedno obstaja ta odnos med glino in močjo, med glino in zakladom,« je pripomnil sveti oče. »Mi imamo zaklad v glinenih posodah. A skušnjava je vedno ista: prikriti, zatajiti, ne verjeti, da smo glina. To je ta hinavščina v odnosu do nas samih.«

Stalni dialog med zakladom in glino
Papež Frančišek je izpostavil, da nas apostol Pavel s tem načinom razmišljanja, razpravljanja, pridiganja Božje besede vodi v dialog med zakladom in glino. To je dialog, v katerega moramo neprestano vstopati, da bi bili iskreni. Papež kot primer navede spoved. Ko naštevamo grehe, kakor da bi bili nek seznam cen na trgu, pri tem pa hočemo malo pobeliti glino, da bi bili močnejši. Nasprotno pa moramo sprejeti slabotnost in ranljivost, četudi se izkaže, da je to težko storiti. Sveti oče je ob koncu homilije še dejal, da je stvar velikodušnosti priznanje, da smo ranljivi, slabotni, krhki, grešniki. Samo če sprejmemo, da smo glina, bo k nam prišla izredna moč Boga in nam dala polnost, rešitev, srečo, veselje, da smo rešeni. In tako bomo sprejeli Gospodov zaklad.

 

b) Povzetek – pregled 1 Kor 1–4

Predstavitev strukture pisma!

 

 

Božja modrost se razodeva samo po Duhu (1 Kor 2,6–3,4)

Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, to je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo. (1 Kor 2,9)

Apostol se zaveda nemoči človeške besede in človeške modrosti pred veličino Božje ljubezni, ki se je razodela v Kristusovem križu. Človek z lastno modrostjo ne more prepoznati, da se je v Kristusovem ponižanju na križu razodela Očetova ljubezen do Sina in Sinova predanost Očetu, ki je človeku ponovno  odprla pot v Očetovo naročje. Brez daru Božje ljubezni, ki se iz Kristusove daritve po Svetem Duhu izliva v človeška srca (Rim 5,5), človek ne more zaživeti in razodeti novega življenja. Pavel v odlomku 2,6–3,4 spregovori o načinu spoznavanja teh najglobljih duhovnih resničnosti življenja. Bog se človeku želi razodeti, zato je Božje skrivnosti mogoče spoznati, vendar ne na način človeške modrosti, temveč na Kristusov način, na način velikonočne ljubezni.

Pavel se trudi ponovno razložiti drugačnost modrosti, ki jo oznanja. Ne gre za modrost, do katere se pride preko razpravljanja in prepričevanja, ampak je to modrost ljubezni, ki zahteva sprejetje in predanost. Modrosti križanega Kristusa ni mogoče sprejeti le s človeškim razumom, ampak je pri tem potrebna vera v absolutno ljubezen Boga Očeta. Ta se je razodela prav v tem, »da je poslal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16) To je skrivnost Božje ljubezni, ki jo lahko sprejme samo človek, ki ljubi. V Pismu Rimljanom Pavel to misel nadaljuje, ko zatrjuje, »da njim, ki ljubijo vse pripomore k dobremu.« (Rim 8,28) Za kristjana je tako ljubiti in verovati neločljivo povezano. Pri tem nujno potrebuje Svetega Duha, ki z Božjo lučjo osvetljuje dogodke lastnega življenja in življenja sveta, da lahko odkrije njihov pravi pomen in prepozna v njih Božje delovanje. Sveti Duh vernika odpre za spoznanje, kdo je Kristus in kdo je on sam. Nihče namreč ne more reči: »Jezus je Gospod«, razen v Svetem Duhu (12,3; prim. Jn 14,26; 15,26; 16,13). Ko Pavel pravi, da Duh preiskuje celo Božje globine (v. 10c), lahko misli pri tem predvsem na ljubezen Sina, »ki se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izničil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem … in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu.« (Flp 2,6-8) Ta Božji sestop v najglobljo človeško temo – v greh in smrt, pomeni za človeka novo rojstvo v novo življenje. To je življenje sina, ki je rojen iz ljubezni Očeta. Zdi se, da je za Pavla tisto najgloblje, kar Duh iz Božjih globin prenaša v človekovo srce, prav modrost spoznanja, da je Bog ljubeči Oče. »Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: 'Aba, Oče!'« (Rim 8,15-16; Gal 4,6) Novo življenja, ki ga vernik živi, tako ni sad njegovega naprezanja, ampak Božjega daru. Prav njegovo osebno novo življenje je v Kristusu že uresničeno, zato lahko Pavel v njegovem imenu zatrdi: »Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe.« (Gal 2,19b-20) Ta Božja modrost, ki je človeku darovana po Duhu, osvobaja Kristusovega učenca bremena lastne modrosti ter ga napolnjujem z upanjem in življenjem, ki ga je »Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.« (v. 9).

 

Vprašanja za zaključno reflekisjo

  1. Katera nova spoznanja o sv. Pavlu mi najbolj ostajajo?
  2. Za katere izkušnje o Božji besedi sem še posebej hvaležen in kako je ta izkušnja oblikovala moj odnos z Bogom?
  3. Kaj me izziva, spodbuja in kaj me tolaži?
  4. Biblična šola je bila tudi napor. Kaj je terjala od mene? Zakaj sem hvaležen?
  5. Kako mi je pomagalo delo v moji skupini – v malem občestvu?
  6. Moji predlogi za način dela Biblične šole v prihodnjem letu?

 

Martin je povzeto in shematsko takole zapisal:

  1. Ob zaključku prvega letnika Biblične šole EG, lahko rečem, da se mi študij teologije apostola Pavla vedno bolj prikazuje kot življenjski projekt. Ob znanstvenem študiju na fakulteti sem imel prevečkrat občutek, da ko zaključim z enim pismom ali teološkim sklopom, sem s tem končal in »veselo naprej«, ob »pastoralnem« študiju Pavlove teologije, pa vidim da temu ni tako. Pavlova pisma so izredno bogat, prevečkrat zapostavljen, vir za pastoralno delo. Pavel ni pisal »abstraktne« teologije, ampak je pisal življenjsko, konkretno, topično teologijo. Izhajal je iz konkretne situacije in preko oznanjevanja Kristusovega evangelija nakazoval življenjske smernice.

Pomen Poklicanosti

  • Zavedanje občestvenosti;
  • Pomen milosti za življenje in delovanje;
  • Služenje je poklicanost

Pomen Cerkve

  • Organska povezava vernikov;
  • Različnost darov, ki so dana v izgrajevanje občestva;

Oznanjevanje in služba oznanjevalca

  • Zavedanje, da smo k oznanjevanju poklicani vsi, da to ni samo dolžnost naslednikov apostolov, ampak vseh kristjanov;
  • Zavedanje, da oznanjevanje in sadovi ne izhajajo iz nas samih, da je kljub vsemu našemu trudu in prizadevanju, Gospod tisti, ki daje rast, tako pri povsem vsakdanjih opravkih, še posebej pa pri delu za Božje kraljestvo;

Božja modrost in Božji Duh za življenje Kristjana

  • Božja modrost ni človeška modrost. Gre za paradoks, za nasprotje človeške logike in Božje logike. Človeška logika in modrost je mesena, kar pomeni, da dolgoročno ne zdrži in kar je grajeno na mesenosti se poruši in takrat se pokažejo posledice, ki so precej tragične. Božja modrost je tista modrost, ki je zazrta proti večnosti, ki ne dela zgolj za sedanji trenutek ampak za večnost, ki presoja kaj je koristno in kaj škodljivo, kaj gradi in kaj ruši, kaj daje rast in kaj duši.
  • Božja modrost je vedno sad Duha.

Odraslost in mesenost

  • Odraslost je stanje v katerem želimo živeti in delovati. Odraslost je biti in živeti v zavesti, da smo Božji-Kristusovi.
  • Mesenost je stanje človeške logike, ki bolj kot koristi škoduje. Kot temu pravi Pavel v pismu Galačanom so to dela mesa, ki so znamenje nezrelosti in nedoraslosti osebe.
  • Arogantnost je največje znamenje mesenosti človeka.

Tempelj Svetega Duha

  • Telo je tempelj Svetega Duha in Cerkev je tempelj svetega Duha.
  • Telo je najkonkretnejši topos kjer prebiva Sveti Duh. Vsi ljudje smo poklicani, da postajamo tempelj kjer lahko prebiva Sveti Duh. Ta tempelj potrebuje skrb, nego in predvsem obilo ljubezni.
  • Kot drugo je Cerkev kot skupnost verujočih kraj prebivanja Svetega Duha. Prav tako kot telo, tudi Cerkev potrebuje skrb, nego in ljubezen, da je lahko resnično prava Kristusova Cerkev.

Oskrbniki Kristusove skrivnosti

  • Kristjanom je dana skrb za Božje skrivnosti. Nič jim ne moremo dodati in nič odvzeti, naša naloga je le, da jih branimo in neokrnjene predajamo naslednjim generacijam.
  • Pomembno je zavedanja, da Božje milosti ne moremo obvladovati lahko jo le širimo med ljudmi. Med vernimi in tudi nevernimi.

Pomen Svetega pisma

  • Beseda svetega pisma je zame izhodišče za življenje. Izredno pomembno se mi zdi, da si prizadevamo, da bi Besedo, ki jo poslušamo tudi zaživeli. Beseda sama po sebi ni tako pomembna, če ne postane meso, če ne postane rodoviten odnos.
  • »Ne preko tega kar je pisano«: zapisano Besedo spoštovati ji ničesar odvzemati in dodajati, lahko jo le negujemo in ohranjamo.
  • Trpljenje za Kristusa je vdano nošenje »križa življenja«, ki nam je dan. Vsakemu človeku je naložen križ, na nas pa je , da se odločimo kako bomo naložen križ sprejeli. Lahko godrnjamo in se pritožujemo, vendar nam to ne bo pomagalo. Lahko pa križ sprejmemo in ga nosimo kot ga je nosil tudi Kristus, vdano in s ponižnostjo.

Če na kratko povzamem nekaj spoznanj;

  • Zavedanje Kristusove poklicanosti; poklicanost ni sad zaslug, ampak milostni dar dan od Boga;
  • Izreden čut za pomen Kristusa in križa, ki je »Judom spotiko, poganom nespamet, tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, Kristusa, Božjo moč in Božjo modrost.« (1 Kor 1,24) in ga ves čas postavlja na prvo mesto;
  • Zavedanje pomena in mesta oznanjevalca, da je le »orodje« v Božjih rokah; kot pravi sam »Kaj je vendar Apolo? In kaj Pavel? Služabnika sta. (1 Kor 3,5a);
  • Postavljanje Božjega Duha na prvo mesto, s tem tudi začrta mejo med svetno in eshatološko usmeritvijo človeka;
  • Zavedanje kaj pravzaprav je pomen in namen Kristusove Cerkve; 1 Kor 1-4 so nekakšna ustava, podlaga, za vso misel, ki jo razvija skozi pismo;
  • Skrb za življenje Cerkve je poslanstvo vseh Kristjanov;
  • Zavedati se moramo, da ima vsak človek, ki ga srečamo izredno pomembno vlogo v našem življenju. Ob srečanju z osebo ne moremo ostati enaki kot smo bili pred tem. Vsako srečanje pusti vtis in me tudi spremeni. Pomembno je, da smo odprti za srečanje z »obličjem« bližnjega in Bližnjega.
  1. »Živa je namreč Božja beseda in učinkovita in ostrejša kakor vsak dvorezen meč in prodre do ločitve duše in duha, tudi do sklepov in mozga, in presoja misli in namene srca.« (Heb 4,12) Božja beseda je »živa in učinkovita«, se pravi, da se mora človek ob poslušanju, premaknit iz »cone ugodja«. Božja beseda me enostavno prisili, da se ustavim in zazrem vase ter premislim kaj pravzaprav sploh počnem. Enostavno mi postavlja vprašanje »Kaj so moje prioritete?« Ali so prioritete »zemeljske« potrebe, ali pa so zemeljske dobrine zgolj sredstvo za življenje z bližnjimi in Bogom.

Vedno bolj premišljujem o pomenu presojanja stvari, kaj je koristno in kaj ne koristi za Življenje.

Enostavno vidim, da so me različne situacije, ki so zemeljsko gledano totalna polomija, izoblikovale v to kar sem. Vse krivice, pohlepi, razprtije, nasprotovanja,… so prelomnice preko katerih enostavno moram iti, da bom nekoč lahko rekel, da so me izoblikovale v zrelo osebnost. Trdno sem prepričan, da bi brez težkih trenutkov zagotovo ne imel vere v Boga in bi bilo moje krščansko življenje zaključeno in dokončno opravljeno s sveto birmo.

Kot pravi Pavel »kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost« (Rim 5,20), lahko rečem tudi sam, da tam kjer se je pomnožila krivica, se je še veliko bolj pomnožila milost.

  1. Božja beseda je že po svoji naravi izziv, spodbuda in tolažba. Izziv za življenje v vsej pestrosti in resnosti, spodbuda v trenutkih obupa in tolažba, ki navdaja z vero, upanjem in ljubeznijo.

Največji izziv je živeti po besedi, kar mnogokrat ni enostavno. Božja beseda nas najprej kliče k poslušanju in kot drugo k čakanju. In prav to je zame osebno največji izziv poslušati in čakati.

Spodbuja me naj ne obupam, da se takrat ko najmanj pričakujem, pokaže rešitev; da so trenutki na katere čakam, veliko boljši kot tisti, ki bi jih sam hotel in, da so ljudje, ki jih srečujem veliko boljši kot tisti, kot bi si lahko želel.

Svetopisemske pripovedi nam govorijo o raznoraznih ljudeh, ki so počeli raznorazne reči, ki po nobenih kriterijih ne ustrezajo Krščanskim načelom (med njimi tudi apostol Pavel), pa vendar Bog ni obupal nad njimi. Prav to daje upanje tudi meni, če Bog ni obupal nad tistimi ljudmi, tudi nad mano ne bo.

  1. Biblična šola je napor in hkrati užitek. Napor v smislu obveze, da se redno udeležujemo srečanj in si prizadevamo za izpolnjevanje nalog, ki so nam dane. Koliko to uspeva je druga stvar. Glede na to, da smo vsi vpeti v druge dejavnosti, nam to gotovo ne uspeva toliko kot bi si sami želeli, vsaj zase lahko to zagotovo trdim.

Biblična šola je tudi nekaj izredno lepega in bogatega, še posebej poletna, saj imamo možnost, da se vsaj za nekaj časa, sredi »podivjanega« sveta, ustavimo ob Besedi, ki je zvesta in trdna in ki je vir Življenja. Dana nam je možnost, da prisluhnemo kaj nam Gospod govori v naši situaciji, v našem toposu. Dokler beremo Sveto pismo kot literaturo, Boga in bližnjega ne bomo srečali, če ga beremo kot Besedo, ki prihaja ob Boga, pa lahko spreminja naša življenja in medsebojne odnose. Če imamo trdne temelje, nas sodobni pretresi ne zamajejo v tolikšni meri kot bi nas brez ukoreninjenosti.

Predvsem lahko rečem, da sem izredno hvaležen za vsa spoznanja in ljudi, ki sem jih spoznal in ki jih še bom.

  1. Delo, pogovori v skupini so izredno dobra izkušnja. V manjših skupinah dobivamo možnosti, da drug drugemu in drug z drugim delimo svoja občutja, mišljenja in jih skupaj beremo preko Besede Svetega pisma. Še posebej delo v poletni biblični šoli je bilo izredno zanimiva izkušnja, že sama struktura »članov« vseh starosti in različnih poklicnih usmeritev je dala zelo dobro izhodišče za grajenje odnosov.
  2. Predlogi za način dela v naslednjem letu:
  • Zagotovo nadaljevati s prvim pismom Korinčanom in konkretnimi izzivi s katerimi se Pavel sooča v nadaljevanju in so izredno aktualna tudi v našem času;
  • K sodelovanju bi lahko povabili kakšnega gosta, ki bi obravnavano Besedo aktualiziral s svojega poklicnega vidika;
  • Verjetno bi se znotraj 1 Kor, lahko dotaknili tudi papeževe spodbude Evangelii gaudium, po kateri ima šola naslov in njenega in sporočila za naš čas in prostor;
  • Vsekakor je potrebno nadaljevati tudi s poletno biblično šolo.

 

 

Od vzgojitelja za Kristusa k očetu in materi (1 Kor 4,6-21)

(BŠ VIII 24/05/2017)

UVOD

a) Molitev:

Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco govoril o dveh učencih na poti v Emavs, o katerima beremo v Lukovem evangeliju (24).

Jezus ju predvsem sprašuje in ju posluša. »Naš Bog ni vsiljivi Bog,« je pripomnil sveti oče. Čeprav že pozna razlog njunega razočaranja, jima pusti čas, da se lahko v celoti poglobita v bridkost, ki ju je ovila. Na površje pride priznanje, ki predstavlja refren človeškega življenja: »Mi pa smo upali …« (Lk 24,21). »Koliko žalosti, koliko porazov, koliko neuspehov je v življenju vsake osebe!«  je dejal papež. »Navsezadnje smo vsi nekoliko kakor tista dva učenca. Koliko krat smo v življenju upali, koliko krat smo čutili, da smo samo korak od sreče, zatem pa smo se razočarani znašli na tleh. A Jezus hodi z vsemi obupanimi osebami, ki hodijo s sklonjeno glavo. In ko hodi z njimi na diskreten način, jim ponovno vrača upanje.«

Poklican, da postanem Kristusov služabnik in oskrbnik Božjih skrivnosti (1 Kor 4,1-21)

(BŠ VII 26/04/2017)

UVOD

a) Molitev

Zaupati Božji obljubi – Bog (edini prav) sodi

»Meni pa je prav malo mar, če me sodite vi ali kakšno človeško sodišče, pa tudi sam se ne sodim… Gospod je tisti, ki me sodi« 1 Kor 4,3.4

»Jaz sem z vami vse dni do konca sveta?« Mt 28,20; 1,23

„Če se naše srce ohladi, njegovo vedno ostane goreče. Naš Bog nas vedno spremlja, četudi mi po nesreči pozabimo nanj. Na meji, ki loči nevernost od vere, je odločilno odkritje, da nas naš Oče ljubi in spremlja, da nas nikoli ne pusti samih...«

Frančišek, sreda, 26. marec 2017

Krščansko občestvo je posvečeno Božje svetišče (1 Kor 3,1-23)
(BŠ VI 22/03/2017)

Človek božje svetišče (1 Kor 3,1-23)

Pavlovo oznanjevanje (3,1-9) - timsko delo ali prestižna vojna

1          In jaz vam, bratje, nisem mogel spregovoriti kot duhovnim, ampak kot mesenim, kot nedoraslim v Kristusu.
2          Mleka sem vam dal piti, ne krepke jedi; niste je namreč še zmogli; pa tudi zdaj je še ne zmorete,
3          še ste namreč meseni. Dokler sta namreč med vami zavist in prepir, mar niste meseni, mar ne ravnate po človeško?
4          Kadar namreč kdo pravi: »Jaz sem Pavlov«, drug pa: »Jaz sem Apolov«, – ali niste zgolj ljudje?
5          Kaj je vendar Apolo? In kaj je Pavel? Služabnika sta, po katerih ste prejeli vero: vsak, kakor mu je dal Gospod.
6          Jaz sem posadil, Apolo je zalil, Bog pa je dajal rast:
7          tako ni nič tisti, ki sadi, ne tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog.
8          Tisti pa, ki sadi, in tisti, ki zaliva, sta eno; vsak pa bo prejel svoje plačilo po svojem trudu:
9          Božja sodelavca sva namreč, vi pa ste Božja njiva, Božja zgradba.

Božja modrost se nam razodeva po Duhu (1 Kor 2,6-16)

Spodbuda papeža Frančiška

Poznati Jezusa in hoditi za njim! 

"Krščansko življenje je zelo preprosto. Potrebno ni nič nenavadnega ali težkega, dovolj je postaviti Jezusa v središče naših vsakdanjih izbir... Jezus Kristus, ki se razodene, se da videti. Mi pa smo povabljeni, da ga spoznamo, prepoznamo v življenju, v številnih življenjskih okoliščinah: prepoznati Jezusa, poznati Jezusa.

Ne z besedo modrosti, tem več z besedo križa (1 Kor 1,17-18)

I. UVOD

Molitev

Srečanje smo tudi tokrat začeli z molitvijo ob Božji besedi četrtega adventnega tedna, ki nas prebuja, da bi prepoznali znamenja Božjega delovanja.

»Izprosi si znamenje od GOSPODA, svojega Boga, v globini podzemlja ali v višavi zgoraj! …. Zato vam bo Gospod sam dal znamenje.« (Iz 7,11.14)

Dnevna Božja beseda zadnjega adventnega tedna nas spodbuja, da bi prepoznali znamenja Božjega nagovarjanja (npr. Iz 7,10-14; Lk 1,18.34sl.). Bog nam govori po vsem, kar je, kar obstaja, po dogodkih, po zgodovini in po naravi. V judovsko-krščanski veri sta svet in zgodovina primarno prostorje Božjega razodevanja. V Bogu zorimo toliko, kolikor ga nam uspe prepoznavati v konkretnem življenju.

Razdori v korintski Cerkvi (1 Kor 1,10-17)

Večer smo začeli s premišljevanjem ob papeževi meditaciji evangeljskega odlomka tega tedna (Lk 21,5-19), ko se učenci sprašujejo, kaj bo ostalo od templja, ki je orašen z lepimi kamni in zaobljubljenimi darovi...

Kako bo tisti dan, ko bom pred Jezusom?

Zvestoba Gospodu ne razočara. Če bomo zvesti, nas ne bo strah niti v trenutku smrti in Božje sodbe. Papež Frančišek je med homilijo v kapeli Doma sv. Marte (torek, 22. november 2016) posvaril pred prevaro »odtujenosti« življenja, ki pomeni živeti kakor da ne bi bilo potrebno nikoli umreti. Obenem je povabil, da bi premislili, kakšno »sled pušča naše življenje«. Izhodišče njegove homilije je bil Gospodov klic, da bi resno premislili o koncu (Lk 21,5-11) in sicer koncu vsakogar med nami, kajti vsi ga bomo imeli. Gre za premišljevanje Cerkve v zadnjem tednu liturgičnega leta.

Na začetku prvega srečanja smo prisluhnili papežu Frančišku, ki v svojih katehezah vedno znova navdušuje za zvesto branje Božje besede in za življenje po njej.

Sveto pismo ni samo za proučevanje, ampak da »jo hodimo«, pravi Frančišek. Blagor tistim, ki hodijo v Gospodovi postavi (Ps 128,1). Postava je za življenje, je kot pomoč za ustvarjanje kraljestva, ustvarjanje življenja. Danes nam Gospod pravi, da je tudi kraljestvo »na poti«, »hodi« kot kvas, kot gorčično zrno (Lk 13,18-21). »Kaj je Božje kraljestvo? Morda je Božje kraljestvo neka dobro zastavljena struktura, v celoti urejena, dobro pripravljene organizacijske sheme … In tisto, kar v njih ne vstopi, ni Božje kraljestvo. Ne. Z Božjim kraljestvom se zgodi isto, kar se lahko zgodi s postavo: nepremičnost, togost …

biblicna sola logo

Biblična šola Evangelii gaudium želi biti odgovor na spodbude papeža Frančiška, da bi živeli svojo vero v vsakdanjih korakih usmiljenja in ljubezni ter da bi ponovno odkrili Sveto pismo kot knjigo življenja, kot živo Besedo, ki je namenjena meni in lahko spreminja moje življenje.

Back to top