Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

Od vzgojitelja za Kristusa k očetu in materi (1 Kor 4,6-21)

(BŠ VIII 24/05/2017)

UVOD

a) Molitev:

Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco govoril o dveh učencih na poti v Emavs, o katerima beremo v Lukovem evangeliju (24).

Jezus ju predvsem sprašuje in ju posluša. »Naš Bog ni vsiljivi Bog,« je pripomnil sveti oče. Čeprav že pozna razlog njunega razočaranja, jima pusti čas, da se lahko v celoti poglobita v bridkost, ki ju je ovila. Na površje pride priznanje, ki predstavlja refren človeškega življenja: »Mi pa smo upali …« (Lk 24,21). »Koliko žalosti, koliko porazov, koliko neuspehov je v življenju vsake osebe!«  je dejal papež. »Navsezadnje smo vsi nekoliko kakor tista dva učenca. Koliko krat smo v življenju upali, koliko krat smo čutili, da smo samo korak od sreče, zatem pa smo se razočarani znašli na tleh. A Jezus hodi z vsemi obupanimi osebami, ki hodijo s sklonjeno glavo. In ko hodi z njimi na diskreten način, jim ponovno vrača upanje.«

Poklican, da postanem Kristusov služabnik in oskrbnik Božjih skrivnosti (1 Kor 4,1-21)

(BŠ VII 26/04/2017)

UVOD

a) Molitev

Zaupati Božji obljubi – Bog (edini prav) sodi

»Meni pa je prav malo mar, če me sodite vi ali kakšno človeško sodišče, pa tudi sam se ne sodim… Gospod je tisti, ki me sodi« 1 Kor 4,3.4

»Jaz sem z vami vse dni do konca sveta?« Mt 28,20; 1,23

„Če se naše srce ohladi, njegovo vedno ostane goreče. Naš Bog nas vedno spremlja, četudi mi po nesreči pozabimo nanj. Na meji, ki loči nevernost od vere, je odločilno odkritje, da nas naš Oče ljubi in spremlja, da nas nikoli ne pusti samih...«

Frančišek, sreda, 26. marec 2017

Krščansko občestvo je posvečeno Božje svetišče (1 Kor 3,1-23)
(BŠ VI 22/03/2017)

Človek božje svetišče (1 Kor 3,1-23)

Pavlovo oznanjevanje (3,1-9) - timsko delo ali prestižna vojna

1          In jaz vam, bratje, nisem mogel spregovoriti kot duhovnim, ampak kot mesenim, kot nedoraslim v Kristusu.
2          Mleka sem vam dal piti, ne krepke jedi; niste je namreč še zmogli; pa tudi zdaj je še ne zmorete,
3          še ste namreč meseni. Dokler sta namreč med vami zavist in prepir, mar niste meseni, mar ne ravnate po človeško?
4          Kadar namreč kdo pravi: »Jaz sem Pavlov«, drug pa: »Jaz sem Apolov«, – ali niste zgolj ljudje?
5          Kaj je vendar Apolo? In kaj je Pavel? Služabnika sta, po katerih ste prejeli vero: vsak, kakor mu je dal Gospod.
6          Jaz sem posadil, Apolo je zalil, Bog pa je dajal rast:
7          tako ni nič tisti, ki sadi, ne tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog.
8          Tisti pa, ki sadi, in tisti, ki zaliva, sta eno; vsak pa bo prejel svoje plačilo po svojem trudu:
9          Božja sodelavca sva namreč, vi pa ste Božja njiva, Božja zgradba.

Božja modrost se nam razodeva po Duhu (1 Kor 2,6-16)

Spodbuda papeža Frančiška

Poznati Jezusa in hoditi za njim! 

"Krščansko življenje je zelo preprosto. Potrebno ni nič nenavadnega ali težkega, dovolj je postaviti Jezusa v središče naših vsakdanjih izbir... Jezus Kristus, ki se razodene, se da videti. Mi pa smo povabljeni, da ga spoznamo, prepoznamo v življenju, v številnih življenjskih okoliščinah: prepoznati Jezusa, poznati Jezusa.

Ne z besedo modrosti, tem več z besedo križa (1 Kor 1,17-18)

I. UVOD

Molitev

Srečanje smo tudi tokrat začeli z molitvijo ob Božji besedi četrtega adventnega tedna, ki nas prebuja, da bi prepoznali znamenja Božjega delovanja.

»Izprosi si znamenje od GOSPODA, svojega Boga, v globini podzemlja ali v višavi zgoraj! …. Zato vam bo Gospod sam dal znamenje.« (Iz 7,11.14)

Dnevna Božja beseda zadnjega adventnega tedna nas spodbuja, da bi prepoznali znamenja Božjega nagovarjanja (npr. Iz 7,10-14; Lk 1,18.34sl.). Bog nam govori po vsem, kar je, kar obstaja, po dogodkih, po zgodovini in po naravi. V judovsko-krščanski veri sta svet in zgodovina primarno prostorje Božjega razodevanja. V Bogu zorimo toliko, kolikor ga nam uspe prepoznavati v konkretnem življenju.

Razdori v korintski Cerkvi (1 Kor 1,10-17)

Večer smo začeli s premišljevanjem ob papeževi meditaciji evangeljskega odlomka tega tedna (Lk 21,5-19), ko se učenci sprašujejo, kaj bo ostalo od templja, ki je orašen z lepimi kamni in zaobljubljenimi darovi...

Kako bo tisti dan, ko bom pred Jezusom?

Zvestoba Gospodu ne razočara. Če bomo zvesti, nas ne bo strah niti v trenutku smrti in Božje sodbe. Papež Frančišek je med homilijo v kapeli Doma sv. Marte (torek, 22. november 2016) posvaril pred prevaro »odtujenosti« življenja, ki pomeni živeti kakor da ne bi bilo potrebno nikoli umreti. Obenem je povabil, da bi premislili, kakšno »sled pušča naše življenje«. Izhodišče njegove homilije je bil Gospodov klic, da bi resno premislili o koncu (Lk 21,5-11) in sicer koncu vsakogar med nami, kajti vsi ga bomo imeli. Gre za premišljevanje Cerkve v zadnjem tednu liturgičnega leta.

Na začetku prvega srečanja smo prisluhnili papežu Frančišku, ki v svojih katehezah vedno znova navdušuje za zvesto branje Božje besede in za življenje po njej.

Sveto pismo ni samo za proučevanje, ampak da »jo hodimo«, pravi Frančišek. Blagor tistim, ki hodijo v Gospodovi postavi (Ps 128,1). Postava je za življenje, je kot pomoč za ustvarjanje kraljestva, ustvarjanje življenja. Danes nam Gospod pravi, da je tudi kraljestvo »na poti«, »hodi« kot kvas, kot gorčično zrno (Lk 13,18-21). »Kaj je Božje kraljestvo? Morda je Božje kraljestvo neka dobro zastavljena struktura, v celoti urejena, dobro pripravljene organizacijske sheme … In tisto, kar v njih ne vstopi, ni Božje kraljestvo. Ne. Z Božjim kraljestvom se zgodi isto, kar se lahko zgodi s postavo: nepremičnost, togost …

biblicna sola logo

Biblična šola Evangelii gaudium želi biti odgovor na spodbude papeža Frančiška, da bi živeli svojo vero v vsakdanjih korakih usmiljenja in ljubezni ter da bi ponovno odkrili Sveto pismo kot knjigo življenja, kot živo Besedo, ki je namenjena meni in lahko spreminja moje življenje.

Back to top