OČISTITI SE STAREGA KVASA – ŽIVETI KOT NOVO TESTO (1 Kor 5,1–6,20)

(BŠ II_2 – 22-11-2017)

Pavel se zaveda, da prav soočenje z lastno krhkostjo in nepopolnostjo, tudi s težavnostjo in neidealnostjo vsakega človeškega občestva, odpre pogled na Temelj in Cilj človeškega bivanja in novega življenja! Tudi zato imata 5. in 6. pg., ki govorita o slabostih posameznika in skupnosti v koritnski Cerkvi, tako pomembno mesto v strukturi pisma. Če želimo odprto spregovoriti o problemih in grehih, je potrebno najprej ustvariti okolje zaupanja in bratstva, ki to omogoča in spodbuja.

IZZIVI IN PREIZKUŠNJE OBČESTVA (1 Kor 5–10)

(BŠ II/1 – 25-10-2017)

V drugem letu naše biblične šole (BŠ IIEvangelii gaudium bomo nadaljevali z branjem drugega dela Prvega pisma Korinčanom (1 Kor 5–10). Teme teh poglavij se dotikajo konkretnega življenja krščanskega občestva, ki mora novo življenje, ki so ga verniki prejeli po krstu in Besedi, soočiti s konkretnimi izzivi - to so slabosti in grehi posameznikov, skupnosti in okolja. Poglavja 5-10 so mestoma težje razumljiva, ker je Pavel šele iskal poti, kako se soočiti s problemi, nerazumevanjem, zablodami in grehi, ki so se pojavljali v skupnostih in pri posameznikih. Takšna soočenja s težavami in razočaranji lahko mlade vernike hitro potrejo, navdajo z malodušjem in dvomi. A vera se mora nujno soočiti s preizkušnjami in z zlom, da se prečisti in utrdi – ter utre pot novemu življenju. Kdor se ne sooči z lastnim grehom in grehom sobrata, živi na površini oz. živi dvojno življenje. Pripravimo se torej na boj za okus novega življenja! Raziskovanje bo lepo, a kdaj tudi zahtevno.

 

UVOD

a) Frančišek spodbuja:

Redno branje Svetega pisma more postati resnični vir prenove osebnega življenja vernika in življenja Cerkve.

Lani oktobra smo na začetku prvega srečanja BŠ prisluhnili papežu Frančišku, ki v svoji apostolski spodbudi Evangelii gaudium navdušuje za zvesto branje Božje besede in za življenje po njej, ki ustvarja novo življenje: »Vabim vsakega kristjana, kjer koli že je, naj takoj danes obnovi svoje osebno srečanje z Jezusom Kristusom, ali se vsaj odloči za srečanje z njim in ga vsak dan nenehno išče. Ni razloga, da bi kdo mislil, da to vabilo ni namenjeno njemu, kajti 'nihče ni izključen od veselja, ki ga prinaša Gospod'. Kdor tvega, tega Gospod ne razočara. Kadar kdo stori majhen korak naproti Jezusu, odkrije, da je Jezus že pričakoval njegov prihod z odprtimi rokami.« (EV 3)

 

Našo šolo želimo zavestno povezovati s prizadevanjem papeža Frančiška za prenovo Cerkve po Božji besedi. V nedeljo, 23. oktobra 2016, je papež izrekel ključno duhovno vodilo za našo šolo: Danes je čas poslanstva in čas poguma! Poguma, da pospešimo omahujoč korak, da ponovno pridobimo okus, trošiti se za evangelij, da ponovno dobimo zaupanje v moč, ki jo samo poslanstvo vsebuje. Čas poguma je, četudi imeti ta pogum, še ne pomeni zagotovilo uspeha. Pogum je potreben za boj in ne nujno za zmago; za oznanjevanje in ne nujno spreobračanje. Pogum je potreben, da smo alternativa svetu, a da nikoli ne postanemo napadalni ali nasilni. Pogum je potreben, da se odpremo vsem, a da pri tem nikoli ne zmanjšamo absolutnosti in enkratnosti Kristusa, edinega Zveličarja vseh. Pogum je potreben, da se upremo neveri, ne da bi pri tem postali naduti. Potreben je tudi pogum cestninarja iz evangelija, ki si zaradi ponižnosti ni upal povzdigniti pogleda, ampak se je trkal na prsi in govoril: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« Danes je čas za pogum, danes je potreben pogum.

 

V torek, 25. oktobra 2016, je Frančišek v istem duhu nadaljeval: Sveto pismo ni samo za proučevanje, ampak da »jo hodimo«. Blagor tistim, ki hodijo v Gospodovi postavi (Ps 128,1). Postava je za življenje, je kot pomoč za ustvarjanje kraljestva, ustvarjanje življenja. Danes nam Gospod pravi, da je tudi kraljestvo »na poti«, »hodi« kot kvas, kot gorčično zrno (Lk 13,18-21). Postava je za to, ''da jo hodimo'', Božje kraljestvo hodi. Ni nepremično. Še več: Božje kraljestvo ''se dela'' vsak dan… Ne gre za vprašanje majhnosti, ali je nekaj majhno ali pa veliko. Problem je v hoji, na poti namreč pride do preobrazbe… Božje kraljestvo se oblikuje vse dni, s poslušnostjo Svetemu Duhu, ki je tisti, ki povezuje naš mali kvas ali malo seme z močjo in ju spremeni, da bi zrasla. Če pa ne hodimo, postanemo togi. Togost pa iz nas naredi sirote brez Očeta.«   

 

b) Molitev s Frančiškom

Rim 5,15-17: »Vendar pa z milostnim darom ni tako kakor s prestopkom. Če so namreč zaradi prestopka enega umrli mnogi, sta se v veliko večji meri razlila na mnoge Božja milost in dar, po milosti enega človeka, Jezusa Kristusa. Z darom pa ni kakor z grehom enega človeka: sodba, ki je izhajala iz enega, je privedla do obsodbe, medtem ko je milostni dar, ki je prišel po mnogih prestopkih, privedel do opravičenja. Kajti če je smrt zaradi enega prestopka zakraljevala po enem, bodo tisti, ki prejemajo obilje milosti in daru pravičnosti, toliko bolj kraljevali v življenju po enem, Jezusu Kristusu

 

Živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe.“ (Gal 2,20b)

 

Papež Frančišek je v torek, 23. oktobra 2017, spregovoril o središčni skrivnosti Jezusa Kristusa, ki je v tem, da »me je vzljubil« in »daroval sam sebe« v smrt. »Da bi vstopili v to skrivnost, smo povabljeni premišljevati o Gospodovem trpljenju. Dobro je, da gremo k maši, da molimo, smo dobri kristjani, vendar pa je glavno vprašanje, če smo vstopili v skrivnost Jezusa Kristusa

Papež je homilijo začel z razmišljanjem ob berilu iz Pisma Rimljanom (5,12-21), v katerem sveti Pavel uporablja nasprotja – greh, neposlušnost, milost, odpuščanje – da bi nam tako pomagal, da bi nekaj razumeli. Čuti, da je nezmožen razložiti to, kar bi želel razložiti. Ker torej ni zadostnih besed, s katerimi bi razložil Kristusa, nas Pavel spodbuja, priganja, da bi vstopili v Kristusovo skrivnost, ki je tako preobilna in tako velikodušna, da je ne moremo razumeti z utemeljevanji, saj ta vodijo le do določene točke. Da bi razumeli, kdo je Jezus Kristus zate, zame, za nas, papež vabi, da bi se potopili v to skrivnost.

V nekem drugem odlomku sv. Pavel ob pogledu na Jezusa Kristusa pravi: »Vzljubil me je in daroval zame sam sebe.« (Gal 2, 20b) Doda, da bi si morda kdo še upal umreti za pravičnega, vendar pa želi samo Jezus dati življenje za »grešnika, kakršen sem jaz. S temi besedami nam sv. Pavel želi pomagati, da bi vstopili v Kristusovo skrivnost. To pa ni lahko, je milost. To so razumeli ne samo kanonizirani svetniki, ampak tudi mnogi svetniki, za katere bi lahko rekli, da so »skriti v vsakdanjem življenju«, ponižni ljudje, ki polagajo svoje upanje v Gospoda: vstopili so v skrivnost križanega Jezusa Kristusa, »ki je norost«, kot pravi Pavel. Pri tem pa poudari, da bi se, če bi se moral s čim hvaliti, lahko hvalil samo s svojimi grehi ter z Jezusom Kristusom križanim« in ne s študijem pri Gamalielu v sinagogi ali s čim drugim. To je še eno protislovje, ki nas vodi k skrivnosti Jezusa, križanega, »v premišljevanju svojih grehov.«

Vstopiti v Kristusovo skrivnost: vstopiti v brezno usmiljenja
Papež Frančišek je spomnil, da ko gremo k maši, vemo, da je Jezus v Besedi, da prihaja, vendar pa to ne zadošča za to, da bi lahko vstopili v skrivnost: »Vstopiti v skrivnost Jezusa Kristusa je več – pomeni dopustiti si iti v tisto brezno usmiljenja, kjer ni besed: le objem ljubezni. Ljubezni, ki Ga je vodila v smrt za nas. Če grem k spovedi, grem, da bi srečal Jezusa Kristusa, da bi vstopil v skrivnost Jezusa Kristusa, da bi vstopil v tisti objem odpuščanja, o katerem govori Pavel; v zastonjskost odpuščanja.«

Za razumevanje Kristusove skrivnosti je potrebna milost
Na vprašanje, kdo je Jezus zate, bi lahko odgovorili »Božji Sin«, lahko bi zmolili celotno vero, zrecitirali Katekizem, in vse to je res, vendar pa bi prišli do določene točke, na kateri ne bi uspeli povedati, da je središče skrivnosti Jezusa Kristusa to, da me je »vzljubil« ter dal »zame sam sebe«. Razumevanje skrivnosti Jezusa Kristusa ni stvar študija, ampak gre predvsem za milost… »Sem dober kristjan, ob nedeljah hodim k maši, delam dela usmiljenja, molim, dobro vzgajam svoje otroke: vse to je zelo dobro. Vendar pa vam postavim tole vprašanje: Vse to delaš; vendar pa ali si vstopil v skrivnost Jezusa Kristusa? V tisto, ki je ne moreš obvladovati. Prosimo svetega Pavla, resnično pričo, njega, ki je dopustil da ga je Jezus srečal ter je vstopil v skrivnost Jezusa Kristusa: prosimo Pavla, naj nam da milost, da bi vstopili v skrivnost Jezusa Kristusa, ki nas je vzljubil, dal sam sebe v smrt za nas; ki nas je napravil pravične pred Bogom; ki je odpustil grehe ter tudi korenine greha: da bi vstopili v Gospodovo skrivnost.«

Dopustiti si iti z Gospodom (ne sam!) v svojo grešnost in ranljivost, k svoji rani, ki jo je potrebno odpreti, da ne bo gnila, temveč zacvetela. Gospod ne potrebuje perfektnih vojakov, ki so polni samega sebe, svoje napihnjene moči in samozadostnosti. Glavni Božji nasprotnik – demon, je ego, lastni jaz, ki se skriva v iluzija, namesto da bi res zaživel. Za polno – novo življenje, je potrebna prava mera ponižnosti in poguma, ki vodi v vero in ljubezen. Ta bo toliko bolj rastla, kolikor bolj sem bom zavedal, kdo sem: Ljubljeni, ki me je Gospod vzljubil do konca in dal zame samega sebe!

 

Prvo pismo Korinčanom: O življenju poklicanih v občestvo

a) Težave s telesom

S Prvim pismom Korinčanom si je apostol Pavel zadal težko nalogo, kako sporočiti skrivnost Božje modrosti – Božje ljubezni do človeka - in človekovega odrešenja, razodetega po Jezusovem križu, v okolje cvetoče blaginje, ki se je zavedalo svoje moči in modrosti ter je prisegalo na svobodomiselnost in pluralizem.

Pismo odpira vprašanja, ki jih soočenje Kristusovega evangelija in sodobnega sveta vedno prebuja. Čeprav je naša evropska kultura v svojem jedru še vedno krščanska, ji dejansko postaja evangelij vedno bolj tuj in nepomemben. Zdi se, kot da krščanski oznanjevalci izgubljajo boj s konkurenčnimi kulturami, religijami, ideologijami ter z vplivi raznih centrov politične in gospodarske moči. Ne zmoremo več predstaviti (razkriti, pričevati) novega življenja, ki ga v nas rojeva Duh, ki nam ga Oče podarja po Sinu. Ker sodobni človek zgolj s ponudbami potrošniške kulture ne more več potešiti svoje potrebe po sprejetosti, ljubezni in miru, postaja vedno bolj zagrenjen, nerazumljen, osamljen in napadalen.

Stanje duha tako danes ni bistveno drugačno, kakor je bilo v Korintu pred skoraj dva tisoč leti, ko je tam Pavel tisto peščico poslušalcev, ki ga je hotela poslušati, učil o nekem drugačnem, alternativnem načinu življenja. Te alternativnosti pa ni prikazoval kot nekaj, kar bi bilo mogoče živeti samo tako, da bi izstopili iz kulture, v kateri so živeli, ampak kot novost, ki jo je mogoče živeti v vsaki kulturi – na vsakem kraju (1,2). Odpiral ji je oči za to, kaj pomeni poklicanost in življenje v občestvo (koinōnia) z Jezusom Kristusom (1,9), ki je postal telo (11,24sl.), da bi se lahko v njem na otipljiv način razodel Božji načrt za človeka, za njegovo svobodno in uresničeno življenje.

Čeprav Pavel v Prvem pismu Korinčanom odgovarja na najrazličnejša vprašanja, ki se porajajo v mladi korintski krščanski skupnosti, je motiv, ki se pojavlja skozi celotno pismo, prav telo (gr. sōma) v najrazličnejših pomenih. Tako je na začetku predstavljen križani Kristus kot tisto telo, ki je temelj, na katerem verniki gradijo svojo poklicanost, in povezuje vse v eno občestvo Cerkve. Vsak razdor med njimi je zato najmanj pohujšanje in norost, v resnici pa odpad od vira življenja. Evangelija ne oznanja z »modrostjo tega sveta«, ampak z »besedo križa«. Pavel verjame, da Bog govori na razumljiv način in ga razumemo, če se upamo potopiti v »brezno usmiljenja«, ki se je razodelo s križanim Kristusom. (pg. 1–4) V to brezno vstopamo, ko se soočamo z ranami (svojimi ali tujimi). Ko se Rana dotakne rane, se rodi oznanilo in oznanjevalec: Ob srečanju Jezusovega in Petrovega pogleda na dvorišču velikega duhovnika se je iz trdoglavega ribiča začel rojevati goreč in ponižen apostol; z Tomaževi dotikom Gospodovih ran, je njegova rana nevere zacvetela in obrodila kasneje bogate misijonske sadove …

Pavel spregovori v drugem delu Pisma najprej o skrunjenju telesa, ki se dogaja v različnih oblikah nečistosti in nemoralnosti (pg. 5–6). Človeško telo je podoba Božje modrosti, po kateri je bilo ustvarjeno in odrešeno. Izhodišče Pavlovega razmišljanja o telesu je odrešeno telo, odkupljeno po Jezusu Kristusu, ki je postal za nas »modrost od Boga, pravičnost ter posvečenje in odkupitev.« (1,30) Vsako telo nosi Božjo podobo in s tem enkratno vrednost. Vse, kar se dogaja s telesom, zaznamuje celotnega človeka – njegovo telo, dušo in duha (1 Tes 5,23).

Pavel oznanja za grško kulturo nezaslišano novost, da so resnična svetišča Boga prav človeška telesa, da je telo človeku podarjeno in posvečeno, da se lahko prav z njim najbolj približa Bogu (6,19-20: »Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas, in da ga imate od Boga in da niste sami svoji? Odkupljeni ste bili namreč za visoko ceno: proslavite torej Boga v svojem telesu.«) Pavel se zaveda, da človek svojega poslanstva ne more živeti izven v  telesu, vendar v telesu, ki je bilo umito, ki je umrlo krstni kopeli križa (Rim 6,4): »S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.« Če živimo iz krsta, lahko živimo novo življenje – življenje v občestvu, v telesu. V telesu je mogoče živeti poročeno ali samsko. V vsakem stanu se preko telesa odraža Božji načrt za človeka. Najpomembnejše pri tem je, da živi zvesto svoji temeljni poklicanosti in raste v predanosti Gospodu (pg. 7).

Nadalje spregovori Pavel tudi o potrebi telesa po hrani in konkretnih dobrinah (pg. 8–9). Nič, kar je ustvarjenega, ni greh in nečisto samo po sebi, ampak stvari onečašča človekov namen. Če bodo imeli pravo spoznanje, to je ljubezen, ki gradi (8,1), lahko uživajo vse in bodo ostali svobodni. Pavel še posebej opozori na možno zlorabo obredov in gostij, ki se lahko spremenijo v malikovanje (pg. 10–11). Vse je sicer dovoljeno, a ne koristi vse (10,23). Zavedati se morajo, da se v njihova telesa vtisne vse, kar počnejo: če jejo z Gospodove mize, postajajo Gospodovi, če z miz malikov, postajajo maliki (10,18-21). Človek jé in pije svojo sodbo (11,29). Pavlovo oznanilo o telesu doseže svoj vrh s poročilom o tisti noči, ko se je Gospod izročil v telo, ki ga lahko človek jé in pije (11,23-27). Evharistična miza tako postane središče občestva, ki je tako trdno povezano med seboj, kakor so med seboj povezani in odvisni posamezni udje v človeškem telesu (pg. 12–14). Verniki po krstu v Kristusu postanejo otipljivo Kristusovo telo (12,27), obdarjeni z različnimi darovi milosti ali karizmami, ki jih Gospod po Duhu daje v službo drug drugemu, da se gradi nova skupnost – Cerkev. Na koncu spregovori še o koncu (gr. telos), tj. o cilju in smislu človeškega telesa (pg. 15). Ker je Božji Sin živel v telesu in je v telesu umrl in vstal, bodo tudi človeška telesa rešena umrljivosti in bodo dobila podobo neumrljivega. Takrat se bo dokončno uresničila obljuba o novem – neminljivem življenju (15,54-55).

 

Zgradba Prvega pisma Korinčanom

  • A) Uvod (praescriptum) 1,1-9
    • Glavna teza celotnega pisma (1,10)
  •    B) Paradoks Kristusovega križa (1,17–4,21)

                    Pod-teza prvega dela (1,17-18)

  •     C) Etično-ekleziološko jedro (5,1–14,40)
  •    B1) Kristusovo in naše vstajenje (15,1-58)
  • A1) Zaključek (postscriptum) (16,1-24)

 

b) Skupnost potrebuje očiščenja (1 Kor 5)

Peto in šesto poglavje pisma tvorita literarno in tematsko enoto. Opisujeta moralno-etične zablode posameznikov v skupnosti, ki so podlegli miselnosti okoliškega sveta, ter Pavlov odgovor na te probleme. Poglavja je potrebno brati v optiki križanega in vstalega Kristusa, ki ga Pavel oznanja v delu B in B1. Kakor Pavel v prvih štirih poglavjih pisma sooča razdore in frakcije v skupnosti, to je demona individualizem in ideologizacije različnih voditeljev, z oznanilom Kristusa križanega, tako se tudi ob pojavih različnih zlorab in nemoralnosti, ki se dogajajo v skupnosti, z vso odločnostjo sklicevanju na Kristusa, Velikonočno Jagnje, ki je bilo žrtvovano, da se iz te žrtve rodi novo življenje. Moralni razvrat, ki je sad radikalnega individualizem in razkraja skupnost, je za mlado skupnost morda še hujši škandal, posebej, ker nekateri v skupnosti takšno stanje celo tolerirajo in kot sad novo pridobljene svobode. Apostolu povzroča to veliko žalost. Prvič se v krščanski skupnosti govori o izobčenju. Pavel uporabi vso svojo avtoriteto, da bi ohranil svetost skupnosti in hkrati spreobrnil grešnika. Podaja navodila, na kakšen način naj se skupnost, ki temelji na evangeliju, spopada z zlorabami spolnosti, ki so značilne za pogansko življenje. Pri tem vzpostavi retorično figuro diptiha (5,1-13 / 6,1-11), da sta kontrastnost in neskladnost razmišljanja in ravnanja Korinčanov še močneje poudarjeni. Napove radikalne ukrepe, ki bodo omogočili članom skupnosti, da se očistijo starega kvasa, ki pripada svetu, in postanejo res novi, velikonočni kristjani.

 

Zgradba 1 Kor 5,1-13:

A) 5,1-5 (razvrat)

      B) 5, 6-8 (novo testo velikonočnega Jagnjeta)

A1) 5, 9-13 (ločitev)

Glavna poanta je v osrednjem delu poglavja je, da živimo iz Kristusovega telesa, iz evharistije velikonočnega Jagnjeta. Tam se hranimo, tja se vračamo. Vse delamo iz perspektive evharistije.

 

A) Moralna razpuščenost (5,1-5)

1 Sploh pa se sliši, da je med vami nečistost, in to takšna nečistost, ki je ni niti med pogani, da namreč nekdo živi z očetovo ženo.

 2 In vi se še bahate, namesto da bi se razžalostili in bi tistega, ki to počenja, odstranili iz svoje srede.

3 Sam sem – sicer odsoten v telesu, pa navzoč v duhu – že presodil, kot da bi bil navzoč, da bom tistega, ki je tako storil,

4 ko bomo v imenu Gospoda Jezusa vi in moj duh zbrani, z močjo našega Gospoda Jezusa

5 izročil Satanu v pogubo mesa, da bi bil duh rešen na Gospodov dan.

 

1          Pavel spregovori o dveh velikih problemih v skupnosti: Najprej gre za moralni razvrat, hkrati pa za neodzivnost oz. brezbrižnost skupnosti do takšnega dogajanja. Ta perverznost v skupnosti je morala biti za Pavla zelo težka in ponižujoča, saj se je v 18 mesecih svojega misijonskega delovanja v Korintu dal popolnoma ves in jim postal kot oče in mati (»Za Kristusa sem vas jaz rodil« 4,15). Srčika njegove kerigme je bilo prav oznanil, da so nova skupnost, resnični Božji tempelj, da Božji Duh prebiva v njih (3,16), še več, da je vsak posameznik del Kristusovega telesa (12,27) in da s svojim življenjem razodevajo to Božjo svetost in živijo iz te nove identitete!

O razvratu oz. o spolni nečistosti v skupnosti je bil Pavel poučen iz več virov. Izraz porneia (v. 1; 6,13.18; 7,2; porneuein 6,18; pornos 5,9.10.11; 6,9; pornē 6,15.16) označuje vse vrste spolnih zlorab, to je nečistost, incest, prostitucijo, prešuštvo, nemoralnost, nečistost in druga nelegitimna spolna dejanja. Tukaj je očitno govor o incestu, da torej nekdo živi z očetovo ženo tj. s svojo mačeho. Krvoskrunstvo predstavlja nekaj nedopustnega tako v judovskem kakor v rimskem pravu. Takšne zveze je prepovedovala že postava (prim. 3 Mz 18,8; 20,11; 5 Mz 23,1; 27,20) in judovska krščanska skupnost v Jeruzalemu (Apd 15,20 – Jakobovi kompromisi!). Še posebej škandalozno je takšno ravnanje v Korintu, kjer so kristjani živeli pod budnim očesom kritične okolice in je očitno takšno ravnanje že močno razvedelo po mestu.

Vsekakor moramo tukaj termin nečistost osvoboditi prevelikega moralističnega konteksta, ki je veliko preozek za biblično razumevanje. Bog je v raju rekel, naj ne jedo od dveh dreves; postavil je mejo, ni rekel, da je nečisto. Dve drevesi sredi raja; gre za občestvo in prva zapoved je dana v kontekstu občestva (ne zajedaj brata, žene, sodelavcev, ker imaš vse od Njega). O nečistosti govorimo le v okviru resnice, pravičnosti in legitimnosti. Kar je nečisto, je neresnično. Čistost moramo razumeti v duhu šestega blagra: »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali« (Mt 5,8). Gre za poziv k jasnemu pogledu, ki bo lahko v vsem prepoznal Božje stvarstvo, predvsem pa v sebi in v bratu ljubljenega Božjega otroka. Nečistost je zlorabljanje oseb in stvari, uporabljanje mimo tega temeljnega izvora in smotra, iz katerega je vse nastalo. Če se zavedam, da sem ljubljeni sin Očeta, ki je dal zame svojega Sina, potem verujem tudi, da mi bo podaril vse in se hkrati poslovim od misli, da si moram stvari priboriti sam. Vse je vaše, vi Kristusovi, Kristus pa Božji (1 Kor 3, 22). Če pozabim, da sem ljubljeni sin, sem »nevaren«, postanem potencialni zlorbljevalec, ki si mora na silo pridobiti nekaj, kar mi manjka. Ker osamljenemu človeku (tudi bratu in sestri!) vedno veliko manjka, bo zlorabljal Premalo je biti brat in sestra (vse civilizacije so se začele z bratomorom)! Postati moram sin in hči!

 

2          Pavel nastopa kot resen zdravnik, ki se ne igra z bolnikom, ga ne zavaja, ampak prikaže resnost bolezni. Bolnika je potrebno najprej zaščititi, da ne okuži drugih, ugotoviti bolezen in vzroke ter najti ustrezno terapijo. Neresni zdravniki so kot slabi pastirji velika past in škoda za bolnike. Za Pavla je bila ta oblika zlorabe očitno hujši prestopek kot neenotnosti iz prejšnjih poglavij, saj Pavel zanj zahteva kazen izobčenje.

Vendar Pavel ne graja v prvi vrsti grešnika, temveč skupnost. Kot eno telo so drug z drugim povezani in drug za drugega odgovorni. Brezbrižnost je prav tako greh. Za kristjana ni dovolj le ne grešiti, ampak morajo biti aktivna sol in kvas nove družbe. Ni dovolj, da se le imenujejo kristjani, ampak morajo za to pričati njihova dela. Dejansko je namreč še hujši od samega primera nečistosti je odnos skupnosti do grešnika, saj ga mnogi mirno tolerirajo. Pavel vidi razloga za njihovo brezbrižnost v njihovi bahavosti in arogantnosti. Očitno je bila ta samovšečna drža med Korinčani precej zakoreninjena, saj jo pogosto omenja in graja (prim. 4,6.18-19; 8,1; 13,4). Ali so bili nekateri v skupnosti že tako močno pod vplivom gnostikov, da med mesenim in duhovnim niso več videli povezave? Po nauku gnostikov, ki so poudarjali vzvišenost duhovnega nad mesenim, greh v mesu v ničemer ne obremenjuje človekovega duha, ker gre za dva ločena svetova. Greh posameznika tako tudi ne bi imel posebnega vpliva na skupnost. Morda pa je del skupnosti zapadel določenemu religioznemu sinkretizmu in njegovi permisivni etiki, kjer velja, da je človeku vse dovoljeno in da nima do nikogar odgovornosti? Lahko pa pri tem konkretnem primeru ni šlo za kristjana, ampak za nekoga, ki je zgolj živel med njimi. Kar štirikrat jih opomni, da moraj grešnika odstraniti iz svoje srede (5,2b.5.7.13).

 

3-5       Pavel razume samega sega kot prvega odgovornega za korintsko skupnost, ki mu je zaupana od Gospoda (prim. 2 Kor 11,28). Zaveda se svoje apostolske moči in poslanstva, zato ju lahko uveljavlja tudi na daljavo. Sam osebno, tj. v telesu (tō sōmati),[1] sicer ni navzoč, je pa navzoč v duhu (tō pneumati)[2]. Kljub temu pa predpostavlja aktivno sodelovanje vse Cerkve, kar sporoča z izjavo, da bomo vi in moj duh zbrani z močjo našega Gospoda Jezusa. Gre namreč za nič več in nič manj kot za vprašanje odrešenja določenega posameznika in tudi vse skupnosti, zato tako odločen poseg, ki računa predvsem na Jezusovo moč. Pavel v pismu zelo pogosto pričuje o Božji moči (dynamis theou) (1,18.24; 2,4.5; 6,14), ki se je razodela v Kristusovem križu (1,18) in ustvarja v vernikih novo življenje. Njegovo oznanjevanje o Božjem kraljestvu ni v praznih besedah, »ampak v moči« (4,19; prim. 1 Tes 2,13).

Njegove besede, da bo v imenu Gospoda Jezusa grešnika izročil Satanu v pogubo mesa, lahko razumemo kot preroško grožnjo, ki želi pripeljati do spreobrnjenja in rešitve. V soočenju s Satanovimi skušnjavami dobi človek možnost, da spozna greh in se mu odpove. Pri tem je treba upoštevati Pavlovo razumevanje človeka. Zanj je človeško meso (sarx) prostor, kjer človekov sovražnik – satan – seje semena greha (prim. Rim 7,14-25). Zato dela mesa, kot so nečistovanje, nečistost, razuzdanost, malikovanje, čaranje, sovraštva, prepirljivost, ljubosumnost, jeze, častihlepnosti, razprtije, strankarstva, nevoščljivosti, pijančevanja, žretja in kar je še takega (Gal 5,19-21; prim. Rim 13,13-14), enači z grehom, ki uničuje tako posameznika kakor skupnost. Obsodba mesa zanj tako pomeni obsodbo greha in s tem rešitev človeka.

 

LECTIO BIBLICA

Na prvem srečanju pa smo med drugim tudi sklenili, da bomo izpolnjevali naslednje "študijske obveznosti", ki smo jih poimenovali Lectio biblica:

  • udeleženci biblične šole se obvezujejo, da se bodo trudili za redno branje Svetega pisma;
  • na vsakem skupnem srečanju bo dana naloga – lectio biblica - za domače delo s Svetim pismom. Vsak opravi to nalogo po svojih najboljših močeh.
  • vsaj trije udeleženci se povežejo v malo biblično skupino in se dogovorijo za termin med enim in drugim skupnim srečanjem BŠ, da se dobijo skupaj in drug drugemu predstavijo svoje delo, ga dopolnijo in nadgradijo;
  • spoznanja, do katerih boste prišli v skupini, zapišete in pošljete na naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.. Če bo primerno, bodo razmišljanja objavljena na tej stran in bodo lahko tako obogatile tudi druge.

 

Lectio biblica prvega srečanja

  1. Kako se soočim s problemi v skupnosti (v družini, v župniji), kako postopam, ko odkrijem nepravilnosti pri sebi, pri drugih?
  1. Kakšen odnos imam do greha?
  2. Frančišek pravi: Pogum je potreben za oznanjevanje in ne nujno spreobračanje... Pogum je potreben, da smo alternativa svetu, a da nikoli ne postanemo napadalni ali nasilni. Kako je z mojim/našim pogumom pri oznanjevanju?
  3. Se dovolj zavedamo kvarnega vpliva okolja, v katerem živimo? Kako se branimo pred tem? Znamo praznovati z nekvašenim kruhom iskrenosti in resnice?

 

Shema predavanja prvega srečanja

Prvo pismo Korinčanom (Jeruzalemska izdaja)

Prvo pismo Korinčanom (študijski prevod)

 

[1] Tukaj se prvič pojavi izraz sōma (49-krat v 1 Kor), ki spada skupaj z izrazom sarx (8-krat v 1 Kor) k najbolj značilni antropološki terminologiji Prvega pisma Korinčanom. Sōma je v 5,3 izraz za Pavlovo osebo in ima veljavo osebnega zaimka; prim. Flp 1,20; Gal 2,19-20.

[2] Tudi izraz pneuma spada tukaj k antropološki terminologiji (prim. 1 Tes 5,23; 2 Kor 2,13).

 

 

 

Dan Biblične šole Je potekal v Celju pri Sv. Jožefu v soboto, 9. sept. 2017, med 9. in 15. uro, je uspel!!!

Zbralo se je ok. 60 udeležencev, ki je zavzeto prisluhnilo besedi o Besedi in Kruhu:

»Božja beseda je namreč živa in učinkovita, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in prodre do ločitve duše in duha, tudi do sklepov in mozga, in presoja misli in namene srca.« (Heb 4,12)

BS VIII 2

Božje kraljestvo ni v besedi, ampak v moči (1 Kor 4,20)

(BŠ IX 21/06/2017)

UVOD

a) Molitev:

2Kor 4,7-15: zaklad v glinenih posodah, da je preobilna moč iz Boga in ne iz nas." (2 Kor 4,7)

Papež Frančišek: Priznati, da smo ranljivi (petek, 16. junij 2017)

Papež je med sv. mašo spodbudil, naj se zavedamo, da smo slabotni, ranljivi, da smo grešniki. Samo moč Boga rešuje in ozdravlja. Nihče med nami ne more rešiti samega sebe. Da bi bili rešeni, potrebujemo moč Boga. Homilija je slonela na berilu iz drugega pisma svetega Pavla Korinčanom (4,7-15), kjer apostol govori o Kristusovi skrivnosti in pravi »"Imamo pa ta zaklad v glinenih posodah, da je preobilna moč iz Boga in ne iz nas." (2 Kor 4,7) Vse poziva, naj se zavedajo, da so glina, torej slabotni, grešniki. Brez Božje moči ne moremo iti naprej, je dejal sveti oče. Ta Kristusov zaklad nosimo v svoji slabotnosti, mi smo  namreč iz gline. Kajti moč Boga, sila Boga je tista, ki rešuje, ki zdravi, ki postavlja na noge. To je stvarnost naše ranljivosti. Papež je takole pojasnil: »Vsi mi smo ranljivi, krhki, slabotni in potrebujemo ozdravitev. On [Pavel] tako pravi: smo trpinčeni, smo utesnjeni, smo tepeni kot izraz naše slabotnosti, Pavlove slabotnosti, izraz gline. To je naša ranljivost. In ena od najtežjih stvari v življenju je priznati lastno ranljivost. Včasih hočemo to ranljivost prikriti. Ali pa jo zamaskirati, da se ne bi videla. Ali pa jo zatajiti … Sam Pavel na začetku tega poglavja pravi 'kar je zaradi sramote skrito' (2 Kor 4,2). Skrivanje je vedno sramotno. To so hinavščine.«

Hinavščina do sebe: ko ne priznam, da sem glina
Poleg hinavščine do drugih pa po papeževih besedah obstaja tudi hinavščina do samega sebe: ko verjamemo, da smo nekaj drugega, in mislimo, da ne potrebujemo ozdravljenja in podpore. Skratka, ko rečemo: 'Jaz nisem narejen iz gline, jaz imam svoj zaklad.' »To je hoja, je pot proti nečimrnosti, nadutosti, avtoreferencialnosti tistih, ki se ne čutijo kot glina. Odrešenje in polnost iščejo v sebi. A Božja moč je tista, ki nas rešuje,« ponovno izpostavi Frančišek. »Pavel prizna ranljivost: 'Stiskajo nas, vendar nismo utesnjeni.' Nismo utesnjeni, ker nas rešuje moč Boga. 'V negotovosti smo, pa ne obupujemo.' Nekaj Božjega je, kar nam daje upanje. 'Preganjajo nas, vendar nismo zapuščeni. Ob tla nas mečejo, vendar nismo uničeni.'… Vedno obstaja ta odnos med glino in močjo, med glino in zakladom,« je pripomnil sveti oče. »Mi imamo zaklad v glinenih posodah. A skušnjava je vedno ista: prikriti, zatajiti, ne verjeti, da smo glina. To je ta hinavščina v odnosu do nas samih.«

Stalni dialog med zakladom in glino
Papež Frančišek je izpostavil, da nas apostol Pavel s tem načinom razmišljanja, razpravljanja, pridiganja Božje besede vodi v dialog med zakladom in glino. To je dialog, v katerega moramo neprestano vstopati, da bi bili iskreni. Papež kot primer navede spoved. Ko naštevamo grehe, kakor da bi bili nek seznam cen na trgu, pri tem pa hočemo malo pobeliti glino, da bi bili močnejši. Nasprotno pa moramo sprejeti slabotnost in ranljivost, četudi se izkaže, da je to težko storiti. Sveti oče je ob koncu homilije še dejal, da je stvar velikodušnosti priznanje, da smo ranljivi, slabotni, krhki, grešniki. Samo če sprejmemo, da smo glina, bo k nam prišla izredna moč Boga in nam dala polnost, rešitev, srečo, veselje, da smo rešeni. In tako bomo sprejeli Gospodov zaklad.

 

b) Povzetek – pregled 1 Kor 1–4

Predstavitev strukture pisma!

 

 

Božja modrost se razodeva samo po Duhu (1 Kor 2,6–3,4)

Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, to je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo. (1 Kor 2,9)

Apostol se zaveda nemoči človeške besede in človeške modrosti pred veličino Božje ljubezni, ki se je razodela v Kristusovem križu. Človek z lastno modrostjo ne more prepoznati, da se je v Kristusovem ponižanju na križu razodela Očetova ljubezen do Sina in Sinova predanost Očetu, ki je človeku ponovno  odprla pot v Očetovo naročje. Brez daru Božje ljubezni, ki se iz Kristusove daritve po Svetem Duhu izliva v človeška srca (Rim 5,5), človek ne more zaživeti in razodeti novega življenja. Pavel v odlomku 2,6–3,4 spregovori o načinu spoznavanja teh najglobljih duhovnih resničnosti življenja. Bog se človeku želi razodeti, zato je Božje skrivnosti mogoče spoznati, vendar ne na način človeške modrosti, temveč na Kristusov način, na način velikonočne ljubezni.

Pavel se trudi ponovno razložiti drugačnost modrosti, ki jo oznanja. Ne gre za modrost, do katere se pride preko razpravljanja in prepričevanja, ampak je to modrost ljubezni, ki zahteva sprejetje in predanost. Modrosti križanega Kristusa ni mogoče sprejeti le s človeškim razumom, ampak je pri tem potrebna vera v absolutno ljubezen Boga Očeta. Ta se je razodela prav v tem, »da je poslal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16) To je skrivnost Božje ljubezni, ki jo lahko sprejme samo človek, ki ljubi. V Pismu Rimljanom Pavel to misel nadaljuje, ko zatrjuje, »da njim, ki ljubijo vse pripomore k dobremu.« (Rim 8,28) Za kristjana je tako ljubiti in verovati neločljivo povezano. Pri tem nujno potrebuje Svetega Duha, ki z Božjo lučjo osvetljuje dogodke lastnega življenja in življenja sveta, da lahko odkrije njihov pravi pomen in prepozna v njih Božje delovanje. Sveti Duh vernika odpre za spoznanje, kdo je Kristus in kdo je on sam. Nihče namreč ne more reči: »Jezus je Gospod«, razen v Svetem Duhu (12,3; prim. Jn 14,26; 15,26; 16,13). Ko Pavel pravi, da Duh preiskuje celo Božje globine (v. 10c), lahko misli pri tem predvsem na ljubezen Sina, »ki se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izničil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem … in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu.« (Flp 2,6-8) Ta Božji sestop v najglobljo človeško temo – v greh in smrt, pomeni za človeka novo rojstvo v novo življenje. To je življenje sina, ki je rojen iz ljubezni Očeta. Zdi se, da je za Pavla tisto najgloblje, kar Duh iz Božjih globin prenaša v človekovo srce, prav modrost spoznanja, da je Bog ljubeči Oče. »Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: 'Aba, Oče!'« (Rim 8,15-16; Gal 4,6) Novo življenja, ki ga vernik živi, tako ni sad njegovega naprezanja, ampak Božjega daru. Prav njegovo osebno novo življenje je v Kristusu že uresničeno, zato lahko Pavel v njegovem imenu zatrdi: »Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe.« (Gal 2,19b-20) Ta Božja modrost, ki je človeku darovana po Duhu, osvobaja Kristusovega učenca bremena lastne modrosti ter ga napolnjujem z upanjem in življenjem, ki ga je »Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.« (v. 9).

 

Vprašanja za zaključno reflekisjo

  1. Katera nova spoznanja o sv. Pavlu mi najbolj ostajajo?
  2. Za katere izkušnje o Božji besedi sem še posebej hvaležen in kako je ta izkušnja oblikovala moj odnos z Bogom?
  3. Kaj me izziva, spodbuja in kaj me tolaži?
  4. Biblična šola je bila tudi napor. Kaj je terjala od mene? Zakaj sem hvaležen?
  5. Kako mi je pomagalo delo v moji skupini – v malem občestvu?
  6. Moji predlogi za način dela Biblične šole v prihodnjem letu?

 

Martin je povzeto in shematsko takole zapisal:

  1. Ob zaključku prvega letnika Biblične šole EG, lahko rečem, da se mi študij teologije apostola Pavla vedno bolj prikazuje kot življenjski projekt. Ob znanstvenem študiju na fakulteti sem imel prevečkrat občutek, da ko zaključim z enim pismom ali teološkim sklopom, sem s tem končal in »veselo naprej«, ob »pastoralnem« študiju Pavlove teologije, pa vidim da temu ni tako. Pavlova pisma so izredno bogat, prevečkrat zapostavljen, vir za pastoralno delo. Pavel ni pisal »abstraktne« teologije, ampak je pisal življenjsko, konkretno, topično teologijo. Izhajal je iz konkretne situacije in preko oznanjevanja Kristusovega evangelija nakazoval življenjske smernice.

Pomen Poklicanosti

  • Zavedanje občestvenosti;
  • Pomen milosti za življenje in delovanje;
  • Služenje je poklicanost

Pomen Cerkve

  • Organska povezava vernikov;
  • Različnost darov, ki so dana v izgrajevanje občestva;

Oznanjevanje in služba oznanjevalca

  • Zavedanje, da smo k oznanjevanju poklicani vsi, da to ni samo dolžnost naslednikov apostolov, ampak vseh kristjanov;
  • Zavedanje, da oznanjevanje in sadovi ne izhajajo iz nas samih, da je kljub vsemu našemu trudu in prizadevanju, Gospod tisti, ki daje rast, tako pri povsem vsakdanjih opravkih, še posebej pa pri delu za Božje kraljestvo;

Božja modrost in Božji Duh za življenje Kristjana

  • Božja modrost ni človeška modrost. Gre za paradoks, za nasprotje človeške logike in Božje logike. Človeška logika in modrost je mesena, kar pomeni, da dolgoročno ne zdrži in kar je grajeno na mesenosti se poruši in takrat se pokažejo posledice, ki so precej tragične. Božja modrost je tista modrost, ki je zazrta proti večnosti, ki ne dela zgolj za sedanji trenutek ampak za večnost, ki presoja kaj je koristno in kaj škodljivo, kaj gradi in kaj ruši, kaj daje rast in kaj duši.
  • Božja modrost je vedno sad Duha.

Odraslost in mesenost

  • Odraslost je stanje v katerem želimo živeti in delovati. Odraslost je biti in živeti v zavesti, da smo Božji-Kristusovi.
  • Mesenost je stanje človeške logike, ki bolj kot koristi škoduje. Kot temu pravi Pavel v pismu Galačanom so to dela mesa, ki so znamenje nezrelosti in nedoraslosti osebe.
  • Arogantnost je največje znamenje mesenosti človeka.

Tempelj Svetega Duha

  • Telo je tempelj Svetega Duha in Cerkev je tempelj svetega Duha.
  • Telo je najkonkretnejši topos kjer prebiva Sveti Duh. Vsi ljudje smo poklicani, da postajamo tempelj kjer lahko prebiva Sveti Duh. Ta tempelj potrebuje skrb, nego in predvsem obilo ljubezni.
  • Kot drugo je Cerkev kot skupnost verujočih kraj prebivanja Svetega Duha. Prav tako kot telo, tudi Cerkev potrebuje skrb, nego in ljubezen, da je lahko resnično prava Kristusova Cerkev.

Oskrbniki Kristusove skrivnosti

  • Kristjanom je dana skrb za Božje skrivnosti. Nič jim ne moremo dodati in nič odvzeti, naša naloga je le, da jih branimo in neokrnjene predajamo naslednjim generacijam.
  • Pomembno je zavedanja, da Božje milosti ne moremo obvladovati lahko jo le širimo med ljudmi. Med vernimi in tudi nevernimi.

Pomen Svetega pisma

  • Beseda svetega pisma je zame izhodišče za življenje. Izredno pomembno se mi zdi, da si prizadevamo, da bi Besedo, ki jo poslušamo tudi zaživeli. Beseda sama po sebi ni tako pomembna, če ne postane meso, če ne postane rodoviten odnos.
  • »Ne preko tega kar je pisano«: zapisano Besedo spoštovati ji ničesar odvzemati in dodajati, lahko jo le negujemo in ohranjamo.
  • Trpljenje za Kristusa je vdano nošenje »križa življenja«, ki nam je dan. Vsakemu človeku je naložen križ, na nas pa je , da se odločimo kako bomo naložen križ sprejeli. Lahko godrnjamo in se pritožujemo, vendar nam to ne bo pomagalo. Lahko pa križ sprejmemo in ga nosimo kot ga je nosil tudi Kristus, vdano in s ponižnostjo.

Če na kratko povzamem nekaj spoznanj;

  • Zavedanje Kristusove poklicanosti; poklicanost ni sad zaslug, ampak milostni dar dan od Boga;
  • Izreden čut za pomen Kristusa in križa, ki je »Judom spotiko, poganom nespamet, tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, Kristusa, Božjo moč in Božjo modrost.« (1 Kor 1,24) in ga ves čas postavlja na prvo mesto;
  • Zavedanje pomena in mesta oznanjevalca, da je le »orodje« v Božjih rokah; kot pravi sam »Kaj je vendar Apolo? In kaj Pavel? Služabnika sta. (1 Kor 3,5a);
  • Postavljanje Božjega Duha na prvo mesto, s tem tudi začrta mejo med svetno in eshatološko usmeritvijo človeka;
  • Zavedanje kaj pravzaprav je pomen in namen Kristusove Cerkve; 1 Kor 1-4 so nekakšna ustava, podlaga, za vso misel, ki jo razvija skozi pismo;
  • Skrb za življenje Cerkve je poslanstvo vseh Kristjanov;
  • Zavedati se moramo, da ima vsak človek, ki ga srečamo izredno pomembno vlogo v našem življenju. Ob srečanju z osebo ne moremo ostati enaki kot smo bili pred tem. Vsako srečanje pusti vtis in me tudi spremeni. Pomembno je, da smo odprti za srečanje z »obličjem« bližnjega in Bližnjega.
  1. »Živa je namreč Božja beseda in učinkovita in ostrejša kakor vsak dvorezen meč in prodre do ločitve duše in duha, tudi do sklepov in mozga, in presoja misli in namene srca.« (Heb 4,12) Božja beseda je »živa in učinkovita«, se pravi, da se mora človek ob poslušanju, premaknit iz »cone ugodja«. Božja beseda me enostavno prisili, da se ustavim in zazrem vase ter premislim kaj pravzaprav sploh počnem. Enostavno mi postavlja vprašanje »Kaj so moje prioritete?« Ali so prioritete »zemeljske« potrebe, ali pa so zemeljske dobrine zgolj sredstvo za življenje z bližnjimi in Bogom.

Vedno bolj premišljujem o pomenu presojanja stvari, kaj je koristno in kaj ne koristi za Življenje.

Enostavno vidim, da so me različne situacije, ki so zemeljsko gledano totalna polomija, izoblikovale v to kar sem. Vse krivice, pohlepi, razprtije, nasprotovanja,… so prelomnice preko katerih enostavno moram iti, da bom nekoč lahko rekel, da so me izoblikovale v zrelo osebnost. Trdno sem prepričan, da bi brez težkih trenutkov zagotovo ne imel vere v Boga in bi bilo moje krščansko življenje zaključeno in dokončno opravljeno s sveto birmo.

Kot pravi Pavel »kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost« (Rim 5,20), lahko rečem tudi sam, da tam kjer se je pomnožila krivica, se je še veliko bolj pomnožila milost.

  1. Božja beseda je že po svoji naravi izziv, spodbuda in tolažba. Izziv za življenje v vsej pestrosti in resnosti, spodbuda v trenutkih obupa in tolažba, ki navdaja z vero, upanjem in ljubeznijo.

Največji izziv je živeti po besedi, kar mnogokrat ni enostavno. Božja beseda nas najprej kliče k poslušanju in kot drugo k čakanju. In prav to je zame osebno največji izziv poslušati in čakati.

Spodbuja me naj ne obupam, da se takrat ko najmanj pričakujem, pokaže rešitev; da so trenutki na katere čakam, veliko boljši kot tisti, ki bi jih sam hotel in, da so ljudje, ki jih srečujem veliko boljši kot tisti, kot bi si lahko želel.

Svetopisemske pripovedi nam govorijo o raznoraznih ljudeh, ki so počeli raznorazne reči, ki po nobenih kriterijih ne ustrezajo Krščanskim načelom (med njimi tudi apostol Pavel), pa vendar Bog ni obupal nad njimi. Prav to daje upanje tudi meni, če Bog ni obupal nad tistimi ljudmi, tudi nad mano ne bo.

  1. Biblična šola je napor in hkrati užitek. Napor v smislu obveze, da se redno udeležujemo srečanj in si prizadevamo za izpolnjevanje nalog, ki so nam dane. Koliko to uspeva je druga stvar. Glede na to, da smo vsi vpeti v druge dejavnosti, nam to gotovo ne uspeva toliko kot bi si sami želeli, vsaj zase lahko to zagotovo trdim.

Biblična šola je tudi nekaj izredno lepega in bogatega, še posebej poletna, saj imamo možnost, da se vsaj za nekaj časa, sredi »podivjanega« sveta, ustavimo ob Besedi, ki je zvesta in trdna in ki je vir Življenja. Dana nam je možnost, da prisluhnemo kaj nam Gospod govori v naši situaciji, v našem toposu. Dokler beremo Sveto pismo kot literaturo, Boga in bližnjega ne bomo srečali, če ga beremo kot Besedo, ki prihaja ob Boga, pa lahko spreminja naša življenja in medsebojne odnose. Če imamo trdne temelje, nas sodobni pretresi ne zamajejo v tolikšni meri kot bi nas brez ukoreninjenosti.

Predvsem lahko rečem, da sem izredno hvaležen za vsa spoznanja in ljudi, ki sem jih spoznal in ki jih še bom.

  1. Delo, pogovori v skupini so izredno dobra izkušnja. V manjših skupinah dobivamo možnosti, da drug drugemu in drug z drugim delimo svoja občutja, mišljenja in jih skupaj beremo preko Besede Svetega pisma. Še posebej delo v poletni biblični šoli je bilo izredno zanimiva izkušnja, že sama struktura »članov« vseh starosti in različnih poklicnih usmeritev je dala zelo dobro izhodišče za grajenje odnosov.
  2. Predlogi za način dela v naslednjem letu:
  • Zagotovo nadaljevati s prvim pismom Korinčanom in konkretnimi izzivi s katerimi se Pavel sooča v nadaljevanju in so izredno aktualna tudi v našem času;
  • K sodelovanju bi lahko povabili kakšnega gosta, ki bi obravnavano Besedo aktualiziral s svojega poklicnega vidika;
  • Verjetno bi se znotraj 1 Kor, lahko dotaknili tudi papeževe spodbude Evangelii gaudium, po kateri ima šola naslov in njenega in sporočila za naš čas in prostor;
  • Vsekakor je potrebno nadaljevati tudi s poletno biblično šolo.

 

 

Od vzgojitelja za Kristusa k očetu in materi (1 Kor 4,6-21)

(BŠ VIII 24/05/2017)

UVOD

a) Molitev:

Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco govoril o dveh učencih na poti v Emavs, o katerima beremo v Lukovem evangeliju (24).

Jezus ju predvsem sprašuje in ju posluša. »Naš Bog ni vsiljivi Bog,« je pripomnil sveti oče. Čeprav že pozna razlog njunega razočaranja, jima pusti čas, da se lahko v celoti poglobita v bridkost, ki ju je ovila. Na površje pride priznanje, ki predstavlja refren človeškega življenja: »Mi pa smo upali …« (Lk 24,21). »Koliko žalosti, koliko porazov, koliko neuspehov je v življenju vsake osebe!«  je dejal papež. »Navsezadnje smo vsi nekoliko kakor tista dva učenca. Koliko krat smo v življenju upali, koliko krat smo čutili, da smo samo korak od sreče, zatem pa smo se razočarani znašli na tleh. A Jezus hodi z vsemi obupanimi osebami, ki hodijo s sklonjeno glavo. In ko hodi z njimi na diskreten način, jim ponovno vrača upanje.«

Poklican, da postanem Kristusov služabnik in oskrbnik Božjih skrivnosti (1 Kor 4,1-21)

(BŠ VII 26/04/2017)

UVOD

a) Molitev

Zaupati Božji obljubi – Bog (edini prav) sodi

»Meni pa je prav malo mar, če me sodite vi ali kakšno človeško sodišče, pa tudi sam se ne sodim… Gospod je tisti, ki me sodi« 1 Kor 4,3.4

»Jaz sem z vami vse dni do konca sveta?« Mt 28,20; 1,23

„Če se naše srce ohladi, njegovo vedno ostane goreče. Naš Bog nas vedno spremlja, četudi mi po nesreči pozabimo nanj. Na meji, ki loči nevernost od vere, je odločilno odkritje, da nas naš Oče ljubi in spremlja, da nas nikoli ne pusti samih...«

Frančišek, sreda, 26. marec 2017

Krščansko občestvo je posvečeno Božje svetišče (1 Kor 3,1-23)
(BŠ VI 22/03/2017)

Človek božje svetišče (1 Kor 3,1-23)

Pavlovo oznanjevanje (3,1-9) - timsko delo ali prestižna vojna

1          In jaz vam, bratje, nisem mogel spregovoriti kot duhovnim, ampak kot mesenim, kot nedoraslim v Kristusu.
2          Mleka sem vam dal piti, ne krepke jedi; niste je namreč še zmogli; pa tudi zdaj je še ne zmorete,
3          še ste namreč meseni. Dokler sta namreč med vami zavist in prepir, mar niste meseni, mar ne ravnate po človeško?
4          Kadar namreč kdo pravi: »Jaz sem Pavlov«, drug pa: »Jaz sem Apolov«, – ali niste zgolj ljudje?
5          Kaj je vendar Apolo? In kaj je Pavel? Služabnika sta, po katerih ste prejeli vero: vsak, kakor mu je dal Gospod.
6          Jaz sem posadil, Apolo je zalil, Bog pa je dajal rast:
7          tako ni nič tisti, ki sadi, ne tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog.
8          Tisti pa, ki sadi, in tisti, ki zaliva, sta eno; vsak pa bo prejel svoje plačilo po svojem trudu:
9          Božja sodelavca sva namreč, vi pa ste Božja njiva, Božja zgradba.

Božja modrost se nam razodeva po Duhu (1 Kor 2,6-16)

Spodbuda papeža Frančiška

Poznati Jezusa in hoditi za njim! 

"Krščansko življenje je zelo preprosto. Potrebno ni nič nenavadnega ali težkega, dovolj je postaviti Jezusa v središče naših vsakdanjih izbir... Jezus Kristus, ki se razodene, se da videti. Mi pa smo povabljeni, da ga spoznamo, prepoznamo v življenju, v številnih življenjskih okoliščinah: prepoznati Jezusa, poznati Jezusa.

Ne z besedo modrosti, tem več z besedo križa (1 Kor 1,17-18)

I. UVOD

Molitev

Srečanje smo tudi tokrat začeli z molitvijo ob Božji besedi četrtega adventnega tedna, ki nas prebuja, da bi prepoznali znamenja Božjega delovanja.

»Izprosi si znamenje od GOSPODA, svojega Boga, v globini podzemlja ali v višavi zgoraj! …. Zato vam bo Gospod sam dal znamenje.« (Iz 7,11.14)

Dnevna Božja beseda zadnjega adventnega tedna nas spodbuja, da bi prepoznali znamenja Božjega nagovarjanja (npr. Iz 7,10-14; Lk 1,18.34sl.). Bog nam govori po vsem, kar je, kar obstaja, po dogodkih, po zgodovini in po naravi. V judovsko-krščanski veri sta svet in zgodovina primarno prostorje Božjega razodevanja. V Bogu zorimo toliko, kolikor ga nam uspe prepoznavati v konkretnem življenju.

Razdori v korintski Cerkvi (1 Kor 1,10-17)

Večer smo začeli s premišljevanjem ob papeževi meditaciji evangeljskega odlomka tega tedna (Lk 21,5-19), ko se učenci sprašujejo, kaj bo ostalo od templja, ki je orašen z lepimi kamni in zaobljubljenimi darovi...

Kako bo tisti dan, ko bom pred Jezusom?

Zvestoba Gospodu ne razočara. Če bomo zvesti, nas ne bo strah niti v trenutku smrti in Božje sodbe. Papež Frančišek je med homilijo v kapeli Doma sv. Marte (torek, 22. november 2016) posvaril pred prevaro »odtujenosti« življenja, ki pomeni živeti kakor da ne bi bilo potrebno nikoli umreti. Obenem je povabil, da bi premislili, kakšno »sled pušča naše življenje«. Izhodišče njegove homilije je bil Gospodov klic, da bi resno premislili o koncu (Lk 21,5-11) in sicer koncu vsakogar med nami, kajti vsi ga bomo imeli. Gre za premišljevanje Cerkve v zadnjem tednu liturgičnega leta.

Na začetku prvega srečanja smo prisluhnili papežu Frančišku, ki v svojih katehezah vedno znova navdušuje za zvesto branje Božje besede in za življenje po njej.

Sveto pismo ni samo za proučevanje, ampak da »jo hodimo«, pravi Frančišek. Blagor tistim, ki hodijo v Gospodovi postavi (Ps 128,1). Postava je za življenje, je kot pomoč za ustvarjanje kraljestva, ustvarjanje življenja. Danes nam Gospod pravi, da je tudi kraljestvo »na poti«, »hodi« kot kvas, kot gorčično zrno (Lk 13,18-21). »Kaj je Božje kraljestvo? Morda je Božje kraljestvo neka dobro zastavljena struktura, v celoti urejena, dobro pripravljene organizacijske sheme … In tisto, kar v njih ne vstopi, ni Božje kraljestvo. Ne. Z Božjim kraljestvom se zgodi isto, kar se lahko zgodi s postavo: nepremičnost, togost …

biblicna sola logo

Biblična šola Evangelii gaudium želi biti odgovor na spodbude papeža Frančiška, da bi živeli svojo vero v vsakdanjih korakih usmiljenja in ljubezni ter da bi ponovno odkrili Sveto pismo kot knjigo življenja, kot živo Besedo, ki je namenjena meni in lahko spreminja moje življenje.

Back to top