Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

Iz izpovedi o posebnosti novozaveznega sporočila so že različni namigi na pisce teh spisov prepoznavni. Najbolj pomembne točke je treba posebej premisliti.  Samo v malo primerih moremo ugotoviti istovetnost piscev posameznih spisov. Kjer to ni mogoče, moramo biti najprej odprti za različne možnosti nastanka spisov. Iz te osnove je do tu bil govor tudi o "piskah!" ali piscih. Ni mogoče izključiti, da so določeni novozavezni spisi bili napisani od žensk. Ker nam je danes merodajni vpliv žensk v posameznih skupnostih novozaveznega časa bolj znan kakor prej, je ta možnost izrecno poudarjena. 

V svoji nalogi oznanjanja novozaveznega sporočila o Jezusu Kristusu so pisci ostali ljudje. Zaradi delovanja Božjega Duha niso bili potegnjeni iz svoje človeškosti; so otroci svojega časa in svoje omike, z vsemi omejitvami in možnostmi, ki jih to vključuje. Tako pisci pišejo v njihovem tedanjem načinu izražanja, na podlagi njihove verske izkušnje, njihove izobrazbe in stanu, na podlagi družbenih razmer njihovega časa in v okviru njihove tedanje predstave o svetu. Zato je tudi razumljivo, da se jim dogajajo napake - naj bodo zgodovinske, jezikovne ali druge vrste. Bog jih pri njihovem pisanju besedil jemlje v službo, pri tem pa ne spreminja njihovega bitja in njihove človeške posebnosti. Tako znana "nezmotljivost" spisa ne pomeni neke dokončne, nadčloveške popolnosti, temveč se nanaša na prej opisano razumevanje resnice. 

Nova zaveza je torej napisana po človeško. To ne pomeni omejitve; veliko bolj odpira ta ugotovitev pogled za edinstveno posebnost druženja Boga s človekom: Bog govori v svojem sporočilu ljudem na človeški, na človeku razumljiv način. Samorazodetje in posredovanje Boga v svetih spisih se dogaja na človeku primeren način, torej v obliki, ki jo človek more razumeti in dojeti: Spis je položen v človeško izkušnjo in življenje, in v obzorje človeškega razumevanja. V spisih je izražen človeški jezik.  Bog pa je izbral drugo pot. Različni ljudje so bili po svojih izkušnjah Boga, po svojem osebnem verovanju spodbujeni, da so svojo podobo Boga, svojo zgodovino z Bogom napisali in posredovali. Čutili so se od Boga samega okrepljeni in pooblaščeni. Na področju nastajanja Nove zaveze se pri tem sklicujejo na svoje tesno ali posredno zadrževanje v bližini Jezusa Kristusa.

Bog sam se je pri tem postopku ponižal, na mnogoteri način se je spustil v človeštvo: pri svojem obračanju k človeku; pri podajanju svojega sporočila v človeški (in zato nujno okrnjeni in omejeni) besedi; pri omejitvi svojega delovanja na določen zgodovinski trenutek; končno pri poosebitvi svojega sporočila v človeški osebnosti Jezusa Kristusa iz Nazareta (prim. Flp 2,6-7; Jn 1,14). Zato je sveti spis tudi človeški spis, so njegovi pisci v bistvu tudi ljudje. Besedila so zato razporejena v zgodovini in oblikovana v človeškem jeziku. Samo tako je Božje sporočilo nam lahko razumljivo in dostopno. 

V novozaveznih spisih govorijo različni pisci o Kristusovem dogodku. Pri tem kažejo odtise svoje verske izkušnje in delovanja Duha. Razumljivo je, da njihovo (človeško) dojemanje ne zadostuje, da bi zajeli celovito polnost Jezusa Kristusa in ga nato še v človeškem jeziku izrazili. Razen tega pišejo popolnoma različnim naslovljencem v različnih časih. Tako so nam v novozaveznih spisih po posameznih piscih odprti različni dostopi do osebnosti in delovanja Jezusa. Vsak vnaša pogled s svojega zornega kota in tako iz mnogoterosti polagoma nastaja celota. 

Nazorna primerjava lahko to izpopolni: Pisci novozaveznih spisov gledajo enako s krožnega oboda na sredino, na Kristusov dogodek. Tako vsak vidi s svojega zornega kota le del resnice Jezusa Kristusa. Nam pa, ki imamo pred seboj celoto novozaveznih spisov, se odpira v celotnem pogledu na posamezne poti celovit dostop do resnice in razsežnosti Kristusovega dogodka.  Iz risbe je možno sklepati, da enotnost spisa počiva v njegovi mnogoterosti. Njena celota je podana v samem Jezusu Kristusu; njegova osebnost in resnica je v sredini spisa. To nas vodi k temeljnemu načelu razlage spisa: Sveto pismo je treba brati in razlagati v njegovi celoti. Prav pod vidikom celote posameznih spisov o Jezusu Kristusu je prepoznavna grožnja, ki jo lahko nosi s seboj ločeno branje in razlaganje posameznih odlomkov.

Back to top