Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

Klic v novo življenje

Prof. dr. Maksimilijan Matjaž, predstojnik katedre za Sveto pismo in judovstvo na Teološki fakulteti, predava eksegezo Nove zaveze in biblično teologijo. Polega raziskovalnega dela na področju Nove zaveze strokovno deluje tudi na področju biblične pastorale. Njegov prevod in komentar Prvega pisma Korinčanom Klic v novo življenje nam približa življenje v korintski skupnosti. Poleg tega je pa tudi dobrodošel pripomoček vsem, ki želijo odgovoriti na klic v novo življenje, ne le udeležencem biblične šole Evangelii gaudium, ki se je jeseni začela v Celju.

milan m2017 

Poleg rednih predavanj na fakulteti posvečate veliko časa študiju apostola Pavla. Zakaj?

Apostol Pavel kot eden najbolj gorečih oznanjevalcev in borec za resnico evangelija nam ima tudi v tem aktualnem času Cerkve veliko povedati glede vprašanj prenovljenega in življenjskega oznanjevanja evangelija po zgledu, ki nam ga daje papež Frančišek. Med Pavlovimi pismi je najbolj aktualno prav Prvo pismo Korinčanom (1 Kor), kjer je opisan stalni boj Kristusove evangeljske miselnosti z miselnostjo časa ali duha sveta, ki je vedno bolj ali manj v nasprotju z logiko evangelija, ki je logika križa, to je logika blagrov in svobode.

Eden glavnih izzivov vsakega biblicista je, kako bi Besedo prenesel različnim poslušalcem.

Študij Svetega pisma je težko omejiti na predavalnice. Sveto pismo je knjiga Življenja v dobesednem pomenu in ga ne moremo brati samo kot študijsko knjigo, ampak ga beremo kot knjigo občestva, kot neke vrste osebni duhovni dnevnik. Tudi študenti imajo posebne zahteve in potrebe, ki presegajo zgolj študijsko znanje, saj se bolj ali manj zavedajo, v kakšnem prostoru bodo morali spregovoriti o teologiji in pričati za novo življenje. Tako za krščanskega laika in še posebej pa za duhovnika je ključno intenzivno življenje z Božjo besedo. To je hkrati šola novega občestva, ki ga moramo kristjani vzpostavljati v družbi. Prav pri formaciji mladih duhovnikov se je pokazalo, da je sam študij premalo, da tudi leta v bogoslovju še ne zadoščajo za polno duhovniško življenje in da je potrebna stalna formacija v občestvenosti. Morda je ena glavnih spodbud zadnjega pontifikata usmerjena prav v prebujanje evangeljske občestvenosti v Cerkvi. Ob tem se je pokazala potreba po neki obliki stalne biblične formacije. Tako se je rodila biblična šola Evangelii gaudium, ki se opira na prizadevanje papeža Frančiška, da bi brali svoje življenje v luči Božje besede in Božjo besedo skozi svoje življenje. V prvem letu razmišljamo predvsem ob študiju Pavlovega pisma Korinčanom, kjer apostol oblikuje prvo krščansko skupnost, ki se rojeva v poganskem okolju, kjer logika križa prebuja kvečjemu sočutje oz. posmeh. Tematika je torej zelo aktualna. Močan odziv med udeleženci kaže na potrebo po takem pristopu in lakoto po Božji besedi, kar daje optimizem. V prvi vrsti smo šolo namenili duhovnikom in aktivnim laikom, ki želijo z odgovornostjo živeti za Cerkev in slutijo novo življenje v občestveni Cerkvi.

Kako naj se učimo brati lastno življenje in življenje sveta v luči Božje besede?

Krščanska abeceda, kakor jo ponavlja papež Frančišek, bi morala biti dnevno branje Božje besede. Če se zavedam, da sem poklican v življenje vere preko Besede in da je le ta utemeljena v zvestobi Boga Očeta, ki vedno znova išče načine, da sreča moje življenje, je najboljše sredstvo redno branje Božje besede. Po dnevni Božji besedi, ki spremlja vso Cerkev, tudi danes meni konkretno govori. Kristusovega mišljenja se ne morem učiti drugače, kakor da redno berem in spoznavam, kako je Kristus razmišljal, kako Gospod govori, kakšni so bili njegovi odnosi z ljudmi, z učenci, z njegovimi nasprotniki, s tistimi, ki so mu stregli po življenju, ali onimi, ki so iskali od njega to ali ono. Prvi korak do poglobljenega gledanja na dogajanje v svetu in v mojem življenju je zvestoba dnevnemu branju in prizadevanje, da Besedo ohranim, si jo zapomnim in jo nosim v različne odnose. Iz Besede bo zavel Duh, ker je to nekaj živega, in ta Beseda bo dajala mojemu vsakdanjemu življenju novost življenja.

Pa se vrnimo k 1 Kor. Kako naj se učimo Kristusove modrosti?

V Korint je prišel na svojem drugem misijonskem potovanju iz Aten, kjer se je srečal z vrhunsko modrostjo tega sveta. Atenčane je nagovarjal v njihovem jeziku, zato so ga navdušeno poslušali. A vse, dokler ni začel govoriti o pomenu vsakdanjega življenja za večnost. Življenje smo prejeli v dar, da bi obrodili sadove, ki jih bomo prepoznali v večnosti, ko se bomo srečali s Kristusom, Gospodom vesoljstva, kar pomeni s Sodnikom. Ko so Atenci slišali, da bo te sadove nekdo presojal, so rekli: »O tem bi te poslušali kdaj drugič« (Apd 17,32). V ključnem trenutku za prenos Besede v življenje, je jezik modrosti sveta odpovedal. V Korintu, kamor je prišel iz Aten, je zato Pavel spregovoril na čisto drugačen način. Ni nagovoril njihove modrosti, temveč njihovo izkustvo telesnosti, njihove osnovne odnose. Govoril pa jim ni v jeziku modrih, temveč v jeziku križa. Ta jezik pa razkrinka vsako človekovo malikovanje, ko človek z izgovorom, da časti Boga, gradi lastne ideološke kulte.

Pavel v prvih štirih poglavjih 1 Kor predstavi križ kot osnovni kriterij spoznavanja Boga. Kaj pomeni beseda križa?

Beseda križa predstavlja drugačno logiko, ki jo modri tega sveta prezirajo oziroma se je bojijo. Pavel piše, da je beseda križa poganom v nespamet in posmeh, Judom pa v pohujšanje in spotiko, ker si ne morejo predstavljati takšne božje nemoči in ponižanja. Beseda križa pomeni radikalni preobrat od pozunanjenega vrednotenja, ki omamlja svet, k poglobljenemu pogledu, ki prepozna rast v sestopanju in darovanju. Nasproti malikovanju in hkrati zaničevanju telesa, ki vlada v Korintu, spregovori Pavel o njegovi svetosti, ki ima svoj nenadomestljiv delež v Kristusovem telesu, ki je Cerkev – občestvo krščenih.

»Glejte, les križa, na katerem je Zveličanje sveta viselo!« je povabilo k čaščenju križa. Kaj predstavlja les križa v Jezusovem oznanilu?

To me najprej spomni na najstarejši motiv križa v Svetem pismu, ko Bog naroči Mojzesu, naj naredi strupeno kačo in jo obesi na drog, da bodo lahko ozdraveli vsi, ki bodo to kačo pogledali (4 Mz 21,4–9). Ljudstvo se je naveličalo hoje po puščavi, godrnjali so zoper Boga in Mojzesa ter hoteli nazaj. Izražali so dvom nad Bogom, nad tem, kdo jih je izpeljal in kdo jim daje življenje, kar je priklicalo v tabor kače in smrt. S pogledom na kačo naj bi ljudje prepoznali vzrok svoje bolezni – to je svojo nezvestobo in greh, da bi lahko potem osvobojeni zahrepeneli po Življenju. Ta motiv vzame za svoj vodilni motiv tudi evangelist Janez, ko želi predstaviti skrivnost Jezusovega sestopa in njegovega povzdignjenja v Očetovo življenje, ki se zgodi z njegovim darovanjem na križu. Pri zadnji večerji je z umivanjem nog učencem napovedal, da jih je vzljubil do konca, da jim je dal vse. Prav pri umivanju nog se je ob Petru pokazalo, da je glavna človekova grešna blokada njegov ego. Dokler človek ne odloži svojega oklepa, ki ga samo na videz varuje, in ne prepozna svoje dejanske nemoči, Božjega daru ne more sprejeti. Ko rečemo »Glejte les križa«, se v tem telesu srečata dve veliki vsebini: po eni strani Božji sestop, njegova pripravljenost dati vse, po drugi strani pa nemoč in smrtonosna razsežnost človekovega individualizma, ki ga zapira pred Ljubeznijo.

Jezus učence v Janezovem evangeliju vzgaja, da bi vztrajali na poti križa tudi ob pogledu na zadnjo etapo njegovega življenja – na njegovo ponižanje na križu. Samo Janez je zapisal, da je stotnik prebodel Jezusovo stran in iz njegove strani sta pritekli kri in voda, kar pomeni, da se je Bog kot človek in kot Bog popolnoma izpraznil in dokončno sestopil v človekovo življenje. Prebodeno Božje srce tudi pomeni, da se lahko Bog in človek srečata samo v človeški realnosti.

Logika sveta je imeti, zgrabiti, zadržati, logika evangelija pa izpuščati in dajati. Kako sredi napetosti nasprotujočih si logik prepoznati in se odločiti za rast?

Jezus je svoje učence vedno znova vabil, a verjetno tudi plašil s povabilom: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sam sebi, vzame svoj križ in hodi za menoj« (Mr 8,30). Jezusovo besedo na prvi pogled razumemo kot poziv k odpovedi nečemu, kar potrebujemo, kar je naše in dragoceno. Ob takšni zahtevi lahko hitro pridemo v konflikt z zapovedjo, naj ljubimo samega sebe tako kot Boga in bližnjega. A zavedati se moramo, da nas k hoji za Sinom ne vabi sovražnik življenja, temveč sam nebeški Oče, ki je naredil vse, da bi nekoč spet prišli do dokončnega življenja. Najprej moramo torej prepoznati njegovo ljubezen, da se bomo lahko odločili zanj. To je tudi izhodišče, če hočemo govoriti o križu. Samo tako lahko odpoved pravilno razumemo kot osvoboditev od tega, kar ne daje življenja, kar ni del mojega polnega življenja. Življenja si ne morem prigrabiti, ampak ga lahko le sprejmem kot dar in ga potem tudi živim kot dar. Odpoved samemu sebi je odpoved svojemu v kačo zagledanemu jazu, ki verjame, da bo s svojim naporom in prizadevanjem ustvaril in zavaroval svoje življenje. Ko se lahko temu odpovem, stopim v Božjo logiko ali logiko križa, ki je darovanje, ki rojeva ljubezen. S stopanjem v logiko osvobajanja, izpuščanja in darovanja se dejansko vračam v novo življenje, ki mi je bilo darovano pri krstu.

Križ torej ni nekaj, čemur se moramo za vsako ceno izogniti?

Križa ne smem razumeti kot mučilno orodje. Križ je najprej simbol za konkretno življenje, ki mi je dano in je samo toliko časa negativno breme, dokler si domišljam, da ga moram nositi sam. Križ je zato tudi poziv k življenju v občestvu. Najprej v občestvo z Njim, ki me je poklical v življenje, nato pa občestvo s tistimi, s katerimi sem na poti. Križ pomeni sprejeti življenje kot darovano, a križ bo zacvetel in obrodil sadove samo, če bo prepoznan kot del občestva. Mislim, da je zato bolj primerno, da besedo »odpoved« nadomestimo z besedo »darovanje«. Odpovedujem se nečemu, česar ne potrebujem in ni tako pomembno, darujem pa to, kar ljubim, kar mi je dragoceno.

Vas je kateri od stavkov v 1 Kor posebej nagovoril in o njegovem pomenu že dlje časa razmišljate?

Že nekaj časa me spremlja Pavlova trditev: »Zvest je Bog, ki vas je poklical v občestvo s svojim Sinom Jezusom Kristusom, našim Gospodom« (1 Kor 1,9). Prepoznal sem, da je to tudi ključni stavek krščanskega oznanila v sodobnih Korintih. Pismo Korinčanom je nastalo kot odziv na krizo vere v ljubezen in moč Boga. Korinčani so najprej z velikim veseljem sprejeli oznanilo o Kristusu, o vstajenju, o evharistiji in o Gospodovi večerji, čez čas pa so odkrili, da so še vedno zelo človeški, da so med njimi spori in da je v njih še vedno močna miselnost korintskega okolja, ki je bila zaznamovana z mesenostjo in pohlepom. Pavel jim zato hoče odpreti oči, da Boga ne moti toliko njihova grešnost in nemoč, kakor njihova napihnjenost in zagledanost vase. To je največja blokada, da ne morejo Boga prepoznati in se mu izročiti. Pavel nas v vseh pismih spodbuja, da bi se učili, kaj pomeni živeti v njem in imeti njegovo miselnost. Izvor moči in sprememb ni moja volja, temveč navdih Očeta, ki prihaja po njegovem Duhu.

Odločiti se za življenje v občestvu danes, ko je v ospredju individualizem, pa je tudi težko.

Klic v občestvo pride nujno v konflikt z mojim strahom za samega sebe. Življenje v občestvu je odpoved sebičnosti, graditvi na samemu sebi. Ni se lahko odpovedovati lastnim idejam, predstavam in trdnim institucijam. Jezusove besede: »Pridi in hôdi za menoj!« (Lk 18,22) so najprej klic k hoji za njim. Vsak učenec se bo na poti prej ali slej moral soočiti s svojimi predstavami, značajem in jih v občestvu usklajevati z Drugim. Hkrati pa bo v občestvu prepoznaval tudi svoje darove, s katerimi bo gradil sebe in občestvo. Pavel se v svoji osrednji katehezi v Pismu Korinčanom, kjer vzgaja za življenje v občestvu, sklicuje prav na telo in tako Cerkev kot Kristusa primerja s telesom (1 Kor 12,12–26). Skupnost je kot telo sestavljena iz različnih udov, vsak v tej skupnosti je dragocen, vsak živi iz drugega in za drugega. Zavedanje vključenosti nas osvobaja strahu za samega sebe, je pot, kjer se rešujemo kompleksov nepomembnosti, manjvrednosti in se učimo odgovornosti za druge. Pavel poudari, da so telesni udje, ki se zdijo slabotnejši, še bolj potrebni (12,22), z večjo pozornostjo do šibkih pa se bo večala tudi rodovitnost celotnega občestva.

Kaj pomeni klic v novo življenje v konkretnosti našega življenja?

Novost življenja je živeti osvobojeno življenje, življenje, ki nam ga je Bog pri krstu že podaril, ki pa ga vse prevečkrat nosimo v zapečatenih posodah. Bog se je enkrat in dokončno odločil za vsakega izmed nas in nam izkazal »ljubezen do konca«. Od takrat smo njegovi in naša edina pomembna naloga na tem svetu je, da to njegovo odločitev sprejmemo in vzljubimo. Vse, kar delamo z ljubeznijo, osvobojeno od svojega egoizma, kar živimo v odnosu, je pravzaprav že novo življenje. Z branjem Božje besede se mi ostri pogled in vonj za to novost življenja. Hkrati pa vstopa vame tudi Duh moči, ki me preoblikuje, ki me pritegne, da odgovorim na svoj način, v svojem veselju in s svojo ljubeznijo. Veselje evangelija je humus, je življenjska drža novega življenja.

mm 2017 ziv

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vir: Jana Podjavoršek, Družina - Naš pogovor; foto: Tatjana Splichal

Back to top