Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

Ko se sprašujemo o namenu novozaveznih besedil, moremo - kar na široko - ugotoviti, da hočejo bralcu nekaj sporočiti. Ta temeljni namen sporočanja ali obveščanja dovoljuje, da različne lastnosti novozaveznih besedil postanejo bolj razločne.  Sporočanje je treba razumeti kot postopek predaje določene vsebine. To gre od pošiljatelja k prejemniku. Za postopek sporočanja uporablja obveščanje posrednika, ki je lahko odvisen od vsebine obvestila in od okolja. S celotnim postopkom povezuje pošiljatelj namen, ki ga po zaželenem ali vpeljanem postopku želi prenesti na prejemnika. Obvestila brez namena ni, kajti v tem primeru ni na razpolago notranjega gibala. Če se prestavitev namena sporočila posreči, moremo govoriti o uspelem obvestilu. Ta preprost postopek obveščanja lahko nazorno predstavimo takole: pošiljatelj - izrek/sporočilo - prejemnik.

Če si ta postopek predstavimo v območju govorjenja, moramo misliti na govornika in poslušalca; v primeru pisnega postopka pa moramo govoriti o pošiljatelju in naslovljencu. Če ta postopek obveščanja prenesemo na Novo zavezo, moremo sporočilo, ki naj bo posredovano, opisati kot "Kristusov dogodek". Obrazec potem izgleda takole: pošiljatelj/pisec - Kristusov dogodek - naslovljenci/skupnost. V tej zvezi se moramo zavedati, da so novozavezna besedila izvirno bila napisana za poslušanje. Tako, na primer, piše pisec Kol: "In ko se pismo pri vas prebere, poskrbite, da se prebere tudi v laodikejski cerkvi; in pismo iz Laodikeje tudi vi preberite" (Kol 4,16).

Besedila je bilo torej treba prebrati; to se je dogajalo v okviru bogoslužne skupnosti. Pisna oblika je nadomestek za ustno predajo. Ker ustno in osebno posredovanje sporočila iz različnih razlogov pogosto ni mogoče, spreminja pošiljatelj sporočilo iz ustnega govora v pisno obliko; naslovljenci obračajo to pot spet nazaj, ko se pisna besedila berejo in sprejemajo sporočila s poslušanjem.  Pri razumevanju novozaveznih besedil torej posebnih naglasov, poudarkov in miselnih povezav ne moremo pri tem razbrati iz predložene pisne oblike (to je iz tiskane podobe). (Tudi na podlagi pisnih danosti v času nastanka spisov to ni bilo mogoče). Postavitev naglasov in poudarkov je treba mnogo bolj razbrati iz podobe besedila, izbire besed in iz posebnosti v oblikovanju.

Davni človek je bil za zvočno sprejemanje vsebine veliko bolj izobražen kakor je sodobni človek. To je odvisno od zunanjih okoliščin, posebno pa od poznavanja branja in pisanja in od premajhnih možnosti. Tudi pisne podlage so bile zelo drage in težko jih je bilo nabaviti. Nekatera novozavezna besedila kažejo že v načinu oblikovanja postavitev poudarkov in znamenja za miselne povezave.  Verjetno je Jezus sam - kakor je bila tedaj navada - svoje oznanjevanje gradil po "mnemotehničnih" pravilih, to pomeni: njegov način govorjenja je bil tako izbran, da so si poslušalci slišano z lahkoto vtisnili v spomin. Ta umetnost oznanjanja je nato pustila svojo usedlino tudi v novozaveznih spisih.  Pisci bibličnih spisov so torej hoteli "Kristusov dogodek" dati naprej v pisni obliki. Brez dvoma niso imeli za to nobenega Jezusovega namiga - to bi vsekakor za  prepričljivost svojega delovanja v spisih omenili - in imeli so samo približne podobe in vzorce za to, kako naj takšno napisano sporočilo izgleda. Pri posredovanju sporočila ubirajo pač zanje mogočo in hkrati najbolj prepričljivo pot.

Tako nahajamo v Novi zavezi zelo različne književne vrste, v katere je sporočilo na svoji poti od pošiljatelja do prejemnika oblečeno: evangelij, apostolska dela, pisma, razodetje.  Te širše književne vrste posameznih spisov morejo biti v posebnostih različnih besedilnih odlomkov v posameznem spisu še bolj opredeljene (na primer: prilika, pripoved čudeža, pouk učencev, razprava, opomin, himna/hvalnica, pridiga/govor). S književnimi posebnostmi poskušajo pisci bistvo sporočila še posebej izdelati. Pri tem se morajo ozirati tako na naslovljence kakor na lastne možnosti in na posebnost sporočila, ki ga hočejo posredovati. 

Kakor v vsaki književnosti tako je tudi tu treba upoštevati, da je vsako književno vrsto treba brati in razumeti na njen lasten način; ali oprijemljivo: evangelij pač ni pismo; himna ima drugačna govorna pravila kakor razprava. Z določeno književno vrsto so povezani različni govorni in posredovalni nameni piscev.  Za razumevanje besedila je treba upoštevati namen pisca kakor tudi književno posebnost besedila:  Kajti vsako novozavezno besedilo hoče nekaj določenega in na določen način izraziti.  Iz tega izhajata dve temeljni vprašanji o besedilu: Kako govori pisec? Kaj hoče s tem povedati?

Dobivamo torej mnogotero posebnost posredovanja Kristusovega dogodka razločneje na pogled. Spomnimo se prej uporabljenega vzorca s tem težiščem, tako lahko izgleda: pošiljatelj/pisec - evangelij, apostolska dela, pisma, razodetje - naslovljenci/skupnost. Poleg mnogotere zunanje podobe novozaveznega besedila je mogoče odkriti njegovo vsebinsko posebnost. Tako je mnogoterost predstavljanja vsaj v jedru pripeljana do določene edinosti. Vsem novozaveznim spisom je skupno, da nočejo samo opisovati ali iz zgodovinske radovednosti nekaj poročati. Veliko bolj so besedila nastala na podlagi osebne prizadetosti piscev in pa na podlagi vprašanj naslovljencev.

Po predstavitvi v spisih je izpričana lastna vera, je sporočilo o Jezusu Kristusu posredovano iz lastne prizadetosti. To vsekakor povzroča, da pristop ni oddaljen in hladen, temveč osebno zavzet in z uporabo vseh razpoložljivih  (v tem primeru književnih) sredstev. V ospredju ni čim večja hladnost in zgodovinska radovednost, temveč namen oznanjanje sporočila o Jezusu Kristusu. Podlaga za verovnost novozaveznega sporočila zato ni v prvi vrsti zgodovinska dokazljivost, temveč pričevanje apostolov in prve cerkve.

Takšno razumevanje novozaveznih besedil pa ne pomeni takoj izključno osebnega pristopa, ki bi nas puščal zaman spraševati po splošno veljavni resnici spisov. V tej zvezi morata biti upoštevani dve stališči:

Novozavezni pisci pišejo iz svoje povelikonočne verske izkušnje. Na Jezusa Kristusa gledajo pod vplivom njihovega verujočega prepričanja, da ta Jezus ni ostal v smrti, temveč je vstal in je bil povišan. Tako gledajo celoten Kristusov dogodek - torej tudi predvelikonočno Jezusovo dejavnost - iz velike noči, kakor z očali velikonočnega dogodka. V tem povezujočem načinu opazovanja so podprti od Božjega Duha, ki jih usposablja, da zunanja znamenja in izkušnje razlagajo s pogledom na podobo in bitje Jezusa. Gledajo nazaj v Jezusov čas in na prvi velikonočni dogodek in oznanjajo Kristusov dogodek v svoji sedanjosti.

Tako dobivajo tudi Jezusova predvelikonočna beseda in dejavnost pravi pomen in odgovarjajočo vrednost. Nazorno je to mogoče prikazati tudi na ta način:  Evangelisti in drugi pisci gledajo nazaj na Jezusovo zemeljsko življenje in na njegovo smrt in vstajenje kot na eno celoto. Tudi to delovanje Duha v prvi cerkvi je izpričano dogajanje, ki ne leži na ravni stroge dokazljivosti. Temeljna odločitev za sprejem Božjega delovanja v tem območju pade že prej in na drugem mestu: povezano je z vprašanjem, koliko je Bog res priznan kot delujoč na tem svetu, ali oprijemljivo: koliko smo sposobni sprejeti izpoved, da v življenju cerkve in v nastajanju Svetega pisma Bog in človek sodelujeta. Samo pod tem pogojem je mogoče govoriti o druženju s "svetim" pismom; drugače gre seveda za ukvarjanje z navadnim književnim delom iz antike.  
 
V tej zvezi je treba postaviti tudi vprašanje resničnosti spisa. Pri tem moramo biti na jasnem, da danes pojem resnice pogosto zožujemo na zgodovinsko ali znanstveno resnico. Brez dvoma to odgovarja, toda ne celovitemu in polnemu razumevanju resnice. Resnica, ki nam jo hoče posredovati Nova zaveza, ni v prvi vrsti zgodovinska resnica. Ta stoji pogosto v ozadju, utripa zraven, ni pa odločilna. Veliko bolj hočejo pisci voditi do tiste globlje resnice, ki je v delovanju Boga naproti ljudem dostopna in prepoznavna. Zato uporabljajo vsa razpoložljiva sredstva svojega časa in svojega življenjskega okolja. Resnica, ki je v novozaveznih spisih prenesena v jezik (ali v zvenenje), je zlasti resnica o našem odrešenju, ki prihaja od Boga. Spisi nočejo dajati niti znanstvenih niti zgodovinskih izpovedi. Veliko bolj gre pri tem za odločilno obračanje Boga k človeku, ki je na človeku razumljiv način preneseno v jezik.

Z ozirom na danes pogosto prednostno zgodovinsko postavitev vprašanja, pomeni to: po eni strani je treba opozoriti, da zgodovinsko vprašanje ni prednostna skrb piscev, temveč jim stojijo v ospredju drugi poudarki. Po drugi strani pa vprašanje o zgodovinskem dogajanju ne sme biti zavrnjeno, kajti s tem bi pomembno področje današnjega načina mišljenja in današnjega vpraševanja bilo spregledano. Vsekakor je treba obdržati pravilno lestvico tako, da je odgovarjajoče vrednostno mesto samo zgodovinskega vprašanja prepoznavno.  V nadaljevanju zgoraj oblikovane postavitve temeljnega vprašanja bi torej bilo treba manj vpraševati: Ali se je povedano resnično zgodilo? temveč veliko bolj: Kaj je s tako povedanim mišljeno?

Back to top