Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

Na obisku pri srbskih pravoslavnih teologih

Predstavniki Teološke fakultete v Ljubljani (dr. Primoz Krečič, dr. Vinko Škafar, dr. Maksimiljan Matjaž in mag. Bogdan Vidmar) smo od 17. – 19. novembra 2012 bili gostje profesorjev Teološke fakultete v Beogradu.

V treh dne smo obiskovali samostane iz 13 st. in se srečevali z meniškimi skupnostmi, se pogovarjali s profesorji in škofi ter obiskali eno izmed bogoslovij in teološko fakulteto v Beogradu.

Sobota, 17. nov. 2012

Iz Ljubljane smo se z avtomobilom podali na pot v zgodnjih jutranjih urah. V Beogradu so nas pričakali dr. Vlado Vukašinović, protojerej in prof. liturgike na pravoslavni fakulteti v Beogradu, dr. Dragomir Sando, protojerej in prof. katehetike ter študent teologije Miloš Tutuš, ki so bili spremljevalci na vseh naših poteh. Naša prva postaja je bil obisk škofije v Požarevcu. Sprejel nas je škof (episkop braničevski) dr. Ignjatije Midi, ki je tudi profesor dogmatike na Teološki fakulteti v Beogradu in član državnega pedagoškega sveta, saj je konfesionalni pouk o veri v Srbiji obvezni izbirni predmet, kar je določeno z zakonom. Kot konfesionalni predmet je lahko tudi pouk o veri, ki ga izvaja islamska skupnost.

V nacionalnem svetu za versko vzgojo so predstavniki vseh verskih skupnosti. Učbenike za pouk v osnovnih in srednjih šolah potrdi država. Škof Ignjatije tesno sodeluje tudi z ministrstvom za kulturo. Povedal nam je, da v naslednjem tednu potuje v Pariz, na srečanje ožje komisije za dialog med pravoslavno in katoliško Cerkvijo, ki je sestavljena iz osmih članov. Katoliški strani predseduje prefekt sveta za edinost kristjanov, kardinal Kurt Koch, pravoslavni del komisije pa vodi pergamski metropolit Zizioulas Ioannis iz Soluna, ki je bil tudi profesor dr. Ignjatija Midića. V razširjeni mednarodni komisiji katoliško-pravoslavnega dialoga pa je okoli 60 članov. Z našim sogovornikom smo se pogovarjali o ključnih vprašanjih odnosov med katoliško in pravoslavno Cerkvijo, predvsem o različnih razumevanjih petrinske službe in možnih rešitvah, ki bi bile sprejemljive za obe strani. Iz pogovora smo spoznali, da je škof Ignjatije vrhunsko izobražen strokovnjak za ekumenska vprašanja, istočasno pa ekumensko odprt. Nikakor ni zgolj slučajno član ožje mednarodne teološke katoliško-pravoslavne komisije. Naše srečanje se ni končalo zgolj z razpravo o teoloških vprašanjih, temveč pri mizi, kjer nam je izkazal zelo veliko gostolje, ki smo ga bili deležni v prijateljskem vzdušju.

Sledilo je potovanje do samostana Studenice, kjer nas je sprejel predstojnik samostana (iguman) arhimandrit Tihon Rakićević. V samostanu iz 13. st., ki je najstarejši in najpomembnejši srbski pravoslavni samostan, trenutno biva osem menihov in štirje novinci. Samostan je začel nastajati l. 1196, ko je Štefan Nemanja zapustil prestol in se umaknil v ta samostanu, v času sv. Save, ki je tu bil arhimandrit, pa je ta samostan postal politično, kulturno in duhovno središče Srbije.

Po prisrčnem sprejemu, ogledu cerkve in večerji med katero je med nami potekal z arhimandritom Tihonom živahen pogovor, smo prespali v samostan gostišču .

Nedelja, 18. nov. 2012

Po sv. maši v gostišču v katerem smo prespali smo se udeležili pravoslavne evharistije. Pri liturgiji, ki ji je predsedoval arhimandrit Tihon so peli menihi, k liturgiji pa so prišli tudi ljudje iz okoliških krajev. Po maši, je ob kavi in rakiji, sledil pogovor o pravoslavnem meništvu, zgodovini Srbije, razlogih za nezaupanje Srbov do katoličanov, ki temeljijo na ranah iz državljanske vojne med 2. svetovno vojno in genocidu nad Srbi. Izognili pa se nismo niti vprašanjem o razpadu Jugoslavije in vlogi Srbije v tem dogajanju. Tudi sveže razsodbe haškega sodišča, ki je oprostilo hrvaške generale in je v času našega obiska odmevala v Srbiji, nismo mogli preskočiti. To kaže na to, da je bilo naše srečanje pristno, da smo zmogli izreči tudi različne poglede in spoštljivo poslušali drug drugega. Ravno tak dialog pa vsakega udeleženca osvobaja, bogati in mu odpira nove perspektive. Naše obisk v samostanu Studenice smo nadaljevali s podrobnejšim ogledom samostana in skupnim kosilom z men iškim bratstvom v njihovi obednici, kjer smo doživeli kako potekajo kosila menihov. Med kosilom je eden izmed menihov bral iz življenjepisa svetnikov, ostali pa smo jedli molče.

Naša naslednja postaja je bil samostan Gradac, iz 13 st., nekoč je bil moški, danes pa je ženski samostan, saj imajo ženski samostani več poklicev, kot moški. Cerkev je bila 300 let brez strehe, zato so freske precej uničene. V samostanu živi 6 redovnic in 5 pripravnic. Sprejela sta nas predstojnica (igumanija) Efimija in njihov duhovnik menih Vitalij. Efimija, ki je magistrirala na beograjski akademiji za likovno umetnost, nam je zelo iskreno, prijetno in na humorističen način pripovedovala o tem, kako se je odločila za meništvo in kakšna predstojnica je. Poudarila je, da ne vztraja pri strogosti zaradi strogosti, temveč je edino pravilo v samostanu medsebojno spoštovanje. Efimija je tudi medijsko prepoznavna, našli jo boste tudi na spletni strani (igumanija efimija). Sestre delajo ikone in od tega živijo. Naslikale so že nad deset ikonostasov za cerkve. Svoje veliko gostoljubje do nas so pokazale ne le s postrežbo med pogovorom, temveč tudi s tem, da so nas vodile po hodnikih samostana in nam razkazale svojo delavnico. Začutili smo domačnost, toplino in resnost skupnosti, ter lepoto samostana, ki smo ga obiskali.

Sledil je ogled samostana Pavlica iz 14. st. Tu živita za sedaj le dve menihinji, ki pišeta ikone. Sprejela nas je igumanija Ekaterina Kovinić, ki je končala dve fakulteti; likovno akademijo v Beogradu in akademijo za oblikovanje. Razkazala nam je cerkev in nam svetovala da obiščemo še Staro Pavlico, majhno cerkvico iz 9. st., ki stoji na bližnji vzpetini, pod njo pa se vije železniška proga proti Raški.

V večernem mraku smo prispeli do samostana Žiča, ki je za zgodovino Srbije tudi izrednega pomena. Samostan ima korenine v odločitvi 17-letnega Rastka Nemanjića (sv. Sava), sina Štefana Nemanja, da se posveti meniškemu življenju. Samostan je enako oddaljen od Carigrada in Rima. Samostanska cerkev je bila stolnica prvega srbskega nadškofa sv. Save, saj je sv. Sava l. 1219 v Niceji dosegel priznanje avtokefalnosti SPC. Tu je l. 1221 sv. Sava za prvega srbskega kralja kronal svojega brata Štefana. Sv. Sava pa je znan tudi po tem, da je na gori Atos (Grčija) skupaj s svojim očetom Štefanom Nemanjo osnoval samostan Hilandar. Štefan Nemanja, ki je kot menih prevzel ime Simeon, je snovalec srbske državnosti, oče prvega srbskega kralja Štefana in oče prvega srbskega nadškofa sv. Save. Po smrti ga je SPC razglasila za svetnika. Žal so samostan Žiča l. 1941 bombandirali Nemci. Med drugim je zgorela najbogatejša stara srbska knjižnica z neprecenljivimi rokopisi. Tudi Žiča je bil nekoč moški, danes pa je ženski samostan. V nem živi čez 40 menihinj. Naš obisk tega samostana je bil žal kratek, saj so nas čakala nadaljnja srečanja v Kragujevcu, ki ni znan le zaradi tovarne avtomobilov Zastava, temveč tudi po t. i. »Kragujevaškem oktobru«, po masakru med 19. in 21. oktobrom 1941, ko so Nemci tu ustrelili okoli 3000 civilistov. Pobiti so bili tudi celi razredi otrok. Podobno, kot glede Dražgoške bitke, obstajajajo različne interpretacije tega dogodka: partizanska, nemška, četniška… Vsekakor pa je to bil eden izmed največjih zločinov zoper človeštvo v Jugoslaviji. Letos so v Srbiji 21. oktober prvič praznovali kot državni praznik – Dan spomina na žrtve 2. svetovne vojne.

V Kragujevcu smo se srečali s škofom Jovanom Mladenovićem (episkop šumadijski) in bili na večerji v Bogoslovju Janeza Zlatoustega, kjer je bil naš gostitelj prof. dr. Zoran Krstić. Škof Jovan je bil 30 let menih v samostanu Studenica, nekaj let pa je bil škof v Chicagu v Ameriki. Znan je po tem, da že deset let vsak mašuje v drugi župnije svoje škofije. Šumadijska škofija ima 208 župnij in okoli 500.000 prebivalcev. Škof gre tudi v šole, kjer obhaja tudi evharistijo. Po zakonu lahko enkrat na leto uro verskega pouka namenijo za obhajanje evharistije.

Je škof, ki se zaveda, da ne zna vsega, ampak prisluhne drugim, ki so kompetentni za posamezna področja. Zelo zanimiva pa je bila za nas tudi njegova pripoved o spominih na služenje vojaškega roka v Vipavi. »Dobro sam zapamtio Vrhpolje, Predmejo i Col«. Tudi vipavska burja ostaja v njegovem spominu. Izrazil je željo, da bi rad obiskal Vipavo. Pripovedoval nam je o uboju bratov dvojčkov, ki sta imela do konca služenja vojaškega roka še tri dni. Doma sta bila iz okolice Sarajeva. Bila sta ubita, nihče od vojakov ni vedel zakaj. Zanimivo pa je bilo, da je bil brat našega šoferja prisoten pri prevozu krst v Bosno. »Mali svet«, je pripomnil škof Jovan, ki se je zanimal za situacijo v Sloveniji. Naši sogovorniki pa so nam predstavili Bogoslovje (za nas bi to bilo malo semenišče in srednja verska šola, ki pa pri njih traja pet let) v Kragujevcu, ki je eno od sedmih semenišč Srbske Pravoslavne Cerkve na katerih skupno študira okoli 600 bogoslovcev. Bogoslovje v Kragujevcu je bilo zgrajeno l. 2001 in ima 110 bogoslovce, ki obiskujejo srednjo versko šolo. Predmetnik temelji na teoloških predmetih, zgodovini in jezikih. Učijo se kar pet tujih jezikov: ruščino, angleščino, grščino, latinščino in starocerkveno slovanščino, saj so prepričani, da je naloga srednje šole usposobiti ljudi za nadaljnji študij, znanje jezikov pa je temelj za proučevanje tuje literature. Šola je državno priznana in jo država delno financira, kljub temu pa imajo šolnino, ki znaša 80 evrov na mesec. Čeprav bi načeloma lahko bili dijaki po končani petletni srednji šoli posvečeni v duhovnike, večina (95%) nadaljuje študij na Teološki fakulteti v Beogradu. Tudi škofje težijo k temu, da v duhovnike posvečajo kandidate, ki končajo Teološko fakulteto. Seveda se vsi študentje Teološke fakultete ne odločijo za posvečenje, mnogo jih po končani fakulteti poučuje verouk v osnovnih in srednjih šolah. Nekateri bogoslovci pa se odločijo tudi za nadaljevanje študija na drugih fakultetah; ne morejo pa se vpisati na naravoslove fakultete, ker v Bogoslovju ne poučujejo matematike in drugih naravoslovnih predmetov. Za nas je bilo zanimivo, da v bogoslovju poučuje 15 profesorjev - vsi moškega spola. Poleg njih je zaposlenih še 15 ljudi.

Verki pouk v osnovnih in srednjih šolah poteka že enajsto leto. Za ta obvezni izbirni predmet se trenutno odloča okoli 55% osnovnošolcev. Z leti je kvaliteta pouka vedno boljša, saj so v tem času pripravili učbenike, pa tudi profesorski kader je usposobljen. S tega vidika Srbija doživlja verski preporod: »Včasih so stari starši vero posredovali vnukom, sedaj pa je situacija obrnjena: vnuki uvajajo v vero stare starše«, je pripomnil prof. Dragomir Sandro, profesor katehetike na Teološki fakulteti v Beogradu.

Po izčrpnih pogovorih in bogati večerji so nas naši gostitelji peljali v Beograd, kjer smo prespali v stanovanjskem delu Teološke fakultete.

Ponedeljek, 19. nov. 2012

Zjutraj smo obiskali patriarha srbske pravoslavne Cerkve Irineja. Obisk je bil kratek, saj so ga čakale že druge delegacije in srečanje z ravnatelji osnovnih in srednjih šol v Beogradu. Kljub temu smo sedli v njegovi sprejemnici. Prodekan Teološke Fakultete v Ljubljani, dr. Maksimiljan Matjaž je patriarhu izročil pozdrave iz Slovenije. Skupaj z dr. Vladom Vukašinovićem sta patriarhu predstavila namen našega obiska ter možnosti za sodelovanje med Teološko fakulteto v Ljubljani in Teološko fakulteto v Beogradu. Po obisku pri patriarhu je sledil obisk znane beograjske cerkve sv. Petke na Kalemegdanu, ki je za Srbe narodnega pomena.

Sledilo je srečanje z dekanom fakultete, s prof. dr. Predragom Puzovićem in drugimi predstavniki fakultete. Dr. Puzović je služil vojaški rok v Ajdovščini. Tudi on ni mogel mimo spominov na vipavsko dolino: »košava, da ti odpadejo uši« je izstrelil, kot iz topa. Povedal je tudi, kako ga je mučil neki oficir, ker naj bi bral versko knjigo, ki pa je bila v resnici kritika religije. Oficir je preklinjal Boga. Naslednji da ga je povozil avto. »Jaz sem šel prej domov, kot je on prišel iz bolnice«. Da preklinjanje Boga ni bilo učinkovito dokazuje tudi dejstvo, da je na Teološki fakulteti v Beogradu, katere dekan je, vpisanih okoli 1700 študentov, poleg tega ima SPC Teološko fakulteto v Foči, kjer študira okoli 600 študentov. Fakulteta je izredno dejavna tudi na področju izdaje knjig, saj bo v letošnjem letu izšlo nad 100 novih knjig. Spregovoril nam je o velikem interesu za študij teologije in o zaposljivosti diplomantov. Mnogi izmed njih postanejo učitelji pouka o veri v osnovnih in srednjih šolah. Pokazal nam je tudi dopis kardinala Zenona Grocholewskega, prefekta kongregacije za katoliško vzgojo, ki se želi srečati z njim. Izrazil je tudi veselje glede odličnih odnosov, ki jih ima fakulteta z beograjskim katoliškim nadškofom Stanislavom Hočevarjem.

Sledilo je predavanje dr. Primoža Krečiča o slovenski teologiji v zadnjih sto letih. V predavanju je predstavil ozadja slovenske teologije in različne veje teologije ter pomembnejše usmeritve in teologe. V predavanju je poudaril pomen osebnega izkustva in soočanje teologov z vprašanjem nasilja, kesanja in odpuščanja ter izrazil prepričanje, da se že zarisuje obraz nove teološke sinteze, ki temelji na teh temeljih. Po predavanju so študentje postavljali vprašanja. Izzvana sta bila tudi dr. Maksimiljan Matjaž, ki je na kratko predstavil situacijo glede študija Svetega pisma v Sloveniji, dr. Vinku Škafarju pa so študentje postavili vprašanje o soočanju teologije z new age. Dr. Vukašinovič je poudaril pomen preučevanja zgodovine teologije, saj smo tako Slovenci kot Srbi pod vplivom večjih sosednjih narodov, kot so za Slovence Italijani in Nemci, za Srbe pa Grki in Rusi. Le če se zavedamo tega, lahko damo svoj prispevek in nismo zgolj prepisovalci. Pogovor bi verjetno trajal še dolgo časa, če nas ne bi preganjala »švicarska ura«, ki je vedno znova dokazovala, kako kvalitetno in natančno so naši gostitelji pripravili in izvedli program našega obiska.

Sledilo je še izvrstno kosilo na splavu ob sotočju Donave in Save. Našim gostiteljem se je pridružil še dr. Predrag Dragutinović, profesor Svetega pisma Nove zaveze in biblične hermenevtike.

»Nismo mi tako daleko, naša su vrata otvorena«, so bile besede ob slovesu. Seveda smo tudi mi povabili naše gostitelje na obisk v Slovenijo. Prepričani smo, da je ekumenski dialog med TF v Ljubljani in TF v Beogradu, za katerega se je v preteklosti zavzemal eden izmed največjih teologov SPC, pokojni prof. dr. Radovan Bigović, ki je po neozdravljivi bolezni v 57 letu starosti umrl 31. maja letos, možno nadaljevati in poživiti. Svoje naslednike so v dr. Primožu Krečiču in dr. Maksimiljanu Matjažu dobili dr. Franc Perko, dr. Stanko Janežič, Jože Vesenjak in drugi zavzeti ekumenski delavci. Spoznanje, da ekumenski dialog prinaša obogatitev za vse, ki vanj vstopajo je življenjsko izkustvo, ki ga ni mogoče pozabiti ali prezreti.

V vzhodni liturgiji obstaja tudi obred »zeon«, ko duhovnik v kelih vlije toplo vodo in izgovarja besede: »Gorečnost vere, polnost Svetega Duha. Amen«. Razlagalci pravijo, da pri obhajilu stojimo pod križem in se obhajamo z Odrešenikovo krvjo, ki je pritekla iz njegove prebodene strani, ko je bilo njegovo telo še toplo. Gorečo vero pa v nas lahko razplamti le Sveti Duh, ki je v Svetem pismu predstavljen kot ogenj in voda. Vlivanje tople vode v kelih torej simbolizira binkošti, prihod Svetega Duha na Cerkev. Udeleženci ekumenskega romanja po Srbiji smo hvaležni za to, da smo na vsakem koraku doživljali binkošti; doživljali in izkusili smo toplino, lepoto in gostoljubje, ki so že del večnosti in ne morejo biti nikoli več pozabljeni in izničeni.

Zapisal Bogdan Vidmar

Back to top