Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih
loading...

.

.

.

.

.

.

.

Še pred prenosom...

Naprej... ×

Postni biblični vikend v Dom duhovnosti Benedikt, Kančevci

Od 9. do 11. marca 2018.

Božje kraljestvo se je približalo (Mr 1,15)

Srečati se z veseljem evangeljskega oznanila v veliki družini Jezusovih učencev ter začutiti kali novega življenja!

Stopamo v Jezusovo šolo nebeškega kraljestva - novega življenja!

  • Sv. Ignacija pravi: »Duše ne nasiti in ne zadovolji obilnost znanja, temveč notranje čutenje in okušanje Božjih stvari (DV 2). In še doda, da naj se tam, kjer nekdo najde tisto, kar išče in začne okušati, ustavi v molitvi »ne da bi bil v skrbeh iti naprej, dokler me to zadovoljuje« (DV 76). To pomeni, da lahko nekdo v teh meditacijah in katehezah začne tam, kjer mu je bolj všeč in se v tem ustavi, potem pa vas bo dejanje usmiljenja peljalo naprej. Če bo začel z zahvaljevanjem Gospodu, ki nas je na čudovit način ustvaril ter nas na še bolj čudovit način odrešil, ga bo to gotovo vodilo do tega, da bom začutil bolečino nad svojimi grehi. Če bomo začeli z občutkom sočutja do najbolj revnih in oddaljenih, bomo zagotovo tudi sami začutili potrebo, da prejmemo usmiljenje.
  • Janez Zlatousti: Sveto pismo je najprej knjiga molitve: Vse dokler najdemo v njem kakršnokoli intelektualno zanimivost, ki draži naš razum, vse do takrat ne moremo moliti s Svetim pismom. Ko je že vse poznamo, šele takrat lahko duhovno berem SP! Povabljeni smo, da čujemo ob Besedi, da jo prežvekujemo, ustvarjamo odnose, zremo… To daje življenje, vzpostavlja odnose, premika.
  • V SP ne iščemo magičnih besed ali zdravil, temveč Resnico, ki je Življenje samo, Učitelja, ki nam ne ponuja nekega novega nauka, ampak nam podarja sebe samega, da ga preprosto sprejmemo, se mu zaupamo in izročamo – in tako zaživimo novo življenje.

Uvodna vprašanja:

Kaj me ovira, da ne berem, ne razumem SP?

Zakaj mi ni zanimivo, zakaj ga težko berem?

Kaj so navade, ki ovirajo?

Kaj zame pomeni, da ga moram brati s srcem in ne samo z glavo?

 

Ustavi se, glej, vrni se!

Vodilo duhovne obnove z Božjo besedo na začetku postnega časa naj bodo papeževe besede, ki jih je na pepelnico 2018 namenil celotni Cerkvi, ki se stopa na pot spreobrnjenja in prenove!

Vrnite se k meni Joel 2,12: »Tudi zdaj, govori GOSPOD, se obrnite k meni z vsem svojim srcem, s postom, z jokom in žalovanjem«

Vrniti se k Očetu, ki mi podarja življenje! Da bi se mu lahko popolnoma izročil! (z vsem srcem! Samo na ta način se lahko preneham bati zase! To je počelo vsega greha! Izstopiti iz »zase« je začetek občestva!)

Postavimo si konkretni cilj, konkretno prošnjo, konkretno krepost, konkretno slabost… ki jo bomo vsak dan prinašali pred Gospoda kot svojo daritev!

Zapisati si! – to je že prvi konkretni korak, ki ga naredim. Božja beseda je živa, zato raste, se je ne da zapreti v srce ali glavo, mora ven, mora dobiti obliko!

Na tej poti spreobrnjenja nisem in ne smem biti sam! Sem z Gospodom, ki me je poklical, v občestvo, v Cerkev…

 

Frančišek: Ustavi se, glej, vrni se! Postni čas je dragoceno obdobje za razkrinkanje skušnjav

V homiliji na pepelnično sredo (14. feb. 2018), je papež razmišljal o treh povabilih, ki so nam lahko v pomoč v tem postnem času: ustavi se, glej ter vrni se.

»Postni čas je ugoden čas za popravljanje neubranih akordov našega krščanskega življenja ter sprejemanje vedno nove, vesele in upajoče novice Gospodove Velike noči – njegove pashe. Cerkev nam v svoji materinski modrosti predlaga, naj posebno pozornost posvetimo vsemu temu, kar bi lahko ohladilo in načelo naše verno srce. Skušnjave, katerim smo izpostavljeni, so mnogovrstne. Vsak izmed nas pozna težave, s katerimi se mora soočati.

Še posebej nevarne so skušnjave malodušja, naveličanosti, brezup, apatija, predaje… To so demoni, ki hromijo duha vere in evangeljskega veselja v človeku!

Postni čas je dragoceno obdobje za razkrinkanje te in drugih skušnjav ter dopustitev, da naše srce ponovno utripa v skladu z bitjem Jezusovega srca.

Mt 6,1-6.16-18: … Glejte, da dobrih del ne boste opravljali pred ljudmi, da bi vas oni videli … Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil… Kadar se pa ti postiš, pomazili svojo glavo in si umij obraz, da ne pokažeš ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.

Tri besede naj ponovno ogrejejo naše srce v tem postnem času

Ustavi se, glej ter vrni se

 Ustavi se

»Ustavi se malo, pusti to vznemirjenje in to nesmiselno tekanje, ki napolnjuje dušo z grenkobo občutka, da se nikoli nikamor ne pride.

Ustavi se, pusti to nujo po hitenju, ki raztresa, ločuje ter končno uniči čas za družino, za otroke, čas za prijateljstva, drug za drugega, za poslanstvo, za življenje, za zastonjskosti ... čas Boga.«

»Ustavi se malo pred potrebo, da se kažeš pred vsemi in da te vsi vidijo, da si nenehno v "izložbi", saj se zaradi nje pozabi na vrednost intimnosti in zbranosti.«

»Ustavi se malo pred prevzetnim pogledom, pred bežnim in zaničljivim komentarjem, ki se rodi, ker pozabimo na nežnost, sočutje in spoštovanje za srečanje z drugimi, posebej s tistimi, ki so občutljivi, ranjeni in tudi pogreznjeni v greh in zmoto.«

»Ustavi se malo pred nujo imeti vse pod nadzorom, vse vedeti, vse porušiti. To se zgodi, ko pozabimo na hvaležnost za dar življenja in za toliko prejetega dobrega.«

»Ustavi se malo pred oglušujočim hrupom, ki krni in mrtviči naša ušesa ter zaradi njega pozabimo na rodovitno in ustvarjalno moč tišine.«

»Ustavi se malo pred držo podžiganja sterilnih, nerodovitnih drž, ki izhajajo iz zaprtosti in samopomilovanja ter zaradi njih pozabimo iti naproti drugim, da bi podelili z njimi bremena in trpljenje.«

»Ustavi se pred praznino tega, kar je takojšnje, trenutno in kratkotrajno, saj nas oropa korenin, vezi, vrednosti poti ter zavedanja, da smo vedno na poti.

»Ustavi se za gledanje in kontemplacijo.«

Glej

»Glej znamenja, ki preprečujejo, da bi ugasnila dejavna ljubezen, ki ohranjajo živ plamen vere in upanja. Žive obraze nežnosti dobrote in Boga, ki deluje sredi med nami.«

»Glej obraz družin, ki se dan za dnem trudijo za življenje … Glej obraze, ki nas vprašujejo, naših otrok in mladih, ki so polni prihodnosti in upanja, polni jutrišnjega dne in možnosti, ki terjajo predanost in varstvo. Žive poganjke ljubezni in življenja, ki si vedno utirajo pot sredi naših bednih in sebičnih preračunavanj.«

»Glej obraze naših ostarelih, razbrazdane zaradi minevanja časa: obraze, ki so prinašalci živega spomina naših ljudi. Obraze dejavne modrosti Boga.«

»Glej obraze naših bolnih in mnogih, ki skrbijo zanje; obraze, ki nas v svoji ranljivosti ter služenju spominjajo, da vrednost vsake osebe ne more biti nikoli skrčena na vprašanje preračunavanja  ali koristnosti.«

»Glej skesane obraze mnogih, ki želijo popraviti svoje napake in zmote ter se izhajajoč iz svoje bede in bolečin borijo, da bi preoblikovali situacije ter šli naprej.«

»Glej in zri obličje Križane Ljubezni, ki je danes s križa še naprej prinašalka upanja; iztegnjena roka za tiste, ki se čutijo križani, ki v lastnem življenju izkušajo težo neuspehov, razočaranj in padcev.«

»Glej in zri konkretno obličje Kristusa, križanega iz ljubezni do vseh brez razlik. Da, do vseh. Gledati njegovo obličje je povabilo polno upanja v tem postnem času, da bi premagali demone nezaupanja, apatije in vdanosti v usodo. Obličje, ki nas vabi, da bi vzkliknili: "Božje kraljestvo je mogoče!"«

»Ustavi se, glej in se vrni. Vrni se v hišo svojega Očeta. Vrni se brez strahu v objem svojega Očeta, ki je poln usmiljenja in te željno pričakuje z iztegnjenimi rokami. (prim. Ef 2,4).«

Vrni se

»Vrni se! Brez strahu: to je ugoden čas za vrnitev domov, hišo "mojega Očeta in vašega Očeta" (Jn 20,17). To je čas, da se pustimo dotakniti v srcu. Ostati na poti zla je samo vir prividov in žalosti. Pravo življenje je nekaj čisto drugega in naše srce to dobro ve. Bog se ne naveliča in se ne bo naveličal ponujati roke.«

»Vrni se brez strahu, da bi izkusil ozdravljujočo in spravno nežnost Boga! Dopusti, da Gospod ozdravi rane greha in dopolni prerokbo, dano našim očetom: "Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce" (Ezk 36,26).«

Izročiti, zaupati se mu popolnoma! Kot otrok v naročje svoje matere!

 

Teksti za molitev:

Ezk 34,4-16; Oz 6,1-6;

Ps 51; 116,5-10; 

Mr 1,9-15; Mt 11,25-30; Lk 18,9-14

 

»Takoj nato ga je Duh odvedel v puščavo« (Mr 1,10-13)

Z Gospodovim Duhom vstopamo v naša sveti prostor puščave, v katerem se želim srečati z Njim in s seboj ter prečistiti in utrditi vse svoje odnose. To je resnični notranji prostor gledanja, zavedanja, sobivanja z Gospodom, kontemplacije Njegovega obličja, okušanja Njegovih besed in kontemplacije naših odnosov skozi Njegove besede. Ključ branja tega časa, ki ga bomo na nek način skupaj preživeli, naj bodo uvodne vrstice Mr, ki razodevajo rast Jezusovega oznanila iz Duha: Duh se je spustil naj in Duh ga je vodil. V njegovi moči je deloval in spoznaval.

Smo na poti proti veliki noči – proti Jeruzalemu, kjer se bo ponovno zgodila pasha – prehod iz naše smrti v življenje, iz nevere v vero, iz malodušja v zaupanje, iz strahu v ljubezen. To pot je mogoče hoditi samo v Sv. Duhu. Brez te milosti smo mrtvi (Moliti in prositi za dar Sv. Duha!) (Apd 1,4-5)

1.Brez SD, ki je Duh Vstalega, Duh življenja, je vse mrtvo, brez življenja. »Verujem v Sv. Duha, Gospoda, ki oživlja« (Veroizpoved)

2.Brez SD je vse hladno, nerodovitno; on da ogenj, prižiga luč . samo v njem smo živi in kreativni, brez njega je monotono, dolgočasno;

3.Brez SD je vse brez spomina! Naše življenje se ni začelo danes! Kakor da bi vsak dan, vsako dejavnost začeli znova. Brez spomina ugasne vera, ljubezen, življenje. Janez večkrat govori o Duhu, ki prebuja spomin: 14,26: Sveti Duh »vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal«. Ko nam sv. Duh prebudi spomin naše velike noči, bomo lahko tudi mi govorili – oznanjali, pričevali.

4.Brez SD Vstalega, je vse izolirano, osamljeno, individualno. Vera je občestvo, je življenje v odnosu. Na pot v puščavo se odpravljamo zato, da bi ponovno odkrili življenjsko moč Kristusove velike noči! Da bi spoznal, kje sem ranjen in mrtev, od česa me naj me Gospod odreši, kje naj se zgodi letos moja velika noč – moj prehod. Bog vstopa v naše življenje na način velike noči! To je način Božjega življenja v našem življenju, v našem mesu, v naši zgodovini. Velika noč pomeni popolna podaritev življenja. Morda bomo tudi v teh dneh (v molitvi) odkrili, da smo že davno zapustili Vstalega in hodimo sami! To je lahko usodna drama in prevara našega življenja – da si mislimo, da smo z Njim, a delamo in živimo v resnici sami. In zato je tako naporno, suho, nerodovitno. Velika noč je Božja mentaliteta, je božja logika. Kriterij, da ne delamo sami ampak hodimo z Njim, da imamo njegovo misel, nam razkrije 1Jn 3,14: »Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo. Kdor ne ljubi, ostaja v smrti.«

Pepel, si ga potrosimo na glavno na začetku posta, je pravi simbol te nasprotne mentalitete – ne občestvenosti, ampak individualizma, ne odnosov, ampak izoliranosti, ne veselja, ampak trdote, ne življenja, ampak smrti.

Samo Duh nam lahko pokaže – in da moč – kako prestopiti iz tega pepela nazaj v ogenj, preko groba v življenje.

 

Duhovni vikend Kančevci 2018 post web2

Zapis Zlate Krašovec:

Ustavi se, glej in vrni se!

Petkovo uvodno srečanje je izzvenelo v premišljevanju mašnih beril (Oz 14,2-10 in Mr 12,28-34) ter homilije papeža Frančiška na pepelnični dan, ki se zdi kot odmev na Ozejev klic: »Izrael, vrni se h gospodu, svojemu Bogu, zakaj po svoji krivdi si padel!«

»Katera je prva med vsemi zapovedmi?« sprašuje Gospoda pismouk in z njim tudi vsakdo od nas. Kdo nam more na to odgovoriti? Nihče drug kot mi sami. Največjo zapoved moramo začutiti v globini svojega srca in razumeti, da je pomemben način, kako nekaj storimo – z vsem srcem, vso dušo, vsem mišljenjem in vso močjo. Pa nam to lahko uspe? Če bi nam uspelo v polnosti, bi se morda prevzeli. A veliko je že skupaj s pismoukom dojeti, da je ljubiti bližnjega kakor samega sebe, Bogu bolj ljubo kakor vse žrtve in žgalne daritve. »Nisi daleč od Božjega kraljestva,« Jezus opogumlja pismouka. A 'ne biti daleč' je premalo, treba ne biti v njem.

Živimo v prelomni dobi. Krščanstvo se naglo prečiščuje. Brez pomena se je ukvarjati z institucijami, potrebno je vlagati v življenje. Manj je študentov teologije, manj duhovnikov, manj župnij … in vendar kristjani ostajamo sol zemlje in luč cveta.

Prav zato nas papež Frančišek v tem postnem času z vabilom »Ustavi se, glej ter vrni se!« kliče na pot od pepela, preko pashe, do binkošti.

Ustavimo se, da bi prepoznali skušnjave malodušja, naveličanosti, apatije, predaje … teh demonov, ki hromijo evangelijsko veselje. Ustavimo se, opustimo vznemirjenost, zbeganost, tekanje sem in tja, ki napolnjuje duše z občutkom, da nikoli nikamor ne pridemo; opustimo hitenje, ki nam raztresa čas.

Ko se ustavimo, bomo sposobni gledati. Videli bomo stisko drugih in v nas se bo vrnilo hrepenenje, prepoznavali bomo znamenja in lahko se bomo brez strahu vrnili domov. Zdaj je čas …

»Postni čas je ugoden čas za popravljanje neubranih akordov našega krščanskega življenja ter sprejemanje vedno nove, vesele in upajoče novice Gospodove Velike noči,«* nam prigovarja papež na začetku letošnjega posta.

http://sl.radiovaticana.va/news/2018/02/14/pape%C5%BE_fran%C4%8Di%C5%A1ek_med_sveto_ma%C5%A1o_na_pepelni%C4%8Dno_sredo_ustavi_se,_glej_in_se_vrni!/1363226

Prvo premišljanje

Božje kraljestvo se je približalo

Da bi mogli doživeti pasho, moramo najprej prepoznati svoje omrtvelosti. Teh je veliko, kužne pege nečistosti, prizadetosti, malodušja … nas lahko zadušijo, če jih ne odstranimo. Če pa prepoznamo vsaj eno, jo izročimo, predamo Gospodu, bomo doživeli prehod. Kerigma ima v sebi moč, da nas prebuja, spominja, pomaga nam prepoznati naše rane. Ko jih prepoznamo, je poleg razumnosti potrebna še srčnost, da bi lahko krenili na pot ozdravitve.

Božje kraljestvo se razodeva s klicem, poklicem, soočenjem z novostjo, drugačnostjo in sprejetjem novega pogleda.

Klic

Vstop se začenja s klicem, ki se zgodi po Svetem Duhu. Duh ob krstu v Jordanu razodene, da je Jezus ljubljeni Božji sin. Brez Duha se srečanje z Očetom ne zgodi. Duh odvede Jezusa v puščavo. Brez Duha se ne zgodi niti srečanje s skušnjavcem. Če ni Duha, skušnjavca ne prepoznamo kot skušnjavca, ampak zmotno mislimo, da je prijatelj.

Klic nas vabi na pot proti Jeruzalemu, ki je naša puščava. Treba je požgati grmovje in robido, da bi voda in toplota lahko spodbudili klitje novega življenja. To potrebujemo, da se zgodi velika noč.

Sveti Duh rojeva življenje

 

Prav na to mislimo, ko molimo 'verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja'. V območje naše svobodne volje pa so se naselili tudi drugačni duhovi. Zato je potrebno razločevanje. Od Svetega Duha je to, kar daje veselje, življenje, svobodo … Duh Vstalega je duh življenja. Brez njega je vse mrtvo. Z njim živimo.

Sveti Duh je ogenj …

 … je luč, je toplota, energija, moč, je ustvarjalen, išče nove načine. Brez njega je vse monotono, dolgočasno. Sveti Duh daje človeku, da gori in ne zgori, da je luč, ki sveti. Ne sme pa nas zapeljati skušnjava, da bi sami sebe postavili na mesto Svetega Duha, kadar koga o nečem prepričujemo. Iskati moramo lastna orožja (molitev, maša, post, dela ponižnosti), da lahko ravnamo iz prave, nesebične ljubezni, ki vedno najde pot. Ustvarjalnost je podpis Svetega Duha.

Sveti Duh prebuja spomin in uči

V stiski radi pozabljamo, kako pogosto smo se že rešili iz nje. Vsi sistemi, ki hočejo zavladati nad človekom, se trudijo uničiti spomin. Človeka pa uničujejo tudi tako, da ga zaradi kakega preteklega dogodka na vse mogoče načine očrnijo tako, da se na koncu sramuje svoje preteklosti, prednikov, dejanj. Brez spomina vera ugasne, resničnost se razblini. Odpiranje spomina je prepoznavanje resničnosti. Vera je spominjanje.

Sveti Duh gradi občestvo

 Po svoji naravi je Sveti Duh , Duh odnosa. Ne obstaja sam po sebi, izvira iz Očeta in se uresničuje v Sinu. Kjer ni Svetega Duha, prebivata osamljenost, individualizem. Bistvo osebe je, da je integralna, zaključena. Bistvo evangelijske osebe je, da biva v odnosu.

Zmotno, še več samo po sebi kontradiktorno, je misliti, da imamo kristjani več identitet – tisto, ki jo živimo javno kot državljani, in ono, ki jo živimo kot verniki v zasebnosti. Temelj kristjanove identitete je v Duhu, ki nas je rodil. Kjer ni Svetega Duha, je vse izolirano. Vera pa je občestvena. Ko sprejmemo Gospodovega duha, preidemo iz izoliranosti v občestvo.

 

Drugo premišljanje

Spreobrnjenje – odziv na klic

 Klic 'Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!' (Mr 1,15)', ki se je zgodil po Svetem Duhu, je naša priložnost za osvoboditev. Če smo z Njim v puščavi v Svetem Duhu, se klicu lahko odpremo in se spreobrnemo.

Spreobrnjenje pa se nam pogosto upira. Zdi se nam, da nas utesnjuje, ne dovoli nam biti to, kar smo bili poprej. V naši naravi je, da se oklepamo znanega. Novo in neznano nas navdaja z neprijetnimi občutki. O spreobrnjenju, ki nas dela bolj resnične, zato ni mogoče govoriti brez veselja. Veselja ob spoznanju, da Očeta, ki vidi na skrivnem in torej pozna našo resničnost, ta resnica veseli bolj kot vsaka zlagana krepost.

Farizeji so vedeli, kaj zahteva postava, in so tako tudi ravnali. Določala jih je njihova podoba, kakšen mora biti človek pred Bogom, a ta 'zavezanost' postavi se je sprevrgla v resničnost kamenja žene, uničenja dolžnika … Institucije in strukture v sebi nimajo življenja. Zato se moramo spreobrniti. To je pogoj, da lahko v nas pride življenje. Izpustiti moramo prepreke, preseči meje, izročiti prizadetosti.

Spreobrnjenje se odvija na moralnem, duševnem in duhovnem nivoju.

Spreobrnjenje na moralnem področju

 V postni čas največkrat vstopamo z zaobljubami, kje vse se bomo omejevali (hrana, pijača, spolnost, pozno vstajanje, televizija, družabna omrežja …) in kje vse se bomo bolj potrudili (prijaznost, potrpežljivost, darežljivost, molitev …). Vsi ti sklepi so dobri, a če si naložimo preveč, bomo temu namenili preveč pozornosti, storili pa bomo malo. V osnovi pozitivna želja po več morale, se bo sprevrgla v moraliziranje. Če vero zreduciramo na moralo, smo zgrešili pot. Pokopljimo svoje mrtve, ne malikujmo tega, da smo se postili, ne pripisujmo prevelikega pomena odrekanjem na telesni ravni. Moramo se spreobrniti, se obrniti, vrniti se k Bogu.

Vsi poznamo priliko o pastirju, ki ima sto ovac, a jih pusti in gre iskat eno, izgubljeno. Podobno počnemo tudi mi. Nekaj dobrega smo izgubili in to želimo spet najti. Pomembno pa je nadaljevanje prilike. Po rabinski inačici je razplet tak: Ko pastir ovco najde, ji zlomi nogi, ker je pobegnila in da se kaj takega ne bi ponovilo. Tako tudi mi iščemo greh, in ko ga najdemo, ga hočemo izrezati iz telesa mu 'polomiti noge'. Bog pa nas ne želi vzgajati s trni (sv. Frančišek), ne želi nas zlomiti, zazidati. Jezusovo nadaljevanje prilike je drugačno: 'Ko jo najde, jo vesel zadene na rame (Lk 15,6).

Očeta, ki nas ljubi, veseli, da smo odkrili resnico. In šele Očetovo veselje nas odreši, ne njegova strogost. Ko tako kopljemo po sebi in iščemo svoje grehe, se ne smemo zaustaviti, ko jih najdemo. Te črne, garjave ovce, moramo privesti pred Očeta, da nas ozdravi in vrne v občestvo. Če tega ne storimo, se prepustimo volkovom. Izločitev, izobčenje je smiselno le, če obstaja občestvo, v katerega smo vedno znova povabljeni.

Spreobrnjenje na duševnem področju

 Tudi na področju duševnosti, čustev, mišljenja moramo marsikaj spremeniti. Pomislimo le na predsodke, ki nas vklepajo v zgrešene vzorce mišljenja, na jezo, ki nas slepi … Očistimo jih lahko le s pomočjo Svetega Duha. A na človeški ravni je to vseeno naporno, utrudljivo. Presegati lastno mišljenje ni preprosto. A je vseeno nujno prav za vsakega. Pomislimo, da to celo Devici Mariji ni bilo prihranjeno. Na poti od Nazareta do Golgote je bila njena vera podvržena dolgotrajnemu procesu spreobračanja.

Spreobrnjenje na duhovnem področju

Najgloblji sad duhovnega zorenja pa je – uzreti stvari v Očetovi luči. V tej luči je videti vse drugače. In sprejemanje te luči ni nedosegljivo. Prehajati moramo v držo kontemplacije, ki pomeni videti globlje, videti, kaj in Kdo je zadaj, prepoznati v nekom božjega otroka. Prav to mora biti za nas glavni način spreobračanja. Čistost pomeni v drugem videti Drugega, prepoznati v njem Božjo podobo.

Naše mišljenje, naša čustva in vsa naša telesnost so od Boga dani, Božji. A če ne dovolimo Svetemu Duhu, da prodre vanje, ne bomo želi sadu. Sveti Duh nam odkriva, kaj je prav. Velikokrat opažamo pomanjkanje molitve. A če zanjo vendar še najdemo čas, nam ga pogosto zmanjka za odkrit pogovor z bližnjim. Molimo, a smo sprti med seboj. Pomislimo na to, da je molitev tudi iskren pogovor z drugim in Drugim.

 

Tretje premišljanje

Poklic v občestvo

 Odgovor na klic je spreobrnjenje. Sveti Pavel pravi: »Spoznanje napihuje, ljubezen pa izgrajuje.« (1 Kor 8) Spreobrnjenje je obrat od sebe k drugemu, k Drugemu, k Besedi. Ta spreobrnitev, to novo rojstvo od zgoraj, pa je težko, krvavo. Nekaj se mora pretrgati. Treba je prerezati popkovino, opustiti staro. On tega ne zmoremo, dokler smo zabubljeni v lastno prizadetost. Pogosto nam da moč za preobrat šele skrajna stiska.

Spreobrnjenje se zgodi, ko iz moči Duha naredimo prostor za drugega. A težave se s tem šele prav pričenjajo. Beseda povzroči konflikt. Da se lahko rodi novo, mora odmreti staro. Prvi, ki je to storil, je Sin.

Ko je bil Janez izročen, je bila z njim izročena vsa tradicija stare zaveze. Bil je to čas darovanja, umiranja, ki pa je bilo rodovitno, porajalo je novo življenje. Ko je bil Janez izročen, je vstopil Jezus in takoj se začne oblikovati novo občestvo. Jezus pokliče dva brata in potem še dva … Ne more biti sam in res ni bil nikoli več sam vse do Oljske gore, ko so ga vsi zapustili. Prestrašili so se, razbežali. On pa ni nikomur nič povedal.

Zakaj ta molk? Zato, da je lahko dosegel skrajno mejo občestvenosti, občestvo z Očetom. To občestvo se ne razbije, traja. V besedi Oče, je že beseda Sin. Ko se bomo zavedli tega občestva, nam ne bo težko k maši niti v sto kilometrov oddaljen kraj.

Nikoli ne pozabimo, da nam je dana skrivnost nebeškega kraljestva. Sin nam je dan. Vsakdo, ki je rojen od zgoraj, vse, kar je zgrajeno v odnosu z Duhom, je večno, ima življenje. Brez tega je rojstvo, rojstvo za smrt.

 

Klic – poklic – vstop

 Ko vstopi Jezus v shodnico (Mr 1,21-28), se začne takoj nekaj rušiti. Oglasi se človek z nečistim duhom. Vsaka (nova) beseda Duha prebudi nasprotovanje hudega duha. Nastopi kriza, ki pa kaže pot Cerkve. Kriza nas lahko prizadene, potre, ohromi, lahko pa je tudi izziv. V pomoč nam je Sveti Duh. Zato se ga naučimo klicati, ko smo pri močeh, da ga bomo zmogli klicati brez pomisleka, podzavestno, ko nam poidejo moči.

Dotlej pa pomislimo na to, kako živa in učinkovita je Božja beseda, ki nas ozdravlja ohromelosti, da se moremo obrniti in stopiti na pot do bratov. Pomislimo na to, kako nas Pavel roti: »Darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje.« (Rim 12,1) Spomnimo se, kako je Jezus z brezpogojno ljubeznijo poklical cestninarja Levija v občestvo, ne da bi ga hkrati opozarjal, da se mora spreobrniti. Nam, ki smo že v občestvu, pa naroča: Kličite, vabite! A ne imejte se za pravične in ne bojte se biti grešniki, kajti 'nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.' (Mr2,17)

Kriterij našega delovanja pa bodi ljubezen. Ljubezen je težja pot. Veliko lažje je odkljukati izpolnjevanje zapovedi. Lahko smo brezmadežni a nerodovitni.

 

lent

Simon Potnik

Postno premišljevanje in spokorno bogoslužje 

Tudi v puščavi nismo sami.

Zakaj je spoved sploh potrebna?

 Tako se včasih sprašujemo. Svoja grešna dejanja vendar obžalujemo. Zakaj bi morali o tem nekomu pripovedovati. Mar ni spoved izmislek srednjega veka? Pa je to res? Že ljudje stare zaveze so z grehom povezovali odkupnino. Ta je bila zmeraj nekaj vrednega, kar jim je nekaj pomenilo, kar jim je omogočalo življenje. Jezus tega ne ukinja. Škandalozno je to, da grehe odpušča. In oblast odpuščati grehe prenaša na apostole, ti pa na duhovnike. Model spovedi ostaja. Spreminja se oblika. Že pri prvi Cerkvi žrtev ni več potrebna.

Spoved, pokora, sprava

 Kako je z menoj? Kak je moj odnos do tega zakramenta? Kaj se dogaja, ko stojim pred spovednico? Ali pomislim, kako bi bilo, če bi bil to poslednji trenutek mojega življenja? Je Bog zame odkupitelj, zdravnik, serviser? Ali stopam v odnos z nekom, ki me ocenjuje, ali se zavedam, da me tako ali tako pozna in ljubi vsemu navkljub?

Pri spovedi je pomembna iskrenost. Gre za priznanje ne za poračun. Pri spovedi ne jemljem sodbe v svoje roke. Spoved je pravzaprav veroizpoved. Ko vstopam v spoved, izpovedujem vero.

Sveti Pavel pravi: »Kadar sem slaboten, takrat sem močan.«

Dobro je prepoznati svoje slabosti. Se pa zgodi, da se greh ponavlja. Takrat smo razočarani, obupamo ali pa se začnemo opravičevati, češ da gre za mali greh …

Ko imamo pred očmi Božjo ljubezen, je motivacija, da priznamo svoje grehe, večja. Spoved ne sme biti osredotočena na greh ampak na Gospoda. zato po odvezi ne preizkušajmo Gospoda, ne dvomimo o tem ali nam je odpustil.

Pomembno je kesanje. To je lahko popolno (ko zgrešimo, nas to boli in žalosti) ali nepopolno (ko zgrešimo, priznamo, da nismo ravnali pravilno).

Kakšno moč ima greh?

Sveti Pavel pravi, da je v njegovi moči dobro hoteti, dobro delati pa ne. Zato dela to, kar v resnici sovraži. Pavel torej prepoznava sovražnika, ki prebiva v njem. Če bi bilo drugače, če bi bilo delati dobro v naši moči, bi bilo res nesmiselno nekomu izpovedovati grehe? Ker pa ni, je dobro to našo nemoč izročiti Nekomu, ki je močnejši od nas.

In zato se moramo ustaviti. Ne ohrometi. Vrline nastopajo v parih. Ustaviti se lahko pomeni opustiti vsako dejavnost, biti obupan, razočaran, onesposobljen. Naveličanost, obup, brezvoljnost … so pogosto prav posledica pretirane zavzetosti, nepremišljenemu navdušenju sledi malodušje. Toda ta 'ustaviti se' je drugačen. Ustaviti se moramo, da preverimo, ali je tisto, kar počnemo, res tisto, kar je potrebno storiti. Ustaviti se moramo, da premislimo, ali so metode, ki jih uporabljamo, ustrezne. Ustaviti se moramo, da se prepustimo duhu, da nas vodi.

Zapisala:
Zlata Krašovec

 

 

Biblična šola

loading...

Z Besedo na pot

loading...

Back to top

Še pred prenosom...

Naprej... ×