Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

fausti konec casovSilvano Fausti
Prevod: Stane Zore
Spremna beseda: Maksimilijan Matjaž
Založba: Družina
Število strani: 143
Leto izdaje: 2012
ISBN: 978-961-222-92-45
Mere: 120x200
Vezava: Mehka

 

 

Komentar Prvega pisma Tesaloničanom italjanskega jezuita Silvana Faustija ne bi mogel priti med slovenske bralce ob bolj primernem trenutku kot je sedanji. Skupaj z vesoljno Cerkvijo stopamo v leto vere, ki ga je papež Benedikt XVI. razglasil z namenom, da bi kristjani bolj temeljito spoznali resnico naše vere in jo bolj zavzeto živeli v svojem življenju. Hkrati pa preživljamo kot narod in krajevna Cerkev zelo burne čase tako na ekonomskem, političnem, moralnem in cerkvenem področju.

Silvano Fausti je v svojem komentarju uspel mojstrsko izluščiti sporočilo in metodo Pisma Tesaloničanom ter ga osvetljiti z lastno duhovno izkušnjo ter s temeljno teološko in filozofsko refleksijo. Z njegovim značilnim jezikom, ki se izogiba vsem nepotrebnim besedam in dodatnim razlagam, se srečamo že v uvodu. Marsikateri stavek je potrebno prebrati dvakrat, da dojamemo ves smisel in povezave. A kdor vztraja in premaga začetne zadrege, se mu odprejo studenci biblične in človeške modrosti. Faustijev jezik se na nek način prilagaja vsebini pisma, ki izziva k soočenju z življenjskimi vprašanji, ki bi jih morda kdaj sploh želeli preslišati ali pa bi odgovore želeli zgolj od kod prepisati. Avtor svojih razlag in odgovorov ne razstavlja preveč poceni na pogrnjeni mizi. Predvsem vabi bralca, da postane aktivni član občestva, ki mu apostol Pavel naslavlja svoje pismo ter da osebno odgovori na njene izzive.

Komentator razdeli Pismo Tesaloniščanom na osem enot, k vsaki enoti pa pristopi s štirimi koraki. V prvem koraku predstavi pomen odlomka v širšem kontekstu Pisma. Pri branju Pavlovih pisem in sploh svetopisemskih knjig je namreč zelo pomembno, da bralec pri branju posamezneg odlomka ne izgubi povezave s celoto. Ob opisovanju in razlaganju podrobnosti, se namreč lahko zameglji pogled na bistveno. Fausti tako v prvem branju odlomka predstavi njegovo zgradbo, njegov literarni in zgodovinski kontekst ter mu izbere Pavlovo naslovno misel. Na koncu izostri pogled na dvoje temeljnih sporočil, ki jih najdemo v vsakem posameznem delu pisma: kako odlomek prestavi Jezusa, vstalega Gospoda in kaj pomeni zame ter kaj sporoča o Cerkvi – o občestvu aktualnih Jezusovih učencev, ki mu je oznanjena ta Božja beseda. V drugem koraku sledi natančno branje in razlaganje posameznih besed, podob, motivov in tem. Fausti pri tem uporabi svoje bogato znanje jezika, biblične hermenevtike, razlag cerkvenih očetov, biblične teologije in filozofije. Tako predstavljeno besedilo bralcu na široko odpre vrata, da lahko vstopi vanj s svojim znanjem, izkušnjo in vero. Zadnja dva koraka sta krajša in puščata več prostora bralcu. Komentator najprej predlaga bralcu, da vstopi v molitev in prosi Gospoda za osebni sad, ki bi ga želel pridobiti ali okrepiti ob premišljevanju tega odlomka. Nato pa mu ponudi v premišljevanje še druge biblične odlomke, ki lahko razširijo in poglobijo obravnavano temo. V teh korakih lahko prepoznamo starodavno metodo duhovnega branja Svetega pisma – lectio divina, ki jo Fausti uporablja v vseh svojih bibličnih komentarjih. Ta način branja pomaga bralcu, da vztraja pri besedilu in ga čim bolj razume v njenem izvornem pomenu, hkrati pa ne ostane samo pri besedilu, ampak si z njim odpre pot poglabljanja osebne vere. Tako bo postopoma prehajal od besed k dogodkom in osebam, od zgodovinske zgodbe k aktualnim dogodkom, od tuje zgodbe k osebni, od Božje k človeški in od človeške nazaj k Božji. Božja beseda v nikomer ne deluje magično ali po lastni sugestiji. Deluje po svoji naravi, ki tistega, ki jo sprejme in veruje, postavi v odnos s tistim, ki jo izreka. Sprejem Božje besede nas uvede v dialog z Bogom. Sposobni smo poslušati in odgovarjati. Naredi nas za njegove sogovornike, njegove partnerje v razumnem, svobodnem in odgovornem občestvu z njim. To je naše odrešenje, ker tako postanemo to, kar smo: Božji otroci. To pa je hkrati tudi proces evangelizacije, ki pomeni najprej osvobajanje od mišljenja sveta, ki je zaposleno predvsem s samim seboj in usmerjanje na Gospoda, ki je edini Gospod življenja, ker je postal služabnik vseh, da bi vse osvobodil in bi se lahko prepoznali kot njegovi bratje in sestre. Samo kot taki pa bomo prepričljive priče svoje vere sodobnemu svetu.

Maksimilijan Matjaž

 

Odlomek iz knjige: VII. Gospodov dan bo prišel, kakor pride tat ponoči (5,1-11)

 

Recenzije

Back to top