Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

"Kjer je Gospod, tam je usmiljenje". To papeževo spodbudo smo izkušali na bibličnih duhovnih vajah od 9. do. 11. oktobra 2015 v Domu duhovnosti v Kančevcih. Zbralo se nas je preko 100 z vse Slovenije.

 

Prisluhnili bom Gospodu, ki oznanja »leto, ki je ljubo Gospodu« (Lk 4,19) in sledili Frančiškovemu pozivu, naj se zazremo v obličje Božjega usmiljenja, »da bi tudi sami postali učinkovito znamenje Očetovega delovanja« med nami in bi zmogli pričevati, da je usmiljenje »vedno večje od slehernega greha«. Vzeli si bomo čas za proučevanje in molitev svetopisemskih besedil, ki oznanjajo Božje usmiljenje in mehčajo trdoto človeških src. Ob Božji besedi bomo zahrepeneli po usmiljenju, ki človeka spreminja in osvobaja, da mu lahko izroča rane svojega življenja in se vrača k svojim izvirom.

Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. (Rim 12,1)

 

Ta čas je težek trenutek za svet in Cerkev. Vsak dan beremo o dogodkih na vzhodu (begunci, preganjanje kristjanov) in dogajanje v Cerkvi, kjer vre na sinodi o družini. Spori in trenja so resni in situacija je zaskrbljujoča. Na ladji/Cerkvi je preprost človek, pastir, za katerega pravijo, da poenostavlja. V resnici pa ima intuicijo: treba je delati male korake; korake Božjih ubožcev. Modrost namreč ne bo rešila sveta. V zgodovini je vedno zmagovala logika Božjih ubožcev, ki so v skledicah svojega življenja dali prostor Besedi, da je postala konkretna. O usmiljenju se ne da prav veliko teoretizirati. Zato papež Frančišek poudarja konkretnost – usmiljenje je nekaj konkretnega (kako doživljam, kako dajem).

Če sem izkazal eno samo dejanje usmiljenja svojemu bližnjemu (če sem bil potrpežljiv, če sem izkusil odpuščanje) – to ni teorija. Papež Frančišek govori o Obličju usmiljenja. Z obličjem imamo odnos, se vanj zazremo, ne moremo pa z njim teoretizirati. Obličje izraža skrivnost človeka (Jezusu na Gori žari obličje, Mojzes si zagrne obliče pred gorečim grmom). Poklicani smo, da se zazremo v to Obličje.

 

V soboto dopoldne nas je obiskala tudi ekipa RTV, ki je posnela kratko reportažo:

 

Voditelj prof. Matjaž je razmišljanja zastavil v treh korakih oziroma v treh pogledih:

  • pogled na Sveto Trojico, na Očeta, ki objema (Iz 49,1-18; Lk 15), na Sina, ki išče (Mt 8,1-17; 9,10-13.36-38; 11,25-30), na Sv. Duha, ki se spušča in posvečuje (Mr 1,10-11; Rim 5,5; 8,14-39). Namen leta po Frančišku: Da bi bil »jubilej živa izkušnja Očetove bližine, skoraj kot bi se z roko želeli dotakniti njegove nežnosti; da bi se okrepila vera vsakega vernika in bi tako pričevanje postalo vedno bolj učinkovito.«
  • pogled nase, v moje srce, na moje življenje. Kdaj sem doživel usmiljenje? Kdaj sem bil trd? Kdaj sem prosil usmiljenja in odpuščanja?  »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« (Lk 6,36). Frančišek v petek, 11. september 2015: Da bi bili do drugih usmiljeni, moramo imeti pogum, da obtožimo sami sebe. Potrebno naučiti ne soditi drugih, saj sicer postanemo hinavci. To je tveganje, katerega se moramo varovati vsi, tudi sam papež. BB nas spodbuja k premišljevanju o »velikodušnosti odpuščanja in usmiljenja«. S tem nas spominja na »krščanski stil«, ki ga vodijo nežnost, dobrotljivost in krotkost ter ki nas vabi, da bi se medsebojno prenašali.
  • pogled na bližnjega, na konkretno življenjsko pot, ki jo hodim. Kje in kako sem lahko usmiljen? »V naših župnijah, skupnostih, združenjih in gibanjih, skratka, kjerkoli so kristjani, mora vsak najti oazo usmiljenja,« nas spodbuja papež Frančišek (UO 12). Jezus nas uči, da bomo sojeni po delih usmiljenja (Mt 25,31-46). Zato smo povabljeni, da ponovno odkrijete telesna in duhovna dela usmiljenja. Usmiljenje namreč ni »dobrotništvo niti zgolj čustvenost. Gre za preverjanje pristnosti, da smo Jezusovi učenci, naše verodostojnosti, da smo kristjani v današnjem svetu« pravi papež. Usmiljenje nas kliče v poslanstvo, k odpiranju navzven in dajanju: Pojdi in oznanjaj, kako se te je Gospod usmilil! (Mr 5,19). To je veliko poslanstvo spreobrnjenih kristjanov v letu usmiljenja.

 

Zapisi udeležencev

Vera in Gregor Pavlič

Na tem mestu lahko preberete zapise duhovnih vaj, ki sta jih zapisala Vera in Gregor Pavlič: Usmiljen in milostljiv je Gospod, DV Kančevci, 9.-11. 10. 2015, zapis Vera in Gregor Pavlič

 

Zlata Krašovec

Zlata Krašovec je tako opisala tridnevno dogajanje: Na pragu leta Božjega usmiljenja upiramo svoj pogled v Sv. Trojico, da bi doživeli osebno srečanje z Njegovim usmiljenjem. Pomemben korak v to smer je sveta spoved, v kateri smo pristni in konkretni. Boga ne zanima seznam naših grehov, želi pa, da se soočimo sami s seboj. V letu, ki je pred nami, bi še posebej radi preverili, kako sočutna so naša srca in koliko je v njih še trdosrčnosti. 

Celoten prispevek lahko preberete tukaj: Usmiljen in milostljiv je Gospod, DV Kančevci, 9.-11. 10. 2015, zapis Zlata Krašovec

 

Marija

»Ko je stopal v čoln, ga je ta, ki je bil prej obseden, prosil, da bi smel biti z njim. Vendar mu ni dovolil, temveč mu je rekel: »Pojdi na svoj dom k svojim  in jim sporoči, kako velike reči ti je storil Gospod in se te usmilil.« (Mr 5,18-19)

Sicer vsako leto odhajam z bibličnih duhovnih vaj z novim odkritjem bogastva Božje besede. Zapiske v mojem zvezku prebiram čez leto, ko potrebujem spodbudo, tolažbo ali ko želim preprosto preveriti svojo pot hoje za Jezusom (ali nisem morda stopila pred Njega in sem razočarana, malodušna, ker On ne hodi za menoj?).

Letošnji Kančevci pa so bili zame še posebno milostni zaradi doživetja Božjega usmiljenja pri spovedi. Kljub več dobrim izkušnjam milosti tega zakramenta, me je spovedi strah in vedno odlašam z njo. Tudi tokrat ni bilo nič drugače, tako da sem že iskala izgovore, zakaj ne bi šla. Odzvanjalo pa mi je pripovedovanje nekoga iz skupine, ko je opisoval, s kakšnim navdušenjem so pričakovali spoved otroci, ki jih je pripravljal na prvo spoved. Takrat se mi je zdelo, da si je s podrobnim opisovanjem vzel preveč časa na skupini. Ko pa sem potem gledala nazaj, sem doživela, kot da je bilo to namenjeno meni osebno, da mi je Bog spregovoril po njem, da tudi sama tako zaupam v Božje usmiljenje kot otroci.

Ko mi je duhovnik dajal odvezo, sem fizično začutila, da mi je padla teža z ramen. Bog ne nagovarja z občutki krivde. On odpušča. Želi, da položim preteklost v Njegove roke in se z zaupanjem prepustim Njegovemu naročju. Osvobaja me zaskrbljenosti zase, za moje otroke. On bo dal, On bo poskrbel v Njegovem, ne mojem času.

 

Katehistinja Darja pa se spominja:

Odšli smo na pot, v Kančevce, na biblično srečanje v tihoti sredi tega sveta,  da si naberemo »mane« ob poslušanju božje besede, kajti kjer je Gospod, tam je usmiljenje. V tišini, da bi se učili ponižnosti in poslušanja.  Hodili smo z malimi koraki, kot mala Cvetka, sveta Terezija. Pričakalo nas je božje »dvigalo«. Božja beseda je resnično« živa«. Raztresena je kakor mana po vseh cerkvah sveta, po vseh domovih otrok vsega sveta, biva v srcu božjih otrok, hrani nas s svojo ljubeznijo, modrostjo in usmiljenjem. Bog Oče se nas po  njej dotika, po njej nas objema, po njej nas vodi in nam kliče: »Pridite k meni vsi, ki ste lačni in se nasitite«.

Srečali smo se z prerokom Jonom. Vrženi smo bili v morje naših grehov,zaradi svoje brezbrižnosti, ker premalo ljubimo, ker smo premalo usmiljeni. Žalostimo se za krivice, ki so nam jih storili drugi, za krivice, ki prizadenejo druge,  namesto da bi se zazrli v svoja dejanja, ki so prizadela naše bližnje in dejanja, ki so užalostila našega Boga Očeta.  Bili smo žalostni in bili smo veseli ob spoznanju, da nas Božje usmiljenje rešuje iz globin morja, kakor preroka Jona.

V luči božje besede smo se potopili v božje usmiljenje ob izgubljenem sinu. Kot izgubljeni sin, ki išče očeta in se vrača k njemu, ker ve, da je njegova ljubezen in njegovo usmiljenje neskončno, ker nas On ljubi prvi. Neskončno potrpežljivo in zvesto nam kliče:« Ti si moj ljubljeni, dragocen si v mojih očeh«. Spušča se v naša srca, daruje nam svojega sina. Vse kar stori za nas, je premalo zanj, njegovo usmiljenje je zastonjski zaklad, ki ga imamo v nebesih.  Kar je nemogoče pri ljudeh, je vsemogoče pri našem usmiljenem Bogu. Razveselili smo se,kakor izgubljeni sin smo hodili po poti domov v njegovo naročje. Zaupali smo v Gospodovo neskončno usmiljenje, potrpežljivost, zvestobo. Z vsakim prehojenim korakom smo puščali za seboj skušnjave tega sveta.

Bog ni vrgel svetega pisma na zemljo in ni rekel:« Učite se in našli boste spokojnost«.Poslal nam je svojega sina, da nam oznani trajni čas osvoboditve, skrivnost sprave, ki se je uresničila za vse večne čase. Z njim smo stopili v hišo božje besede, da poslušamo njegov glas. Z njim smo stopili v hišo Petrove tašče, da se nas dotakne. Kot gobavec na poti smo ob poti srečali njega in ga prosili: »Če hočeš me moreš očistiti«, kajti »čistim je vse čisto«.  

Kot izvoljeni smo bili nagovorjeni, da si oblečemo usmiljenje, poslani smo bili na pot, da odpuščamo, kakor je Gospod odpuščal nam. Odpuščajmo in bodimo usmiljeni, da bomo dosegli odpuščanje in da bomo deležni usmiljenja ob času naše stiske. Gospod je bogato  sejal med nas svoje  živebesede, nas pa je poslal, da sejemo povsod, kjer nas bo nesla pot, da bo v času, ki ga ne pozna nihče razen Očeta, poslal žanjce na žetev. Da bo žetev obilna. Nekaterim od nas  pravi kot bogatemu mladeniču: »Pridi k meni in hodi za menoj. Nekatere pa pošilja domov k svojim, bližnjim in jim pravi: »Pojdi na svoj dom in povej, kaj ti je storil Gospod, povej kako veliko je njegovo usmiljenje. Pojdi in tudi ti delaj tako: Vsem svojim otrokom obljublja: »Moj jarem je lahek in moje breme ni težko. Ne boj se. Moj si. Zapisal sem te na obe dlani svoje roke«

Back to top

Before download...

Continue... ×