Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

Beseda kanon je grška, prihaja pa iz sumerske besede gin, odkoder prihaja tudi asirska qannu in hebrejska qaneh. Beseda pomeni trstiko, nato pa tudi merilno palico, dolgo 6,5 lakta, kar je približno 3 m. Pomeni mero, mejo, okvir. Pomeni tudi odmerjeno stvar; apostol Pavel označuje z njo področje svojega delovanja, 2 Kor 10,13.15. Pomeni tudi pravilo, normo, vzorec, moralo.

V prvih treh stoletjih je pomenila tudi vsebino vere, resnico. Sveti Pavel piše Galačanom: "Nad vsemi pa, ki bodo živeli po tem pravilu (kanonu), bodita mir in usmiljenje, kakor tudi nad Božjim Izraelom!" (6,16). Klement Aleksandrijski pravi, da cerkveni kanon vsebuje krstno izpoved vere. Od 4. stoletja dalje se cerkveni zakoni imenujejo kanones, državni pa nomoi. Kanonizirati pomeni proglasiti za svetnika, uvrstiti v seznam svetnikov, vzornikov krščanskega življenja. Kanoniki so cerkveni ljudje, ki se držijo določenih predpisov glede molitev in obredov. Kanon svetih knjig je zbirka knjig, ki jih je Cerkev sprejela in priznava, da so od Boga navdihnjene. Knjiga je navdihnjena, ker je Bog njen začetnik, in je kanonična, ker jo je Cerkev kot navdihnjeno sprejela in potrdila.

Judovski kanon

Judje delijo svete knjige na tri dele: Postava (Tora), Preroki (Nebi'im) in Spisi (Ketubim). Postava vsebuje pet Mojzesovih knjig: Genesis, Exodus, Leviticus, Numeri in Deuteronomium (skupaj 5 knjig).

Preroki so rani in pozni. Rani (ri'šonim) so: Jozue, Sodniki, 1 in 2 Samuelova, 1 in 2 Kraljev (skupaj 4 knjige). Pozni ('aharonim) so: Izaija, Jeremija, Ezekiel in 12 malih prerokov (skupaj 4 knjige).

Pisci se delijo na velike in male. Veliki so: Psalmi, Job in Pregovori (skupaj 3 knjige). Mali so: Visoka pesem, žalostinke, Ruta, Pridigar, Estera, Daniel, Ezra in Nehemija, 1 in 2 Kroniška (skupaj 8 knjig). Tako ima judovski kanon po njihovem štetju skupaj 24 knjig, po našem štetju pa 39 knjig.

Katoliški kanon

Katoliški kanon obsega ves judovski kanon, poleg tega pa še 7 knjig Stare zaveze in 27 knjig Nove zaveze.

Staro zavezo delimo na zgodovinske, preroške in modrostne knjige. Zgodovinske so: 1 - 5 Mz; Joz; Sod; Rut; 1 in 2 Samuelova; 1 in 2 Kraljev; 1 in 2 Kroniška; Ezr; Neh; Tob; Jdt; Est; 1 in 2 Makabejcev. Skupaj 21 knjig.

Preroške so: Iz; Jer; Ezk; Dan; Oz; Jl; Am; Abd; Jon; Mih; Nah; Hab; Sof; Ag; Zah; Mal. Skupaj 16 knjig.

Modrostne so: Job; Ps; Prg; Prd; Vp; žal; Mdr; Sir; Bar. Skupaj 9 knjig, vsa SZ 46 knjig.

Nova zaveza vsebuje 4 evangelije, Apostolska dela, 21 pisem in Razodetje.

Evangeliji: Mt; Mk; Lk; Jn.

Apostolska dela: Apd

Pisma: 14 Pavlovih pisem: Rim; 1 in 2 Kor; Gal; Ef; Flp; Kol; 1 in 2 Tes; 1 in 2 Tim; Tit; Fil; Heb. 7 katoliških pisem: Jak; 1 in 2 Pt; 1 - 3 Jn; Jud.

Razodetje: Raz. Skupaj 27 knjig.

Stara in Nova zaveza skupaj 73 knjig.

Protokanonične in devterokanonične knjige

Že Judje so se razhajali ob vprašanju, katere knjige spadajo v kanon, z nastopom krščanstva pa je vprašanje postalo še bolj zapleteno. Cerkveni očetje so knjige, ki so jih vse cerkve sprejemale za navdihnjene, imenovali homologoumena, tiste knjige, ki so bile sporne, pa so imenovali antilegomena. Podobno danes imenujemo protokanonične (protos - prvi) tiste knjige, ki jih cerkve soglasno sprejemajo v kanon, devterokanonične (devteros - drugi) pa tiste, ki jih nekatere cerkve ne priznavajo za navdihnjene in jih dosledno imajo za apokrifne knjige. Devterokanonične knjige SZ so: Tob; Jdt; Mdr; Sir; Bar; 1 in 2 Mkb; Est 10,4-16; Dan 3,24-90; 13; 14. Skupaj 7 knjig in dva dodatka. Knjige so sporne, ker niso napisane v hebrejskem jeziku, temveč v grškem. Devterokanonične knjige NZ so: Heb; Jak; 2 Pt; 2 in 3 Jn; Jud; Raz. Skupaj 7 knjig. Knjige so sporne, ker niso nastale v času apostolov, temveč pozneje.

Kriteriji za kanoničnost

1 - Čas nastanka: Knjiga je morala nastati najkasneje v času apostolov, vendar ta kriterij ni zadosten, saj je Cerkev sprejela v kanon tudi nekatere knjige, ki so nastale pozneje.

2 - Uporaba pri bogoslužju: Tudi ta kriterij ni zadosten, saj so v nekaterih cerkvah uporabljali knjige, ki jih Cerkev ni sprejela v kanon.

3 - Mnenje cerkvenih očetov: Tudi ta kriterij ni zadosten, saj se očetje med seboj razlikujejo.

4 - Vsebina, ki je skladna z naukom apostolov: Tudi ta kriterij ni zadosten, saj je takšnih knjig več.

5 - Razglasitev Cerkve: Edini zadostni kriterij je razglasitev Cerkve. Sveti Avguštin je rekel: "Ne bi verjel evangeliju, če me ne bi silila avtoriteta Cerkve." Knjige, ki jih je Cerkev razglasila za navdihnjene, so kanonične.

Namen kanona

Namen kanona je, da seznam svetih knjig ohranja navzven, to je, da se ne vtihotapljajo nove knjige, da ga vzdržuje navznoter, to je, da se kakšna knjiga ne izgubi, glavni namen pa je, da se vsebina kanona uresničuje v življenju vernikov.

Celoten kanon potrjujejo naslednji dokumenti:

Severno-afriški koncili: Hiponski (393), 3. kartaginski (397), 4. kartaginski (419). Dekret papeža Damaza I. (382), 2. trulski-carigrajski (692), florentinski (1442), tridentinski (1546).

Tridentinska definicija: "Če kdo ne sprejema knjig v celoti in po vseh njihovih delih, kakor se običajno berejo v katoliški cerkvi in so vključene v stari latinski vulgati, za svete in kanonične, naj bo izobčen!" Definicijo je potrdil tudi 1. vatikanski koncil. Avtentičnost Vulgate je bila juridična, ne pa kritična. Definicija 2. vatikanskega koncila: "Vse od Boga razodeto, kar se nam v Svetem pismu po črki varuje in daje, je pisno utrjeno po navdihu Svetega Duha. Saj ima sveta mati Cerkev knjige Stare in Nove zaveze v celoti in po vseh delih na temelju apostolske vere za svete in kanonične."

Back to top