Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih
Leta 1993 je Papeška biblična komisija objavila dokument o Interpretaciji Svetega pisma v Cerkvi (CD 87). Po ustanovitvi Biblične komisije leta 1902, Bibličnega inštituta leta 1909 ter objave Dogmatične konstitucije o Božjem razodetju (DV) II. vatikanskega koncila (18. nov 1965), pomeni ta dokument odločilen korak pri razvoju katoliške biblične eksegeze. Dokument je definiral stanje in naloge sodobne eksegeze. Nadaljuje s pozitivnim vrednotenjem različnih pristopov k SP II. vat. koncila. Tudi pri presojanju sodobnih eksegetskih metod ostaja odločilen kriterij, ki so ga zapisali koncilski očetje: »Ker moramo Sveto pismo brati in razlagati v istem Duhu, v katerem je bilo napisano, je za pravilno ugotovitev smisla svetih besedil treba nič manj vestno upoštevati vsebino in enoto celotnega SP kakor tudi živo izročilo vse Cerkve ter analogijo vere« (DV 12). Dokument poudarja, da mora biti eksegeza naravnana tako na tekst kot na bralca, ki se s tekstom srečuje. Ta dva vidika se dopolnjujeta! Dokument je odprt do vseh metod in pristopov, ki se danes uporabljajo pri eksegezi, in priznava njihov pomen za celovito interpretacijo bibličnega besedila. Papeška biblična komisija poudarja, da "katoliška eksegeza nima svoje lastne in izključujoče metode interpretacije, temveč izhaja iz zgodovinsko-kritične osnove in osvobojena filozofskih in drugih predsodkov, ki nasprotujejo resnici naše vere, izkorišča vse sedanje metode in išče v vsaki izmed njih 'seme Besede'" (CD 87,15).

Katoliška eksegeza pa se hkrati zelo jasno ograjuje od fundamentalističnega branja Svetega pisma. Takšno branje namreč zavrača upoštevanje zgodovinskega značaja bibličnega razodetja. »Fundamentalizem se v odnosih z Bogom izogiba tesnemu razmerju med božanskim in človeškim. Zavrača priznanje, da je navdihnjena Božja beseda bila izražena v človeški govorici in so jo, po Božjem navdihnjenju, uredili človeški pisci, katerih zmožnosti in sredstva so bili omejeni. Zato hoče obravnavati biblično besedilo, kakor da bi bilo besedo za besedo narekovano od Duha, in noče priznati, da je Božja beseda bila oblikovana v govorici, izrazju in razmerah določene dobe. Ne posveča nobene pozornosti literarnim oblikam in človeškim načinom mišljenja, navzočim v bibličnih besedilih, izmed katerih so mnogi sad obdelave, ki se je raztezala skozi dolga časovna razdobja in nosi znamenja zelo različnih zgodovinskih položajev« (CD 87,57). Fundamentalistični pristop k Svetemu pismu je rezultat napačne podobe o Bogu. "Svetopisemski Bog ni popolno Bitje, ki bi drobilo vse, česar bi se dotaknilo, in zatrlo vse razlike in vse odtenke. Nasprotno, Bog je stvarnik, ki je ustvaril presenetljivo različnost bitij... Bog nikakor ne uničuje razlike, temveč jih spoštuje in vrednoti. Ko se izraža v človeški govorici... uporablja vse možne odtenke in sprejema tudi omejitve" (CD 87,11).

Back to top