Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

Beseda eksegeza je grškega izvora (gr. eksēgéomai - izpeljem, izvajam; razlagam, tolmačim; opisujem, pripovedujem; oznanjam, razodevam) in pomeni danes temeljni strokovni izraz (terminus tehnicus) za znanost o interpretaciji Svetega pisma. Izraz so že v pogansko-helenističnem okolju uporabljali za vedo o odkrivanje božanskih modrosti, t.j. za interpretacijo orakljev oz. izrekov božanstev. Besedo uporablja tudi Jožef Flavij (JV 1, 649) kot strokovni izraz za rabinsko razlaganje Postave.

Izraz »eksegeza« se v Novi zavezi pojavi petkrat pri Luku (Lk 24,27.32; Apd 15,12.14; 21,19) ter v zaključku prologa Janezovega evangelija (Jn 1,18). Najpomembnejše besedilo za razumevanje novozavezne vsebine pojma eksegeze je Jn 1,18: "Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je o njem razložil (ekeînos eksēgēsato)“. V. 18 predstavlja most med „himno Logosu“, ki predstavlja Jezusovo predzgodovino, in začetkom zgodovinske pripovedi o Jezusovem delovanju. Glagol eksēgéomai je tukaj brez določnega objekta, kar usmerja pozornost na Božje bistvo. Jezus je edini avtentični razlagalec - ekseget Božjega bistva. Po teologiji evangelista Janeza obstaja samo en pristop do Očeta, to je preko Sina, kar pomeni preko angažiranega osebnega odnosa. Jezusovo razodetje, ki je zapisano v Jn in v vseh ostalih evangelijih, izhaja iz neposrednega izkustva Boga. Izraz „naročje“ poudarja edinstven odnos med Sinom in Očetom. Kdor torej želi »razlagati« skrivnost Boga in njegovega razodetja, kar je temeljno oznanilo Svetega pisma, mora vstopati v intenzivni odnos tako z razlagalcem (Jezus Kristus) kakor z vsebino.

Back to top