»Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta. (Jn 6,51)

Kruh (gr. ártos) predstavlja osnovno človekovo življenjsko potrebo. Komur primanjkuje kruha, primanjkuje vsega. Kdor daje kruh, daje življenje. Izvoljeno ljudstvo je zato v odnos do kruha oblikovalo svoj odnos do njegovega Darovalca - do Boga. Čudež mane v puščavi je bil najprej preizkušnja vere in zaupanja v Boga kot izvor življenja.

"Glej, pošiljal vam bom kruh z neba; ljudstvo naj hodi vsak dan nabirat za en dan hrane, da ga preizkusim, ali se bo ravnalo po moji postavi ali ne" (2 Mz 16,4). Osnovna človekova skušnjava je v tem, da bi dela svojih rok, svoj napor in uspeh, svoje zanje in svoje delo zamenjal za kruh, ki daje življenje. »Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal« (Lk 24,30). »Lomljenje kruha« (gr. klásis tou ártou) je bil sestavni del vsakodnevnega judovskega obeda. Dejanje je sčasoma dobival vedno močnejši obredni značaj.

 Vsako zbiranje k obedu je bilo najprej izraz njihove pripadnosti izvoljenemu ljudstvu, ki ga je Jahve vodi in hrani – daje življenje. Obredno lomljenje kruha v pashalni večerji pomeni spominjanje mogočni Božjih del v času egiptovskih stisk (prim. 2 Mz 16). Na večer pred svojim trpljenjem Jezus z istim obredom spominjanja rešitve napove dokončno Božjo odločenost, da bo med svojim ljudstvom ne samo kot Rešitelj, ampak kot Kruh: »Medtem ko so jedli, je Jezus vzel kruh, blagoslovil, razlomil, dal učencem in rekel: 'Vzemite, jejte, to je moje telo'« (Mt 26,26; dalje Mr 14,22; Lk 22,19; 1 Kor 11,23sl.). Lomljenje kruha postane najstarejši izraz vere Cerkve v trajno Gospodovo navzočnost in znamenje njihove pripravljenosti, da uresničujejo njegovo besedo v vsakdanjem življenju: »Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah« (Apd 2,42; dalje 2,46; 20,7.11; 27,35). Ko lomijo kruh izpovedujejo, da so tudi sami del Kristusovega telesa (prim. 1 Kor 10,16), ki jih Gospod pošilja, da blagoslavljajo, da lomijo lastno trdosrčnost in delijo z brati; ko lomijo kruh, vstopajo v ekonomijo daru - v ekonomijo življenja in ljubezni. Življenje je lahko vedno le dar. Prejemamo ga – zavedno ali nezavedno - kot vsakdanji dih. Človek živi, dokler diha - dokler je pripravljen sprejemati in dajati, vdihovati in izdihovati, sprejemati dar in ga deliti - lomiti kruh svojega življenja.

Back to top