Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

Usmiljenje ni le ena izmed lastnosti Boga, ampak utrip njegovega srca

VATIKAN (nedelja, 8. april 2018, RV) – »V današnjem evangeliju se večkrat ponovi glagol videti: "Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda." (Jn 20,20) Potem so rekli Tomažu: "Gospoda smo videli" (v. 25). Vendar pa evangelij ne opiše, kako so ga videli, ne opiše Vstalega, poudari samo eno podrobnost: "Pokazal jim je roke in stran" (v. 20). Zdi se, da nam želi povedati, da so učenci Jezusa prepoznali na ta način: preko njegovih ran. Isto se je zgodilo Tomažu: tudi on je želel videti "na njegovih rokah sledove žebljev" (v. 25) in po tem, ko je videl, je veroval (v. 27).« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med sveto mašo, ki jo je na nedeljo Božjega usmiljenja daroval na trgu sv. Petra. S svetim očetom je poleg kardinalov in škofov somaševalo tudi več kot 550 misijonarjev usmiljenja z vsega sveta.

Tudi mi moramo "videti Boga", da se z roko dotaknemo tega, da je vstal za nas
»Kljub njegovi nejevernosti, se moramo Tomažu zahvaliti, saj se ni zadovoljil s tem, da je od drugih slišal, da je Jezus živ, niti s tem, da je videl njegovo telo, ampak je želel videti v notranjost, se z roko dotakniti njegovih ran, znamenj njegove ljubezni. Evangelij imenuje Tomaža "Dvojček" (v. 24) in v tem je resnično naš brat dvojček. Tudi nam namreč ne zadošča, da vemo, da Bog obstaja: življenja nam ne napolni neki Bog, ki je vstal, a je daleč; ne privlači nas neki Bog, ki je oddaljen, pa naj bo še tako pravičen in svet. Ne, tudi mi moramo "videti Boga", da se z roko dotaknemo tega, da je vstal za nas.

Njegovo srce bije zame, zate, za vsakega izmed nas
Kako ga lahko vidimo? Kakor učenci: preko njegovih ran. Ko so jih gledali, so razumeli, da jih ne ljubi za šalo in da jim je odpustil, kljub temu, da so bili med njimi tisti, ki so ga zatajili in zapustili. Vstopiti v njegove rane pomeni zreti neizmerno ljubezen, ki izvira iz njegovega srca. Pomeni razumeti, da njegovo srce bije zame, zate, za vsakega izmed nas. Dragi bratje in sestre, lahko se imamo za kristjane in pravimo, da smo kristjani ter govorimo o mnogih lepih vrednotah vere, vendar pa moramo tudi mi, kakor učenci, videti Jezusa tako, da se dotaknemo njegove ljubezni. Le tako gremo v srce vere ter, kakor učenci, najdemo mir in veselje (prim. vv. 29-20), ki sta močnejša od vsakega dvoma.

Ko rečemo "moj" Bog, ne onečastimo Boga. On je želel "postati naš" 
Tomaž je po tem, ko je videl Gospodove rane, vzkliknil: "Moj Gospod in moj Bog!" (v. 28) Želel bi usmeriti pozornost na pridevnik, ki ga Tomaž ponovi: moj. Gre za svojilni zaimek in če pomislimo, bi se lahko zdelo neprimerno, da ga uporabljamo, ko govorimo o Bogu: kako je lahko Bog moj? Kako lahko Vsemogočnega naredim za svojega? V resnici s tem, ko rečemo "moj" ne onečastimo Boga, ampak počastimo njegovo usmiljenje, saj je on tisti, ki je želel "postati naš". In kakor v ljubezenski zgodbi, mu recimo: "Ti si zame postal človek, zame si umrl in vstal, torej nisi le Bog; si moj Bog, si moje življenje. V tebi sem našel ljubezen, ki sem jo iskal in mnogo več, kot bi si lahko kdajkoli predstavljal."

Usmiljenje ni le ena izmed lastnosti Boga, ampak je utrip njegovega srca
Bog ni užaljen, da je "naš", saj ljubezen terja domačnost, usmiljenje vprašuje po zaupanju. Že v uvodu v deset zapovedi je Bog rekel: "Jaz sem Gospod, tvoj Bog" (2 Mz 20,2) ter poudaril: "Jaz, Gospod, tvoj Bog, sem ljubosumen Bog" (v. 5). To je ponudba Boga, ljubosumnega ljubimca, ki se predstavi kot tvoj Bog. In iz ganjenega Tomaževega srca privre odgovor: "Moj Gospod in moj Bog!" Ko danes preko ran vstopamo v skrivnost Boga, razumevamo, da usmiljenje ni le ena izmed njegovih lastnosti, ampak utrip njegovega srca. Kakor Tomaž, torej tudi mi ne živimo več kakor negotovi učenci, vdani, vendar omahljivi; tudi mi postanimo resnični zaljubljenci v Gospoda! Ne se bati tega izraza!

Razumeti sram ne kot zaprta vrata, ampak kot prvi korak srečanja
Kako okušati to ljubezen, kako se danes z roko dotakniti Jezusovega usmiljenja? To nam nakazuje evangelij, ko poudari, da je na sam velikonočni večer (prim. v. 19), to je takoj po tem, ko je vstal, Jezus najprej podaril Svetega Duha za odpuščanje grehov. Da bi izkusili ljubezen, je potrebno iti skozi to: pustiti si odpustiti. Si pustim odpustiti? Iti k spovedi se zdi težko. Skušani smo, da bi pred Bogom storili kakor učenci v evangeliju: da bi se zaprli in zaklenili vrata. Oni so to storili iz strahu in tudi nas je strah, sram nas je, da bi se odprli in povedali svoje grehe. Naj nam Gospod da milost, da bi razumeli ta sram, da bi ga prepoznali ne kot neka zaprta vrata (ki nas domnevno sčitijo), ampak kot prvi korak srečanja. Ko nas je sram, moramo biti hvaležni: to pomeni, da ne sprejemamo zla in to je dobro. Sram je skrito povabilo duše, ki potrebuje Gospoda, da bi premagala zlo. Dramatično je, kadar se ničesar več ne sramujemo. Ne bojmo se občutiti sramu! Vendar preidimo od sramu k odpuščanju!

Ko nam je odpuščeno, smo opogumljeni, saj se čutimo vsakič bolj ljubljeni
Pred Gospodovim odpuščanjem pa obstajajo tudi zaprta vrata in sicer sprijaznjenost. Sprijazniti se z nečim, pomeni v resnicij obstati pred zaprtimi vrati. Izkusili so jo učenci, ki so na Veliko noč z grenkobo ugotavljali, da je spet vse tako, kot prej: še vedno so bili tam, v Jeruzalemu, obupani; "poglavje Jezus" se je zdelo zaključeno in po tolikem času z njim se nič ni spremenilo. Tudi mi si lahko mislimo: "Toliko časa sem že kristjan in kljub vsemu se nič ne spremeni, vedno delam iste grehe." Tedaj, kadar smo obupani, se odpovemo usmiljenju. Vendar pa nas Gospod sprašuje: "Ne veruješ, da je moje usmiljenje večje od tvoje bede? Vedno znova grešiš? Da, vendra tudi vedno znova prosi usmiljenja in videli bomo, kdo bo zmagal." In potem – tisti, ki pozna zakrament odpuščanja, to ve – ni res, da vse ostane kakor prej. Vsakič, ko nam je odpuščeno, smo opogumljeni, vzpodbujeni, saj se čutimo vsakič bolj ljubljeni. In takrat ko, kot tisti, ki smo ljubljeni, ponovno pademo, občutimo večjo bolečino kakor prej. To je blagodejna bolečina, ki nas počasi oddaljuje od greha. Odkrijmo torej, da je življenjska moč prejeti Božje odpuščanje, iti naprej, od odpuščanja do odpuščanja. To je krščasnko življenje.

Bog naše bedne rane naredi podobne svojim poveličanim ranam
Za sramom in sprijaznjenostjo pa obstajajo še ena zaprta vrata, ki so včasih blindirana: naš greh. Če si jaz, v vsej iskrenosti, takrat, ko storim velik greh, ne želim odpustiti, zakaj bi mi moral Bog? Vendar pa so ta vrata zaklenjena samo z ene strani, z naše; ta za Boga niso nikoli nepremostljiva. Kakor uči evangelij, rad vstopi prav "pri zaprtih vratih", ko se zdijo vsi prehodi zapahnjeni. Tam Bog dela čudovite stvari. On se nikoli ne odloči, da se bo ločil od nas, mi smo tisti, ki ga puščamo zunaj. Kadar pa se spovemo, se zgodi nekaj nezaslišanega: odkrijemo, da prav tisti greh, ki nas je oddaljeval od Boga, postane kraj srečanja z Njim. Tam Bog, ki je ranjen zaradi ljubezni, pride naproti našim ranam in naše bedne rane naredi podobne svojim poveličanim ranam. On je namreč usmiljenje in v naši bedi dela čudovite stvari. Kakor Tomaž, prosimo danes za milost, da bi prepoznali našega Boga: da bi v njegovem odpuščanju našli svoje veselje, v njegovem usmiljenju svoje upanje.«

Back to top