Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

dm 1 19Sveto pismo je knjiga življenja in zato tudi knjiga blagoslova, po katerem življenje prihaja in se razodeva. Od prve do zadnje strani je popisano z blagoslovi. Na začetku Bog blagoslovi stvarstvo in človeka ter jim s tem podeli obstoj in rodovitno življenje: »Plodite se in množite, napolnite vse …« (1 Mz 1,22), »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita« (v. 28). Ob sklepu Razodetja pa prerok kliče nad vse, ki poslušajo besede te knjige, »milost Gospoda Jezusa« (22,21), to je njegov blagoslov, njegov dar.

Blagoslov prebuja spomin na temelj življenja, ki je zvesta božja ljubezen in podeljuje pečat te ljubezni. Človek živi iz tega spomina in zato ga nikoli ne sme izgubiti iz srca. Očaki so zato s spominom na Božja dela blagoslavljali svoje sinove (prim. 1 Mz 26,4), duhovniki pa svoje ljudstvo: »'Gospod naj te blagoslovi in te varuje. Gospod naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv. Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir.' Tako naj polagajo moje ime na Izraelove sinove in jih bom blagoslovil.« (4 Mz 6,24-27) Blagoslova povzema vso resnico Božjega imena, ki se je končno razodela v Sinu (Heb 1,2). A skrivnost Božjega imena, ki se razodeva v blagoslovu, človeku ni dana v prvi vrsti za to, da bi jo razumel in razlagal, tudi ne zato, da bi jo pretvorili v novo postavo in zapovedi, ki bi ji moral izvrševati, da si prislužil Božji blagoslov. Gospod je duhovnikom zgolj naročil da preprosto »polaga« njegovo ime – njegov blagoslov na sočloveka ter ga tako izročajo nazaj v naročje svojega Stvarnika. Njegovo ime - blagoslov - ima v sebi življenje in bo samo obrodilo sad v vsakomur, ki ga sprejme. Končno je Sin sam pokazal, kako rodovitno blagoslavljati: »Medtem, ko so jedli, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil, jim ga dal in rekel: 'Vzemite, to je moje telo'« (Mr 14,22).

Blagoslov razodeva odnos, ki ga ima Oče do nas, ki se nam v Sinu popolnoma daruje; razodeva Njega, ki je izvor življenje ter hkrati plete mrežo med Njim - Darovalcem in prejemnikom – človekom. Blagoslov pa hkrati kaže proti cilju: postajati vedno bolj v celoti to, za kar sem rojen in blagoslovljen – postajati sin in hči Boga Očeta (prim. Jn 1,12).

Blagoslov zato človeka odpira za drugega in ga s tem rešuje ujetosti v svoje strahove in skrbi zase, svojo osamljenost in žalost. Osvobaja ga zagledanosti vase in ga postavlja v občestvo z drugim, z brati in sestrami. Blagoslov tako ustvarja Cerkev – živo Kristusovo telo, v katero smo bili vcepljeni po krstu in ki raste po Svetem Duhu. On ga »uči in spomni vsega« (Jn 14,26), kar je Gospod storil in kar dela v njegovem življenju. Po njem prihaja k človeku Očetov blagoslov, ki ga združuje s Sinom, v katerem živi novo življenje (Gal 2,20). To novo življenje – življenje iz blagoslova – okušamo na vsakem koraku, ki je narejen z darujočo ljubeznijo. Tako se že tukaj na zemlji po blagoslovu gradi novi Jeruzalem – Kristusovo telo – večno življenje, ki ne mine. Dar velike noči, ki me rojeva za ljubljenega sina, za ljubljeno hči. To je lepota novega življenja.

Back to top