Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

Vem, kdo si (Mr 1,24).Tako je kričal razkrinkani obsedenec v kafaranumski shodnici, ko je vanjo vstopil Jezus in začel na drugačen način oznanjati Postavo - besede življenja. Obsedenec je s svojim kričanjem nehote pokazal na temeljni problem »pismoukov«, ki so si domišljali, da poznajo vse črke Postave, da poznajo Sveto pismo in da torej poznajo Boga in njegovo voljo. In ko je prišel Gospod – Ljubljeni Sin, ki ni ustrezal njihovim predstavam, so ga zavrnili. Prepoznali so ga kot nekoga, ki ruši njihov svet in njihovo vero. Marko predstavi Jezusov nastop v judovski shodnici kot začetek njegovega javnega delovanja. Prav ta kraj, kjer se ljudstvo zbira k branju in poslušanju Svetega pisma, kjer razlagajo zapovedi Postave in iščejo besede za življenje, mora biti najprej očiščen in osvobojen vsega demonskega, kar izkrivlja človekovo podobo o Bogu.

Jezus zato v ta kraj nauka in učenja ne stopi z novim naukom, ampak z močjo svoje osebe (gr. exsousia). Evangelist tako ne poroča, kaj je Jezus učil v shodnici, temveč poudarja, da je bil njegov nastop, njegov način učenja drugačen od učiteljev, da je zbudil začudenje, ki je prebudilo tako navdušenje kot strah, da je torej imel moč dotakniti se src, jih osvoboditi in odpreti za sprejem Resnice. Ta moč pa očitno ni izvirala iz njegovega poznavanja Postave, temveč iz njegovega tesnega občestva z Očetom, ki ga je pri krstu v Jordanu po Sv. Duhu popolnoma prižel k sebi (Mr 1,11). Odslej bo njegova edina jed izpolnjevanje Očetove volje, in njegovo edino poslanstvo razodevanje Očetovega življenja – njegove ljubezni do človeka.

Ob nedelji Svetega pisma smo tudi mi povabljeni v shodnico – v hišo Božje besede – pred Učitelja življenja. Na njenih vratih so zapisane besede: Spreobrnite se in verujte (gr. metanoeîte kaì pisteúete). Ta poziv, ki zazveni na začetku Markovega evangelija (1,15), je temeljno navodilo za pravilno branje in razumevanje vsakega evangeljskega odlomka. Pripravljenost presegati lastne individualne predstave in želje, ki so končno vedno sad strahu zase in greha proti bližnjemu in Bogu, je edini predpogoj za vstop v hišo Božje besede. Kdor v tej hiši bere Sveto pismo, v njem ne išče več ne potrditve lastne volje ne potešitve svoje radovednosti, temveč Njega, ki je Resnica in Življenje samo, Učitelja, ki mu ne ponuja nekega novega nauka, ampak mu podarja sebe samega, da ga preprosto sprejme in živi – novo življenje.

Najmočnejša človekova skušnjava je v tem, da bi dela svojih rok, svoj napor in uspeh, svoje zanje in svoje delo imel za kruh, ki daje življenje. Hudi duh nagovarja človeka končno vedno na enak način: želi zbegati in prepričati, da je sam, da se ne more na nikogar popolnoma zanesti. V prvi Jezusovi skušnjavi je zato na preizkušnji temeljno vprašanje vere: na koga stavim v življenju, komu res zaupam, iz česa živim, kaj napolnjuje moje življenje?

dm 2017»Pojdite tudi vi v vinograd, in kar je prav, vam bom dal.« (Mt 20,4)

Prilika o hišnem gospodarju, ki je ves dan klical delavce v svoj vinograd (Mt 20,1-16), je ena najbolj znanih evangeljskih podob odnosa med Bogom in človekom. Bog se ne utrudi klicati človeka k ljubezni – v izpolnjeno življenje. Ob vsaki uri dneva, ob vsakem delu, v veselju ali žalosti, v navdušenju ali obupu. Gospodov klic išče in najde – kjerkoli in kogarkoli. Nad nikomur nikoli ne obupa! Tisti, ki so bili poklicani prvi žal pogosto godrnjajo nad enakim zaslužkom tistih, ki so se jim zadnji pridružili. Težko je človeku razumeti, da je odločilno v njegovem življenju Klic ter njegov odziv nanj, ne pa količina pridelanega. Milostni Klic tolaži in prebuja upanje.

Prava življenjska rodovitnost namreč ni sad znoja in zunanjega uspeha, temveč zastonjski dar Očetove ljubezni. Klic mehča srce in umiva oko, da lahko v sebi in v svojem bližnjem prepoznam brata in sestro, ki se prav tako kot jaz borita z zlom v sebi in v svetu, se trudita za dobro, za pogum in sprejetost, za odpuščanje in ljubezen.

Ko sem nezadovoljen s seboj, z drugimi in z Bogom, ko sem žalosten nad neuspehom in zaskrbljen nad prihodnostjo, mi Klic spregovori o Bogu, ki je Oče in se ne utrudi iskati in čakati sina, da se vrne - a ne kot priden in utrujen delavec po svoje pravično plačilo, temveč kot ljubljeni sin, ki ve, da mu je Oče dal vse, vso svojo Ljubezen (prim. Jn 13,3).

Da bi jutri v nov dan stopili s tem Klicem!

»Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta. (Jn 6,51)

Kruh (gr. ártos) predstavlja osnovno človekovo življenjsko potrebo. Komur primanjkuje kruha, primanjkuje vsega. Kdor daje kruh, daje življenje. Izvoljeno ljudstvo je zato v odnos do kruha oblikovalo svoj odnos do njegovega Darovalca - do Boga. Čudež mane v puščavi je bil najprej preizkušnja vere in zaupanja v Boga kot izvor življenja.

Back to top