Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

Markova pripoved o velikonočnem dogodku (16,1-8), ki jo letos poslušamo v bogoslužju velikonočne vigilije, je tako pretresljiva in provokativna, da je že najzgodnejša Cerkev čutila potrebo, da jo nekoliko dopolni. Srečamo se z ženami, ki so spremljale Jezusa vse od Galileje in mu stregle ter so prve po prazniku pohitele h grobu, da bi mazilile njegovo telo. A dejansko iščejo mrtvega. Mrtvemu želijo izkazati svoje spoštovanje in ljubezen. Kljub temu da je Jezus verjetno ob vsaki napovedi svojega trpljenja in smrti, ki ga je čakala v Jeruzalemu, napovedal tudi svoje vstajenje, v to ne one ne njegovi najbližji niso zares verjeli. Kljub veličastnemu in pretresljivemu dogajanju v zadnjih tednih okrog Jezusa, ko so bile verjetno tudi same priča obuditvi mrtvega Lazarja, ki je do konca prestrašilo in zakrknilo judovske voditelje, kljub temu da so verjetno slišale za besede, ki jih je Jezus takrat namenil Marti: »Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre.« (Jn 11,25), so bile tisto jutro, ko so prišle h grobu, čisto pri svojih vsakdanjih in praktičnih skrbeh: »Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?« (Mr 16,3). Kljub dobremu namenu, da bi služile, so živele v svojem svetu in s svojimi skrbmi. In zanje je bil tisti kamen seveda pretežak. Ko so se potem kljub temu znašle pred odprtim grobom, so se čudile, kajti namesto trupla so zagledale mladeniča v belem. In ko jim je mladenič pokazal na prazen prostor, kamor so v petek zvečer videle polagati Jezusovo telo, in ko jim je še povedal, da je bil Jezus obujen, so od strahu zbežale. Očitno sploh niso več slišale naročila, naj gredo in povedo njegovim učencem in Petru, naj gredo v Galilejo, ker jih tam že čaka, kakor jim je bil prej povedal. Velik strah jih je pognal stran od groba in jim vzel besede.

Mnogi so se pohujševali (in se še danes) nad tem strahom. A to je bila njihova rešitev. In tudi za učence. Prvi milostni dar Vstalega. 

A to še ni bila vera, ki bi jim dala moč, da se lahko odpovedo vsemu, ker so že našle Življenje. Njihova človeška ljubezen in pobožnost bi jih lahko pripeljala k Jezusovemu grobu, k njegovim povojem in k svetim sledem njegovega trupla. »Strah z višave« pa jih je pognal v beg in molk. In v tistih trenutkih, ko je njihovo človeško srce umiralo od žalosti in razočaranja, od sramote spoznanja lastnega greha in nemoči, je Gospodov Duh prebujal v njih svoj večni spomin. Besede, »ko bom vstal, pojdem pred vami v Galilejo« (14,28), ki so bile izrečene v trenutku, ko so se nad Jezusom vsi pohujševali in ga zapuščali, so postajale meso in kri – novo življenje, ki je oživilo njihova mrtva življenja. Odpravile so se na pot, nazaj v Galilejo. Brez olja, brez predstav in brez besed. In tam so ga videle. Njega in njegove učence, ki se jim je moralo zgoditi enako kot njim. Tudi njim je moralo počiti človeško srce, ki bije in ga je strah zgolj zase, ki išče in prosi najprej zase, ki vidi najprej sebe. Tudi oni so se morali ločiti od Gospodovega groba, od Jeruzalema in od vseh svojih predstav. Morali so se zazreti v svoj grob, v resničnost svojega človeškega srca, ki ostane samo, če ne umrje strahu zase. Brez tega spusta v smrt tudi v svoji domači Galileji ne bi prepoznali Vstalega. Še naprej bi sami lovili ribe in izpirali bolj ali manj prazne mreže (Jn 21,3).

A zgodila se jim je velika noč – pasha – prehod – izhod iz njihove smrti. Peter je prestal preizkus. Trikrat je moral odgovoriti na vprašanje: »Ali me ljubiš?« Morda je šele tretjič doumel, da Gospod ne pričakuje od njega njegove ljubezni, ampak mu daje svojo, da ljubi z njegovo ljubeznijo – »kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,20). Samo z njegovo ljubeznijo bo lahko videl in pasel njegove ovce ter hodil za njim (21,15-19). 

Tudi vsakemu izmed nas se lahko zgodi velika noč. Že letos. Že jutri lahko to preverimo. Apostol Janez nas vabi na preizkus: »Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker ljubimo brate. Kdor ne ljubi, ostaja v smrti« (1 Jn 3,14).

Maksimilijan Matjaž

Velika noč 2018 

Vem, kdo si (Mr 1,24).Tako je kričal razkrinkani obsedenec v kafaranumski shodnici, ko je vanjo vstopil Jezus in začel na drugačen način oznanjati Postavo - besede življenja. Obsedenec je s svojim kričanjem nehote pokazal na temeljni problem »pismoukov«, ki so si domišljali, da poznajo vse črke Postave, da poznajo Sveto pismo in da torej poznajo Boga in njegovo voljo. In ko je prišel Gospod – Ljubljeni Sin, ki ni ustrezal njihovim predstavam, so ga zavrnili. Prepoznali so ga kot nekoga, ki ruši njihov svet in njihovo vero. Marko predstavi Jezusov nastop v judovski shodnici kot začetek njegovega javnega delovanja. Prav ta kraj, kjer se ljudstvo zbira k branju in poslušanju Svetega pisma, kjer razlagajo zapovedi Postave in iščejo besede za življenje, mora biti najprej očiščen in osvobojen vsega demonskega, kar izkrivlja človekovo podobo o Bogu.

Jezus zato v ta kraj nauka in učenja ne stopi z novim naukom, ampak z močjo svoje osebe (gr. exsousia). Evangelist tako ne poroča, kaj je Jezus učil v shodnici, temveč poudarja, da je bil njegov nastop, njegov način učenja drugačen od učiteljev, da je zbudil začudenje, ki je prebudilo tako navdušenje kot strah, da je torej imel moč dotakniti se src, jih osvoboditi in odpreti za sprejem Resnice. Ta moč pa očitno ni izvirala iz njegovega poznavanja Postave, temveč iz njegovega tesnega občestva z Očetom, ki ga je pri krstu v Jordanu po Sv. Duhu popolnoma prižel k sebi (Mr 1,11). Odslej bo njegova edina jed izpolnjevanje Očetove volje, in njegovo edino poslanstvo razodevanje Očetovega življenja – njegove ljubezni do človeka.

Ob nedelji Svetega pisma smo tudi mi povabljeni v shodnico – v hišo Božje besede – pred Učitelja življenja. Na njenih vratih so zapisane besede: Spreobrnite se in verujte (gr. metanoeîte kaì pisteúete). Ta poziv, ki zazveni na začetku Markovega evangelija (1,15), je temeljno navodilo za pravilno branje in razumevanje vsakega evangeljskega odlomka. Pripravljenost presegati lastne individualne predstave in želje, ki so končno vedno sad strahu zase in greha proti bližnjemu in Bogu, je edini predpogoj za vstop v hišo Božje besede. Kdor v tej hiši bere Sveto pismo, v njem ne išče več ne potrditve lastne volje ne potešitve svoje radovednosti, temveč Njega, ki je Resnica in Življenje samo, Učitelja, ki mu ne ponuja nekega novega nauka, ampak mu podarja sebe samega, da ga preprosto sprejme in živi – novo življenje.

Usmiljenje ni le ena izmed lastnosti Boga, ampak utrip njegovega srca

VATIKAN (nedelja, 8. april 2018, RV) – »V današnjem evangeliju se večkrat ponovi glagol videti: "Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda." (Jn 20,20) Potem so rekli Tomažu: "Gospoda smo videli" (v. 25). Vendar pa evangelij ne opiše, kako so ga videli, ne opiše Vstalega, poudari samo eno podrobnost: "Pokazal jim je roke in stran" (v. 20). Zdi se, da nam želi povedati, da so učenci Jezusa prepoznali na ta način: preko njegovih ran. Isto se je zgodilo Tomažu: tudi on je želel videti "na njegovih rokah sledove žebljev" (v. 25) in po tem, ko je videl, je veroval (v. 27).« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med sveto mašo, ki jo je na nedeljo Božjega usmiljenja daroval na trgu sv. Petra. S svetim očetom je poleg kardinalov in škofov somaševalo tudi več kot 550 misijonarjev usmiljenja z vsega sveta.

Tudi mi moramo "videti Boga", da se z roko dotaknemo tega, da je vstal za nas
»Kljub njegovi nejevernosti, se moramo Tomažu zahvaliti, saj se ni zadovoljil s tem, da je od drugih slišal, da je Jezus živ, niti s tem, da je videl njegovo telo, ampak je želel videti v notranjost, se z roko dotakniti njegovih ran, znamenj njegove ljubezni. Evangelij imenuje Tomaža "Dvojček" (v. 24) in v tem je resnično naš brat dvojček. Tudi nam namreč ne zadošča, da vemo, da Bog obstaja: življenja nam ne napolni neki Bog, ki je vstal, a je daleč; ne privlači nas neki Bog, ki je oddaljen, pa naj bo še tako pravičen in svet. Ne, tudi mi moramo "videti Boga", da se z roko dotaknemo tega, da je vstal za nas.

Njegovo srce bije zame, zate, za vsakega izmed nas
Kako ga lahko vidimo? Kakor učenci: preko njegovih ran. Ko so jih gledali, so razumeli, da jih ne ljubi za šalo in da jim je odpustil, kljub temu, da so bili med njimi tisti, ki so ga zatajili in zapustili. Vstopiti v njegove rane pomeni zreti neizmerno ljubezen, ki izvira iz njegovega srca. Pomeni razumeti, da njegovo srce bije zame, zate, za vsakega izmed nas. Dragi bratje in sestre, lahko se imamo za kristjane in pravimo, da smo kristjani ter govorimo o mnogih lepih vrednotah vere, vendar pa moramo tudi mi, kakor učenci, videti Jezusa tako, da se dotaknemo njegove ljubezni. Le tako gremo v srce vere ter, kakor učenci, najdemo mir in veselje (prim. vv. 29-20), ki sta močnejša od vsakega dvoma.

Ko rečemo "moj" Bog, ne onečastimo Boga. On je želel "postati naš" 
Tomaž je po tem, ko je videl Gospodove rane, vzkliknil: "Moj Gospod in moj Bog!" (v. 28) Želel bi usmeriti pozornost na pridevnik, ki ga Tomaž ponovi: moj. Gre za svojilni zaimek in če pomislimo, bi se lahko zdelo neprimerno, da ga uporabljamo, ko govorimo o Bogu: kako je lahko Bog moj? Kako lahko Vsemogočnega naredim za svojega? V resnici s tem, ko rečemo "moj" ne onečastimo Boga, ampak počastimo njegovo usmiljenje, saj je on tisti, ki je želel "postati naš". In kakor v ljubezenski zgodbi, mu recimo: "Ti si zame postal človek, zame si umrl in vstal, torej nisi le Bog; si moj Bog, si moje življenje. V tebi sem našel ljubezen, ki sem jo iskal in mnogo več, kot bi si lahko kdajkoli predstavljal."

Usmiljenje ni le ena izmed lastnosti Boga, ampak je utrip njegovega srca
Bog ni užaljen, da je "naš", saj ljubezen terja domačnost, usmiljenje vprašuje po zaupanju. Že v uvodu v deset zapovedi je Bog rekel: "Jaz sem Gospod, tvoj Bog" (2 Mz 20,2) ter poudaril: "Jaz, Gospod, tvoj Bog, sem ljubosumen Bog" (v. 5). To je ponudba Boga, ljubosumnega ljubimca, ki se predstavi kot tvoj Bog. In iz ganjenega Tomaževega srca privre odgovor: "Moj Gospod in moj Bog!" Ko danes preko ran vstopamo v skrivnost Boga, razumevamo, da usmiljenje ni le ena izmed njegovih lastnosti, ampak utrip njegovega srca. Kakor Tomaž, torej tudi mi ne živimo več kakor negotovi učenci, vdani, vendar omahljivi; tudi mi postanimo resnični zaljubljenci v Gospoda! Ne se bati tega izraza!

Razumeti sram ne kot zaprta vrata, ampak kot prvi korak srečanja
Kako okušati to ljubezen, kako se danes z roko dotakniti Jezusovega usmiljenja? To nam nakazuje evangelij, ko poudari, da je na sam velikonočni večer (prim. v. 19), to je takoj po tem, ko je vstal, Jezus najprej podaril Svetega Duha za odpuščanje grehov. Da bi izkusili ljubezen, je potrebno iti skozi to: pustiti si odpustiti. Si pustim odpustiti? Iti k spovedi se zdi težko. Skušani smo, da bi pred Bogom storili kakor učenci v evangeliju: da bi se zaprli in zaklenili vrata. Oni so to storili iz strahu in tudi nas je strah, sram nas je, da bi se odprli in povedali svoje grehe. Naj nam Gospod da milost, da bi razumeli ta sram, da bi ga prepoznali ne kot neka zaprta vrata (ki nas domnevno sčitijo), ampak kot prvi korak srečanja. Ko nas je sram, moramo biti hvaležni: to pomeni, da ne sprejemamo zla in to je dobro. Sram je skrito povabilo duše, ki potrebuje Gospoda, da bi premagala zlo. Dramatično je, kadar se ničesar več ne sramujemo. Ne bojmo se občutiti sramu! Vendar preidimo od sramu k odpuščanju!

Ko nam je odpuščeno, smo opogumljeni, saj se čutimo vsakič bolj ljubljeni
Pred Gospodovim odpuščanjem pa obstajajo tudi zaprta vrata in sicer sprijaznjenost. Sprijazniti se z nečim, pomeni v resnicij obstati pred zaprtimi vrati. Izkusili so jo učenci, ki so na Veliko noč z grenkobo ugotavljali, da je spet vse tako, kot prej: še vedno so bili tam, v Jeruzalemu, obupani; "poglavje Jezus" se je zdelo zaključeno in po tolikem času z njim se nič ni spremenilo. Tudi mi si lahko mislimo: "Toliko časa sem že kristjan in kljub vsemu se nič ne spremeni, vedno delam iste grehe." Tedaj, kadar smo obupani, se odpovemo usmiljenju. Vendar pa nas Gospod sprašuje: "Ne veruješ, da je moje usmiljenje večje od tvoje bede? Vedno znova grešiš? Da, vendra tudi vedno znova prosi usmiljenja in videli bomo, kdo bo zmagal." In potem – tisti, ki pozna zakrament odpuščanja, to ve – ni res, da vse ostane kakor prej. Vsakič, ko nam je odpuščeno, smo opogumljeni, vzpodbujeni, saj se čutimo vsakič bolj ljubljeni. In takrat ko, kot tisti, ki smo ljubljeni, ponovno pademo, občutimo večjo bolečino kakor prej. To je blagodejna bolečina, ki nas počasi oddaljuje od greha. Odkrijmo torej, da je življenjska moč prejeti Božje odpuščanje, iti naprej, od odpuščanja do odpuščanja. To je krščasnko življenje.

Bog naše bedne rane naredi podobne svojim poveličanim ranam
Za sramom in sprijaznjenostjo pa obstajajo še ena zaprta vrata, ki so včasih blindirana: naš greh. Če si jaz, v vsej iskrenosti, takrat, ko storim velik greh, ne želim odpustiti, zakaj bi mi moral Bog? Vendar pa so ta vrata zaklenjena samo z ene strani, z naše; ta za Boga niso nikoli nepremostljiva. Kakor uči evangelij, rad vstopi prav "pri zaprtih vratih", ko se zdijo vsi prehodi zapahnjeni. Tam Bog dela čudovite stvari. On se nikoli ne odloči, da se bo ločil od nas, mi smo tisti, ki ga puščamo zunaj. Kadar pa se spovemo, se zgodi nekaj nezaslišanega: odkrijemo, da prav tisti greh, ki nas je oddaljeval od Boga, postane kraj srečanja z Njim. Tam Bog, ki je ranjen zaradi ljubezni, pride naproti našim ranam in naše bedne rane naredi podobne svojim poveličanim ranam. On je namreč usmiljenje in v naši bedi dela čudovite stvari. Kakor Tomaž, prosimo danes za milost, da bi prepoznali našega Boga: da bi v njegovem odpuščanju našli svoje veselje, v njegovem usmiljenju svoje upanje.«

dm 2017»Pojdite tudi vi v vinograd, in kar je prav, vam bom dal.« (Mt 20,4)

Prilika o hišnem gospodarju, ki je ves dan klical delavce v svoj vinograd (Mt 20,1-16), je ena najbolj znanih evangeljskih podob odnosa med Bogom in človekom. Bog se ne utrudi klicati človeka k ljubezni – v izpolnjeno življenje. Ob vsaki uri dneva, ob vsakem delu, v veselju ali žalosti, v navdušenju ali obupu. Gospodov klic išče in najde – kjerkoli in kogarkoli. Nad nikomur nikoli ne obupa! Tisti, ki so bili poklicani prvi žal pogosto godrnjajo nad enakim zaslužkom tistih, ki so se jim zadnji pridružili. Težko je človeku razumeti, da je odločilno v njegovem življenju Klic ter njegov odziv nanj, ne pa količina pridelanega. Milostni Klic tolaži in prebuja upanje.

Prava življenjska rodovitnost namreč ni sad znoja in zunanjega uspeha, temveč zastonjski dar Očetove ljubezni. Klic mehča srce in umiva oko, da lahko v sebi in v svojem bližnjem prepoznam brata in sestro, ki se prav tako kot jaz borita z zlom v sebi in v svetu, se trudita za dobro, za pogum in sprejetost, za odpuščanje in ljubezen.

Ko sem nezadovoljen s seboj, z drugimi in z Bogom, ko sem žalosten nad neuspehom in zaskrbljen nad prihodnostjo, mi Klic spregovori o Bogu, ki je Oče in se ne utrudi iskati in čakati sina, da se vrne - a ne kot priden in utrujen delavec po svoje pravično plačilo, temveč kot ljubljeni sin, ki ve, da mu je Oče dal vse, vso svojo Ljubezen (prim. Jn 13,3).

Da bi jutri v nov dan stopili s tem Klicem!

Back to top