Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

Iz Svetega pisma se lahko učimo ne samo vsebine, temveč tudi metode in oblike našega oznanjevanja. Vse pobude o prenovi Cerkve in krščanskega življenja se rojevajo in oplajajo tukaj. Tu je človekov primarni topos, kraj srečanja med izvorno človekovo podobo in njegovo enkratno konkretizacijo, med načrtom in odgovorom na ta načrt, med Božjim in človeškim. Misel sv. Hieronima bi morali vzeti zelo resno: »Brez poznavanja celotnega Svetega pisma tudi Jezusa Kristusa ni mogoče poznati«. Poudarek je na poznavanju celote.

Tukaj nam vsem še veliko manjka. Večinoma se pristopa k Svetemu pismu preveč ozko, išče se odgovor, še večkrat samo potrditev na že izoblikovana stališča in ideje. Kadar postane Sveto pismo zgolj rudnik, iz katerega režemo stavke za svoje pridige ali podobe, s katerimi bi ilustrirali svoje igre ali dokaze za svoje teze, potem je to zelo blizu zlorabe. Sveto pismo ni knjiga akademskih razprav niti goli seznam zapovedi, njeno razodetje ni podano v obliki neke negibne skrivnostne modrost, ki bi bila prihranjena le izbranim, modrim in posvečenim. Je pripoved o življenju Boga in človeka, o skrivnosti in lepoti tega življenja, ki je zapisana v obliki univerzalne govorice življenja in odnosov, ki jo lahko razume sleherni iskreni iskalec. Vsakogar lahko pretrese njena govorica, ki mu je tako blizu, da skozi njo prepozna veličino in krhkost lastnega življenja, svoje želje in strahove, stiske in veselja, to, po čemer hrepeni in česar se boji, hkrati pa v njej odkriva moč Besede, ki je od drugod - od zgoraj, ki ne samo obljublja, temveč spreminja in ustvarja. Preko besed te knjige se človek izraža in se uresničuje kot bitje odnosov in upanja. Prek njih odkriva in ponotranja sebe, svet in sočloveka. Skrivnost, lepota, ljubezen, vera, upanje, iskanje, bolečina in vsa druga človeška stanja niso miselni koncepti, temveč opisi konkretnega, so toposi življenja, ki jih lahko predstavimo kvečjemu s simboli, podobami in zgodbami. V simbolu je ohranjena navzočnost skrivnostnega in presežnega, zato lahko prav simbol posreduje edinost Božjega in ustvarjenega sveta, ki je utemeljena v Stvarniku.

Namen biblične govorice oziroma njene hermenevtike je pripeljati človeka pred živega Bog, pred skrivnost presežnega, a hkrati osebnega, in ga povabiti v pristni odnos z Njim. Tukaj je koristno opozoriti na način, s katerim papež Benedikt XVI. razlaga Sveto pismo. Poudarja nujnost prepletanja dveh hermenevtik: zgodovinsko in hermenevtiko vere: »'Zgodovinski Jezus', kakor se javlja v glavnem toku kritične eksegeze na podlagi njenih hermenevtičnih predpostavk, je vsebinsko preveč boren, da bi od njega mogli izhajati veliki zgodovinski učinki; preveč ga zapirajo v hišo preteklosti, da bi bil mogoč oseben odnos do njega. V povezovanju obeh hermenevtika sem skušal omogočiti, da bi se zazrli v Jezusa evangelijev in mu prisluhnili. To more voditi do srečanja« (Benedikt XVI 2011, 13). Samo iz takšnega srečanja je mogoče prav razumeti Sveto pismo (prim. Jn 1,18), ker me samo takšno spoznanje pripravi k delovanju. Za vzpostavitev takšnega odnosa pa je potreben čas, pa tudi napor in potrpežljivost, predvsem pa iskrena želja po resnici. Ker vsega tega današnjemu človeku najbolj primanjkuje, ostaja tako tudi Sveto pismo zanj zaprta, zastarela ali pa vsaj pretežka knjiga. A tudi danes lahko opažamo, kar je že pred leti zapisal veliki biblični teolog: »Rodovi se vedno znova naveličajo večno enakih besed, toda njihovi otroci spet željno in radovedno segajo po njem, ustanavljajo biblične krožke in spet začenjajo meditirati ob njem. Le kdo neki govori tako nepreslišno?« (Balthasar 2001, 22).

Tri stopnje branja bibličnega teksta
Vsakdo, ki Sveto pismo res razume kot vir Božjega navdiha, kot besedo živega Boga, ki nagovarja njegovo konkretno življenje in imam moč tudi spreminjati njegovo mišljenje, mora nujno iskati poti za njeno čim bolj celovito branje. Vsako skrajševanje poti z branjem nadomestkov ali povzetkov se na dolgi rok ne obrestuje. Tja, do koder je vredno iti, ne pelje nobena bližnjica. Bližnjice lahko kvečjemu kopičijo informacije, ne gradijo pa celovitega znanja, mišljenja in neke trajne drže, ki postopoma ustvarja tudi drugačno delovanje. Začeti je potrebno pri preprostem branju, pri besedah, besedilu in sobesedilu, ki ga je potrebno enostavno zajemati kot vodo, biti pozoren na njene odtenke in okuse in z njo izpirati predsodke in šablone, s katerimi navadno precejamo besede, ki jih beremo. Tako bomo postopoma prehajali od besed k dogodkom in osebam, od zgodovinske zgodbe k človeški zgodbi, od tuje ko moji, od človeške k Božji. Čim bolj bo skozi besede odsevala Oseba, tem močnejše bo tudi občestvo in odnos, ki se bo vzpostavljal. Odnos pa nagovarja celega človeka in vodi v delovanje – v življenje.

V kontekstu biblične hermenevtike se takšen pristop k bibličnim besedilom dogaja na treh ravneh, ki pa se medsebojno prepletajo in gradijo: to je zgodovinsko-literarna, biblično-simbolna in duhovno-odrešenjska raven besedila. Celostno branje mora upoštevati vse te različne nivoje in vidike v besedilih, saj se samo na ta način lahko čim bolj celovito vzpostavljajo tudi trije ključni subjekti bibličnega branja: Bog, oseba svetopisemskega odlomka in bralec. Proces, ki se razvije med temi subjekti razkriva ustvarjalno moč navdihnjenega besedila, ki jo opisuje že prerok Izaija 55,10-11: »Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba… takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal«. Na zgodovinsko-literarni ravni smo pozorni predvsem na literarna, antropološka, zgodovinska in vsa druga sporočila, ki opisujejo dejstva opisanega dogajanja; upoštevamo zgodovinsko situacijo dogodka in njegovo umeščenost v resničnost sveta in človeka; odkrivamo strukturo in dinamiko pripovedi, njegovo dramsko logiko, ključne besede ter razne stilne elemente. Na tej prvi ravni tako odkrivamo telo, kraj in čas dogodka, to je topos, ki ga vzpostavlja določena pripoved in ki je primarni kraj srečanja vseh treh glavnih subjektov pripovedi.

Druga raven besedila so biblično-teološki koncepti, ki jih vsebujejo različni motivi, simboli, objekti, dogajanja, metafore, ki imajo tudi nadbesedni pomen. Ti elementi so umeščeni v biblično-odrešenjsko zgodovino in od tam črpajo svojo simbolno in teološko sporočilo. Simbolno branje (gr. symbolon - položiti skupaj; srečati se, razmišljati) združuje različne nivoje dogajanja in lahko tako vodi globlje v skrivnost Božjega načrta, ki se razodeva. V naravi simbola in podobe (ali ikone) je, da odpre nov prostor komunikacije med Bogom in človekom. Bog tako stopa k človeku preko podobe, preko konkretnosti in se tako človeka dotika V svetem pismu si simbolno in zgodovinsko branje ne stojita v nasprotju, saj simbol ni neka umetna ali dogovorjena tvorba, temveč izhaja iz dejstev samih, izvira iz zgodovine, kjer se ukoreninja in izraža njegov pomen. Simbol je neke vrste upodobljen spomin na zgodovinski dogodek (npr. voda, skala, pastir, smokva, etc.). Na tej drugi ravni torej beremo simbole in tradicijo in vstopamo v širše ozadje besedila, zato jo poimenujemo z grško besedo logos (beseda, pojem, koncept, smisel). Za takšno branje je potrebna velika občutljivost pa tudi določeno znanje za prepoznavanje različnih pomensko-kulturnih in jezikovno-stilističnih elementov. Takšno branje odpira bralcu pot v globine in širine besedila, k izvoru besed, dogodkov in sporočil.

Na tretji ravni pa beremo besedilo kot navdihnjeno Božje sporočilo in v njem odkrivamo sledove Duha. Zato govorimo o pneumatičnem branju (gr. pneuma – duh). Vsako biblično besedilo ima transcendentno razsežnost, ki človeka pelje preko sebe k presežni, duhovni resničnosti. Pripoved beremo kot kerigmo (gr. keryssein – oznanjati), kot duhovno-odrešenjsko oznanilo, ki izhaja iz Duha, vsebuje Duha in vodi k Duhu. Kot takšno človeka vedno kliče tudi k spreobrnjenju in k veri v odrešenje. Tukaj se dogaja odrešenjski proces vere, ki vodi v odnos med Očetom in Sinom in dela bralca po veri deležnega tega odnosa. To pa je cilj Božjega razodevanja po Svetem pismu. Besede svetega pisma tako postajajo Božje besede, besede Duha, ki v nas vliva Očetovo ljubezen, ki rojeva življenje.

Back to top