Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

"Takoj je spregledal in šel po poti za njim!" (Mr 10,52)

Najkrajša evangeljska definicija krščanstva je hoja za Jezusom. Krščanstvo ni ideja, ampak pot - življenje iz navdiha Duha. Nove zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega ne more nihče živeti sam. Jezus ni klical svojih učencev zato, da bi jih učil novih zapovedi, ampak da bi jim pokazal, kako Oče ljubi Sina in vsakega človeka.

Jezusov učenec je tudi danes poklican, da ga posnema v svojem konkretnem življenju, da je Njim in da postajal čimbolj kakor On. Evangeliji so polni opisov srečanj Jezusa z ljudmi, ki so bili pripravljeni spremeniti svoje življenje in hoditi s pogledom uprtim vanj. Evangelist Marko je še posebej pozoren na človeško naravo Jezusovih spremljevalcev, na njihovo počasnost, nevero in strah ob soočanju s svojim slabostmi in z Jezusovo skrivnostjo. Na nekem delu poti se ti že skoraj obupamo sprašujejo: "Kdo se sploh more rešiti?« In Jezus jim zagotovi: »Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče" (Mr 10,27).

Prav ta človeški pristop pri opisovanju podobe učencev in njihovega odnosa do Jezusa pa je bralcu v veliko pomoč, da se lahko vključi v dogajanje in postopoma tudi svojo pot prepoznava kot pot za Njim. Zgodbe učencev predstavljajo nek poseben prostor, kjer se lahko razvija osebna komunikacija med Jezusovim oznanilom in bralcem. Zelo nazorno je ta pot učenca prikazana v zgodbi slepega beračem Bartimaja v Jerihi (Mr 10,46-52). Pozoren bralec bo v njej odkril sedem korakov, ki jih mora na nek način narediti vsak, ki želi kot učenec hoditi po Jezusovi poti.

Prvi korak: Sedeti ob poti.

Srečanje med Jezusom in Bartimajem se je zgodilo na poti iz mesta Jerihe, ki velja za najstarejše poznano mesto in je imelo velik pomen v zgodovini izvoljenega ljudstva. To je bilo prvo mesto, ki so ga Izraelci osvojili z Božjo močjo v deželi "čez Jordan" (Joz 4,22) in je predstavljalo vrata v obljubljeno deželo; v njeni bližini je bil vzet v nebo prerok Elija (2 Kr 2), eden najslavnejših izraelskih prerokov; tukaj je pridigal in krščeval zadnji prerok stare zaveze, Janez Krstnik; v Jerihi, ki leži 250 metrov pod morsko gladino, se začenja zadnji in najtežji del romarske poti proti skorja 1000 metrov visokemu Jeruzalemu. Zaradi vseh teh okoliščin je mesto tudi v Novi zavezi odprto za simboliko začetka, novega rojstva, prehajanja iz dežele smrti v življenje. V kontekstu Nove zaveze bi jo lahko imenovali tudi mesto treh srečanj, ki so spremenile življenje trem osebam: neznanemu revežu, ki je padel med razbojnike (Lk 10,30), cestninarju Zaheju (Lk 19,1) in beraču Bartimaju (Mr 10,46).

Bartimaj je sedel ob poti in čakal. Pričakovanje Božjega posega in čuječnost za njegova znamenja je osnovna drža svetopisemskega človeka, še posebej Jezusovega učenca. Brez pričakovanja se ne zgodi srečanje. Čakati ob poti pomeni čakati v svojem konkretnem življenju, kar pomeni najprej zavedati se svojega življenja, svoje življenjske poti, svoje poklicanosti, svoje enkratnosti. Čakati pomeni vzeti si čas, da svojo konkretno življenjsko pot spoznam, jo vzljubim in jo sprejmem kot edino, po kateri lahko pride Gospod do mene in jaz do njega in do sveta.

Drugi korak: Aktivno čakanje - klicanje.

Ko je Bartimaj slišal, da prihaja Jezus, je začel "vpiti in govoriti: 'Jezus, Davidov sin, usmili se me!'" (Mr 10,47). Bil je čuječ in se ni predal pasivnemu posedanju, ni izgubil hrepenenja po srečanju. Klicati pomeni aktivno čakati, storiti vse, kar je v človekovi moči in se ne sprijazniti z žalostnim stanjem, z neuspehom in z nemočjo. Klicati pomeni vztrajati, vzdrževati odnos, ki morda spi in ga ni čutiti, a obstaja in ga bo zvestoba oživila.

Tretji korak: Izkustvo nasprotovanja.

Bartimajevo vpitje je začelo počasi vznemirjati in motiti njegove someščane. "Mnogi so ga rotili, naj umolkne" (Mr 10,48). Evangelist uporablja pri opisu njihovega ravnanja z Bartimajem izredno močan glagol epitimáō (rotiti, zapretiti, ukazati), ki običajno nastopa pri izganjanju demonov in obsedenosti (prim. Mr 1,25; 3,12; 4,39; 8,32.33; 9,25). Ljudje imajo Baritmaja, ki kliče Jezusovo ime, za obsedenega. Ni se zgodilo prvič, da je uspelo satanu Boga in njegovo voljo prikazati človeku kot nekaj blaznega in sovražnega, sebe pa predstaviti kot angela luči. Tudi Jezusa samega so njegovi lastni imeli za obsedenega (Mr 3,21). Pred Jezusovim imenom demoni sicer zbežijo, lahko pa pri tem prestrašijo in utišajo tistega, ki kliče bolj neodločeno. Vsaka resna odločitev za Boga bo nujno izzvala tudi "poglavarja hudih duhov" (Mr 3,22). Vsak Jezusov učenec, ki želi živeti po njegovi besedi, se bo moral soočiti z nasprotovanjem in vztrajati v odločitvi. Brez boja ni ločitve od slabega in ne prepoznanja Božje volje. V kaljenju odločitve za Boga in za življenje se najbolj oblikuje človekova svoboda in osebna identiteta.

Četrti korak: Prošnja po usmiljenju.

Kljub nasprotovanju je Bartimaj samo še glasneje vpil: "Jezus, Davidov sin, usmili se me!" (Mr 10,48). Moč Jezusovega učenca ni v njegovi odličnosti ne v njegovih krepostih, temveč v veri in ponižnosti, kar ga vedno znova odpira, da kliče po usmiljenju. Kralj David ni prejel obljube o večnem kraljevanju njegovih potomcev zaradi njegove moči, temveč da se razodene Božja zvestoba. Njegova krepost, ki ga je uvrstila med glavne molivce stare zaveze, ni bila modrost vladanja, temveč ponižnost, ki je zmogla priznati svoj greh in prositi usmiljenja (prim. 2 Sam 12). Ruski romar je dobil odgovor, kaj pomeni, neprestano moliti, prav v Bartimajevi prošnji, ki jo poimenuje "molitev srca". V njej so zaobjete vse človekove potrebe in vsa njegova molitev.

Peti korak: Odvreči plašč.

Ko je Bartimaj zaslišal Jezusov glas, je "odvrgel svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu" (Mr 10,50). Pomembna in med seboj povezana so vsa tri njegova dejanja: odvreči, skočiti, pohiteti. Ko Bartimaj zasliši Jezusov glas, ko ga prepozna kot tistega, ki v resnici nosi njegovo življenja (gr. sympathéō) in mu je mar zanj tudi v njegovih slabostih, lahko odvrže vse ostalo. V trenutku spozna, česa vse v resnici ne potrebuje in kaj vse ga ovira, da bi bil v resnici on. Odvreči plašč ne pomeni odpovedati se nečemu, kar je del mene, temveč odvreči tisto, kar ni mojo. To je resnična osvoboditev, ki dela učenca "lahkega", da lahko poskakuje in se veseli, se zahvaljuje in sprejema, se odziva in sooči z vsemi izzivi.

Šesti korak: Sprejeti osebni nagovor.

Začetek poslanstva učenca je povezan s prepoznanjem Učiteljevega osebnega nagovora. Jezus vpraša Bartimaja: "Kaj hočeš, da ti storim?" (Mr 10,51). Jezusu je pomemben on in njegova želja! Ni vedno lahko prepoznati svojih pravih želja. Za učenca je odločilno spoznanje, da je Gospodu mar za njega in njegove želje. Šele, ko učenec zasliši svoje ime, ko v učiteljevem nagovoru prepozna samega sebe in svoja hrepenenja, se bo čutil sprejetega in mu bo lahko popolnoma zaupal. Zelo pomembna beseda, ki jo mora Jezusov učenec vsak dan izkopati v svojem srcu, je prav Gospodovo vprašanje: Kaj hočeš, da ti danes storim?

Sedmi korak: Iti po poti za Njim.

Bartimajeve slepote, njegovega trpljenja, posedanja in prosjačenja je končno konce. A ko stopi na Jezusovo pot, pomeni to šele začetek vzpona proti Jeruzalemu. Čeprav verjetno ne hodi prvič po tej poti, je sedaj ta pot čisto drugačna. Vera mu je odprla oči zanjo. Ni sicer odstranila ovir in zmanjšala njeno težavnost, vendar sedaj vse to vidi. A ne vidi samo težav, tudi luč in življenje in Njega, ki hodi pred njim. Jezus svojim učencem ni obljubil, da jim bo spremenil njihov značaj, da jih bo ozdravil slabosti, da jim bo odvzel težave. Simon in Andrej, Jakob in Janez tudi po njihovem poklicu za Jezusove učence ostajajo ribiči (Mr 1,17sl.). Zagotovil pa jim je, da bo z njimi. Prav zato jih je poklical - da bodo skupaj (Mr 3,14). Šele ko so resnično z njim jih lahko pošilja oznanjati in imajo moč nad silami zla. Pomembno je, da vztrajajo na poti za Njim. Vedno, ko se poskušajo preriniti naprej in se postaviti pred Njega, ko gradijo na svoji moči, ko se ujamejo v svoje mišljenje, v "kvas farizejev in Herodov kvas" (Mr 8,15), nujno zgrešijo in prej ali slej omagajo. Takrat morajo slišati težak, vendar odrešilen Jezusov ukor: "Poberi se, satan! Stopi za menoj! Ne misliš po Božje, ampak po človeško!" (Mr 8,33).

Teh sedem Bartimajevih korakov mora Jezusov učenec prehoditi tudi danes. Lahko so različno dolgi in težki, lahko se odvijajo v drugačnem vrstnem redu ali se ponavljajo, a brez njih se ne da po Jezusovi poti. Vendar to ni razlog za preplah, pretirano skrb ali malodušje. Na to pot nihče ne stopi sam. Jezus ni eden izmed učiteljev, ki bi si ga mi izbrali, ampak nas je On izbral, nas videli in poklical, da bi bil z njim in postajali tukaj ljudje "od zgoraj" (prim. Jn 3,3).

Back to top