Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

Predavanje nadškofa Stresa v sklopu Maribor – EPK 2012 z naslovom Vera in kultura | 17.01.2012: Maribor

Tesno povezanost vere in kulture nakazuje že dejstvo, da imata besedi kultura in kult, bogočastje, isti koren. Ta besedni izvir je glagol »colo«, ki pomeni obdelovati, gojiti ali vzgajati, izkazovati čast ali častiti. V primeru kulture gre za negovanje človeškega duha »cultura animi«. Človek ne obdeluje in ne neguje samo zemlje, ampak tudi samega sebe in svoje odnose. Če je kultura omika, tudi olika, kot negovan odnos do bližnjega, nikakor ni zanemarljiv, čeprav je – žal – velikokrat zanemarjen. Sovražni govor ali celo pozivanje k sovraštvu je vse kaj drugega kakor kultura. Sicer pa je kultura gojen, negovan duhovni odnos, ki ga ima človek do resnice, dobrote in lepote in s tem tudi do Najvišjega, ki v sebi združuje resnico, dobroto in lepoto. Verovanje z vsemi svojimi tremi bistvenimi sestavnimi deli, namreč. Prvič s svojo govorico in teoretičnim učenjem ter simbolnimi predstavami o tem, kaj je res kot poslednji smisel človeškega življenja, drugič s svojimi praktičnimi bogoslužnimi, kultnimi navodili in etičnimi, vsakdanjimi življenjskimi normami, ki odgovarjajo na vprašanje, kaj je dobro in prav, ter končno tretjič s svojimi institucionalnimi in občestvenimi skupnostmi pričevanja in postavljanja samega sebe v širše družbeno in politično okolje je od vsega začetka del splošnejše nege, skrbi in vzgoje, ki jo človek kot duhovno bitje namenja tudi odnosu do sebe, do bližnjega in do Boga ter s tem razvija sebe kot kulturno bitje.

Dejstvo je, da smo kristjani v Sloveniji pogosto odrinjeni na rob družbe, obenem pa se vse preradi tudi sami umikamo iz družbeno aktivnega prostora v varno zavetje zakristij. Zgodovinsko je tako ravnanje seveda razumljivo. Tako z vidika tistih, ki nam ne priznavajo enakopravnega položaja v družbi, kot z vidika nas samih.

Zadnjih sto let je slovenski kristjan doživel vzpon, razcvet in strm padec. Vse od konca 19. stoletja, še posebno pa v času med obema vojnama, je bil ne le izredno aktiven, temveč vodilen v našem javnem in civilno družbenem življenju, pravzaprav na vseh področjih življenja – v politiki, na področju sociale, kulturnem življenju, v družbi nasploh. Vključeni so bili v številna društva, stanovska združenja, kongregacije, vedno bolj je bila aktivna tudi Katoliška akcija. Vključevali so se v različne krožke, znotraj katerih so razmišljali o temeljnih družbenih vprašanjih in iskali odgovore nanja. Slovenska ljudska stranka, stranka v katero so se povezovali slovenski katoličani, je bila najmočnejša slovenska politična stranka vse do druge svetovne vojne. Na zadnjih volitvah pred vojno je prejela več kot 78 % vseh glasov slovenskih volivcev. To je bil čas, ki je dal velike katoliške može, kot so bili Korošec, Šuštaršič, Ehrlich, Krek, Plečnik, Debeljak in še bi lahko naštevali.

Back to top