Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

Odkar smo nebesa prepustili angelom in vrabcem, ni videti, da bi šle stvari na svetu nenehno na bolje, ampak so se celo še zapletle. Če smo imeli pred tem komplikacije z nebesi, jih imamo zdaj tudi s svetom. Novodobni sekularizem, ki je z odpovedjo onstranstvu s sveta pregnal sakralno, namreč ni porodil solidne tostranskosti, kot bi bilo logično pričakovati, ampak je tostranstvo napravil še bolj medlo, nezanimivo in nezavezujoče, kakor je bilo pod dežnikom religijske transcendence. Vseobsežna akcija velike znanosti, velikih kapitalov, velike tehnike in velikih medijev ne daje rezultatov, ki bi jih človek dandanes prepoznal za popolno srečo, ampak kvečjemu za zadovoljstvo v sili. V tem vidim paradoks in problem naše ere.

Pojem »svetega« ima v zahodni kulturi praviloma pomen »nerazpoložljive presežne moči«. V odnosu do te »moči« se človek po eni strani prepoznava kot omejen in končen, po drugi strani pa iz njene presežnosti črpa motivacijo in  eksistencialni vzgon, ki ga naravnava v vrtinec danosti presegajočega mišljenja in delovanja. Konkretna oblika občevanja s »svetim« je liturgija, ki je v svetu definirana z dvema koordinatama: s časovno in prostorsko. Časovna koordinata se kaže v ritualu, prostorska v sakrariju (lat. sacrarium svetišče). Bistvo rituala je v predpisanosti, ceremonialnosti, slovesnosti in emocionalni nabitosti, bistvo sakralnega kompleksa v posebnem položaju v realnem in doživljajskem prostoru in v posebni organizaciji.

Da bi dobili odgovor na vprašanje, kakšen je operativni pomen svetega v svetu, je dovolj vprašati, kaj iz človekovega sveta izgine, če se človek svetemu odpove ali napravi okrog njega sekularno obvoznico? Za mnoge najbolj opazno izgine neka nadležna, socialno konstruirana »prisilna moč« nad človekom, ki človeka podjarmlja in odtujuje svetu in samemu sebi (primerjaj ob tem razsvetljensko in marksistično kritiko religije). Nato izgine že manj nadležni »parameter«, ob katerem lahko človek v (samo)preseganju brusi možgane in imaginacijo ter v prvi osebi ednine preverja mero svoje veličine in svoje majhnosti. Nadalje se v kot umakneta raba in duhovni pomen sakralnih prostorov, ki namesto tόposov človekovega eksistencialnega poglabljanja vase in v svet postanejo »kulturne znamenitosti«. Nenazadnje pa izgine tudi ritualna dimenzija, ki je človekovemu času (dnevu, tednu, letu, življenju) od nekdaj dajala hrbtenico, urejen ritem in motivacijo, stvarem in dogodkom digniteto in življenju osebe globinsko oporo za soočanje s temeljnimi vprašanji človeške eksistence.

 

Celoten članek lahko snamete na povezavi.

Back to top