Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

Predavanje nadškofa Stresa v sklopu Maribor – EPK 2012 z naslovom Vera in kultura | 17.01.2012: Maribor

Tesno povezanost vere in kulture nakazuje že dejstvo, da imata besedi kultura in kult, bogočastje, isti koren. Ta besedni izvir je glagol »colo«, ki pomeni obdelovati, gojiti ali vzgajati, izkazovati čast ali častiti. V primeru kulture gre za negovanje človeškega duha »cultura animi«. Človek ne obdeluje in ne neguje samo zemlje, ampak tudi samega sebe in svoje odnose. Če je kultura omika, tudi olika, kot negovan odnos do bližnjega, nikakor ni zanemarljiv, čeprav je – žal – velikokrat zanemarjen. Sovražni govor ali celo pozivanje k sovraštvu je vse kaj drugega kakor kultura. Sicer pa je kultura gojen, negovan duhovni odnos, ki ga ima človek do resnice, dobrote in lepote in s tem tudi do Najvišjega, ki v sebi združuje resnico, dobroto in lepoto. Verovanje z vsemi svojimi tremi bistvenimi sestavnimi deli, namreč. Prvič s svojo govorico in teoretičnim učenjem ter simbolnimi predstavami o tem, kaj je res kot poslednji smisel človeškega življenja, drugič s svojimi praktičnimi bogoslužnimi, kultnimi navodili in etičnimi, vsakdanjimi življenjskimi normami, ki odgovarjajo na vprašanje, kaj je dobro in prav, ter končno tretjič s svojimi institucionalnimi in občestvenimi skupnostmi pričevanja in postavljanja samega sebe v širše družbeno in politično okolje je od vsega začetka del splošnejše nege, skrbi in vzgoje, ki jo človek kot duhovno bitje namenja tudi odnosu do sebe, do bližnjega in do Boga ter s tem razvija sebe kot kulturno bitje.

Duhovnost kot skupni vir kulture in verovanja

Kult ali verovanje torej ni zunaj kulture, ampak je njen sestavni del. Vera in kultura si ne stojita vsaksebi tako, da bi se nato bilo treba vprašati, kako naj ju povežemo ali združimo, ampak je vera poseben in svojevrsten izraz iste človekove duhovnosti, ki človeku ne dopušča, da bi živel zgolj neposredno nagonsko, nepremišljeno in nekritično, se pravi brez tistega notranjega odmika, zaradi katerega ne samo govorimo ali delamo, ampak tudi vemo, da govorimo in delamo in se ravno zato lahko tudi sprašujemo, kako govoriti in delati in ne nazadnje: čemu govoriti in delati. (1) Bistvo človekove duhovnosti je ravno notranja navzočnost samemu sebi, odsevanje samega sebe v samem sebi. Ta refleksivnost ali povratnost, odmik od samega sebe in hkratna navzočnost sebi omogoča našo zavest in naše samozavedanje in s tem vsa razočaranja in spraševanja o samem sebi.

 

Celoten članek lahko snamete na povezavi.

Back to top