Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

Dejstvo je, da smo kristjani v Sloveniji pogosto odrinjeni na rob družbe, obenem pa se vse preradi tudi sami umikamo iz družbeno aktivnega prostora v varno zavetje zakristij. Zgodovinsko je tako ravnanje seveda razumljivo. Tako z vidika tistih, ki nam ne priznavajo enakopravnega položaja v družbi, kot z vidika nas samih.

Zadnjih sto let je slovenski kristjan doživel vzpon, razcvet in strm padec. Vse od konca 19. stoletja, še posebno pa v času med obema vojnama, je bil ne le izredno aktiven, temveč vodilen v našem javnem in civilno družbenem življenju, pravzaprav na vseh področjih življenja – v politiki, na področju sociale, kulturnem življenju, v družbi nasploh. Vključeni so bili v številna društva, stanovska združenja, kongregacije, vedno bolj je bila aktivna tudi Katoliška akcija. Vključevali so se v različne krožke, znotraj katerih so razmišljali o temeljnih družbenih vprašanjih in iskali odgovore nanja. Slovenska ljudska stranka, stranka v katero so se povezovali slovenski katoličani, je bila najmočnejša slovenska politična stranka vse do druge svetovne vojne. Na zadnjih volitvah pred vojno je prejela več kot 78 % vseh glasov slovenskih volivcev. To je bil čas, ki je dal velike katoliške može, kot so bili Korošec, Šuštaršič, Ehrlich, Krek, Plečnik, Debeljak in še bi lahko naštevali.

Vse to se je spremenilo med, predvsem pa po drugi svetovni vojni. Ko je partija preko komunistične revolucije prevzela oblast, je svojega največjega nasprotnika prepoznavala prav v slovenskem katoličanu, trdno zasidranem v zvestobi lastnemu narodu. Partija je vernemu človeku prepovedala javno delovanje. Ne le to. Že med vojno, predvsem pa prve mesece po njej je bilo umorjenih skoraj 15.000 mož in žena, med katerimi so bili mnogi stebri skupnosti, v katerih so živeli, večina med njimi je bila dobrih katoličanov. Temu je sledil izgon kristjana iz javnega prostora. Prepovedano je bilo vsako versko udejstvovanje zunaj cerkve, mnogi so morali sprejeti službe, daleč pod njihovimi sposobnostmi oziroma kljub tem niso smeli in mogli napredovati. Partija je sistematično onemogočala prisotnost vernih skoraj na vseh področjih javnega delovanja, še posebej v šolstvu, pravosodju, kulturi in višjih plasteh političnega in ekonomskega življenja. Skratka, katoličani so imeli nevidno prepoved vstopa tja, kjer bi lahko vplivali na družbo kot tako. Tiste, ki so hodili k maši, so popisovali, mnogi otroci so bili v šolah diskriminirani, onemogočen jim je bil dostop do šol, ki so si jih želeli.

Kristjan se je tako znašel v zakristiji. Tja je bil pravzaprav nasilno porinjen. Samo tam, za zaprtimi cerkvenimi vrati je lahko še obstajal, za zaprtimi cerkvenimi vrati je lahko živel svojo vero. Sprva se je katoličan v zakristiji počutil ujetega, verjetno je tako ravnanje oblasti, ki ga je postavila v položaj drugo‐, tretjerazrednika, čutil kot krivico, kot nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi. Postopno pa se je vseh teh pritiskov navadil ter sprejel svojo segregacijo. V takšnih okoliščinah je poiskal drugačne oblike medsebojnega povezovanja, namesto v javno delovanje, je svojo pozornost usmeril v poživitev župnijskega življenja. Sledil je razcvet veroučnih skupin, pevskih zborov, duhovnih vaj ter takšnih in drugačnih, skoraj bi lahko rekli družinskih povezovanj. Tam je lahko med enako mislečimi kvalitetno preživljal svoj čas, ni bilo treba utemeljevati svojega pogleda na svet. Na nek način, čeprav prisiljen, da ne bo pomote, je katoličan takrat odmislil svet zunaj cerkvenih zidov ter sprejel od zunaj vsiljeno premiso, da nima pravice sooblikovati družbenega prostora, zastopati svojih pravic, svojih vrednot. Navadil se je biti tiho.

Potem je prišla osamosvojitev, vsaj na papirju odpoved preteklemu sistemu. V tistem, za naš narod izredno pomembnem zgodovinskem trenutku, se je katoličan za hip ponovno zdramil ter množično prispeval svoj glas za samostojno Slovenijo. Tisto Slovenijo, ki jo je skupaj s svojimi predniki sanjal in ki se ji je dotedanja oblast pravzaprav krčevito upirala. Toda po nekaj mesecih, niti ne vem, če si upam reči po nekaj letih, se je vse vrnilo nazaj v stare kalupe. V tiste kalupe, ki so pred tem delovali že skoraj 50 let. Oblast je ostala bolj ali manj neprekinjeno v rokah potomcev komunistične revolucije, ki so oblast davnega leta 1945 ugrabili in je niso več izpustili iz rok.

Toda ob tem je tudi katoličan na nek način sprejel, dobil enako mesto, kot ga je imel v totalitarnem režimu. Še vedno je drugorazreden, še vedno mu odrekajo pravico javno izrekati svoje mnenje o družbeno in eksistencialno pomembnih vprašanjih oziroma le‐tega zametujejo kot pristranskega, netolerantnega, v vaših glavah pa verjetno odzvanjajo še kakšne hujše žaljivke, ki jih lahko poslušamo s strani raznih pribočnikov oblasti.

Še vedno se lahko iz verujočih in njihove vere norčuje vsak, ki ima nekaj minut časa. In vsak, ki bi rad uspel, saj je prav žaljenje, omalovaževanje, diskreditacija vernih pri nas preprosta odskočna deska za uspeh. Še vedno verni ne morejo ali le stežka zasedejo pomembnejša družbena ali politična, celo strokovna mesta. Takoj, ko kandidira nekdo, ki je praktičen katoličan (tu govorim o tistih, ki so redni nedeljniki, ne tistih, ki ob veliki noči nosijo k blagoslovu jedi, se trkajo po prsih, da so verni, vendar to samo takrat, ko je potrebno pljuvati po Katoliški Cerkvi ter nasprotovati njenemu nauku), začnejo vsi aktivisti, takšni in drugačni borci za enakopravnost ali enakost, kot je danes moderno, vpiti, da katoličan za tako mesto ni primeren, saj naj bi bil zaradi svoje vere pristranski, nestrokoven, lojalen neki drugi državici. Norost in krivica, ki ju srečujemo na vsakem koraku. Bog ne daj, da bi katoličan želel kandidirati za varuha človekovih pravic. Pred nekaj dnevi je predsednik države v državni zbor poslal predlog, da se na mesto zagovornika načela enakosti postavi vidnega LGBT aktivista. Medijski prostor se ob tem ni prav nič zganil. Nihče mu ne očita, da bo zaradi svojega aktivizma izključujoč do vseh drugače mislečih. Da bo imel zaradi tega težave z nepristransko obravnavo tiste skupine ljudi, ki zagovarja ravno nasprotni pogled na svet, kot ga sam propagira. Zdaj pa pomislimo, kaj bi se zgodilo, če bi predsednik namesto njega predlagal katoličana, zagovornika normalne družine. Kandidatura bi doživela popoln medijski linč in t. i. civilne družbe. Tiste civilne družbe, ki je v resnici na tak ali drugačen način prisesana na (para)državne jasli, ki skrbi za ohranjanje pridobitev totalitarnega sistema in svojih privilegijev.

Slovenski katoličan je torej tudi danes, ko menda živimo v demokraciji, še vedno drugorazreden. Še vedno bi moral in dejansko ostaja za vrati zakristije. Še vedno ob čisto vsakem drobnem poskusu normalizacije na tem področju pod nevidno vidnim vodstvom levih, kontinuitetnih sil celoten medijski mainstream ter razni neodvisno odvisni sociologi in drugi samooklicani strokovnjaki padejo v deliriji in glasno vpijejo o poskusu Cerkve, da bi ponovno klerikalizirala slovenski prostor. V en glas ponavljajo tisti člen ustave, ki pravi, da je Cerkev ločena od države, pri čemer ga, prepričana, da mnogokrat čisto namerno, skrajno zavajajoče interpretirajo, pri tem pa jim je prav malo mar, da ta ista ustava govori tudi o svobodi izražanja misli, govora in javnega nastopanja, o svobodi zbiranja, sprejemanja in širjenja vesti in mnenja. Za vse, ne le za »naše«. Ločitev Cerkve od države zanje še vedno pomeni to, kar so razumeli v preteklem, totalitarnem sistemu – (iz)ločitev vernega človeka iz vsakega javnega življenja.

Toda, čeprav zunanji dejavniki vernim res niso naklonjeni, pa je na mestu, da se tu vprašamo tudi o lastni so‐odgovornosti za stanje, v katerem smo. Dejstvo je, da smo se na nek način katoličani zaradi predolgega zadrževanja v zakristiji navadili varnosti in udobja, ki ga to zavetje prinaša. Namesto, da bi se soočili s svetom zunaj, se javno postavili za svoje vrednote in prepričanje, se mnogo raje zatekamo v različne oblike duhovnosti in v različna gibanja. Da ne bo pomote. Z duhovnostjo ali gibanji samo po sebi ni nič narobe. Narobe postane takrat, ko je zatekanje vanje v resnici beg pred odgovornostjo, beg pred družbenim angažiranjem. Ko postane krinka za naš strah, udobnost in lastno negotovost.

V zadnjih 25 letih je torej del odgovornosti za stanje v Sloveniji tudi na naših plečih. Tako klera kot nas, laikov. V vsem tem času ni bilo zadostne, predvsem pa ne sistematične, vse splošno sprejete vzgoje katoličanov za organizirano skupno delovanje in prevzemanje aktivne družbene vloge. Seveda imamo posameznike, ki so se upali na tak ali drugačen način izpostaviti, vendar so bile to bolj njihove osebne pobude, ki so se rodile iz njihovega notranjega zavedanja, da je treba nekaj narediti v družbi. Problem takih iniciativ pa je predvsem v tem, da jim lahko posameznik nameni le toliko časa, kolikor ga ob službi ali/in družini zmore. Premalo smo se zavedali (in se še vedno), da javno delovanje potrebuje organizacijo, da potrebuje zaledje, ki pomaga, ki stoji za tistimi, ki se odločijo stopiti v prve vrste. Sprejeli smo aksiom, da je politika nekaj slabega, nekaj pokvarjenega, s čimer si katoličani ne smemo mazati rok (mimogrede – papež Frančišek pravi ravno obratno). Težave imamo tudi pri prevzemanju odgovornih, vodilnih mest (pa ne le zaradi sistema, ki nam to možnost načrtno omejuje).

Kolikokrat si v službi, v šoli ali celo med kolegi ne upamo zagovarjati svojih vrednot, ki se napajajo v katoliškem nauku Cerkve. Če pa se že toliko opogumimo, da vendarle povemo svoje stališče, pa je to največkrat pospremljeno s številnimi opravičevanji in zatrjevanji, da lahko vsak misli kar hoče. Povejte mi, kako je lahko prepričljiv človek, ki se še sam boji svojega lastnega mnenja, svoje lastne drže?! A se vam morda zdijo znane besede »nehajmo se že kregati«?! Halo? Če povemo lastno mnenje, ki ga druga stran noče slišati, še ne pomeni, da se kregamo!

V vseh teh 25 letih tudi nismo poskrbeli za sistematično izobraževanje, preko katerega bi lahko suvereno odgovarjali na vprašanja, povezana z našo vero, družbenim naukom Cerkve in njeno zgodovino. Samo pomislimo, kako nebogljeni postanemo, ko nam kdo omeni križarske vojne, čarovnice, prisego domobrancev ali denacionalizacijo. Upali smo in nekoliko razočarano ugotavljamo, da tudi maturantje katoliških gimnazij ne predstavljajo tistega zametka preporoda na družbenem polju, kot smo si želeli in morda pričakovali. Naša težava je tudi v tem, da smo se pogosto pripravljeni zadovoljiti z drobtinicami, ki nam jih občasno vržejo. Zdi se torej, da smo na nek način ponotranjili vlogo žrtve, da svoje umanjkanje v javnem prostoru, svojo pogosto pasivno držo (seveda smo glasni za štirimi stenami svojih hiš in stanovanj, že v pismih bralcev se pa že ne upamo več oglasiti) radi opravičujemo s tem, da ni mogoče ničesar spremeniti, da tako pač je. In kar je še huje. Tudi svojega udobja marsikdaj nismo pripravljeni zavreči za višje cilje. Tudi škofje in duhovniki, ne le laiki, v tem času niso v celoti opravili svoje naloge. Zaradi ljubega miru so se pogosto izognili jasni besedi, sklepali kompromise, ki jih ne bi smeli, o finančnih polomijah dovolj preberemo v dnevnih časopisih.

Glede na vse povedano je verjetno na mestu vprašanje kaj sedaj? Ali vztrajati v dosedanji drži, obupati, sprejeti vsiljeno drugorazrednost ali narediti korak naprej? Marko Kremžar je v svoji knjigi z naslovom Izhodišča in smer katoliškega družbenega nauka napisal: »Kristjan je poklican, da se za svoje ideale bori. Ta boj se najprej pričenja v njem samem, tako da slabost nadomesti s krepostjo, nadaljuje pa se v svetu z uveljavljanjem duha resnice in pravice. Čeravno gre za boj, ki ne temelji nanasilju, pa vendarle zahteva od tistega, ki se je zanj odločil, pripravljenost na žrtve. Tisti hip, ko se prenehamo boriti proti krivicam in zmotam, ki nas obdajajo, smo prenehali živeti kot kristjani, vse dokler se te dolžnosti spet ne zavemo.«

Naša naloga je torej, da se ponovno zavemo, kaj je naša dolžnost in naša odgovornost. Do naših prednikov, do našega naroda, do naše vere, konec koncev do nas samih in naših potomcev. Naša dolžnost in odgovornost je torej, da zopet uveljavimo duha pravice in resnice. Ne glede na to, kakšne so zunanje razmere, v katerih smo živeli ali živimo. Ne glede na to, da hočejo, da ostanem drugorazredni, da ostanemo v zakristijah. Zavedati se moramo, da nismo tako nemočni. V vseh teh desetletjih omejevanja, poniževanja, izključevanja smo vendarle obstali. Še smo tu, torej lahko tudi kaj spremenimo. Do tega imamo pravico, še več, dolžnost, čeprav nam dopovedujejo drugače. Pri tem moramo seveda začeti pri sebi. Tako duhovniki kot laiki.

Najprej se moramo seveda odpovedati varnosti zakristij. Če smo res kristjani, potem se moramo zavedati, da je naša dolžnost, da svet oblikujemo po Kristusu. Torej je tudi naša dolžnost in naša naloga, da v ta svet aktivno vstopimo, v njem aktivno delujemo in ga spreminjamo. Toda ta svet ne pomeni samo politike, kot si vse preradi predstavljamo, temveč vsa področja našega življenja. Gre za to, da se aktivno vključimo z namenom, da bi delali za skupno dobro. Pa naj bo to v našem bloku, naši šoli, fakulteti, naši krajevni skupnosti, naši vasi ali mestu. Na tem ali onem področju. Vsak po svojih možnostih, sposobnostih in talentih. Pri tem se moramo naučiti drug drugega podpirati in se povezovati (ni iz trte zvit tisti rek »v slogi je moč«) in ne žagati ali grdo gledati, ker je morda nekdo v stranki A, drugi v stranki B ali C. Da z raznolikostjo, tudi med katoličani, ni nič narobe, se moramo še naučiti. Pri tem je dejansko pomembno le to, da smo pri svojem delu za skupno dobro zvesti Kristusovem nauku, poti, ki pripeljejo do uresničitve tega cilja, pa so lahko različne. Nehati moramo zavidati uspeh tistim, ki so v gospodarstvu, politiki, kulturi ali kje drugje uspešni. Naučiti se moramo veseliti njihovega uspeha, saj njihov uspeh pomeni boljše življenje za vse nas.

Ob vsem temu lahko tudi jasno povemo, da laiki tudi od duhovnikov upravičeno pričakujemo, da bodo podpirali naša prizadevanja in delo v javnem prostoru, ob tem pa nas učili v pravem in o pravem krščanskem duhu. Čas je, da začne Cerkev sistematično in vztrajno vzgajati pokončne kristjane, ki se ne bodo bali vstopati v svet in ga spreminjati.

Ni potrebno, da se vsega lotimo naenkrat, izbrati je potrebno prioritete. Razmisliti morda o novem katoliškem shodu, ki nam bo pomagal razumeti preteklost in začrtati pot v prihodnost. Toda začeti moramo danes.

Aktiven katoličan? Absolutno!

Prispevek je bil pripravljen za zborovanje Prebudimo Slovenija na Otočcu, 15. oktobra 2016.

Back to top