Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih

P. Marko Ivan Rupnik o teologiji, o teološkem ateljeju kardinala Špidlika, o podobah, simbolu in božiču

P. Marka Ivana Rupnika poznamo predvsem kot umetnika, ki je s svojimi mozaiki opremil številne cerkve. V resnici pa je to le del njegovega življenja, saj je Rupnik iskan tudi kot predavatelj, voditelj duhovnih vaj, duhovni spremljevalec, pisec duhovnih knjig, kot mislec in teolog. Konec novembra je pri založbi Lipa izšla njegova nova knjiga L'arte della vita, Umetnost življenja (prihodnje leto bo izšel slovenski prevod pri založbi Družina), nekatere njegove knjige so prevedene v šestnajst jezikov. Za letos je p. Rupnik samo od škofov, duhovnikov in redovnih predstojnikov prejel več prošenj za vodenje duhovnih vaj kot ima leto tednov, prošenj za predavanja – nanj se obračajo dobesedno z vsega sveta – pa je neštevilo.

P. Rupnik, še vedno prepotujete pol milijona kilometrov na leto?

Zgodi se, da sem v enem tednu tudi petkrat v zraku in mnoga letališča so mi postala zelo domača, sicer pa z avtomobilom prevozim povprečno sto tisoč kilometrov na leto. Lani sem v avtomobilu preživel dva meseca.

Pa vendar to za vas ni izgubljen čas?

Avtomobil je zame ustvarjalno sredstvo, ko vozim, intenzivno razmišljam. Marsikakšen članek sem že napisal v avtomobilu, tudi vizije za vsebino mnogih mozaikov so se porodile med vožnjo. Bog mi je namreč dal milost, da vozim z veliko lahkoto.

V zadnjem obdobju ste na primer vodili tedenske duhovne vaje za škofe desetih evropskih škofovskih konferenc, med njimi tudi slovensko. Kakšno vero jim želite dati?

Ljudem bi rad preprosto pomagal pri srečanju z Bogom. Da bi spoznali Boga v svojem življenju in spoznali svoje življenje v Bogu. Kot teologu pa se mi zdi pomembno, da pomagamo teologiji do resnega teološkega razmišljanja. Danes imamo namreč veliko profesorjev teologije, pa vendar je težko najti teologa. Se pravi nekoga, ki zna razmišljati po božje, ki v današnjem svetu razmišlja s Kristusovo mislijo. Samo tako se teologija lahko spet vrne v naše Cerkve, kar se mi zdi nujno. S Kristusovo mislijo namreč lahko razmišlja le tisti, ki nosi v sebi Kristusovo življenje. Ni dovolj samo Kristusova misel – ta mora biti prežeta z življenjem in mora imeti barve Kristusove ljubezni. Kristjani s krstom  prejmemo božje življenje in naša rast je v tem, da to življenje prežme vso našo stvarnost.

Ste zato lani odprli teološki ateljeje kardinala Špidlika?

Ob pogostem srečevanju in pogovorih s škofi in redovnimi predstojniki smo odkrili, da tako rekoč vsi opažajo isto težavo: mladi se vrnejo z doktorati, vendar so za cerkveno poslanstvo pravzaprav malo »uporabni«. Znanje, ki so ga pridobili, hitro iztrošijo, povrhu osvojijo jezik in govorico, ki jo ljudje težko razumejo. To jasno kaže, da za posredovanje vere ni dovolj le akademski študij. Akademski študij je vsekakor pomemben, ni pa dovolj, da bi se človek naučil razmišljati teološko, cerkveno, da bi skozi njega steklo življenje, vera, ljubezen. Poskusno smo s teološkim ateljejem začeli že pred tremi leti, letos smo ga uradno odprli. Gre za skupino dvanajstih študentov, vpis je namreč omejen, večina med njimi je duhovnikov, redovnikov in redovnic, dva sta tudi Slovenca. Način študija, ki je podiplomski, se skuša navdihovati pri načinu teološkega poglabljanja, kakor je bilo v časih cerkvenih očetov. Sv. Ignacij Lojolski je še precejšen del takega načina študija predvidel za jezuite. Temelj vsega je duhovno življenje znotraj cerkvenega občestva, zato študentje živijo skupaj in imajo resno organizirano bogoslužno življenje, duhovno spremstvo in študij. Je zelo zahteven način dela. Dopoldne imajo bodisi predavanja bodisi oseben študij, popoldne je običajno posvečeno skupnemu ponavljanju in vaji v posredovanju vsebine. Že stari menihi so namreč učili, da dokler človek ni sposoben povedati tega, kar študira, tega še ni zares razumel. Zato je velik poudarek na tem, da se učijo oblikovati misel, izraziti to, kar so doumeli, in predvsem vse to v sebi organsko povezovati s svojo izkušnjo vere in z že osvojenim znanjem. Tudi dejstvo, da se število študentov pokriva s številom profesorjev, verjetno veliko pove o načinu in resnosti dela.

Zakaj rečete atelje, ko pa smo vajeni, da se teologija podaja v predavalnicah?

Atelje je prostor, v katerega se stekajo življenje, odnosi, izročilo, ustvarjalnost, znanje in veščina. Bom rekel drugače: v določenem zgodovinskem obdobju je bilo pomembno, da se je teologija podajala na univerzah. Danes to ni več dovolj. Ne rečem, da ni potrebno, pravim, da ni dovolj. Iz prakse vemo: kjerkoli je teološka fakulteta v sklopu državne univerze, se teologije tako rekoč ne more več predavati. Kar pomeni hudo stisko za vzgojo duhovnikov, redovnikov in vernih laikov. Za mašenje lukenj so vmes posegle razne pomožne znanosti, ki so s svojimi metodami preprostejše, akademsko obvladljivejše in so sčasoma napolnile tudi vzgojo duhovnikov. Te pomožne znanosti igrajo predvsem na metodah, toda odnos med človekom in Bogom – kakor vsak odnos – mora imeti vsebino! Če vsebine ni, se odnos skrha in propade. Če je vsebina razumljena kot oblika odnosa in če se obliki in metodi daje veliko pozornosti, pa to človeka hitro zmuči, izmuči odnos. In ostane osamljenost, odaljenost od življenja, stvari se posušijo. Na žalost je nesporazum o tem zašel že tako daleč, da ko nekdo hoče opozoriti na pomanjkanje vsebine, so mu takoj ponujene filozofske, sociološke ali psihološke teme.

prupnik 1Kaj pa je glavna vsebina odnosa med Bogom in človekom?

Sveta Trojica. Ljubezen Boga Očeta do človeka v Kristusu in človekovo življenje kot odgovor ljubezni v Svetem Duhu. Dogma. In v tem smo strašno šibki. V moderni dobi smo dogmatiko predavali skozi Heglove in Kantove oči, pravzaprav smo dogmatiko na poti malo izgubili. In kakšne so posledice? Ko človek reče dogma, se ljudje ustrašijo. Sergej Bulgakov, mogoče največji teolog 20. Stoletja, pa pravi, da je smisel dogme v varovanju in ohranjanju božjega življenja v človeku. In sicer gre za upoštevanje božjega načina razmišljanja. Dogme so po njegovem mnenju nekakšni stebri božjega načina razmišljanja v našem človeškem razmišljanju. Če človek razmišlja upoštevajoč teh nekaj stebrov božje misli, potem bo božje življenje v njem raslo, zorelo, se krepilo in spreminjalo svet.

»Problem« je torej način razmišljanja in miselnost človeka?

Greh skuša človeka zasužnjiti in zapreti v neko zaplankano, zatohlo in umrljivo življenje prav preko miselnosti, ki pa se kaže kot samoodrešilna, učinkovita in samouveljavitvena. Pri krstu to življenje in ta miselnost umreta in človek je oživljenjen s Kristusovo krvjo, ker postane Kristusovo telo. In to novo življenje se razodeva, uresničuje in oblikuje po zanj značilni miselnosti. Prav ta miselnost je zaobjeta v dogmah. Skušnjava je ves čas v tem, da bi človek spet mislil sam, brez upoštevanja misli božjega življenja. Če človek popusti tem skušnjavam, lahko ustvari tudi celo kulturo, ki pa se prej ali slej obrne proti človeku samemu. In o tem zgodovina zgovorno priča. Tudi sodobnost nam skoraj  grozljivo kaže na problematičnost takega razmišljanja in ustvarjanja, ko dejansko nimamo več nobene zdrave reke, nobenega zdravega gozda, ko je skoraj vse onesnaženo in ko niti človeško življenje ni kaj dosti vredno.

Kdaj je teologija zašla na slepi tir?

Po mnenju mnogih takrat, ko je prešla iz simbola v razpravo, v teološko sumo. Ko smo šli iz simbolnega življenja v pojmovno, analitično mišljenje. Razdelili smo svet na snovni in idejni, izmuznilo pa se nam je življenje. Naenkrat je pot do resnice pripadala samo še idejam in pojmom. Zunaj smo pustili snov, stvarstvo in telo. Te stvari smo prepustili zakonu in etiki, teologija in duhovnost pa sta se vse bolj ukvarjali z abstrakcijo. Danes pa vsi tožimo, ker ni več življenja. V naravi pojmov in idej ni, da bi posredovali življenje, da bi prelili ljubezen, da bi ustvarjali občestvo, da bi prenesli vero. Moderna doba prav v tem ni uspela. In na tak način nobena doba ne more uspeti. Življenje, ljubezen, občestvo, vera – to so stvari, ki zahtevajo organski pristop in celovito misel, ki pa je že nekaj stoletij ne poznamo več. Teh stvarnosti se s koncepti in etičnim imperativom in znanstveno metodo ne da ustvariti. Svobodne pripadnosti, ljubezni, ki je sposobna žrtve samega sebe zaradi enotnosti, se človek ne more naučiti v nobeni šoli, ampak samo, če je zajet v Ljubezen, ki se je uresničila in se vedno uresničuje na velikonočni način. Dihamo neko kulturo, ki je vsa osredotočena samo v človeku, in tudi mi smo verjetno zapadli tej skušnjavi, misleč da se bomo s svojim razumom dokopali do Boga, da bomo s svojo pridnostjo in etično popolnostjo prišli do božjega življenja. Vendar Kristus jasno pravi, da ni nihče šel v nebesa razen tistega, ki je prišel iz nebes. Ni človek postal Bog, ampak je Bog postal človek.

Nekje ste zapisali, da ker moderna teologija ni sposobna ustvariti podob, tudi ni sposobna navdihovati življenja.

Podobe so blizu življenja. Kristus je ves čas govoril v podobah. Podobe so življenje. So vzete iz življenja. So izraz življenja. So komunikacija življenja. So prizor življenja. Zato so v starih časih teologijo učili po življenju svetnikov. Kardinal Schonborn mi je rekel, da si je zelo prizadeval, da bi bili v Katekizmu zajeti svetniki – da bi se pokazalo, da ne gre za teorijo, za neko filozofijo, ampak za življenje in njegovo modrost. Samo življenje, ki je živeto, ustvarja misel, čutenje, kulturo. Na primer: 20. stoletje je imelo največ mučencev v Cerkvi. To pomeni, da ima Cerkev močno življenje Kristusa – kajti, kjer je mučenec, tam je Kristus.

Imamo pričevalce, se pravi, da božje življenje v Cerkvi vsekakor je.

Seveda! A namesto, da bi črpali iz tega, da bi gledali svetnike in mučence ter preproste vernike, ki zunaj prvih strani časopisov, televizije in interneta živijo resnično življenje, se gremo raje neke tehnike in neko abstraktno razmišljanje. Miselne strukture smo izdelali, življenja pa ni. Mučence smo hitro pozabili, dopustili smo njihovo politizacijo, namesto da bi jih začeli preprosto samo častiti – tako bi prišli do življenja. Ta racionalistična, znanstvena teologija nima vizije, zato v nekem smislu izstopa iz zares kristološke ali trinitarične resničnosti. Na eni sami strani sv. Efrema Sirskega dobimo več podob, kot jih je ustvarila teologija v zadnjih treh stoletjih. Splošno znano dejstvo je, da teologija že dolgo ne navdihuje umetnosti in je verjetno tudi ne more, ker je pač suha in ji manjka življenja. Teologija, ki ni vsa prežeta z zdravo pnevmatologijo, ne bo razmišljala v podobah, ne more biti vizionarna in ne more s svojim mišljenjem dejansko preobražati življenja. To so namreč razsežnosti, ki so značilne za Svetega Duha in našo sinergijo z njim.

Se v simbolu odpira globlja resnica?

Simbol je prisotnost skrivnosti. Mi pa smo simbol tako izpraznili, da niti človek ni več simbol. Naučili smo se govoriti o Kristusu brez kruha, brez vina, brez bratov. O Svetem Duhu govorimo brez olja, brez ognja, brez ljubezni. Ne verjamemo, da je zemlja, snov del poti spoznanja resnice. Znotraj pojmovnoanalitične teologije težko damo mesto bogoslužju, ki pa je sama sinteza teologije, duhovnosti, kulture in umetnosti. Pred leti, ko smo ustanavljali stolico pastoralne teologije na univerzi Gregoriana, sem prebral vse glavne učbenike pastoralne teologije in ob tem odkril, da je glavni del pastoralke metodologija. Imamo tone in tone analiz, pa nobene rešitve. Rešitve so samo moralistične: to moramo, to je treba itd. Cerkev pa ravna drugače. V Cerkveni, duhovni, molitveni in bogoslužni drži po analizi stanja sledi vprašanje: kaj nam hoče povedati Gospod s tem, kar se dogaja? Preroka potrebujemo. Človeka, ki bo danes razmišljal po božje. Cerkev duhovno-teološko prebere prostor in čas, v katerem živi in pride do spoznanja božje volje. Šele potem se vidi, kako slediti božji volji, kako jo uresničiti. In tako je nad nami, nad našim naporom in delom božji blagoslov. Samo naš sklep, da moramo nekaj storiti in na obstoječe stanje odgovoriti, nam še ne zagotavlja, da hodimo po božji poti.

Torej se teologija začenja z duhovnim življenjem, kar je bilo vodilo p. Špidlika?

Pater Špidlik je vse življenje delal na tem in zaradi tega tudi veliko pretrpel, da bi pokazal, da teologije ne moremo začeti z abstrakcijo ali z metodologijo katere od pomožnih znanosti, npr. sociologijo ali psihologijo. Teologija se začne z duhovnim življenjem. Princip teološke inteligence je božja modrost, ki je najvišja inteligenca. Hkrati pa je ta inteligenca življenje samo. Zato je samo v božji modrosti mogoče zaobjeti življenje skupaj z razumskim, intelektualnim delovanjem človeka. P. Špidlik se je vse življenje trudil, da bi pokazal, da je za teologa najvažnejše začeti z mislijo, ki je živa. Zato je poudarjal, da je prišla zgodovinska ura, da se teologija vrne k svoji prvi ljubezni, to je umetnosti. Ko je namreč teologija zapustila umetnost, je postala suhoparna in je izgubila stik z življenjem. Umetnost pa je postala žrtev raznih estetik. Umetnost je emigrirala iz cerkve in začela svojo selitev iz galerije v galerijo. Cerkev pa je postala vse bolj prazna in neprivlačna. Duhovno življenje je življenje v Svetem Duhu. Sveti Duh v nas vliva Očetovo ljubezen, uresničena ljubezen pa je lepota, kot pravi Florenski. Lepota, pravi Solovjov, je meso resnice in dobrega. Teologijo, ki ne postane lepa in ki ne uresničuje lepote, je upravičeno postaviti pod vprašaj.

Mimo razuma?

Racionalizem sproža solzavi verski sentimentalizem. Abstraktni racionalizem je produciral moralizem in moralizem je največji sovražnik vere. Ideologizacija in moralizem naše vere sta nam naredila več škode kot vsi fašizmi in komunizmi in nacizmi in podivjani islam. P. Špidlik je večkrat dejal, da se je moralo nekaj zgoditi z našim načinom razmišljanja, da smo se kar naenkrat znašli v dolgočasni Cerkvi brez lepote – fantastično organizirani, odlično študirani, izredno aktivni, ampak brez lepote. Dokaz za to je, da v zadnjem času nismo več sposobni ustvariti sakralnega prostora, prostora, ki je nasičen s Skrivnostjo. Prostora, kjer je Beseda našla svoj dom. In če ne znamo več ustvariti prostora za bogoslužje, kako bomo ustvarjali prostor v naših odnosih, v naših družinah, po naših domovih?

Velja, kar ste mi navajali po Solovjovu v najinem zadnjem intervjuju: »Postali bomo bledi posnemovalci sveta«?

Svet nam v tem času priznava nekaj vrednot, nekaj misli, idej, aktivnosti po župnijah, življenje katoličanov pa vodi svet. To je največja tragedija, v kateri smo se znašli. Krščanstvo je evangeliziralo Evropo prav z novostjo življenja – in ta je bila očarljiva za vse. Zdaj pa sprašujem škofe in duhovnike po Evropi: kako so oblikovana stanovanja vaših vernikov? In mi povedo: kavč, dva naslonjača in v središču plazma. Vsak manjši specialist za govorico podob in prostora ve, da v takem prostoru avtoriteta za otroka nista oče in mati, ampak plazma. S tem so že postavljeni temelji in s tako podlago postane neučinkovita katerakoli vzgoja. Poglejmo še druge primere: kako jemo, kako praznujemo, kako gremo na počitnice, kako se oblačimo – vse je vodeno od centrov moči sveta in vpliva. Kje sta danes tukaj duhovnost in teologija teh stvari? V začetku je bilo drugače: evropski človek se je naučil jesti pri evharistiji, obleči pri bogoslužju, urediti prostor v cerkvi. Kmet je vedel, da pri evharistiji jé kruh, dejansko pa okuša božjo ljubezen. In ko je med tednom prišel s polja domov, je vedel, da tisto na mizi ni samo krompir, ampak je tudi ljubezen tistega, ki je ta krompir pripravil. V naši dobi pa smo napisali bonton in pogovarjamo se samo še o tem, ali je hrana topla, hladna, dobra, pokvarjena – je pa molčeča, ne govori nam več. Ne hrani duha, hrani samo še telo. To so tragične posledice razkola.

prupnik 2Kakšne posledice ima pomanjkanje te lepote?

Če svet vidi, da smo aktivni, da smo pridni, nam bo morda ploskal, pritegnili pa ga s tem ne bomo, ne bodo šli za nami. Pridnost je eno, lepota pa drugo. Lepota pritegne, če pa si priden, se nekdo zate zagreje le, če mu koristiš. Zato ni dovolj, da je Cerkev pridna. Kot je rekel Janez Pavel II.: ljudje v Cerkvi so utrujeni od tolike karitativne dejavnosti, prostovoljnosti, aktivnosti, ampak čudno je, da pri vsem tem delu ljudje, ki so priče tega, ne začnejo slaviti nebeškega Očeta. Kristus je namreč rekel, naj delamo tako, da bodo ljudje, ki bodo videli naša dobra dela, začeli slaviti Boga. Da bo naše delo razodetje. To pa je simbol, lepota – v eni stvari vidiš drugo, globljo.

Podoba skuša dati vidnost nevidnemu. Bi lahko rekli, da je podobno kot učlovečenje, ki je nevidnega Boga naredilo vidnega?

Pri upodabljanju božične skrivnosti v sakralni umetnosti se navdihujemo iz bogatega izročila, tradicije. Skrivnost božiča v sakralni umetnosti ni ločena od celotnega izročila vere. Začetek učlovečenja, ki je oznanjenje, je po Efremu Sirskem Beseda, ki je vstopila v Marijo skozi ušesa, s poslušanjem. Marija je tej besedi stkala meso in kri. V stari ikonografiji se pojavi Marija, ki sprejema Logos, Besedo, zvitek in v rokah drži klobčič z rdečo nitko, kar pokaže, da plete tej Besedi meso, telesnost. S tem se že odpre teologija vstajenja. Kajti človekovo meso je stkano z Božjo besedo, po kateri je vse ustvarjeno in ki je nepropadljiva.

Že pri prvih upodobitvah jaslic, npr. na milanskem reliefu iz 4. stoletja, je Jezus položen v sarkofag.

Dete je povito tako, kakor je povit Kristus v smrti. Pokaže se, da je Kristus prišel na svet, se rodil iz človeškega rodu, sprejel nase človeško usodo, šel v smrt in dejansko pustil povoje v grobu. Ko govorimo o skrivnostih naše vere, običajno začnemo s stvarjenjem, nadaljujemo z učlovečenjem, nato z odrešenjem. Če pa pogledamo krščansko ikonografijo ali kako so cerkveni očetje obravnavali velike teme našega oznanila, vidimo, da ne gredo po tem vrstnem redu. Začne se z odrešenjem, s smrtjo in vstajenjem Jezusa Kristusa. Na tej stopnji se ozremo nazaj in skušamo razumevati druge skrivnosti, tudi učlovečenje. Prva ikonografija ni božična, ampak velikonočna. Če človek doživi, da ga je nekdo odrešil, da mu je odpustil krivdo in greh, mu dal življenje, ki ga ne bo več zasula smrt, je spoznanje izkustveno. Ne morem spoznati Odrešenika, če nisem odrešen. Ko človek doživi odrešenje, ga doživi kot izkušnjo ljubezni. In izkušnja odrešenosti, izkušnja ljubezni pomaga, da se človek ozre nazaj, se zazre v skrivnost učlovečenja in dojame tudi druge skrivnosti vere.

Od tod simbolni pomen, da je bil Jezus položen v jasli in ne v mehko posteljo?

Cerkveni očetje so v jaslih razbrali globok duhovni pomen, ki je povezan z našim odrešenjem. Jasli so podoba naše navezanosti na greh: kakor se žival vrača k jaslim, tako se človek vrača k svojemu grehu. Potem ko se je človek odtrgal od izvira življenja, se mora oprijeti nečesa, kar mu daje malo potrditve in ugodja, da ne bi tako močno občutil tega strahu pred smrtjo. Zato se človek vedno znova vrača k svojim »jaslim«. Bog, ki hoče najti človeka, pa ga gre iskat prav tja, saj ve, da se »zmenku« pri jaslih človek ne bo izneveril. Jasli oznanjajo, da bo Božji Sin uničen na križu, kakor je uničena hrana v jaslih. Vendar bomo po njegovi smrti mi živeli, kot živi tisti, ki jé. Jezus je položen v jasli, obenem pa že povzdignjen na križ, da že v Betlehemu okušamo resnični kruh, ki daje življenje. Zaradi Jezusa jasli našega greha postanejo jasli odrešenja.

Kaj sploh je učlovečenje?

Že način, kako se Kristus rodi, razodene, kaj je učlovečenje. Bog se rodi iz Marije in začne živeti kot človek. Že ko gre skozi Marijo, ona živi na božji način. To je tisto, o čemer sva govorila prej: teologija si ne more sposojati metod pri raznih znanostih in filozofijah, ampak pri tem, kar je zanjo značilno: pri bogoslužju, pri Božji besedi, pri duhovnem življenju. Učlovečenje se v Mariji zgodi na božji način. Ko človek sprejme božji način, začne na božji način tudi živeti. Postaja duhoven. Se pobožuje. Vsebina in metoda se pokrijeta. Marija spoznava in se spreminja. Dobesedno. Postaja mati. To je proces učlovečenja: Bog je začel živeti kot človek, da bi človek živel na božji način. To je fantastično!

Zakaj danes postavljati jaslice?

Da se spominjamo, kako dejansko Bog stopa v človeški svet in živi kot človek. Že sv. Frančišek je pazil, da je bil pri jaslicah navzoč resnični človek. Ravno obrnjeno kot v renesančni umetnosti, ki naredi idealističnega človeka, ki ga ni
nihče nikoli nikjer videl. Berdjajev pravi, da je to umišljena realnost. Normalen človek pa dela, se ubada s skrbmi, s težavami, se veseli in praznuje in zanesljivo se bo vsakdo od nas prej ali slej srečal tudi z boleznijo. To ni črna pedagogika, ampak naše življenje. Zato delamo jaslice, da pokažemo, da se je Kristus rodil, da je prišla na svet luč, ki nam pokaže vsako stvar v pravi luči. Da v njegovi človečnosti prepoznamo našo, vsakdo svojo. In jo začnemo živeti na njegov način, ker jo živimo z Njim in v Njem. Origen pravi, da je velika stvar, da se je Bog rodil v Devici in v Betlehemu, ampak da vse skupaj nič ne pomaga, če se ne rodi v tvojem srcu. Milost je, ko začutim, da svojo človeškost živim na božji način. Zame je temeljno vprašanje božiča: ali obstaja možnost, da bi gledal na svoje lastno življenje ne več kot zgolj človeško, namenjeno smrti, ampak kot božje-človeško, v Kristusu namenjeno vstajenju. Od božiča naprej gledamo podobo Marije z Jezusom – to je čudovita podoba: Marija ni več sama, ampak v svojem naročju nosi Boga. Zaradi dogodka v božični noči nihče več ne bo živel kot prej, nihče več ne bo sam.

 

Celoten članek lahko snamete na povezavi.

Back to top