Študijski predmeti

PRVA IN DRUGA STOPNJA
 
TRETJA STOPNJA
Koncept zgodovine, kraljestva, pravičnosti, opravičenja in odrešenja v Stari in Novi zavezi
 
DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE
Duhovnost v Svetem pismu in cerkvenih očetih
O fiziki in metafiziki
ali: O odnosu med znanostjo in religijo v sodobnem svetu
(18. februar 2017)

Religija in znanost sta enormna fenomena. Zato se mora vsako predavanje o odnosu med njima začeti z za poslušalca slabo novico. Ne religije ne znanosti v ednini, torej kot enovite stvari, ni mogoče nikjer najti, saj sta tako ena kot druga preveč mnogovrstni in preveč neobvladljivi, da bi ju že vsako zase lahko spravili pod eno streho, kaj šele obe skupaj.

Obstajajo antične in moderne, vzhodne in zahodne, institucionalizirane in neinstitucionalizirane, politeistične, monoteistične in celo malce ateistične – sekularne in civilne – religije itd. Obstajajo različna in razvejana znanstvena področja: naravoslovno‐matematično, tehniškotehnološko, bio‐medicinsko, družboslovno in humanistično z množico podpodročij in ved. Preveč, da bi jih prešteli, preveč, da bi jih mogli obvladati. Neobvladljivost obeh fenomenov sploh kaže na neobvladljivost tega, kar religija in znanost sta. Na tem mestu zato ne bom poizkušal začeti pri absolutnem začetku, poizkušal pa bom »nekaj stvari položiti na mizo« – in morda se bosta iz tega razvila kakšen razmislek in kakšna debata.

V prejšnjem režimu se je razmerje religija–znanost videlo precej enostavno, da ne rečem poenostavljeno. Religija je bila denuncirana kot »opij za ljudstvo« in ji je bilo, enako kot državi, razredu, privatni lastnini in podobnim reliktom »nazadnjaštva«, namenjeno izumrtje na avantgardnih obalah komunizma. Nasprotno pa je bila znanosti namenjena vloga glavnega motorja naprednosti. Njena naloga ni bila le to, da nadomesti religijsko nazadnjaštvo in misticistično vraževerje, ampak da poznanstveni sploh vse sfere človeškega življenja, vključno z družbenim razvojem (dialektični zakoni družbenega razvoja, ki so po neovrgljivosti analogni t.i. naravnim zakonom), s svetovnim nazorom in seveda partijsko ideologijo samo kot najbolj »znanstveno« in zato najbolj napredno ideologijo sploh. Sklicevanje na zanost je bilo pri tem znak modernih časov. Marksisti so z njim hoteli poudariti, da so njihove ideje »bolj resnične« kot ideje drugih, saj je marksistično »resnico« domnevno podpirala znanost, tedaj edina trdna in brezprizivna avtoriteta. Pomik od religioznega k znanstvenemu, ki je bil intoniran z zgodnjo in ustoličen s pozno moderno, sugerira, da je pri njem na delu nadomeščanje neustreznega z ustreznejšim, starosvetnega z aktualnim.

Vsi pa lahko vidimo, da se marksistične oziroma komunistične napovedi o enostavni substituciji religije z znanostjo niso uresničile. Razen seveda v farsični obliki, namreč tam, kjer je znanost sama postala religija, religija nereligioznih.
Marksizem in zahodni sekularizem sta religijo, nevredno freudovsko emancipiranega človeka, izgnali pri glavnih vratih, in domnevati je bilo, da bomo imeli odslej pred njo vsaj mir. Pa ni tako. O tem pričajo ne le preostanki tradicionalnih religij, ki v sodobni družbi bolj ali manj intenzivno živijo javnemu vzporedno življenje, ampak predvsem religiozni fenomeni povsem novega (praviloma sekularnega) tipa kot so new age, scientologija, različne novodobne duhovnosti  vzhodnjaške provenience, neomisticizem, okultizem, favoriziranje rituala v pop‐kulturi, horoskopska duhovnost, numerologija, okoljevarstvena pobožnost, civilnodružbena bratstva javnega interesa, legebitrovske kongregacije za »človekove pravice« itd. itd. Situacija, s katero imamo opraviti, je torej naslednja: religijo izženeš skozi glavna vrata, skozi okna, špranje in vse mogoče luknje pa vdrejo v prostor roji proto‐ in novo‐religioznih fenomenov. Še posebej, ker se je tudi sodobna znanost začela pospešeno zavedati svojih meja in se otepati čez vsako razumno mero idealizirane avreole »brezprizivne in vse utemeljujoče avtoritete«.

Da bi razumeli vroče razmerje, ki je bilo nakazano z naslovom, je prav, da oba fenomena, katerih odnos proučujemo, na kratko označim. Spričo obsežnosti in kompleksnosti kratkost tu zagotovo ne bo zadoščala, bo pa dobrodošla, saj spadata oba fenomena med tiste, pri katerih »vemo«, kaj so, dokler nas po tem nihče ne vpraša. Po vprašanju pa nič več.

 

Celoten članek lahko snamete na povezavi.

Back to top